Rada bi dala vso energijo ven. Ampak (za spremembo) ne skozi pathos, ne skozi tanathos. Muzo, ki je privihrala v moj lajf, čutim zgolj preko erosa. Tako evforična, tako polna idej in ambicij ter ciljev nisem bila še nikoli. Postavljala bi spomenike, slikala tisoče slik, pisala pesmi, zgodbe, fotografirala samo njega. In vem, da bi lahko bili sami opusi, če bi želela. On. Največji v vesolju, ne, večji od vesolja, on, ki maje tla pod nogami. Če bi le zares obstajal…

Ni ostalo več veliko časa. Moram izčrpati to energijo. Itak bo vsega, kot bi mignil, kmalu konec.

Masturbacija in kreacija sta moji odrešitvi.

Seth me free!!!

P.s.: Spet zelo pijan post ob 04:10 zjutraj. Direkt iz Orta. Že cel čas mislim nanj.

Te hočem. Te nočem. O ja, te hočem. O shit, te nočem. Ali pač…

Blog je moj rešitelj, tukaj lahko napišem vse, tukaj puščam odtise in mogoče nekoč spomine. Ničesar drugega ne smem, ne morem. Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Nič ni dovoljeno, vse je resnično.

Ni le fuk, je le fak.

¹

P.s.: (21.8.08. op.) Še vedno ne najdem tega komada, ki ga iščem. Ta bi tudi enako dobro pasal:

1. Zunaj tako prijetno pada dež, da bi se najraje šla naga sprehajat po ulicah (če bi le živela kje drugje, kjer te ne vsake dva metra nekdo pozna ali pa je že slišal nekaj o tebi), namesto tega verižno kadim čike na postelji, mijaukam in pretegujem svoje tačke ter se ne morem spomniti naslova komada, ki bi ga rada dala zraven v ta post. Slaven bi zihr vedu, sam on spi zdejle. A veš un komad k je tak počasen, bluesy in gre nekak tko:” Cause you look like rain… You look like rain, you look like rain, you look like rain…” Dej no, Slavene bre, pomagaj mi! ((nazaj))

Furamo razvrat, tulimo v mesec in buljimo v zvezde ter štejemo utrinke in se kregamo z zadnje cajte najbolj simpatičnim fotrom, ter že po defaultu hipijevsko mamo, kdo jih je več videl, kdo se laže, da jih je videl in kdo slepari pri štetju, midva s fotrom se pa po zelenem šestorčku tako dereva, da nam je sosedova mularija že fouš, ker imamo večji žur pred bajto kot oni. Fotr se brez dlake na jeziku zelo slikovito pizdi na purgerje, ki se pizdijo čez našega psa in mu prepovedujejo plavanje v morju, ter jih pošilja v reproduktivne organe njihovih prednikov in se dere po plaži psu, naj nauči plavati debele, stare in tečne italijanske purgerske gospe z rokavčki, plavutkami in šlaufkom okrog pasu², ki se očitno imajo za plavalke, pa to niso. Jaz se pizdim na mamo, ker razvaja psa, bolj kot je mene, brata in sestro, saj gospodu Psu niso dovolj trije žaklji jebeno dragih igrač, ampak mu je treba dati še eno izmed petih mojih najljubših iz otroštva. Da jo razcefra na prafaktorje. Vsi se pizdimo in pizdimo se že toliko, da se imamo radi. Kakšni primorci bi pa bili, če se ne bi drli en čez drugega?

Ker se je moj fotr pizdil, ker je v dveh urah videl samo dva utrinka, mama pa sedem, sta se oba pobrala spat in pes za njima, jst pa zvlekla ležalnik na grič za hišo, na čudovito jaso, s še čudovitejšim pogledom v nebo polno zvezd in manj utrinki kot v moji že malo pijani glavi. Pogled na telefon je bil še vedno lepši kot vsako avgustovsko nočno nebo. Masturbirala sem do pol štirih zjutraj. Dvakrat mi je prišlo. Ta drugič je bilo res odpusti-jim-saj-ne-vedo-kaj-delajo jebeno dobro in zjutraj resnično nisem čutila potrebe po tem, da bi staršem razlagala, kaj je tisti moker flek na ležalniku.³ Sem pa še vedno imela potrebo po nečem drugem, le da je bila nasprotno od pričakovanj, še trikrat večja, kot dan pred tem. Hemingway bi rekel, zemlja se je dvakrat zatresla, jst bi ga pa ob tem zgolj na gobec usekala in se šla pošteno nakresat s prepovedanim ljubimcem iz omare, ki po profesiji rajca, po duši pa mehča kolena in, ave imperator, okupira moje že tako kaotične misli. Lepo sem bila definirana - vse imam po reglcih, le sama sem utelešenje kaosa.

Vmes smo še včeraj praznovali fotrov rojstni dan in se ga spet zverinsko nažrli in napili. Misli o bulimiji so mi prebudile moje drage tete, ki ti silijo hrano v vsako telesno odprtino in te na koncu do onemoglosti nažrejo, vmes pa te še vsi strici brutalno napijejo, ker vino in piri pač ne smejo ostati. Ste dobili približen vtis o moji kot-zajcev-nas-je-družini? Bi jo radi spoznali? Emmmm, aha, se mi je zdelo, da ne.

Na mladiče, ki so julija skakali po glavi, smo pozabili, še posebej, ker te v opravičilo povabijo na zmenek in ga skenslajo tako, da ga pozabijo skenslati. Mali moj ljubček, ne bo šlo tako. Takim gospodičnam kot sem jaz, se tega ne dela, zlahka in izurjeno te namreč lahko poteptam z visokimi petami, dvignjeno glavo, s čikom v desnici in fakičem na levici.

Glava je težka, telo drhteče, srce pa bije zmedeno aritmično. Morala me jebe in resno bi bil že čas, da se naučim poslušati glavo in odjebati srce. Čustva in čute. Igra z meduzami še nikoli ni prinesla drugega kot opeklin. Kazen mora biti, pravijo. Kakšna bo tokrat?

Pišisatelji, prepesniki, glalalasbeniki in zrežiserji bi me zlahka uporabili v svojih zgodbah in godbah. Le da vsebine ne morejo najti na tem blogu, ampak le na pivu z menoj. V mojih, cigansko črnih, očeh.

S fotrom sva šla danes oba k okulistu (in potem malo zapravljat ter na eno pivo, hihi) in ugotovila, da imava enako fuknjene oči. Okulist je njemu dosodil rumeni karton, ker je pač že starina, meni pa rdeči karton, ker sem še lepa, mlada, godna. Zato od jutri dalje nosim vsaj dve leti stalno očala. Vsaj trije moji best frendi pa v kot in drkat name.

1. Človeka čisto zamori, ko ugotovi, da je Pavesea omenjal v zapisih tudi Iztok Gartner.((nazaj))
2. Resno potrebujete še dodatnega gumijastega?((nazaj))
3. Še posebej, če prideš le za dva dni na mesec na obisk.((nazaj))

Res, take pobeblanosti, kot se letos od spomladi dalje dogaja, še nisem doživela. In zdej se jepte, ker je zunaj zadnje dni slabo vreme in se mi ne da čisto ničesar drugega kot spati, študirati prepovedane in brati pohujšljive zadeve ter se učiti ruskih kletvic. In milo rečeno, za celo nogometno ekipo bi-pa-ne-bi-kaj-pa-če-in-ko-mi-bo-jev, preprosto eto mnye do huya.

Grem laufat do Žal in nazaj, dokler je še Ljubljana tako mirna, tiha, lepa. Do sončnega vzhoda bom že nazaj, upam. Da v miru spijem kavo, pokadim pet marličev in pozdravim Sonce. Potem učenje ruščine in francoščine, da zapolnim dopoldan. Kaj pa potem? …:/

Mah, ces’t la vie. V petek sem se po začetni otožnosti dogovorila s prijateljem, s katerim se po večmesečnih pizdlenjih, razumeva bolje kot kadarkoli, da se dobiva na enem zame nujno potrebnem piru. Nekako sem čutila, da bi on utegnil biti od vseh src, prijateljev, kolegov in znancev, tisti večer najboljša družba. Pa ne za “fizično tolažbo” ali karkoli podobnega, ampak kljub temu, da mu marsikatere osebnostne lastnosti očitam, ker me nervirajo, sem v nekaj določenih aspektih pred njim lahko čisto gola in majhna in sploh mu ni treba reči besedice (če pa jo v takih trenutkih, je točno taka kot jo potrebujem), ker vem, da me takrat od vseh na svetu najbolj razume. Sicer vedno znova upam, da se bo vzdržal bedastih intermezzotov s povsem banalnimi in nevmesnimi temami in še bolj kretenoidnih komentarjev ob mojem stokanju. Ampak v petek mu je to uspelo v še najboljši možni in še nikoli videni meri. Hvala. Mi ful pomeni, da štekaš določene stvari, ki jih noben drugi ne.

Sobota je seveda bila v znamenju prebolevanja mačka. A jebi ga, dobre in slabe stvari je treba zaliti z alkoholom, čeprav imam resne načrte količino le-tega omejiti na karseda minimalna in nujno potrebna uživanja. God damn, I sound like an alcoholic. Kot naprimer jutri, ko se vidim po stotih letih z Matjažem, enim izmed mojih src in človekom s katerim lahko debatiram dva tedna, pa mi ne bo dolgčas. Dobila sem tako lepo sporočilo od njega včeraj, da me je kar malo stisnilo. Kako bi se potem človek uprl popivanju z njim?

Ne morem fukat. Čeprav mi je v zadnjih dveh mesecih nekaj čet prijateljev in ostalih človečnjakov reklo, da izgledam prekleto horny in fuckable, da niti ne govorim, da v življenu nisem imela toliko nekih zainteresiranih osebkov kot v tem obdobju. Ko pa bi, pa vas ni, jebovas. Res ne morem fukat, ne uživam, ne čutim ničesar. Sredi seksa sem sposobna zaspati, kad dečko svrši pa v petih sekundah zatem. Očitno mi manjka samo še ljubezen do fuzbala in tič med nogami pa bom tapravi dec.

Jejhata!

Vstajam še vedno ob petih zjutraj, ker so štiri ure največ kar lahko spim. Jebi se vesolje, jebeno poletje je in jst mam končno cajt za spat!

1. Joker (Heath Ledger), The Dark Knight.((nazaj))

Pizda, spet sem zajebala. Bilo je i prošlo je. Arrivederci! Nasvidenje v naslednji vojni! Who’s next?

Ljubav je lepa, dok se ćeka…

1. Spike Jonze: Adaptation (2002). ((nazaj))