Arhiv za kategorijo 'Srčno'



03
Jan

iz paradane.

Včasih se zdi prihodnost bolj boleča od preteklosti in včasih se zdi pot do tistih bedasto blablabla sanjarij malce kanjonasta. Včasih je en jutri premalo in prevečkrat pomisliš kako je bilo preveč včerajev, ki si jih zagonil tja v tri dni, ko si se špilal frajerja, čarlija in glumil, da boga držiš za prepeličja jajčka, pa si v bistvu hevi metal minute stran zaradi nekih blablabla palamudenj. Blablabla in blablabla. Blablabla.

Takrat je najbolje, da se zviješ pod kouter, se malo scmizdiš in spidziš u mižulemažule. Sanjat frišne rdeče pomidore, kuharije, po sunmixu dišečo zagorelo kožo in nekje v ozadju vonj po morju. Vonj po vsem najbolj norem zelenju, ki si ga loh sploh predstavljaš. In se poskušaš gledat od daleč, kako s kot kontejner velikim nasmehom in iskrivimi učki, odet v lahka oblačila preradostnih barv…kako samo ne misliš ne na jutričiče in ne na včeraje. Wow, kok si loh tok zlo seksi, ko si takšen.

Tko. Sej ne pomaga, sam če že, je treba mazohistično pridet safru do dna.

Mord mi pa le uspe ujet s temi prepotenimi dlanmi neki časa v raztrgane žepe svojih najljubših đinsk.

Napa. Beringer. CIA.

  • Share/Bookmark
08
Okt

Dom je tam, kjer je hevimetal srce.

Jutr mamo X-letnico mature z mojimi dragimi hevimetalci. Bogu za ritjo, ofkors, v neki jebeni taborniški koči in ker skromnost ni lepa čednost, bomo razpotegnili kar na dva dni to rajanje z navitimi jeziki, kitarcami in kakšno penzijonistično partijo briškule. Čevapi, ta zelen pir in obične budale. Čist mam potne roke, komaj čakam pridet nazaj….domov.

YouTube slika preogleda

Ofkors, naš omiljeni prfoks matematke po imenu Rudi bo tud tam in spet bomo pretiravali z domačimi zvarki. Sweet.

  • Share/Bookmark
05
Okt

Dan vrnitve Primorske k matični domovini.

No, in se je zgodilo. Točno tko in nč drugač. Mord sam mal daljše, pa mal bl rokenrol, predvsem pa lepše, kot sem si sploh predstavljala. Ja, Amerov ne dam, fajn so mi, spominov pa sploh ne. Bom rajši vse fukiš dni v bordelu, vso žile trgajočo musko in pregemblane noči, vse jointe skajene na pacifiški plaži in vse prjatučke lepe obdržala zase. Se mi zdi, da če preveč govoriš o stvareh in jih razdajaš, te ljudje oropajo spominov, si jih prisvojijo in jih umazano reciklirajo, na koncu pa ostanejo sam še drobtince in mal vakuma v tvojem srčku. Tviterski fejsbuk je čist dost.

Lajf je spet nazaj v normalni aritmiji, ure bežijo, preveč je vsega, premal je vsega.

Včasih pozabim kdo sem. Včasih ne ločim mezinčka od kolena in včasih ne ločim svoje roke od njegove. Mal sem Ahil, mal me zafrkava Das Prihodnost in mal se mi ta vsako leto pred zimo prav po želvje izmuzne in se prestavi še za eno leto. Mal se mi zdi, da me manjka, pa čeprav sem izpolnjena bolj kot kadarkoli, mal se počutim staro, pa čeprav sem mladič in mal še zmer sovražim ogledala, pa čeprav ne pomnim krasnejše ritke.

Opažam, da vedno redkeje gledam v oči, da glumim neko patrijo pred najdražjimi in da mi buča počasneje deluje. Fakin spomin me jebe. In čas. In razkoli med željami, potrebami ter realnostjo in konstatno izpraševanje jaza, če so to sploh res moje želje. Preveč napak delam, površna sem postala, kljub trudu, ki ga vlagam, tu pa tam simpl zafukam.

Iščem, pa se ne najdem, poskušam dajat, pa nimam od kje vzet. Gledam, poslušam in fakin štekam vse, sam filing mam, da so me vesoljci ugrabli, mi ohromili čutila in mi vzeli tisto, zarad česar so me ljudje ljubili, spoštovali, se zaljubljali, predvsem pa mi zaupali in se zanesli name. Zaradi česar sem se jst ljubila.

Čiste blodnje, vem. Ne pretepte me, dost je blo tega, dejte mi mal fore, dejte mi mal cajta, mal obližev.

Upam, da bom kmal nazaj. Hočem nazaj. Moram nazaj.

Dvanajstkrat mal, enkrat premal, sedemkrat vse, trikrat preveč. Človek se kar zamisli…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
21
Jul

Novi Amsterdam.

Človek se tukaj zlahka zaljubi; kot bebavi debeli turist, kot mimogredni obiskovalec ali kot izgubljena dušica na poročnem potovanju – v vso monumentalnost stolpnic, v blesk okenskih šip in izložb, v organsko hrano in starbucksov latte machiatto, v dolge, tanke noge in sex-and-the-city outfite gospodičen, ki vse po vrsti izgledajo kot supermodeli in v moške, ki vsi po vrsti izgledajo kot calvinkleinovski pederski modeli; v freakshowovski maraton skozi Central park kjer množica monstrumov laufa/paradira oblečena v supermane in ovita v brazilske zastave, med njimi pa se znajdejo tako stare mame oblečene le v čipkasto spodnje perilo, kot tudi bigmommas z roza lasuljami in wonderwoman opravami (in ne, to ni bil gay parade or something); v Bryant park, kjer dve hilijadi om-šiva-ezoterika-njuejđerjev izvaja skupinsko jogo, medtem ko 10 metrov stran od njih tekmujejo stari temnopolti strici v šahu, tri metre stran od slednjih pa se pomerjajo še Korejci v pinkponku. Ja, zlahka se zaljubiš v Manhattan, vendar le, če se prvič znajdeš v tem mravljišču in če nisi bebav, te ta začaranost drži največ dva dni. Potem se namreč zelo kmalu začneš počutiti kot rozasti slon v trgovini s porcelanom. Manhattan je super kraj za prideti, videti, izgubiti, če ne drugega vsaj denar, saj za najemnino 15 kvadratov velike garsonjere odšteješ 2000 dolarjev mesečno. (In pol si rečeš, it’s fucking good to live in marvelous Ljubljana.)

Če bi že kdaj zares živela v Velikem Jabolku, bi si za bivališče sigurno izbrala ležeren, zapohan Brooklyn, kjer mulci na vsakem igrišču špilajo basket, kjer se otroci vozijo množično s skirojii in se igrajo s pravimi in ne le virtualnimi igračami ter se še vedno igrajo skrivalnice, vrtijo hulahop obroče in skačejo ristanec. Kjer na stopnicah večnadstropnih vrstnih hiš gospodje berejo časopise in igrajo igre s kartami, medtem ko gospe opravljajo sosede ter se kregajo, katera ima večjo rito. V Prospect parku kul mofoti spuščajo zmaje, maikemi, 500 metrov visoko, mišičasti fantje zgoraj brez pozirajo, ko igrajo odbojko (pa čeprav je resnično niti malo ne znajo), malce naprej pa imajo velike črnske družine z dvanajst otroci, od katerih je vsak posebej širok še za dodatnih dvanajst otrok, tiste prave družinske piknike, ko prinesejo s seboj hladilne skrinje, stolčke, igrače, odejice in ogromnooooo hrane – pravi newyorški cheesecake, ocvrte čebulne obročke, makarone s sirom, tenstan sladek krompir, ki ima okus po speštanih jabolkih in bbq svinjska reberca, goveje zrezke in piščančje perutničke, ki so približno tako mastne kot pri nas svinjina.1 Belcev tukaj skorajda ni oziroma se očitno ob nedeljah odpravijo na penzijonistični Staten island, kamor se odpeljejo z zastonjskim trajektom, na katerem se gužvajo skupaj z debelimi južnokarolinskimi familjami z belimi nogavicami potegnjenimi do sredine meč samo zato, da lahko plujejo mimo Kipa svobode in se ob tem počutijo zelo ameriško.

Obožujem NJUjorškI BRUklInski naglas. Mogoče ga bom kar posvojila. Če je kaj, je namreč to tisto, kar uteleša tisto pravo, nenadjebljivo in dojajno prepotentno kulskost. Tisto, kar rajca, da bi tle še mal ostala. Pa ne bom, v sredo naju z možekom namreč čakajo že »Streets of Philadelphia« in njihovi cheesesteaki…

Honeymoon se je začel in preden prideva domov, bo v Ljubljani že jesen… Kar sama seb sem si fouš. :mrgreeen: Mijau. :cool:

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Ja, vem….pač obožujem dolge stavke z milijon pridevniki… :oops: ((nazaj))
  • Share/Bookmark
24
Jun

Looney tunes.

Razglašam uradno žalovanje, ki bo trajalo vsaj do sobote. Men je namreč tko hudo, da me še zdej celotno drobovje boli, da sploh ne govorim o tem, da mi je bilo včeraj v devetdesetih minutah ukradenih pet let življenja. Če ne bi bila tko izjemno ponosna in v pričakovanju sobote, Brnika in Prešerca, bi si včer zihr metek v koleno pognala, čelo pa bi do krvi zdrsala na zidu šiškarskega partija.

Če do takrat ne bo še pedenjpedov, se definitivno vidimo v Braziliji. Ker v tretje gre rado in samozavest zdej mamo. Še prej pa, Looney, do četrtfinala na Poljskem…no, sej veš, kaj te čaka, anede? ;) :cool:

Jst sem za naše! :cool:

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Pa bratom Srbom pošiljam objeme… :(

  • Share/Bookmark
10
Jun

5.6.10

Velikokrat sem bila že zaljubljena, vendar vedno vate.

Vse kar sem vedno po segmentih iskala in v sanjarijah lepila v telo, sem našla pri tebi. L’altra metà della mela…

Ta neznosna lahkost bivanja, ki si jo drug drugemu ustvarjava, je prelepa in matr, da se bom res včasih tut pomatrala, če bo treba, da jo bova potem še bolj ohranjala. Ker to, to je pa tko najino in tko lepo, da se še po poldrugem letu zjutrej ščipam, ko te gledam.

Sej sem bila že prej tvoja, že prej, že mnogo prej, ko sva zvita na posteljah, vsak na drugem koncu mesta, jamrala, kako nama je hudo in kako si v lajfu res želiva nekaj tazga, kar mava zdej. Pa se sploh še nisva poznala. Ampak zdej, zdej sem pa čist zares tvoja. In nikoli, nikoli, nikoli te ne bom spustila iz rok, ti najlepše Sonce moje…

Ljubim te.

Tvoja draga gospa Š.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
10
Mar

Je.Bi.Te.Se.

Fuck you Ljubljana, fuck you Bermuda in fuck you sneg in narobe svet. Nič ne bi bilo lepšega kot ležanje čez en teden na peščeni plaži s slamnikom, sončnimi očali in pirčkom v roki na fakin Bermudi, vedoč, da je tukilele domalele 20 cm snega in orkanska furjasto burjasta burja. Pa res, čisto zares, v tem trenutku bi mi bilo vseeno celo za moje bentenje čez kokosove palme, turkizno morje in kičaste in brezvezne mivkaste plaže za še bolj brezvezne človečnjake s fensi koktejli v roki, z veliko v žepih in malo v glavah. Res ne maram, da se me nategne, ker je moje navdušenje vedno ipak neizmerno in temu primernu je neizmerno tudi razočaranje, ki temu sledi. Bom pač doma pleskala stanovanje in si zobe lomila, what a joy!

Zatorej, loudly and proudly, FUCK YOU!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
01
Mar

Pomlad.

Voham jo, kurbico malo razuzdano, bolj slečeno kot oblečeno in čisto preveč lahkomiselno. Voham jo, kako mi polzi mimo popka v hlačke in se dela neumno, kot da ne ve nič o tem, kot da lahko opraviči vse s svojo ponovno oblondinjenostjo las. In vem, kaj počne, ooo ja, točno vem. Delala se bom nedostopno in popolnoma nedosegljivo, medtem pa bom počasi slačila oblačilo za oblačilom, plast za plastjo, dokler se ne bom popolnoma odčebuljila in se ji predala v vsej svoji goloti. 

Dokler me ne bo pičil prvi komar in bom jedla prvi mozart sladoled, medtem ko bom v šlapkah, naglas in za nalašč, dripsala po poletni nevihti dišečem asfaltu, nekam proti Špici.

In ja, Sejdi bom končno peljala na pirček in šle bomo od doma zvečer, ko bodo škržati preglasili človečnjake in se vrnili domov, ko se bodo začeli dreti ta poletni ptiči. Jst jih že ves teden ob jutrih okrog pol petih poslušam, pa ti? :oops:

In tebi, zlata moja mojca Pograjculja, humphrey bogart to you in naj te gore ne požrejo, ker si mi dolžen še par pirov! ;) :*

  • Share/Bookmark
26
Jan

Utekočinjeni časi.

Izgubljam se v svojih blodnjah. Ne spim, ne jem, ne pijem. Blodim blodnje zablodele.1

Stiska me v prsih in počutim se izgubljeno, predvsem pa neumno, izdano in ponižano. Jutri je izpit, potem bomo razmišljali dalje. Ne znam presoditi, koliko je kriv mraz in pomanjkanje svetlobe potrebne za mojo fotosintezo ter koliko resnična, topa, črno-bela dejstva. Ne vem kje se nahajam in ne vem kam naj grem, vse kar vem je le, da se iz ure v uro počutim bolj zblaznelo in prestrašeno.

YouTube slika preogleda

For changing lines
I’ve got no time tonight
In these times the wind surpasses the tide
when the wake ups hard to find
dreams make up for your life
This crazy shine it never lets you die
Going up
We become what we want
Again the moon rises up too high
And we don’t need the sky
Wonder what it is that makes the world turn slower
wonder what it is that makes me feel so mad
everyone that talks to me I so wish wouldn’t
I wouldn’t even care except I feel so bad
why is there no one in my life
time
there’s no time tonight
Wide
there’s no room to see wide
Time
There’s no time tonight


-------------------------
  1. Drobovje se mi krči in s presušenimi, razpokanimi in bledimi ustnicami ždim v postelji in strmim po več ur v isto točko. Pošljem fatalcu sporočilo, v upanju, da me bo zbrcal, potolažil in mi malo prešejkal ležerno in počasno kri v mojih venah, da bo spet prelivala strast in srečo po mojem telesu. On to zna. Danes nima časa, več sreče prihodnjič. Odsotno odprem zapiske za jutrišnji izpit upajoč, da me bodo po skupno osmih urah spanca v štirih dneh uspavali s svojo duha morečo vsebino, vendar jim to ne uspe. Nasprotno, nekaj malega celo ostane v od dehidracije boleči buči. Šele joint, dva aspirina in ponovitev blesavih 24ur mi zapreta težke in zblaznele oči.((nazaj))
  • Share/Bookmark
14
Jan

More od olova i nebo od borova…

Romantična večerjica za dva, tvoj vinček, moj martini bianco in najina zadnja obmesečnica preden začneva šteti leta z obletnicami. Vem, da je zunaj še sneg, ampak men je letos prvič zadišalo po poletju. Vonji po poletju, ki se mi zažrejo tik pod kožo in se kot mravljinci zadrsajo od lopatic po hrbtenici proti točki kjer hrbet izgubi svoje spodobno ime. Trilje, rukola, tisti ptički, ki se zadnje dni derejo že ob 5h zjutraj s platane pod najinim oknom in krema za sončenje, po kateri diši moj obraz. In ti, ki mi tako čutno in strastno deklamiraš to pesem in mi zraven čisto nič diskretno podarjaš najlepše poglede in dotike.

YouTube slika preogleda

Ne daj se Ines, ne daj se godinama moja Ines.
Drukcijim pokretima i navikama,
jer još ti je soba topla, prijatan raspored
i rijetki predmeti…
Imala si više ukusa od mene
tvoja soba… divota
Gazdarica ti je u bolnici
uvjek si se razlikovala
po boji papira svojih pisama, po poklonima,
pratila me sljedeceg jutra oko 9 do stanice
i ruši se zeleni autobus tjeran jesenjim vjetrom
kao list niz jednu Beogradsku padinu.
U vecernjem sam odijelu, i opkoljen pogledima

Ne daj se mladosti moja, ne daj se Ines.

Dugo je pripremano naše poznanstvo
i onda slucajno uz vrucu rakiju i sa svega nekoliko recenica loše prekrivena želja
tvoj je nacin gospode i obrazi seljanke
prostakušo i plemkinjo moja…
A tvoje grudi, krevet i moja soba obješena u zraku kao naranca,
kao narancasta svjetiljka nad zelenom i modrom vodom Zagreba
proletirskih brigada trideset i devet
kod Krković.

Pokisla ulica od prozora dalje
i šum predvecernjih tramvaja…
Lijepi trenutci nostalgije, ljubavi i siromaštva,
Upotreba zajednicke kupaonice
i molim vas ako me tko traži…

Ne daj se Ines
Evo me ustajem tek da okrenem plocu
dali je to nepristojno u ovakvom casu, Mozart, Requiem, Agnus Dei,
Meni je ipak najdraži pocetak…
Raspolažem s još milion nježnih i bezobraznih trenutaka naše mladosti,
koja nas provlastitim ocima
vara, krade i napušta,

Ne daj se Ines.
Poderi pozivnicu,
otkazi veceru, prevari muža odlazeci da se pocešljaš u nekom boljem hotelu…
Dodirni me ispod stola koljenom,
generacijo moja, ljubavnice.

Znam da ce jos biti mladoti, ali ne više ovakve u prosjeku tisucu devetsto trideset osma,
ja necu imati s kim ostati mlad,ako svi ostarite,i ta ce mi mladost teško past,
a bit ce ipak da ste vi u pravu jer sam sam na ovoj obali koju ste napustili i predali bezvoljno.

A ponovo pocinje kiša, kao što vec
kišni listopad,na otocima more od olova
i nebo od borova, udaljeni glasovi koji se mješaju glas majke, prijatelja, kceri,
ljubavnice, broda, brata…
Na brzinu pokupljeno rublje pred kišu
i nestale svjetlastom bjelinom,
još malo šetnje uz more
i
gotovo…

Ne daj se Ines…

  • Share/Bookmark
07
Jan

Cel svet.

…si mi.

Gledati svojega zaročenca zakopanega med rjuhe je nekaj najlepšega na svetu. On je najlepšejši na svetu. Moj mož. Moj, samo moj. Mož. Bo. Mijau.

Vem kaj mam in tega ne dam. Nkol, nkol, nkol.

Love to death

  • Share/Bookmark
10
Dec

Zaročena…

L kot lampijon.

You and me. Now and forever.

Zaročena.

  • Share/Bookmark
29
Nov

Dearest… I feel certain, that I’m going mad again…

…I think we can’t go through another of these terrible times

and I shan’t recover this time.

I begin to hear voices

and can’t concentrate…


Olen punainen raketti, sytyn,

palan, sammun.

Oi, minä olen kokonaan punaisissa!

Oi, minun sydämeni on punainen!

Oi, minun vereni on punaista!

Juoksen uupumatta koko ajan, aivan kuin

minun olisi pakko toteuttaa itseäni.

Mitä kovemmin juoksen, sitä kovemmin palan.

Mitä kovemmin palan, sitä kovemmin kärsin,

Mitä kovemmin kärsin, sitä nopeammin sammun.

Voi minua, joka haluaisin elää ikuisesti. Ja

minä, punainen ihminen, kuljen vihreän niityn halki,

ylläni rautapilvet hiljaisuuden sinisellä järvellä,

oi, minä vain kuljen ja kuljen,

punainen ihminen!

Kaikkialla on hiljaista: niityllä, taivaalla,

pilvissä, vain minä pakenen, palan

korventavalla tulellani pystymättä

koskaan tavoittamaan hiljaisuutta.

Spet mi na mailu ponujajo viagro, xanaxe, zolofte in ostale mavrične pikovite in spet mi ta zoprna jesen s svojim smradom po zimi naseljuje melanholijo v žile. In znova ne vem, ali me ta melanholija obudi od mrtvih ali me le vodi za roko k njim. Neki mora bit na tem, da me črnina krepi in da je sreča konec koncev blagodejna le za telo ter zdravje in nič drugega.

Nazadnje je bila tista umazana gmota sivo črnega odkidanega snega ob prehodu za pešce na železniški postaji, zdej je kup rdeče rjavega listja, oh, tako magične platane pod mojim oknom. Vmes? Vmes je bilo nekaj luftarije, malo več sanjarije, veliko pretečene vode, tako slane kot sladke, veliko prepotenih noči, dve telesi potetovirani z odtisi ustnic. Pamet sem nekje na poti izgubila. Pa bi jo zelo resno in čim hitreje potrebovala nazaj, ker ne morem delati, ne morem pisati, ne morem ničesar. Sedim za računalnikom in ne znam več ideje preliti v besede. Kot bi me oropali lovci na besedni zaklad. Bolj arizonsko se v vsej svoji opustošenosti in prašnosti ne bi mogla počutiti…

Rabim drame, viharje, jok, loputanje vrat, rabim dretje, tek v dežju v copatih, več vrst drog, po možnosti hkrati, rabim ideje, besede, rabim blazinice prilepljena na tipkovnico, rabim kreativni kaos, kri in rane, rabim hrepenenje, bežanje in hropenje.

Se mar res ne da živeti brez bolečine?

Three women...

Dnevi, ko zažgem kosilo, preležim v postelji, se mi ne ljubi umit las in obrit nog, ignoriram svet, me boli trebuh, se ne učim, ne berem, ne delam in se počutim tako zelo ogabno, s teboj ali brez tebe. Bledolični in težki dnevi. Takih dni je preveč.

  • Share/Bookmark
18
Sep

Pejva se kavbojce in indijance.

In sem jst izvedla nekaj svojih zapiskov veselja in me je on požgečkal in sva rekla to je to, deal. Najin prvi daljši skupni trip. Iiiiiiiii. Dejmo vsi skup še enkrat: iiiiiiiiiiiii. Samo da jst trinajstkrat in pol rit premaknem ter na hitro nekaj kondicije pridobim za tale moj kokainski podvig in da neha dež padat na indijanske glave, se ve da.

Peru

La Paz pomeni v španščini mir, tako kot Eirene v grščini. Moje obljubljene dežele. Sem navijala še za Velikonočne otoke, ki jih sanjarim že tja od šestega leta starosti, ko sem bila še trdno prepričana, da bom nekoč arheologinja, pa so mi ob pogledu na ceno leta na liniji Čile-Tahiti malo potemnile oči. Grem namesto tega rajši mal tolažit Lonesome Georgea.

Jst pa že sanjarim dalje, za naprej, o rokenrol road tripu po Route 66, od New Yorka-New Yorka do HelL.A.-ja. Pa bom le mogoče obiskala nekaj pokopališč, na grobove položila nekaj cvetja in ga zalila s steklenicami pira ter končno dočakala Arizona dream. Long live rock’n'roll! Kavboj Maček pravi, da je za. Jst in Beamov Jim bova vozila, Jimi pa bo kar iz radia drajval. Hell yeah!

YouTube slika preogleda

Ma meni je tako lepo v lajfu. Se mi zdi, da sva z vsakim dnevom bolj zatrapana… Tko po najstniško, na ornk… Pa vendar tko zares, da že kar boli od vse ljubeče lepote… :oops:

  • Share/Bookmark
04
Sep

Blame Canada.

YouTube slika preogleda

Sej vem, da si komaj šel, ampak dej, prid že nazaj. Spim v tvoji majci in je nočem oprat, ker mi preveč diši po tebi, objemam in stiskam poušter z desne strani postelje, ki mi meša pamet ter hodim ven na drinke oblečena v tvoje raztrgane in sprane đinske.

Smejem se kričečim duhovom v brk, medtem ko že 97-tič danes stikam po svoji denarnici in aham in oham, ko gledam račune z najinega prvega zmenka, vstopnice kino predstav in koncertov, fotografije z morja, rezultate najinih igric in tvoje listke z ljubezenskimi odami meni, ki jih lepiš na ogledalo v kopalnici.

Daje me insomnia, fukotožje in ena ornk prepatetika. Men se z nobenim ni tko fajn valjat po postelji in se do bolečega trebuha režat kot s tabo.

Kanada je res bedna. Z drugimi besedami, pogrešam te na smrt.

P

  • Share/Bookmark
21
Avg

La Nouvelle Vague.

Picture yourself in a boat on a river, with tangerine trees and marmalade skies. Somebody calls you, you answer quite slowly, a girl with kaleidoscope eyes.

YouTube slika preogleda

Sam tko, da mal pomaham in dvakrat zažvižgam, da povem, da sem živa in da se považim, da mi nič kaj dosti ne fali v lajfu. Da se mam fino in da je moj največji problem, če v Maxiju zmanjka Mozart tortic ali, bognedaj, suhih jagod. Eno samo hihitanja vredno življenje.

Srečna sem, da so ljudje okrog mene, moji ljudje, Moja Srca, srečni vsi po vrsti in da se jim končno dogajajo orgazmične stvari in teptajo ta svet pokončno trebuh-not-joški-vun in z zobmi raztrešenimi po sijočih obrazih. Srečna sem, da so vsi po vrsti zaljubljeni in da smo mi doma vsi po vrsti zaljubljeni v najlepšejšega mladička, našega novega člana familje, Jureta. Danes ima moj prvi nečakec tri tedne in tud on je srečen. Res! Skoz se smeje! Jst se pa patetično od vse lepote cmerim namesto njega. Besede mi nekako ne tečejo izpod prstov zadnje čase, zato pa solze tečejo še namesto njih v potokih. Kar je super. Nazadnje sem si tako izsušla solzne žleze, da se mi je roženica raztrgala in so mi na urgenci na kliničnem mal oko naokrog obračali. Najs, moram reči. Zadnje čase že krave pasem z nevrologi, otorinolaringologi, ginekologi, okulisti, dermatologi in na facebooku. Bojda, da zaenkrat še nimam kožnega raka, da so mi leta zlo glasne muske in koncertov mal sluh okrnila, da so me leta svobodomiselnega rokenrola, boemskega razvrata in bukowskovskega menjavanja grelcev postelje nagradila s fejst bolečo spolno prenosljivo boleznijo, od katere, thumbs up, ne umreš1 ter da še dalje raziskujejo zakaj je moj najljubši šport še vedno padanje skup brez padala, ki mi je zadnjič prislužilo buško na glavi v velikosti pomidora z maminega vrta.

Šivam očesa, gojim solze in tehtam smeh, pa vendar ne morem ne biti subjektivna četudi pri nagi matematiki. Tuhtam in tehtam, če je to res tisto kar iščem in če sem že pripravljena na tako velike življenjske podvige. Očitno piha namreč veter velikih sprememb, dogajajo se ogromni premiki. Prvič v lajfu mam rit, tako fajno, ki ne žuli in medtem ko se nekateri selijo z bloga na blog in se pizdijo nad vsesplošnim blog cmizdrenjem, se moja ritka seli v real lifeu in jst se cmizdrim sam še zarad lepih stvari. Mal je težko imeti prijatelja, če te ta ne vidi kot takega oziroma te ipak nima časa videt. Pika. Pogrešala bom Župo, pogrešam jo že zdej. Moje prodajalke iz Sandija, ki so imele solzne oči, ko sem prišla iskat škatle in povedala, da se selim, Jožico iz Cheja, ki tako simpatično tečno preseda goste z ene mize k drugi, vse prjatučke, ki živijo ali zahajajo v Župo in nenazadnje moje lično urejeno stanovanjce napolnjeno z dušo in vonjem kofeta in mojih đejmioliverskih kuharij, zimske krvi in mojega Chanela no. 5. Z vonjem in obrisi prelepih, najlepšejših trenutkov, z vonjem poletnih noči, ljubezni spevov, šepetov, sijev čustev, žarov strasti. Vse mine, vse, ostane pest spoznanj in prgišce sanj, spominov sto za stare dni.2

Vonje sem pospravila in zabrisala s čistilom za les ter moje in Mačkovo ljubezensko gnezdece odišavila z začimbnim in zelenjavnim vrtom na balkonu in s šopkom bolestno dišečih lilij s stojnice moje najljubše branjevke s cvetjem. V omare z oblačili sem poskrila l’occitanova dišeča mila z vonjem zelenega čaja in male žakeljčke sivke z najinega letošnjega penzijonističnega dopusta na Hvaru. Pripravila sem posteljico in posodice, ki samo čakajo, da se vrneva z jadranja in se kot tretji mušketir v stanovanje naseli še rošasti mačkon Berti Brun. Priznam, še nikoli nisem imela koga na tak način tako zelo rada kot imam Mačka in nisem se še počutila tako princeskasto v svoji koži. Težko, da obstaja moški, ki bolj razvaja svojo žensko in težko da obstaja ženska, ki se počuti bolj ljubljeno ob svojemu moškemu. Sva najboljša prijatelja in nič nama ni boljšega, kot da hengava skupi in se ure in ure pogovarjava in gledava sončne zahode s pirčki v rokah. Večino časa naju boli trebuh, ker se reživa kot pečena mačka, tam okrog mlaja pa se točno in zgolj enkrat na mesec celo skregava in imam, hvalabogu, možnost izraziti svojo drama-queen naravo z butanjem vrat, dramatičnimi pogledi in odhodi ter srceparajočimi besedami. Enkrat na mesec je on lahko kmet in enkrat na mesec mu lahko rečem, da je mona, po novem pa sva uvedla še pravilo, da ga lahko z vso pravico takrat tudi ošamarim. I think we have a quite good deal! :cool: On še vedno slepari pri canasti in jst še vedno sleparim pri memu. In pri briškuli. No, in pri mini golfu. Delava in brainstormava skupaj, sanjariva s prepletenimi nogami in dlanmi in planirava naslednja leta, smešno ampak nekako sva precej z gotovostjo prepričana, da se bova še dolgooo zbujala drug ob drugem. Za obletnico greva na Depeche Mode v Zagreb, poletje bova preživela kar na jadrnici, road-trip čez ZDA, z barko po otočkih nad Venezuelo, Peru, Bolivija in mogoče nekoč Pitcairn. ;) Fantaziram, pa vendar. ;)

Pognal si korenine z mano in jih zapletel okrog mojih zapestij. Seksi. Sej veš, da moja domišljija ne pozna meja in se pogosto zbujam sred mokrih sanj. ;) Tvoja kožažasta koža je še vedno moj najljubši parfum in blazinice mojih prstov so se zlahka prirasle nanjo. Metre tvoje kožaže gabor sem s prsti predrsela in ne morem se je prenasititi in nadejam se, da se je nikoli ne bom. Zato najprej Grožnjan. 5. junija. Midva. Ičići!

Moja ritka se tako seli iz župe v center in iz ednine v dvojino. V dvoje na svoje. Lepo je. Mijau!

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Nč bat, ne boste se me še znebili. I’m not afraid of dying, I just don’t want to. :twisted: ((nazaj))
  2. Give it up for mrs. Budau!((nazaj))
  • Share/Bookmark
29
Jul

Let’s stay together…

YouTube slika preogleda

Moj nasmeh je s tabo večen. 1


-------------------------
  1. In moja tamala je ob tebi mokra. Zmer. :cool: ((nazaj))
  • Share/Bookmark
22
Jun

Zarjavel libido.

Neka čudna otožnost se me je polastila zadnjih nekaj dni in kar traja, beštija.

Se zaljubiš, se utapljaš v njegovem nasmehu, za katerega veš, da te je že zdavnaj pojedel in zraven čisto otročje plahutaš s trepalnicami ter si navijaš laske na prste z obgrizenimi nohti, ob tem pa s prepletenimi nogami čisto zavestno ignoriraš celoten koncept real lifea. In ko gre nekaj polnih lun mimo, se moraš spustiti spet na drekasto rjavo zemljo in nadoknaditi vse tisto, kar si s toplimi pobegi v nek mehak svet dvojine pustil ob strani in se je nagrmadilo na vhodu/izhodu kot kup umazanega perila, zmetanega iz kovčkov po počitnicah. In ta real life se zdi kot deciđusadecivode in sendvič s posebno po sladkanju z nektarjem in ambrozijo.

Nezadovoljstvo in neizpolnjenost zaradi deficita napisanih besed v zadnjih petih mesecih ter odmikanja od enih in edinih sanj me žreta in počutim se tako lutkasto prazno, da bi se zlahka definirala kot povprečna študentka, kljub temu, da se iz sramu ne rada deklariram za pripadnico te brezglave in, razen v izjemno redkih primerih, zastrašujoče zabite drhali. Faks je namreč hobi ter moteč element med spanjem in delom, zato jamranje prepuščam nesposobnim.

Konstantno sem lačna, žejna ter kronično neprespana, preutrujena, razdražena in frigidna. Sama sebi grem na kurac s temi cikličnimi stanji duha, ki bi se vendar že lahko nehala ponavljati in pojavljati. Svojih krempljev ne selim več iz enega testosteronskega naslova na drugega in žalosti, osamljenosti ter neizpolnjena hrepenenja sem tudi pustila tam, kjer sem nazadnje slekla staro kožo, zato da sem se lahko čisto gola in nežna privila ob meni najljubšejše telo. Čas bi že bil, da neham furati prekleto svetobolje vedno, ko mi postane dolgčas. Namesto, da bi uživala z Mačkom in pozabila na stare grehe, se mi le-ti usedejo najprej nekam v grlo, ko se scmerim in obrišem nos, pa se kepa slabega priokusa preseli nekam v trebuh. Ne morem kar tako čez noč pozabljati stvari. Preveč me prizadenejo, preveč me ošibijo in mi oklestijo samopodobo ter mi preveč zbijejo ceno. Tako se potem ukvarjam še z razbijanjem ogledal, slikopleskarstvom obraza (karseda zakritega z lasmi) ter ostalimi samodestruktivnimi hobiji.

Pojma nimam, kje me je našel in kaj vidi na meni. Če slučajno nisem za štirimi stenami, kjer v mislih s svojo grozljivo naporno samokritičnostjo potiho gazim in teptam svojo intelektualno samozavest kot Nemci s tanki poljsko konjenico, me pa vsepovsod posiljujejo dolgonogi hodeči fotošopi, ob katerih se skrčim na velikost komarja, ki ni vreden nič drugega kot to, da je krvavo razmazan po rabeljski dlani. Višek dneva je seveda to, da žalostna in razočarana nad seboj (in ostalimi) zaspim z utrujenimi očmi počivajoč na glavi polni težkih misli in mi niti do fuka ni. Pardon, do ljubljenja. Eh, ni mi do kakršnegakoli stika pri katerem moram svojo kožo postavljati na ogled. Moj libido je v kurcu in spet se ne poznam, ko pride do te točke.

YouTube slika preogleda

Ampak, hej. Mogoče ni tako smrtonosna ta bolezen, traja namreč komajda pet dni. Mogoče me mora Maček samo zopet dvigniti na piedestal, pobrisati zaradi svojega zanemarjanja prah zadnjih dni z mene in me okranclati kot mehiško božično jelko, da si bom lahko spet narisala največji otročji nasmeh v mestu in cvilila ter cepetala z nožicami in retardirano ploskala z rokami. Da, še vedno ne znam funkcionirati brez svoje dramatičnosti in brez čustev ter občutenj doteranih do maksimuma. Nema pola-pola kod mene. Ah in oh, the drama queen. Mogoče pa moram samo z Ninočko stolči flašo viskija in z Mojco Pograjculjo gajbo pira. Tako zelo pogrešam oba elementarna dela svojih jeter…

Moram pičit dalje, se oklofutat in biti boljša, stabilnejša. Da bom jst preživela, da bom zase najfajnejša. Zato, da bom najfajnejša lahko z njim. Ta labilnost me bo pometala z barke…

Ljubav je lepa dok se ćeka...

  • Share/Bookmark
19
Jun

Wet and rusting.

Kako lahko en stavek, ena gesta, enkrat povzdignjen glas, ena uničena noč in dvakrat zaloputnjena vrata izničijo učinek vseh bolno lepih stvari, ki človeka heroinsko omamljajo do stopnje bebavosti…

Bes, ki ga stopnjujem do skrajne agresije in o katerem bi poleg marsikaterih drugih lastnosti Sigmund lahko marsikaj povedal, sem se to noč modro odločila prespati, vendar se je, glej ga no zlomka bogve zakaj, danes ponovno prebudil. Btw, danes si mi prvič zasmrdel. Chinaskiju v meni si zagnusil alkohol.

Ne vem, mogoče ker sem nekje na poti tam med bebavim Minotavrom in Fatalcem svojega življenja odrasla. Mogoče, ker sem se to zimo naučila zares ljubiti in zraven utrpela trajne poškodbe. Mogoče. Mogoče, ker je moj bolan imaginarni genij za trenutek odložil svoje delo in se spustil z Meruja ter začel postopoma, previdno in potiho uživati v poslušanju tvojega dihanja med spanjem in peki palačink z orehi. Mogoče je nekje tukaj vmes razum položil robček prepit s kloroformom na gobec moji drama-queen naravi.

Kapitalna napaka. Stokrat sem si že dejala, da ne bom sprostila svojega oklepa in deviškega pasu, ki temu ne služi, pa sem se nekje med pranjem tvojih usranih t-shirtov in sanjarjenjem o otrocih in rošastem mačkonu zajebala. Voila, vzamem nazaj. Ne obstajam več, dokler si kolen ne obrabiš zaradi plazenja za menoj. Poln kurac imam debilov brez vsakega spoštovanja. Tiramisu te je včeraj čakal v hladilniku, mene čaka danes dildo doma, naju pa Kolpa drug teden pač ne bo ne čakala, ne videla.

Boli me kurac za tvoje šopke afriških lilij in vseh ostalih trav (ki btw niso moje najljubše rože), za tvojih nekaj sto sporočil, kako zelo me ljubiš, če vedno, pa čeprav malokrat do sedaj, zajebeš vse tisto kar si s trudom zgradil in si pri svojem zajebu daš duška skoraj bolj kot pri pitju alkohola. Od ljudi, še posebej od tistih, ki sem jim draga in ki so mi dragi, pričakujem, da se bodo naslednji moment ali pa vsaj ob naslednjem svitu opravičili in oddolžili. Ne! Ti svojo sago o zajebu naslednji dan samo še stopnjuješ. Vsakič znova! Prizadeti znaš res feeeejst, bravo maestro! Bojim se svojih strahopetnih korakov nazaj, bojim se svojega umikanja in zatekanja tja, kjer je fino, toplo in kjer je moj ranjen ego vedno znova pobožan in spet postavljen na piedestal…

A te boli kolk od spanja na klopci v parku?! Veš kaj, break a fucking leg. Literally.

Hvala za rože.

YouTube slika preogleda

I made you a present, you’ll never expect it

And when you unravel the secret will travel

It’s hard to take risks with a pessimist

I hope that this shaking will help us awaken

Separated by skin ‘til we let ourselves in

It’s hard to take risks with a pessimist

It’s hard to take risks

I hope one will burn me, I know you’ll desert me

(This is the closest I’ve come to touching you the way I want)

The hope can be painful, I’ll try to be faithful

(It’s hard to take risks)

  • Share/Bookmark
15
Jun

En ugriz v rito prosim.

Pa kilo pomidorov.

2.2.2. Še dva dni, dva izpita in potem dva tedna čohanja po trebuhu, guzenja, zlorabljanja Mačka in pirčkanja s prjatli.

Fajn je bit srečen. Maikemi.

  • Share/Bookmark