Arhiv za kategorijo 'songi za lahko noč'

28
Jun

Odhajanja.

So dnevi, ko začutiš, da se vse okrog tebe tako zelo spreminja, da ne glede kaj narediš, ne glede kaj storiš, ne moreš vplivati na potek dogodkov. In se sesedeš na klop v parku in si misliš: Dolgo je trajalo, dolgo obdobje brez strašnih tragedij, dolgo srečno obdobje brez zapuščanj prijateljev, dolgo obdobje lojalnosti, sreče, smeha, miru. No, zdej so me itak začeli vsi tisti, ki si jim vedno stala ob strani, spet zapuščati in ne, noben niti z najmanjšo gesto ne da vedeti, da ga zanima, kako sem, da me pogreša (tko, zares in ne larifari besede, ki nimajo nobene teže brez dejanj), da bi sam dal vedeti, da se celo spomni name. Ni problema, bom preživela, sam vas ne želim več v življenju. Ne želim več takih ljudi, ki bodo spet pritekli k meni, ko bodo meli probleme in kozlarije v lajfu in jst bom valda skenslala izpite na faksu, dejt s svojim možem, svojo familjo in še kaj – vse za njih. Ko bodo pa srečni, bodo pa samozadostni in ignorantski. Hvala lepa, lepo nam je blo skupaj, ampak jst si tko prijateljstva ne predstavljam. Pač, se zgodi, poti grejo narazen, nočem da delamo iz tega dramo, sam čimprej bi rada šla naprej in pozabla na to svojo napako, kako napačno mi je očitno uspelo presoditi nekaj ljudi. Ne, niti nočem, da si me zdej označujete v telefone in na koledarčke pod geslo: ” IRENA! Pokliči v avgustu za eno hitro kofe, preden gre!” Ne, z nobenim se ne rabim videti. Če v zadnje pol leta ni bilo potrebe, tudi sama ne vidim potrebe zdej. Ja? Ja. Mogoče so se vse te misli skristalizirale v zadnjih nekaj dneh, ko se je res izkazalo še enkrat kdo so tisti, ki stojijo ob strani in kdo so tisti, ki jih spet ni. In mogoče mi je šele zdaj vse res jasno. Me stupid.

No v vsem tem dolgem obdobju so bile tudi smrti, v zadnjih letih več njih, pa vendar so me vse bolj šokirale, kot pa zares globoko prizadele.

Tokrat me je šokiralo in prizadelo. Že tretji dan zapored preživljam v postelji in kar nekam apatično zrem predse. Brez posebnih misli, brez česarkoli v glavi. Le vsake toliko časa me zadane, ko se mi pred očmi izriše kakšen spomin, prizorček iz naših skupnih dogodivščin in takrat se mi posoda z vodo v očeh napolni in prevrne. Danes, čez slabo eno uro, je pogreb, ki se ga ne bom mogla udeležiti, šele jutri grem namreč dol. Ker vem, da so fantje popolnoma zlomljeni in da jim bo blazno pomenilo, da jim izkažem moralno podporo in da se pokažem tam. Bojim se trenutka, ko jih bom zagledala, ker vem, da bo vsa apatija izginila in da me bo popolnoma zlomilo. Ker vem, da bom takrat dojela, kaj se je sploh zgodilo. Ker zaenkrat mi še ni čisto jasno.

Žixica moja, pogrešala te bom. Pogrešali te bomo. Tudi približno si ne morem predstavljati Novega Sada brez tebe, tudi približno si ne morem predstavljati banda brez tebe in koncertov brez tvojih orglic in tudi približno si ne morem predstavljati vseh pirčkanj pod drevesi v Oblomovu in zajtrkov in kosilc s fanti, ko bo en stol vedno znova ostajal prazen. In tvojega ogromnega vedno nagajivega nasmeha in pogleda, tvojih objemov in poljubčkov na lica in vseh tvojih šal o triatlonskih cigotih. Joj, tvoj smisel za humor, ko smo vedno vsi za mizo cepali od smeha, že preden si sploh začeli pripovedovati kakšno zgodbico. In vse tvoje srbsko-madžarske dobrote, ki si jih kuhal v tistem ogromnem loncu, ki sem ti ga tisto noro poletje 2008 tovorila v kovčku v Novi Sad. 13 ur dolga pot z vlakom, goddamnit! :)

Ej, ne morem. Ne morem še pisat in mislim, da niti ne znam. Rada sem te mela, te spoštovala in vedno boš ostal v mojem spominu kot najbolj rokerski izmed mojih petih novosadskih sončkov. Pet let se že poznamo, ne? Že na začetku sem vam rekla, da ste moji bratci. To čutim do vas, zelo družinsko ljubezen. Moji starejši bratci.

Enostavno ne morem verjet in ne, ne morem požret.

Žiksa, nekega dne se srečava. Pripravi orglce, jst bom pripravla pivo in meli bomo en super blues bar tam gor nekje …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
10
Jun

Čakam te …

Sedmeri modri. Že ko sem bila otrok in smo v prvem razredu brali njihove pesmi, so se mi zdeli taki stari gospodje, sivih glav, modrih misli in najbolj barvitih besed. Ko sem odraščala, sem se z neutolažljivim hrepenenjem v prsih utapljala v njihovih ljubezenskih pesmih, čez čas ko sem še malo bolj odrasla, pa sem si ob vsaki nesrečni ljubezni – in teh ni bilo malo – želela svojo žalost tako potencirati, da bi na koncu počila kot balon. Z vinom, s pesmimi in besedami. In nič ni pomagalo bolj kot tista malo temačnejša poezija.

Spremljali so me celo življenje in kljub hlastanju po svetovni poeziji, sem se vedno znova vračala – domov. Gospod Minatti, srečno pot!

Čakam te 

Čakam te.
Čakam, prisluškujem miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer …
O, leta dolgo
te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt zdaj življenje …
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

  • Share/Bookmark
21
Okt

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca …

Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Ko bom dala iz sebe in svojih sanj sredico sredic, ko bom prišla v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do zadnje resnice, do krova in pravega kova, takrat – takrat se srečava, gospod Pavček.

  • Share/Bookmark
08
Okt

magični realizem.

A veš, včasih se stvari tko sestavljajo, ena za drugo, da že kar težko verjamem, da je vse to resničnost. Ščipam se, pa se kar ne zbudim iz teh magičnih sanj. Zmer sem verjela – vem, oh, kako njueđrsko – v karmo, zadnja leta pa se mi vse sam še potrjuje. Vse stvari se mi tko zlo odpirajo in mojim najdražjim tudi. Eni so našli ljubezni, drugi službe, tretji ta prave fakse in prave strasti, četrti so se rešli dolgov, peti delajo take projekte, kot so leti v vesolje, šesti so pa našli sami sebe. Moji najdražji, moji krasotci. Moj trop.

Naredila sem vse ogabne in zajebane izpite, spet se učim ruščino in obnavljam ostale jezike, bila sem sprejeta na fax, ki si ga dejansko želim narest in me zanima. Šit, po dolgih letih iskanja same sebe, faksov, ki bi loh moje strasti spravli v neko formo, s katero bi si loh služla kruh in živela od tega, sem našla podiplomc, ki je čist zame. Fak, to je to … Cel svet je pred mojimi nogami …

Lomim se s knjigo in se jebem in potim in švicam in garam. Iz slovenskega jezika in slovnice sem s tem projektom diplomirala mogoče celo z višjo oceno, kot marsikdo z narejenim faksom. Res sem ponosna. Vsak čas bo pri koncu in v rokah zvestih dizajnerjev. Otroka bomo predali in konec oktobra bo že v tisku, konec novembra pa na prodajnih policah. Dobr bo zgledal in dobr se bo bral, ta otrok. Z vsem spoštovanjem, ljubeznijo in ponižnostjo nesojenemu nonotu mojih bodočih otrok …

Ko knjiga s koncem novembra izide, pa midva z Mačkom pobereva šila in kopita in 7. decembra odletiva v Indokino. Tolkrat smo jo že zaradi te knjige prestavili, da je prou neverjetno. No, zdej gre zares – mesec in pol Burme, Laosa, Kambodže in Tajske. 17. februarja pa, hihihi, za dva meseca v Argentino, Čile, Bolivijo, Peru in Ekvador z zaključkom na Galapaških otokih. Deloholiki pač rabmo dopust, čeprou pri tem dopustu ni skoraj nič izležavanja. Clo taki deloholiki smo, da nimamo zasluženega dnarja kdaj zapravt, ker trgovine še ne odprejo, ko začnemo in jih že zdavnaj zaprejo, ko zaklučmo. Zato pa so ta vandranja goridolinaokoli.

Pa še zalublena sem tok, da glava peče. Ja, moj lajf je perverzno dober. Shit happens. Karma, pač. :cool:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
24
Sep

Nevermind…

20 let je že od tega, sirjusli?!

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
23
Maj

Pretečen rok.

Ko najdeš škatlice antidepresivov, ki jim je pretekel rok, veš, da si ok. Da bo vse ok, pa čeprav bodo nekatere stvari okrog tebe še naprej bledele, se kvarile in izgubljale svojo vrednost.

Ne maram sprememb, res ne. Zavedam se, da je vse minljivo in da se stvari in ljudje spreminjamo, sam vseen nisem pričakovala, da bo nekaterih stvarem že tako hitro pretekel rok. Nekatere stvari se vrnejo, nekatere pač ne. To dejstvo se moram še naučit sprejet v lajfu. Čau moja najljubša majica, čau zdravje, čau prjatučki, čau Che bar.

YouTube slika preogleda

Do you remember the days
We built these paper mountains
And sat and watched them burn
I think I found my place
Can't you feel it growing stronger
Little conqueror

I'm learning to walk again
I believe I've waited long enough
Where do I begin?
I'm learning to talk again
I believe I've waited long enough
Where do I begin?

Now
For the very first time
Don't you pay no mind
Set me free again
You keep alive a moment at a time
But still inside a whisper to a liar
To sacrifice but knowing to survive
The first to find another state of mind
I'm on my knees, I'm waiting for a sign
Forever, whenever
I never wanna die
I never wanna die
I never wanna die
I'm on my knees
I never wanna die
I'm dancing on my grave
I'm Running through the fire
Forever, whatever
I Never wanna die
I Never wanna leave
I'll Never say goodbye
Forever, whatever
Forever, Whatever

  • Share/Bookmark
02
Feb

Zaščiteno: Omg!!! Recesija!!!

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:

  • Share/Bookmark
04
Jan

Kopnim, ko rosna sraga…

Always alone, never lonely. Cut the crap.

Temu, da grem jutri kupovat z mojim dragim Srcem nov vibrator kljubuje dejstvo, da padam zadnje čase1 samo na geje, zasedene ali grde moške. To da je vsem, razen gejem, skupen ekstremen (emocionalni in/ali moralni) debilizem, ne bi posebej poudarjala. Kakopak, sem skrajno nezanimiva dečva, ki se lahko zadnje čase pohvali na vprašanje ‘S čim se pa ti kej ukvarjaš?’ zgolj z valjanjem po travi, smučanjem in potapljanjem in hkrati še vedno nisem fit.

Večina ljudi za katere bi dajala roke v ogenj, me zadnje mesece razočara na vsakem koraku in sploh si ne morem predstavljati, da bi bilo slabše. Me je ob prvi misli, da bi pobegnila nekam stran stisnilo in mi je bilo hudo in mogoče, mogoče čisto majčken, me je za sekundo spreletelo, da bi bilo za koga nož v srce, če bi šla… Sedaj pa motrim sebe in misel, da mogoče še nikoli nisem bila manjša in naivnejša punčka, ki bi bolj verjela v stvari, ki dejansko ne obstajajo ali pa so obstajale samo za trenutek ali dva. Moj matematični, racionalni um mi govori, da je to dobro, da se naredi selekcija med ljudmi, ki me obdajajo in za katere bi še par tednov ali mesecov nazaj stavila ves denar. Kadarkoli. Po levje bi lahko izpraskala oči vsakemu, ki bi jim hotel blizu. Zdaj se poskušam navajati na dejstvo, da mi je vseeno. Srce se je že zdavnaj razletelo in očitno koščki samo še na manjše prafaktorske enote letijo, sama pa popolnoma nemočno opazujem kako se vse okrog mene dogaja z eksponentno hitrostjo napito s smehom in radostjo, jst pa samo stojim na eni in isti točki in noge se mi kar nočejo odlepiti in iti. Kamorkoli. Rezat žile ali pa na travo, ki je bolj zelena. Bojda, da je prav, da se naredi selekcija in prostor za nove ljudi. Za nove bolečine?

Čakam na maj in ta kar ne pride, četudi se dnevi že daljšajo in mi filajo sanje. Mislim da se, čisto iskreno, nisem počutila bolj v pizdi že od leta 2001 in pojma nimam, koliko nižje se lahko še spustim. Temelj morale je sočutje in vsak dan znova stopam v gnoj ter pazim, da se mi robovi vrečastih hlač ne osmradijo. Strahovi so z vsakim dnem večji, sanje bolj moraste, banalne življenjske funkcije omejene, srce pa osiromašeno. Ko kot sestradan volk iščeš hrano v naslednji žrtvi, ki bi te povabila na pir, te opila in te z besedami, tistimi tapravimi, malimi ali velikimi vendar pomembnimi, omamila vsaj za nekaj dni. Tolk, da preživiš. Prejšnjo zimo so me rešila takšna pirčkanja z nekom, za letošnjo pa dvomim, nič ne kaže, da kdorkoli v tem mestu govori moj jezik ali pa da se ga kdorkoli želi učiti.

Baje smo nekateri ljudje pač rojeni s tragedijo v krvi in z venami, ki se ožajo in sušijo…

Always lonely, never alone.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Leta?((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Dec

Moja novoletna želja ali pazite na sončno vreme.

Za novo leto hočem tole. :cool: Pa ravno o tem sem govorila dva dni nazaj in zdej se kot usojeno pojavi pred menoj!

Pa enga fajnga dečka za publiko! :cool:

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Da bi vsi moji najdražji bili zdravi, predvsem zdravi! Da bi bili zadovoljni v svojih kožah, ki jih nosijo in so samo njihove in bi morali biti ponosni na njih! Da bi znali videti, ker bi to posledično pomenilo, da bodo nekega dne znali vedeti. Da bi bili vsak trenutek hvaležni za tiste prave…dišeče stvari, vendar da jim ne bi bilo potreba prosjačiti ali se poniževati. Da bi vedeli, da sem tukaj in da sem njihova, da me imajo in da ne znam zapuščati, znam pa odpuščati. Da bi opušteno ljubili in čutili vročična lica in metuljčke v trebuhu, ko bi to dobili v zameno. Da jim ne bi bilo treba skrbeti za banalnosti in da bi gradili velike stvari. Da ne bi pozabili nikoli na žgečkanje, ščipanje in valjanje po tleh in da se razbita kolena nikoli ne bi zacelila ter da škripajočih postelij nikoli ne bi noben popravil. Da bi čimvečkrat videli Sonce in da upanje nikoli, nikoli, nikoli ne bi bilo zavrženo. Glede česarkoli! Zaradi česarkoli! Da bi imeli ob kom zaspati, da bo trava na travnikih bolj zelena kot je bila in da vas nikoli ne bi telo kakorkoli omejevalo pri tem, da stečete po njih ter čutite omamnost vonja sveže pokošene trave. Da bi jokali samo zaradi lepote in ganjenosti nad njo ter da bi se veliko smejali, saj je smeh pol zdravja in želim si, da bi bili vsi moji najdražji zdravi, predvsem zdravi! Da bi bili zadovoljni v svojih kožah…1

Bodite srečni. In da bi srečo občutil čisto, čisto vsak, vsaj za trenutek ali dva. Naj bo to leto bolj naklonjeno vsem ljudem, ki živijo v bolečinah… Srečne in mirne praznike vam želim vsem in res iskreno čisto vsem!2 Dnevi so se že začeli daljšati, zdej bo vse šlo samo na lepše.

And don’t forget, WEAR SUNSCREEN! ;)

YouTube slika preogleda

Sebi pa želim, da bi znala shendlati brez vseh kurčevih tablet depre, se znala spopasti z jezo in manj razbijala ogledala. Da.


-------------------------
  1. In molitvica se ponovi… :) ((nazaj))
  2. Tudi tistim, ki sem jim že jasno povedala, da jih ne maram. :) :* ((nazaj))
  • Share/Bookmark
09
Dec

Lastna hvala se pod mizo valja…

… jst pa sem zmeri tako rada tičala točno tam! Kot majhna punčka sem se skrivala pod njo, tam kovala bojne plane in če ne drugega samo ždela tam s kakšnim luštnim prjatučkom. Danes se včasih tudi znajdem pod njo, prav tako s kakšnim luštnim prjatučkom, le da je malo starejši… oziroma glede na moje fetiše preceeeeej starejši… :)

Sem ponosna na mojga Lukca kvadrat! Res sta pridna moja dečka!1 In priznam, ta oddaja mi je že malček bolj všeč kot prejšnje… :oops:

http://www.vimeo.com/2430803
-------------------------
  1. Disclaimer: Ne, z njima se ne valjam pod mizami. :P ((nazaj))
  • Share/Bookmark
26
Nov

Nokturno.

Nč Ti ne bom rekla in nč ne bom povedala naglas. Samo kupila si bom nov parfum in odštevala ure do petka, ko se bom prav po damsko pretvarjala, da mi je vseeno ali Ti dišim ali ne ter se muzala ob misli, da smeš v polnočnih sanjarjenjih biti tako zelo blizu, da bi se Te lahko skoraj dotaknila in pobožala, če bi si to zaželela.

YouTube slika preogleda

V mislih je dovoljeno grešiti, v mislih je dovoljeno vse, ob tebi pa mi je dovoljeno biti jaz. Ob tebi sem lahko jaz! Kako otročje srečno se počutim zaradi tega!

Lepota o stvareh obstaja v duhu, ki premišljuje o njih.1 To je moja največja svoboda.


-------------------------
  1. D.Hume: O merilu okusa.((nazaj))
  • Share/Bookmark
02
Okt

Ma konec prepatetike! Basta! Ali o tem kako so sobote precenjene.

GLOOMY SUNDAY

Dnevi kulinarike v Italiji so nekaj najboljšega na svetu. Nažreš se vseh kuhinj sveta, seveda ne ravno za male pare, nakupiš devet vrst sirov, za fejst velke pare, šarmiraš po ulicah s sončnimi očali in psom, se pustiš zapeljevati italijanskim gospodom, prečekiraš bolšji trg in nabaviš knjige, šatulje, Botticellije ornamente, en cukrček, ki ga ne izdam, pa ste mi vsi loh fejst fouš in zraven ne najdeš lepe in dovolj stare cigaretnice, ki jo že tri leta iščeš. Že dolgo let nisem bila v Tem delu Tega Mesta in krasno je bilo podoživljati spomine, sem pa na žalost ugotovila, da so mojo najljubšo uličico od Castella do Piazze popolnoma uničili in opustošili, tlakovce zamenjali z betonom, male družinske trgovinice, ki so obratovale več generacij zaprli in največji vrvež zamenjali z mrtvilom. Jebite se, tukaj sem vsak teden enkrat ušla mami in se izgubljala med ljudmi, zdej pa tega kraja niti približno ne poznam več.

BLUE MONDAY

Zadnji paradižniki z vrta zame, krvava, boleča in buškasta glava, usrani supergi, mami neverjetno lepa in vesela in Irena fejst polna dnarja. Gume na avtu sem napumpala in me je kar sram povedat kok fejst prazne sem jih imela, kljub vsemu pa zagonila zvečer 15 evrov za taksije, ker take zmedene punčke stalno pozabljamo stvari nekje in se nam stalno mudi in nas potem taksisti vozijo po mestu gor in dol. Seveda zmagajo Iggy Pop in Stoogesi zvečer, katerim nisem kazala jošk v prvi vrsti, ne, tudi mokrih hlačk nisem imela zaradi pogleda na starejša, napol gola in meni vrlo seksi telesa, nisem se drla Search and destroy, No fun, I wanna be your dog, Lust dor Life in Candy. Prodati sem morala 40 evrov drago karto, ker me niti preko tristo organizatorskih vez niso spustili noter s kamero, s katero naj bi posnela nekaj minut materiala za delodajalce zaradi katerih sem postala slavna in bogata. Vesolju, pa še čemu in komu, že dolgo nisem tako jebala matere. Ker sem seveda bolehen a obetaven otrok iz Cukrarne, sem zaradi prezeblega prestopanja pred Halo Tivoli že tretjič v štirih tednih zbolela. Tokratna diagnoza: punk bronhitis. V upanju, da bom končno že naletela na enga Housea in ga odpeljala v eno sobico in fejst zlorabla.

RUBY TUESDAY

Razen določenih razčiščevanj in pogovorov česa ne bomo več počeli in kaj bomo, bolečega prsnega koša in oslovskega kašljanja, slabega priokusa zaradi včerajšnjega koncerta, ki je postal še toliko večji, ko je folk rekel, da je bil tako prekleto jebeno dober, novega psihota v življenju, ki je samo v zadnjih mesecih en izmed pol ducata njih, zaradi katerih razmišljam, da bi spremenila telefonsko številko in nehala pisati blog, ker se že resno ne počutim več prijetno in čisto varno, najljubših kozarcev razbitih v roku petih minut – sem že omenila kako zmedeno in nerodno bitje sem? – in posledično fejst porezanih štirih prstov in dlani, da, razen tega je bil dan naravnost super. Skuhala sem tako fukiš kosilo – paradižnikovo juho s kislo smetano in svežo baziliko; popečena na trakce narezana piščančja prsa s timijanom, limono in olivnim oljem na posteljici iz rukole ter pečene, polnjene z vsem tanarbolj finim, bučke in rdeče paprike; zraven olivni in čebulni kruh ter solata z rukolo, radičem, jajci, češnjevcem in tajsko baziliko; na koncu pa tiramisu iz svežih gozdnih sadežev in zelenega čaja z okusom vanilje. Seveda sem spila še pol litra vina zraven ob kosilu in ostala priheftana ter s črnimi zobmi in ustnicami več ali manj cel dan. Tudi takrat, ko mi pred nekimi pomembnimi ljudmi res ne bi bilo potreba priti in biti taka. Baje, da se ne spodobi, a človek vendar mora jesti kosila! Zvečer sem imela doma ob pivu in viskiju raziskovanje kuglice v Guinessovi pločevinki in solznih žlez, na katere sem že skoraj pozabila, da obstajajo. Vsakih nekaj let se paše prepucat in vsakih nekaj let paše govorit o stvareh o katerih nikoli ne, o tistih črno črnastih stvareh, ki te definirajo in ki jih malokdo ve in pozna. Redko se zgodi trenutek, še redkeje se zgodijo ljudje, ki znajo poslušati, ki čutijo in ki samo so. Ko čisto nobena njihova beseda ni potrebna, ko daš največjo intimo, največje skrivnosti celega lajfa ven. Ugotoviš, da te pravzaprav zelo malo ljudi pozna, da zelo malo ljudi ve, da moj prešerno velik nasmeh ni samoumeven in da ni tam od vedno. Da se včasih uščipnem v lice in si rečem, da je fino, da sem. Mi je tako prekleto pasalo, sonček zlati. Hvala, milijon. Pozno zvečer in malo v noč sem pa imela lekcije električne kitare pri mojemu najljubšejšemu kitaristu, ki so rezultirale v bolečih in razfukanih blazinicah in v zavedanju, da I suck. Električna kitara je res seksi instrument, le jaz nisem dovolj seksi zanjo. Mi je pa blo res fino in sem še celo pot domov vadila vse povedano in pokazano na air guitar. To mi pa kar gre, veš.

WEDNESDAY’S SONG

Očitno sem ugasnila vse budilke in se zbudila pol devetih, ko bi že pol ure morala biti na faksu. Na srečo so slovenski faksi podobni vrtcom in zato ni predavanj prvi dan. Tega pač ne vem, ker zadnji leti nisem ravno na tekočem kaj dogaja v tisti fensi, čistunski stavbi polni kloniranih upedenanih bjond in kloniranih kvazi wannabe intelektualcev aka pametnjakovičev. Majkemi, jst jih ne ločim med sabo, se mi zdijo malo sumljivi in se jih na veliko izogibam, zato pa tudi ne poznam nobenega razen treh osebkov, ki so fejst inteligentni norci, pa še ti so tam ponesreči. Za inteligentne norce pač ni prostora in časa. Nina je seveda ob osmih že bila tam, ko sem se zbudila pa že na poti domov, zato sem jo povabila na kavo, ki jo je ona popestrila z dvema nigersko faličnima rogljičkoma. Se nama spet meša (a se nama kdaj ni?) obema, spet sva sošolki, spet naju bog ljubezni ne upošteva in spet bova diplomirali iz vseh gluposti, smeha in razprav o seksu. A se sploh kaj drugega pogovarjamo zadnje čase…hmmm…zadnja leta? Ta libido nas bo ubil. Obe najbolj moji in tako redki ženski v mojem življenju sta namreč, tako kot jaz, zelo…khm…živi. :) Čeprav tadruga trenutno malo manj. Matejčulo sem popoldan namreč posedla v avto in jo peljala na urgenco, kjer je boga moja palčica s 40 stopinj vročine (ki je pozneje malček padla) čakala dve uri v tistem leglu bacilov, zraven neke gospe, ki je konstantno jamrala, ker ima 38,5 stopinj. Grrrr… Me je res zaskrbelo, čeprav je pa kul da sva šle na urgenco, ker sva ugotovili, da je totalno umeten čaj iz avtomata za četrtinko evra mega. Dobro to, ne? Aja pa una z dobrimi nogami in majhno ritko, ne una iz Bon Jovi spotov, ima res 15 let. Sem jo vprašala na čiku, tko da nism več fouš. Si imela prou, jap. In da, očitno v tem trenutku nisem na Living Colour v Cvetličarni s sestrico Karmencito in njenim Zavo in več kot očitno tudi ne pijem dvojnega Jim Beama z dvemi kockami ledu, ampak namesto tega pijem kamilico doma in crkujem od bolečin v prsnem košu. Popizdevam, resno. Dva huda koncerta v treh dneh sem zamudila. To se meni pač NE SME zgoditi.

THURSDAY’s CHILD

Danes je četrtek. Zjutraj do pol devetih RTV, potem pa laufanje na faks, ker imam od 10h-16h prva predavanja, zadnje dve uri bom manjkala, ker moram biti ob treh spet na RTV-ju, ob 20h pa imamo končno snemanje vestne oddaje Zlo glasni. Ja, ime smo spremenili, hvalabudi, ker prejšnje mi je šlo že od prvega dne dalje na kurac. Tko da v ponedeljek, ko bo na sporedu glejte! V prvi oddaji nove sezone bo gost Iggy Pop, s katerega golega trebuha bom snifala koko in lizala med ter ugotavljala ali ima pod tistimi nizko spuščenimi ozkimi jeanskami rdeče čipkaste tangice ali ne, Lukec pa bo medtem namesto mene govoril z njim in poskušal izvedeti, če še vedno joče zaradi njegove neuspele romance z dunajskim dečkom, ki se rad za pusta igra, da je zajeban in si je zato nadel nadimek, ki je anagram oralnega seksa. Luka, psihotični buda, bo peljal scat vse snemalce, montažerje in postproducente tega sveta, saj bo preizkušal novo metodo, ki združuje snemanje z istočasnim metalskim headbanganjem, montiral sploh ne bo, ker to delajo samo pussyji, ki ne znajo v šusu super posneti, postprodukcijsko pa se bo usmeril v dvajseta leta prejšnjega stoletja in črpal navdih iz črnobelih nemih filmov ter se na ta način približal trenutnemu nivoju drugih slovenskih neobstoječih glasbenih oddaj. Moderni smo v nulo in Plemenita plesen nam bo vzklikala, da smo v bistvu najboljši. Ko bomo posneli, si bomo odprli pivo, si čestitali, ker smo taki carji in en drugemu govorili, da smo tako zelo vestni in zaradi tega tako zelo kul. Potem bo Lukec šel domov, Luka bo šel CARtat mojo, no najino, Matejo in se sliniti ob njenem hot prepotenem telesu, jst bom pa poklicala mojega Penclja in mu ponudila levo joško, če pride v Orto bar, ker pa bo on že tam s svojo đekolo, bo zaradi tega zahteval obe joški. Tam bodo tudi vsi moji fantje in ob ustekleničenih substancah in puhajočih oblačkih cigaretnega dima se bomo vsi ortodoksni četrtkovi otroci na toplem smejali kot pečeni mački in se pogovarjali do pol petih zjutraj, ko bo prišel moj najljubši redar in nam rekel “družba, počasi zaključte.” Šla bom domov in po poti mi bo iPod nažigal industrial verzijo s pridihom gothica Saše Lendero. Spala bom naga, ker zdaj pač to lahko počnem, pred spanjem pa bom še pol urce mislila na Spaceya, Pacina, Rotha in mojega profesorja, ki bo imel glas Diega iz Ice agea ter se seveda na vse te moje perverzne fantazije… Eh, ampak to je že druga štorija. To je že petek.1 Dan pred Černobilom je bil tudi petek, takrat sem se rodila. In petki so samo moji in jih nobenemu ne dam in nobenemu nič o njih ne povem.

GOOD FRIDAY

null


-------------------------
  1. Friday – Thank God it’s Friday! Saturday – I did WHAT last night?((nazaj))
  • Share/Bookmark
11
Jun

Am, bam, pet podgan.

Upanje umre vedno zadnje.

In vse kar lahko dam je upanje… Ena iskrica v očeh, ki se tu pa tam zasveti nad belo paleto, ki na ven deluje kot bi še vedno bila mlečnozoba, lahko zelo hitro podari preveč upanja. Sem opazila. Da. Nevede trošim naokrog poljube, streljam puščice, čaram in spuščam uroke nad tiste, ki jim kuštram lase. Ali pa jim le-te delam sive. Oziroma jim kuštram sive lase. Kakorkoli pač. :)

Ljudje kričijo name in se prijemajo za glavo, ko mi hočejo dopovedati, da naj se otresem ratia, da sem jebena samaritanka in da preveč poslušam glavo. Jaz pa samo zmigujem z njo, tlačim potne roke v žepe, na široko odpiram cigansko temne oči in se dejansko počutim kot da bi ušla iz risanke,1 kot da ne spadam sem, kot da ne govorim istega jezika, predvsem pa kot da ne živim v istih dimenzijah kot vsi ostali. Preklinjam čez deficit plemenitosti in se sprašujem, kje so vsi ljudje, katerih žile bi bile kot moje, tako starinske, kot bi jih na meter v antikvariatih kupil. Ne verjamem, da je vaš svet lepši, niti ne verjamem, da je bolj načelen kot je moj, sploh pa ne, da je tako dišeč. Moje duše ne strežem naokrog kot Saloma Johanaanovo glavo na pladnju in je niti ne bom zaradi mokrih sanj svoje pizde. Če je to za vas dovolj dober argument, da se podate na tržnico prodajati svoja načela in vizije sveta, voila. Jst služim zlatnike na drugačne načine.

Če se vrnem k iskricam v očeh – je ena res dovolj, da zaneti požar? Ne razumem niti tega, kako se iskrica sploh prebije do učk skozi školjkasto lupino, čez vse oklepe in bojne oprave, ki sem si jih nadela ter se zraven ne utopi v slani tekočini s katero je do vrha napolnjeno telo. Hudo mi je, ko odrivam in včasih nehote kot črna vdova poteptam vse okrog sebe – am, bam, pet podgan – ti greš ven! Ljubi, ne ljubi, ljubi – ne ljubi! Enostavno ne zaupam več nikomur, vsa sem plašna in sto izgovorov imam pripravljenih zakaj pač ne morem “zaplavati”.2 Ne, res ne morem ponuditi ničesar, razen upanja. Verjetno še dolgo ne bom. Čakre so preveč zamašene, glava prepolna in vse balastno breme ljubezenske zgodovine mi sega že konkretno čez ramena. Srce je oledenelo in nič ne kaže, da mi ga bo letos to aprilsko poletje odtalilo.

YouTube slika preogleda

Face to face my lovely foe Mouth to mouth raining heaven’s blows Hand on heart tic tac toe Under the stars naked as we flow Cheek to cheek the bitter sweet Commit your crime in your deadly time

Commit your crime in your deadly time It’s too divine I want to bend I want this bliss but something says I must resist

Another life another time We’re Siamese twins writhing intertwined Face to face no telling lies The masks they slide to reveal a new disguise

You never can win it’s the state I’m in This danger thrills and my conflict kills They say follow your heart follow it through But how can you when you’re split in two?

And you’ll never know You’ll never know

One more kiss before we die Face to face and dream of flying Who are you? who am I? Wind in wings two angels falling To die like this with a last kiss It’s falsehood’s flame it’s a crying shame Face to face the passions breathe I hate to stay but then I hate to leave

And you’ll never know You’ll never know . . .

Stric Pencelj je zihr ponosen name… ;)


-------------------------
  1. Tako sem namreč že večkrat bila označena, op.a.((nazaj))
  2. Morala se viša premosorazmerno z ohlajevanjem in oddaljevanjem od “tega” sveta ter posledičnim objektiviziranjem…((nazaj))
  • Share/Bookmark
13
Maj

“Ljubav je lepa dok se čeka”

…je izjavil 10 dni nazaj prijatelj iz Srbije. Pod vplivom parih jim beamov sem mu še nekaj oporekala in filozofirala, on pa mi je samo parkrat ponovil ta stavek. Sicer se mi je zdel stavek blazno lušen ampak nisem ga pa čutla. Komaj danes so me te besede zadele, tko dirita v srce. In ja, štekam. Čutim.

Rada bi se ovila s tvojim telesom in se okitila s tvojimi poljubi po ramenih, vratu, lopaticah… hrbtenici… bokih… in nazaj…okrog popka… po bradavičkah… ugriz v vrat, polizan rob obraza in uho… in čuten poljub na usta. Rada bi se spojila s teboj, ti brazdala z nohti tvoj hrbet, za katerega se še nisem odločila ali je mišičast ali koščen. Z eno roko bi ti potovala skozi mediteransko temne lase, z drugo bi te močno tiščala k sebi za ramo. Rada bi te vohala. Tko, zlo na blizu. Rada bi čutila tvojo sapo na mojih sencah, drhtenje tvojih ustnic na mojem licu, tvoje šepetanje in vse tihe nasmeške, ko se ti vidita tista dva hecna vampirska zoba.

Hočem, da vidiš v mojih očeh, da bi te pojedla… Zlooo počasi…

Noge bi ovijala okrog tvojih meč in imela dolge lase ovite okrog tvojega zapestja ter svoj jezik okupirala s tvojo, meni rajcajočo, spodnjo ustnico. V ozadju bi špilali Gossipi, ki bi se nadaljevali s poslušanjem obema dobro znanih prstov na španskih kitarah. Odprta okna bi koristila s svežino zraka šele proti jutru, ko bi že ležal na meni, napol pokrit z belo rjuho in s prsti drsečimi po mojih rokah in ramenih, medtem ko bi ti jaz božala po laseh in ti poljubljala čelo…

YouTube slika preogleda

Tako malo je potrebno, da si nekoga tako zelo želim? Ali pa ima to resno zvezo s tem, da “Ljubav je lepa dok se čeka”? “I have a feeeeelling!!!” Da ja??????

Mora biti poletje. Mora. Pomlad čisto preveč zrajca vse skup.

P.S.: Post se ne navezuje na avtorja naslovnega stavka. :)

P.S.S.: Te moje rumene boksarce so zakon. Pizda, mam hudo rit.

  • Share/Bookmark
16
Mar

Cannot swallow ali o deficitu lojalnosti.

Moram se naučiti dokončno popucati stvari in jih karmično pustiti za seboj. Mislila sem, da znam, pa mi očitno še vedno ne gre najbolje od rok ta mirnost in hladnost ob dogodkih/osebah/pogovorih, ki si zaslužijo, ničesar drugega kot zadnjo brigo. Še vedno me zabolijo marsikateri spomini, še vedno me prešine marsikatera zlobna beseda ne umnih, ki hočejo biti v očeh množic več kot le-to, še vedno se spomnim vsake nelojalnosti, ki so mi jo moški na indirekten način izkazali. Okrog mene vrt pelina in kamnita bolečina.1 In me gane in me zaboli in me razbesni. In ne gre iz glave. Občutek bolečine pozabiš, vedno pravim ljudem, ki tako radi jamrajo. Krivice, izdaje, nelojalnosti in nehvaležnosti nikoli.

The devils are girls with Van Gogh’s missing ear You say what you want but filth is all that they hear I’ve got the jigger to make all you bigger Ladies und gentlemen So drop your piss room bait, and make sure you’re not late You tramps and lunatics It’s a trick that’s gonna make you click 2

Moram popucati preteklost, jo zliti v straniščno školjko in potegniti vodo. Dovolj galon sperme smo pogoltnili v zameno pa dobili produkte brezmejne človeške neumnosti, zlobe in brezsrčnosti.

Felatio (Izis/Oziris) v starem Egiptu

Čutim namreč, da sem v fazi urejanja lajfa. Ki je slučajno prišla vštric s spomladanskim čiščenjem in fino konstelacijo planetov. Na faksu postajam pridna in kot za stavo, a jebi ga res sem perfekcionistka, pobiram desetke3, s projekti, ki mi jih profesorji in naključni ljudje, ki vstopajo v moj lajf ponujajo, si počasi ustvarjam neko ime na nekih kao intelektualnih področjih (dostojanstva premorem namreč toliko, da me v prodajanju telesa ne boste videli :) ), nove ponudbe za službe se mi ponujajo skorajda na vsakem vogalu (to leto je res plodno), čistim zgodovino moških in se kot hudič česna izogibam novih zgodb (samo en človek je potreben, da ti priskuti vse kar je lepega in te zaklene v tvoj školjkast domek), spet športam, meditiram in se nasploh načrtno umirjam, skrbim zase in kolikor se le da za svoje zdravje (kljub temu, da smo ta teden spet parkrat veselo padali skupaj, bruhali in pljuvali žolč in kri), črno črnasti kavi, piru, Jim Beamu in dvem škatlicam marličev se seveda ne odpovem za nič na svetu (v lajfu pač moraš met stil ne? Deficit lojalnosti je že tako preveč prisoten.) ker bi pomenilo, da dajem svojo dušo na dražbo. Predvsem pa najpomembnejše (!!!) z mojim Soncem se v tem mesecu selim iz meni ljube in z veliko truda odkrite Zupe v strogi center moje ljubljene Ljubljane. Fino bi sicer bilo, če bi se lahko zmenili, da bi se vselili šele s 15. aprilom. To bi res bilo da best, saj imam trenutno še malček frko s par projektiči, pa tudi “selitveni servis” je treba organizirat in ga ljubko prositi za uslugo. Pa še vselitveni žurki bi sledil moj slavni oh-in-sploh-very-important rojstnodnevni žurčić! Sami žuri! Yay! :D

Vse kar bi še potrebovala je…khm, khm… “sproščanje hormonov” na zelo perverzne načine. Ampak ne gre. Morala je bistveno previsoka in plemenita. Tisti krasni dečki, ki me obdajajo in bi jih takoj peljala na en joy ride ter so sam-bog-ve-zakaj čisto slučajno še “zapaljeni” zame, pričakujejo od mene zjutraj še muckanje, zajtrk in še kak zmenek. Vem, da bi me radi peljali mami predstavit :P .Tega pa trenutno res ne morem nobenemu ponuditi. Oziroma mislim, da še dooooolgo ne bom bila sposobna. Edino kar mi je res škoda je to, da sem skorajda prepričana, da bi se pustila v drugačnih okoliščinah, kakšno leto nazaj naprimer, čisto zlahka očarati. Ker konec koncev imam zelo prefinjen okus za moške in ti ustrezajo vsem mojim kriterijem. Le srce se noče zaboga odpret. Glava se muza, stoično srce pa trdo kot kamen in kost. Ampak ajde, za sladkosti lahko tudi sama poskrbim. Zaenkrat.

Ta pomlad bo še mega. Čutim to. Karma namreč vedno odigra svojo fair-play vlogo.

YouTube slika preogleda

Vikend na primorskem človeka čisto izmuči. Prepleskala sem oba hodnika in se nažrla ko eno prase. Mami je namreč takoj opazila, da sem izgubila pet kilogramov, kar je v naši familji kriminal. Zato si je za misijo vikenda zadala, da me nafutra do onemoglosti in mi “pomaga” pridobiti pogrešano kilažo. VERJEMITE, pri moji mami nimaš izbire! Shoot me.


-------------------------
  1. Svetlana Makarovič: Pelin.((nazaj))
  2. Marilyn Manson: The Golden Age of Grotesque.((nazaj))
  3. sedmica in dve devetki iz prvega semestra mi kvarita letošnje povprečje :cool: ((nazaj))
  • Share/Bookmark
17
Feb

Elektrika

Mi šopa skozi telo, ko poslušam tole. Trikrat 2. Dve je lepo število. Je prvo praštevilo (mokra sem ob tej besedi), je prvo sodo naravno število, je število, ki ima največjo emocionalno noto, je število ki ima kar dvakrat (spet 2!) mesto v zodiaku, je magično število v fiziki, nič ni lepšega kot govoriti v dvojini… Ok, sploh nisem tega hotela povedati, malček sem odjadrala. V glavnem zadnje par (evo spet deljivo z 2! Ne, hec.) dni bolno poslušam opere na računalniku (kolikor to sploh lahko prijetno zveni, pač ne morem jih na stolpu, ker bi koga motilo), težko je, če se ukvarjaš z zajebi in pofuki. Tako da izkoriščam čas, ko sem sama doma, da nabijam Puccinija na mrtvo :) Nedeljska jutra so pa itak najlepša. Since ever.

Luciano Pavarotti in Queen (brez Freddie ready-ja ofkors) s komadom Too much love will kill you. Touchy. Veeeery touchy. A se bo Lučko hmal zjokal ali se samo meni zdi?

YouTube slika preogleda

Luciano Pavarotti in James Brown – en mojih najljubših duetov! Preposlušan že najman kakšnih 700krat. Dlake mi grejo pokonci, peezda! En izmed mojih najljubših top ten performanceov, mislim, po tem koliko me prešejka in fascinira. Kok se Jim Lučanotu kjutiš smejčka, pošilja poljubčke in mu ploske, res, neprecenljiva ljubkost! Sploh pa, ker sta mi tadva tako ljuba, tako velika in tako mrtva. Ko je Jimmy umrl je bil doma jok in stok za popizdit. It’s a man ’s world!

YouTube slika preogleda

Luciano Pavarotti in Barry White. Če sem v prejšnjih dveh primerih podala primere mešanja operne legende z rock in funk kralji, seveda kot zvrst ne sme manjkati tudi soul, da poskrbimo za vse moje okuse, ki so največkrat zadovoljeni. Za to sta poskrbela gospod iz moje ljube Modene in gospod iz, ha, hmm iz nikogaršnje ljubega Galvestonea :) My first, my last, my everything! We love Barry! Yay!

YouTube slika preogleda

“Penso che una vita per la musica sia una vita spesa bene ed è a questo che mi sono dedicato.”1

Trije songi za lahko noč? Bo dovolj? Jst grem pa nabijat dalje Carusa…


-------------------------
  1. Luciano Pavarotti (1935-2007). My beloved Modena uomo.((nazaj))
  • Share/Bookmark
17
Feb

Florentia

Ko se zgubljam na take dneve po moji mrzli, usrani Ljubljani, me prime v tej grozljivi mirnosti, da bi se čisto brezvestno šla uleči na tire.

Pogrešam svojo otroškost, ko se mi svetijo oči, ko šejkam nogo cel čas, ko je gostota besed enaka gostoti osmija, pomešana z rezgetajočim smehom iz mojih jaggerskih ust. Nekaj osebkov je še, ob katerih mislim, da se smejem tako, pa še to vedno poredkeje in še to, ko se lahko1. Letos ni bilo prave zime, moje srce se še ni zbudilo skupaj z zvončki, mogoče zato, ker letos sploh ni spalo, ampak je ostalo mazohistično budno, v trpinčenju samega sebe, da lahko ostane budno še ta teden, pa še ta teden, ampak zdej pa res sam še ta teden… Moj smeh je drugačen, moj pogled je drugačen, mimika obraza in vihanje obrvi cinično, zadržano, spet mi je nekdo rekel (pa čeprav je kreten), da je grozno, da imam 22, ker se mu zdi, da se pogovarja z 32-letnico, da je škoda, da bi morala biti na plesišču z ostalimi fufljami ne pa govorit take stvari, da prehitevam svoj čas. Ko odprem usta, se na obrazu pojavijo gube očitno. Verjetno je to zato, ker je moje telo napolnjeno s slano, utekočinjeno žalostjo, ki mi guba kožo, kot v kadi, le da od znotraj. Verjetno je to res grozno, čeprav po drugi strani, še trikrat bolj grozno od vse bolečine celega sveta, ki jo moraš nositi na plečih, mi je dejstvo, da bi razmišljala in se obnašala, kot moji belerofontovski vrstniki.

Francisco José de Goya y Lucientes: Saturn (1819).

Ne morem verjeti kako zelo me zjeba vse. Ne počutim se sproščeno, ne da kaj hlinim ali igram, le vsega ne morem dati ven, pa čeprav si to neznansko želim. Vem da goste besede ne bodo poslušane, vem da bo otroški smeh zatrt, iz linearnosti se ustvarja trodimenzinalnost, iz realnih kompleksna števila, gola ne morem več tekati naokoli, levica služi figovem listu, desnica skriva zardevajoče prsi mlade Venere, rojene iz morske pene. Rabim vonj morja, hočem domačnost.

Zadnje čase me pogosto stiska v prsih in ne pusti pljučam, da bi si nadevale zvrhan krožnik zraka. Kolapsiranje še nikoli ni bilo tako zabavno, hrana še nikoli tako ogabna, droge in tablete še nikoli tako zaželjene in hkrati nujno potebne. Yay! Moje telo proseče cvili, naj ga odrešim prometejevskih muk, pa sem raje shizofrenična sadistka.

Preveč sem polna gneva, obvezno moram zamenjati okolje, stanovanje, posaditi cvetje in začimbe, tiste ljudi okrog sebe, ki so kot unused desktop items popucat in vreči v recycle bin, posvetliti barvo las, odstraniti črnino garderobe pogrebnega zavoda, se obleči v krila in pokazati noge, ki jih nad delom kjer izgubijo spodobno ime krasi ozek pas, na katerega bi bila še madame Wintourova ponosna, kupiti Boudoir Vivienne Westwood, si natrgati šopek rož za prepozno valentinovo, ker mi ga noben drug ne bo, si mogoče dati spet kakšnega izmed uhančkov, ki počivajo v tamali šatuljici. Stran, stran, stran. Črtat, radirat, prebelit. Cvetočo renesanso ustvariti. Eirene la Magnifica. Flourishing, florentia, Firence. Tja moram spet… v emocionalno prežete mediteranske pokrajine. Pila bi nektar in jedla ambrozijo. Brez Tantalov okrog sebe.

La Primavera (1478).

Vse kar mi je ostalo od otroka je naivnost. Da, to pa vsekakor. Če gre osel le enkrat na led, sem jaz umetnostna drsalka. Ja, maničen depresivc sem, ne rabiš biti Sherlock za to, da je jasno. In ne, res ni ok. Pristanišča so polna, nikjer mi ne dovolijo se zasidrati, tako torej zbegano plujem gor in dol ob pristanišču. Sita sem skorajda neprekinjeno ponavljajočih se praznin, ki sem jih deležna leta in leta. Hočem difuzijo pizda! Ne le tisto difuzijo fuka, ampak pravo kurčevo substitucijsko difuzijo miru in varnosti, naj napolnita te praznine in zamenjata objokane oči za otroškost. Nočem več tega konstantnega občutka krivde, konstantnega opravičevanja, konstantnega sramu svojega obstoja, naj se enkrat po dolgem času tudi jaz uščipnem in se vprašam, če se to meni res dogaja in začnem delati prevale vzdolž ljubljanske promenade kot tistega oktobra. Zaslužim si, dovolj ste me pretepali otroci, dovolj je bilo.

Pila bi nektar in jedla ambrozijo… na rdeči odejici na nekem travniku, se nastavljala v kratkem krilcu in modrčku soncu in pustila, da mi s šlatanjem mehča luske in trdo kožo, da mi zvoki funka topijo celulit in da vročina suši solze, ki se nabirajo pod pilotskimi sončnimi očali. Ne kruha in iger, cartanja in ljubkovanja hočem! Dejte mi že to pofukano pomlad, mraz mi resno škodi.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Ko ni okrog ljudi, ki morijo s svojo prisotnostjo, ker se nalimajo zraven, samo zato ker je fino, da poznam veliko ljudi, ker je fino, da se ne družim z gnoji sploh, ker se samo takrat grozno smejčkajo in naprezajo pri svojem glumljenju in ki ne poštekajo, da se delajo vsi moji norca iz njih, jih jebejo v glavo in da jih gledajo podcenjujoče in me potem začudeno sprašujejo kako, da imam take ljudi okrog sebe in ti ubogi, nezanimivi in očitno malo bolj počasni mislijo, da če jim moja srca in moji ljudje namenijo kanček pozornosti, da jim jo zato, ker si zaslužijo biti v takih krogih, ne pa, ma sej se mi dejansko res smilite pismo, ker jo na začetku zaradi vljudnosti do mene in potem ker je zabavno nekoga jebati v glavo, medtem ko on ne pošteka in si namesto znižanja, zvišuje ego. Na živce mi gre, ker me potem sprašujejo ti Moji ljudje “A bo un/a tudi tam?” “A ma ono bitje je pa malo bolj počasno ne? Mislm ni tko, da bi se meu kej za pogovarjat, prej oči obračaš…kako pa da imaš ti tudi take okoli sebe? Tebi jih pa res ne bi pripisal!” “A se lahko dobimo nekje drugje, ker me res pizdi/mi ni prijetno/”me prime da bi na gobec usekal”/…” ali pa kot naprimer fantje zajebantje rečejo “Ahahaha! Spet bo žur!” kar mi pa tudi gre na živce, ker jih poznam kot svoje žepe in mi postane nerodno, ko nekoga tako jebejo v glavo preko najbolj internih, običajnih for. Pa ker grejo ti paraziti res vsem na živce. Mogoče dvem od mojih ne, oziroma nista še nič rekla tok besnega in grdega. Res mi je že ful, ful bad.((nazaj))
  • Share/Bookmark
13
Feb

Song za lahko noč: Talk to me

Ker me je včeraj spomnil Crni s strešico na britanski band, ki že nekaj časa ni dobil mesta na moji playlisti zaradi, hja, kaj pa vem zakaj, preveč je lepega na svetu ;) Pet let nazaj sem bila na njihovem koncertu v Cankarjevem domu (Ha, dobila Hinchliffeov avtogram na plato!) – predskupina odličen, mlad avstralski band The Devastations, kot gostja je nastopila Walkaboutovka, Tindersticki so pa ofkors sijali. Matjaž, hvala! ;)

Čez pet minut bo valentinovo. Itak ga ne praznujem, ampak vseeno mi Tindersticksi več kot pašejo zdej. Očitno je to vse kar si lahko privoščim zdejle kot družbo v postelji. Kaj pa vem, včasih je razkol med tako majčekinimi, lepimi in čistimi željami ter med tistim kaj dejansko imaš takooooo velik. Ne vem, če to pomeni da upogibam hrbtenico, razen če gre za tlačenje telesa v mojo malo školjkico, pa vendar, koliko moram še znižati kriterije ali izostrevati sokolje oko, da lahko vidim vse male stvari, ki me delajo hvaležno in ljubečo mucko? Talk to me darling before…

YouTube slika preogleda

Talk to me darling Before you throw it away Look into these eyes now Look into these eyes If it’s too far to fall If it still makes you cry You can’t kill this love, No you can’t kill this love You feel the rush in your arm You see shadows form You move forward slowly To find nothing at all In a hall of mirrors You get sick of yourself Think you can just leave the blade there Sit and wait…

Chorus:

I know it’s scary darling It comes back from the dead Climbs on out of the ground Back into our bed (repeat chorus) So talk to me darling Before you throw it away Look into these eyes now Look into these eyes If it’s too far to fall If it still makes you cry You can’t kill this love, No you can’t kill this love

(chorus)

  • Share/Bookmark
29
Jan

“Love is like a stove/it burns you when it’s hot”

Pojma nimam kaj me švasa, fleša, tolče po glavi in vrta črvive luknje v srce.1 In zdaj ne vem točno kaj mi fali ampak kar jokala bi cel čas. Kar nekaj me spet moj sick mind psihira in dela neke čudne in bolne scenarije, ki vsebujejo različice od A do ŽBNJ. Name it! Ko si sicer čisto zadovoljen z vsem kar imaš, kar si in potem je tam ena in edina stvar, ki ti uničuje odnose, ki te prevrtava in dela krvave rove skozi tvoje telo, ki jo čutiš po celem trebuhu, vzdolž hrbtenice do trtice in skozi, na drugo stran do maternice, pa iz tam dirita v srce in nato v glavo. Iz glave v jezik. In jezik potem razfuka vse kar je najlepše. Meje mojega sveta so meje mojega jezika.2 Definitivno je moj svet ali majhen in zloben ali pa manično-depresiven. Škodim sebi, škodim drugim. Zaupanje sem izničila, strah eksponentno povečala. Odvod poguma je plašnost. Koren ega je nesigurnost. Iz poezije sem ustvarila matematiko, iz ljubezni školjko. Nadaljuj » ‘“Love is like a stove/it burns you when it’s hot”’


-------------------------
  1. Ali pa v bolno glavo. Sej ne vem kaj imam bolj bolno – srce ali glavo.((nazaj))
  2. Ludwig Wittgenstein: Tractatus Logico-Philosophicus. 1922.((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Jan

Zaščiteno: Song za lahko noč: Eppur si muove

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:

  • Share/Bookmark