Omnia mea mecum porto.

Upanje umre vedno zadnje.

In vse kar lahko dam je upanje… Ena iskrica v očeh, ki se tu pa tam zasveti nad belo paleto, ki na ven deluje kot bi še vedno bila mlečnozoba, lahko zelo hitro podari preveč upanja. Sem opazila. Da. Nevede trošim naokrog poljube, streljam puščice, čaram in spuščam uroke nad tiste, ki jim kuštram lase. Ali pa jim le-te delam sive. Oziroma jim kuštram sive lase. Kakorkoli pač.

Ljudje kričijo name in se prijemajo za glavo, ko mi hočejo dopovedati, da naj se otresem ratia, da sem jebena samaritanka in da preveč poslušam glavo. Jaz pa samo zmigujem z njo, tlačim potne roke v žepe, na široko odpiram cigansko temne oči in se dejansko počutim kot da bi ušla iz risanke,¹ kot da ne spadam sem, kot da ne govorim istega jezika, predvsem pa kot da ne živim v istih dimenzijah kot vsi ostali. Preklinjam čez deficit plemenitosti in se sprašujem, kje so vsi ljudje, katerih žile bi bile kot moje, tako starinske, kot bi jih na meter v antikvariatih kupil. Ne verjamem, da je vaš svet lepši, niti ne verjamem, da je bolj načelen kot je moj, sploh pa ne, da je tako dišeč. Moje duše ne strežem naokrog kot Saloma Johanaanovo glavo na pladnju in je niti ne bom zaradi mokrih sanj svoje pizde. Če je to za vas dovolj dober argument, da se podate na tržnico prodajati svoja načela in vizije sveta, voila. Jst služim zlatnike na drugačne načine.

Če se vrnem k iskricam v očeh - je ena res dovolj, da zaneti požar? Ne razumem niti tega, kako se iskrica sploh prebije do učk skozi školjkasto lupino, čez vse oklepe in bojne oprave, ki sem si jih nadela ter se zraven ne utopi v slani tekočini s katero je do vrha napolnjeno telo. Hudo mi je, ko odrivam in včasih nehote kot črna vdova poteptam vse okrog sebe - am, bam, pet podgan - ti greš ven! Ljubi, ne ljubi, ljubi - ne ljubi! Enostavno ne zaupam več nikomur, vsa sem plašna in sto izgovorov imam pripravljenih zakaj pač ne morem “zaplavati”.² Ne, res ne morem ponuditi ničesar, razen upanja. Verjetno še dolgo ne bom. Čakre so preveč zamašene, glava prepolna in vse balastno breme ljubezenske zgodovine mi sega že konkretno čez ramena. Srce je oledenelo in nič ne kaže, da mi ga bo letos to aprilsko poletje odtalilo.

Face to face
my lovely foe
Mouth to mouth
raining heaven’s blows
Hand on heart
tic tac toe
Under the stars
naked as we flow
Cheek to cheek
the bitter sweet
Commit your crime in your deadly time

Commit your crime in your deadly time
It’s too divine
I want to bend
I want this bliss but something says I must resist

Another life
another time
We’re Siamese twins writhing intertwined
Face to face
no telling lies
The masks they slide to reveal a new disguise

You never can win
it’s the state I’m in
This danger thrills and my conflict kills
They say follow your heart
follow it through
But how can you
when you’re split in two?

And you’ll never know
You’ll never know

One more kiss
before we die
Face to face
and dream of flying
Who are you?
who am I?
Wind in wings
two angels falling
To die like this
with a last kiss
It’s falsehood’s flame
it’s a crying shame
Face to face
the passions breathe
I hate to stay but then I hate to leave

And you’ll never know
You’ll never know . . .

Stric Pencelj je zihr ponosen name…

1. Tako sem namreč že večkrat bila označena, op.a.((nazaj))
2. Morala se viša premosorazmerno z ohlajevanjem in oddaljevanjem od “tega” sveta ter posledičnim objektiviziranjem…((nazaj))

10 komentarjev

…je izjavil 10 dni nazaj prijatelj iz Srbije. Pod vplivom parih jim beamov sem mu še nekaj oporekala in filozofirala, on pa mi je samo parkrat ponovil ta stavek. Sicer se mi je zdel stavek blazno lušen ampak nisem ga pa čutla. Komaj danes so me te besede zadele, tko dirita v srce. In ja, štekam. Čutim.

Rada bi se ovila s tvojim telesom in se okitila s tvojimi poljubi po ramenih, vratu, lopaticah… hrbtenici… bokih… in nazaj…okrog popka… po bradavičkah… ugriz v vrat, polizan rob obraza in uho… in čuten poljub na usta. Rada bi se spojila s teboj, ti brazdala z nohti tvoj hrbet, za katerega se še nisem odločila ali je mišičast ali koščen. Z eno roko bi ti potovala skozi mediteransko temne lase, z drugo bi te močno tiščala k sebi za ramo. Rada bi te vohala. Tko, zlo na blizu. Rada bi čutila tvojo sapo na mojih sencah, drhtenje tvojih ustnic na mojem licu, tvoje šepetanje in vse tihe nasmeške, ko se ti vidita tista dva hecna vampirska zoba.

Hočem, da vidiš v mojih očeh, da bi te pojedla… Zlooo počasi…

Noge bi ovijala okrog tvojih meč in imela dolge lase ovite okrog tvojega zapestja ter svoj jezik okupirala s tvojo, meni rajcajočo, spodnjo ustnico. V ozadju bi špilali Gossipi, ki bi se nadaljevali s poslušanjem obema dobro znanih prstov na španskih kitarah. Odprta okna bi koristila s svežino zraka šele proti jutru, ko bi že ležal na meni, napol pokrit z belo rjuho in s prsti drsečimi po mojih rokah in ramenih, medtem ko bi ti jaz božala po laseh in ti poljubljala čelo…

Tako malo je potrebno, da si nekoga tako zelo želim? Ali pa ima to resno zvezo s tem, da “Ljubav je lepa dok se čeka”? “I have a feeeeelling!!!” Da ja??????

Mora biti poletje. Mora. Pomlad čisto preveč zrajca vse skup.

P.S.: Post se ne navezuje na avtorja naslovnega stavka.

P.S.S.: Te moje rumene boksarce so zakon. Pizda, mam hudo rit.

8 komentarjev

Moram se naučiti dokončno popucati stvari in jih karmično pustiti za seboj. Mislila sem, da znam, pa mi očitno še vedno ne gre najbolje od rok ta mirnost in hladnost ob dogodkih/osebah/pogovorih, ki si zaslužijo, ničesar drugega kot zadnjo brigo. Še vedno me zabolijo marsikateri spomini, še vedno me prešine marsikatera zlobna beseda ne umnih, ki hočejo biti v očeh množic več kot le-to, še vedno se spomnim vsake nelojalnosti, ki so mi jo moški na indirekten način izkazali. Okrog mene vrt pelina in kamnita bolečina.¹ In me gane in me zaboli in me razbesni. In ne gre iz glave. Občutek bolečine pozabiš, vedno pravim ljudem, ki tako radi jamrajo. Krivice, izdaje, nelojalnosti in nehvaležnosti nikoli.

The devils are girls with Van Gogh’s missing ear
You say what you want but filth is all that they hear
I’ve got the jigger to make all you bigger
Ladies und gentlemen
So drop your piss room bait, and make sure you’re not late
You tramps and lunatics
It’s a trick that’s gonna make you click ²

Moram popucati preteklost, jo zliti v straniščno školjko in potegniti vodo. Dovolj galon sperme smo pogoltnili v zameno pa dobili produkte brezmejne človeške neumnosti, zlobe in brezsrčnosti.

Čutim namreč, da sem v fazi urejanja lajfa. Ki je slučajno prišla vštric s spomladanskim čiščenjem in fino konstelacijo planetov. Na faksu postajam pridna in kot za stavo, a jebi ga res sem perfekcionistka, pobiram desetke³, s projekti, ki mi jih profesorji in naključni ljudje, ki vstopajo v moj lajf ponujajo, si počasi ustvarjam neko ime na nekih kao intelektualnih področjih (dostojanstva premorem namreč toliko, da me v prodajanju telesa ne boste videli ), nove ponudbe za službe se mi ponujajo skorajda na vsakem vogalu (to leto je res plodno), čistim zgodovino moških in se kot hudič česna izogibam novih zgodb (samo en človek je potreben, da ti priskuti vse kar je lepega in te zaklene v tvoj školjkast domek), spet športam, meditiram in se nasploh načrtno umirjam, skrbim zase in kolikor se le da za svoje zdravje (kljub temu, da smo ta teden spet parkrat veselo padali skupaj, bruhali in pljuvali žolč in kri), črno črnasti kavi, piru, Jim Beamu in dvem škatlicam marličev se seveda ne odpovem za nič na svetu (v lajfu pač moraš met stil ne? Deficit lojalnosti je že tako preveč prisoten.) ker bi pomenilo, da dajem svojo dušo na dražbo. Predvsem pa najpomembnejše (!!!) z mojim Soncem se v tem mesecu selim iz meni ljube in z veliko truda odkrite Zupe v strogi center moje ljubljene Ljubljane. Fino bi sicer bilo, če bi se lahko zmenili, da bi se vselili šele s 15. aprilom. To bi res bilo da best, saj imam trenutno še malček frko s par projektiči, pa tudi “selitveni servis” je treba organizirat in ga ljubko prositi za uslugo. Pa še vselitveni žurki bi sledil moj slavni oh-in-sploh-very-important rojstnodnevni žurčić! Sami žuri! Yay!

Vse kar bi še potrebovala je…khm, khm… “sproščanje hormonov” na zelo perverzne načine. Ampak ne gre. Morala je bistveno previsoka in plemenita. Tisti krasni dečki, ki me obdajajo in bi jih takoj peljala na en joy ride ter so sam-bog-ve-zakaj čisto slučajno še “zapaljeni” zame, pričakujejo od mene zjutraj še muckanje, zajtrk in še kak zmenek. Vem, da bi me radi peljali mami predstavit .Tega pa trenutno res ne morem nobenemu ponuditi. Oziroma mislim, da še dooooolgo ne bom bila sposobna. Edino kar mi je res škoda je to, da sem skorajda prepričana, da bi se pustila v drugačnih okoliščinah, kakšno leto nazaj naprimer, čisto zlahka očarati. Ker konec koncev imam zelo prefinjen okus za moške in ti ustrezajo vsem mojim kriterijem. Le srce se noče zaboga odpret. Glava se muza, stoično srce pa trdo kot kamen in kost. Ampak ajde, za sladkosti lahko tudi sama poskrbim. Zaenkrat.

Ta pomlad bo še mega. Čutim to. Karma namreč vedno odigra svojo fair-play vlogo.

Vikend na primorskem človeka čisto izmuči. Prepleskala sem oba hodnika in se nažrla ko eno prase. Mami je namreč takoj opazila, da sem izgubila pet kilogramov, kar je v naši familji kriminal. Zato si je za misijo vikenda zadala, da me nafutra do onemoglosti in mi “pomaga” pridobiti pogrešano kilažo. VERJEMITE, pri moji mami nimaš izbire! Shoot me.

1. Svetlana Makarovič: Pelin.((nazaj))
2. Marilyn Manson: The Golden Age of Grotesque.((nazaj))
3. sedmica in dve devetki iz prvega semestra mi kvarita letošnje povprečje ((nazaj))

12 komentarjev

Mi šopa skozi telo, ko poslušam tole. Trikrat 2. Dve je lepo število. Je prvo praštevilo (mokra sem ob tej besedi), je prvo sodo naravno število, je število, ki ima največjo emocionalno noto, je število ki ima kar dvakrat (spet 2!) mesto v zodiaku, je magično število v fiziki, nič ni lepšega kot govoriti v dvojini… Ok, sploh nisem tega hotela povedati, malček sem odjadrala. V glavnem zadnje par (evo spet deljivo z 2! Ne, hec.) dni bolno poslušam opere na računalniku (kolikor to sploh lahko prijetno zveni, pač ne morem jih na stolpu, ker bi koga motilo), težko je, če se ukvarjaš z zajebi in pofuki. Tako da izkoriščam čas, ko sem sama doma, da nabijam Puccinija na mrtvo Nedeljska jutra so pa itak najlepša. Since ever.

Luciano Pavarotti in Queen (brez Freddie ready-ja ofkors) s komadom Too much love will kill you. Touchy. Veeeery touchy. A se bo Lučko hmal zjokal ali se samo meni zdi?

[youtube]C7FGPIRJx6I&feature=related[/youtube]

Luciano Pavarotti in James Brown - en mojih najljubših duetov! Preposlušan že najman kakšnih 700krat. Dlake mi grejo pokonci, peezda! En izmed mojih najljubših top ten performanceov, mislim, po tem koliko me prešejka in fascinira. Kok se Jim Lučanotu kjutiš smejčka, pošilja poljubčke in mu ploske, res, neprecenljiva ljubkost! Sploh pa, ker sta mi tadva tako ljuba, tako velika in tako mrtva. Ko je Jimmy umrl je bil doma jok in stok za popizdit. It’s a man ’s world!

Luciano Pavarotti in Barry White. Če sem v prejšnjih dveh primerih podala primere mešanja operne legende z rock in funk kralji, seveda kot zvrst ne sme manjkati tudi soul, da poskrbimo za vse moje okuse, ki so največkrat zadovoljeni. Za to sta poskrbela gospod iz moje ljube Modene in gospod iz, ha, hmm iz nikogaršnje ljubega Galvestonea My first, my last, my everything! We love Barry! Yay!

[youtube]kL0WFcygdWY&feature=related[/youtube]

“Penso che una vita per la musica sia una vita spesa bene ed è a questo che mi sono dedicato.”¹

Trije songi za lahko noč? Bo dovolj? Jst grem pa nabijat dalje Carusa…

1. Luciano Pavarotti (1935-2007). My beloved Modena uomo.((nazaj))

Brez komentarjev

Ko se zgubljam na take dneve po moji mrzli, usrani Ljubljani, me prime v tej grozljivi mirnosti, da bi se čisto brezvestno šla uleči na tire.

Pogrešam svojo otroškost, ko se mi svetijo oči, ko šejkam nogo cel čas, ko je gostota besed enaka gostoti osmija, pomešana z rezgetajočim smehom iz mojih jaggerskih ust. Nekaj osebkov je še, ob katerih mislim, da se smejem tako, pa še to vedno poredkeje in še to, ko se lahko¹. Letos ni bilo prave zime, moje srce se še ni zbudilo skupaj z zvončki, mogoče zato, ker letos sploh ni spalo, ampak je ostalo mazohistično budno, v trpinčenju samega sebe, da lahko ostane budno še ta teden, pa še ta teden, ampak zdej pa res sam še ta teden… Moj smeh je drugačen, moj pogled je drugačen, mimika obraza in vihanje obrvi cinično, zadržano, spet mi je nekdo rekel (pa čeprav je kreten), da je grozno, da imam 22, ker se mu zdi, da se pogovarja z 32-letnico, da je škoda, da bi morala biti na plesišču z ostalimi fufljami ne pa govorit take stvari, da prehitevam svoj čas. Ko odprem usta, se na obrazu pojavijo gube očitno. Verjetno je to zato, ker je moje telo napolnjeno s slano, utekočinjeno žalostjo, ki mi guba kožo, kot v kadi, le da od znotraj. Verjetno je to res grozno, čeprav po drugi strani, še trikrat bolj grozno od vse bolečine celega sveta, ki jo moraš nositi na plečih, mi je dejstvo, da bi razmišljala in se obnašala, kot moji belerofontovski vrstniki.

Ne morem verjeti kako zelo me zjeba vse. Ne počutim se sproščeno, ne da kaj hlinim ali igram, le vsega ne morem dati ven, pa čeprav si to neznansko želim. Vem da goste besede ne bodo poslušane, vem da bo otroški smeh zatrt, iz linearnosti se ustvarja trodimenzinalnost, iz realnih kompleksna števila, gola ne morem več tekati naokoli, levica služi figovem listu, desnica skriva zardevajoče prsi mlade Venere, rojene iz morske pene. Rabim vonj morja, hočem domačnost.

Zadnje čase me pogosto stiska v prsih in ne pusti pljučam, da bi si nadevale zvrhan krožnik zraka. Kolapsiranje še nikoli ni bilo tako zabavno, hrana še nikoli tako ogabna, droge in tablete še nikoli tako zaželjene in hkrati nujno potebne. Yay! Moje telo proseče cvili, naj ga odrešim prometejevskih muk, pa sem raje shizofrenična sadistka.

Preveč sem polna gneva, obvezno moram zamenjati okolje, stanovanje, posaditi cvetje in začimbe, tiste ljudi okrog sebe, ki so kot unused desktop items popucat in vreči v recycle bin, posvetliti barvo las, odstraniti črnino garderobe pogrebnega zavoda, se obleči v krila in pokazati noge, ki jih nad delom kjer izgubijo spodobno ime krasi ozek pas, na katerega bi bila še madame Wintourova ponosna, kupiti Boudoir Vivienne Westwood, si natrgati šopek rož za prepozno valentinovo, ker mi ga noben drug ne bo, si mogoče dati spet kakšnega izmed uhančkov, ki počivajo v tamali šatuljici. Stran, stran, stran. Črtat, radirat, prebelit. Cvetočo renesanso ustvariti. Eirene la Magnifica. Flourishing, florentia, Firence. Tja moram spet… v emocionalno prežete mediteranske pokrajine. Pila bi nektar in jedla ambrozijo. Brez Tantalov okrog sebe.

Vse kar mi je ostalo od otroka je naivnost. Da, to pa vsekakor. Če gre osel le enkrat na led, sem jaz umetnostna drsalka. Ja, maničen depresivc sem, ne rabiš biti Sherlock za to, da je jasno. In ne, res ni ok. Pristanišča so polna, nikjer mi ne dovolijo se zasidrati, tako torej zbegano plujem gor in dol ob pristanišču. Sita sem skorajda neprekinjeno ponavljajočih se praznin, ki sem jih deležna leta in leta. Hočem difuzijo pizda! Ne le tisto difuzijo fuka, ampak pravo kurčevo substitucijsko difuzijo miru in varnosti, naj napolnita te praznine in zamenjata objokane oči za otroškost. Nočem več tega konstantnega občutka krivde, konstantnega opravičevanja, konstantnega sramu svojega obstoja, naj se enkrat po dolgem času tudi jaz uščipnem in se vprašam, če se to meni res dogaja in začnem delati prevale vzdolž ljubljanske promenade kot tistega oktobra. Zaslužim si, dovolj ste me pretepali otroci, dovolj je bilo.

Pila bi nektar in jedla ambrozijo… na rdeči odejici na nekem travniku, se nastavljala v kratkem krilcu in modrčku soncu in pustila, da mi s šlatanjem mehča luske in trdo kožo, da mi zvoki funka topijo celulit in da vročina suši solze, ki se nabirajo pod pilotskimi sončnimi očali. Ne kruha in iger, cartanja in ljubkovanja hočem! Dejte mi že to pofukano pomlad, mraz mi resno škodi.

1. Ko ni okrog ljudi, ki morijo s svojo prisotnostjo, ker se nalimajo zraven, samo zato ker je fino, da poznam veliko ljudi, ker je fino, da se ne družim z gnoji sploh, ker se samo takrat grozno smejčkajo in naprezajo pri svojem glumljenju in ki ne poštekajo, da se delajo vsi moji norca iz njih, jih jebejo v glavo in da jih gledajo podcenjujoče in me potem začudeno sprašujejo kako, da imam take ljudi okrog sebe in ti ubogi, nezanimivi in očitno malo bolj počasni mislijo, da če jim moja srca in moji ljudje namenijo kanček pozornosti, da jim jo zato, ker si zaslužijo biti v takih krogih, ne pa, ma sej se mi dejansko res smilite pismo, ker jo na začetku zaradi vljudnosti do mene in potem ker je zabavno nekoga jebati v glavo, medtem ko on ne pošteka in si namesto znižanja, zvišuje ego. Na živce mi gre, ker me potem sprašujejo ti Moji ljudje “A bo un/a tudi tam?” “A ma ono bitje je pa malo bolj počasno ne? Mislm ni tko, da bi se meu kej za pogovarjat, prej oči obračaš…kako pa da imaš ti tudi take okoli sebe? Tebi jih pa res ne bi pripisal!” “A se lahko dobimo nekje drugje, ker me res pizdi/mi ni prijetno/”me prime da bi na gobec usekal”/…” ali pa kot naprimer fantje zajebantje rečejo “Ahahaha! Spet bo žur!” kar mi pa tudi gre na živce, ker jih poznam kot svoje žepe in mi postane nerodno, ko nekoga tako jebejo v glavo preko najbolj internih, običajnih for. Pa ker grejo ti paraziti res vsem na živce. Mogoče dvem od mojih ne, oziroma nista še nič rekla tok besnega in grdega. Res mi je že ful, ful bad.((nazaj))

12 komentarjev

Ker me je včeraj spomnil Crni s strešico na britanski band, ki že nekaj časa ni dobil mesta na moji playlisti zaradi, hja, kaj pa vem zakaj, preveč je lepega na svetu Pet let nazaj sem bila na njihovem koncertu v Cankarjevem domu (Ha, dobila Hinchliffeov avtogram na plato!) - predskupina odličen, mlad avstralski band The Devastations, kot gostja je nastopila Walkaboutovka, Tindersticki so pa ofkors sijali. Matjaž, hvala!

Čez pet minut bo valentinovo. Itak ga ne praznujem, ampak vseeno mi Tindersticksi več kot pašejo zdej. Očitno je to vse kar si lahko privoščim zdejle kot družbo v postelji. Kaj pa vem, včasih je razkol med tako majčekinimi, lepimi in čistimi željami ter med tistim kaj dejansko imaš takooooo velik. Ne vem, če to pomeni da upogibam hrbtenico, razen če gre za tlačenje telesa v mojo malo školjkico, pa vendar, koliko moram še znižati kriterije ali izostrevati sokolje oko, da lahko vidim vse male stvari, ki me delajo hvaležno in ljubečo mucko? Talk to me darling before…

Talk to me darling
Before you throw it away
Look into these eyes now
Look into these eyes
If it’s too far to fall
If it still makes you cry
You can’t kill this love,
No you can’t kill this love
You feel the rush in your arm
You see shadows form
You move forward slowly
To find nothing at all
In a hall of mirrors
You get sick of yourself
Think you can just leave the blade there
Sit and wait…

Chorus:

I know it’s scary darling
It comes back from the dead
Climbs on out of the ground
Back into our bed
(repeat chorus)
So talk to me darling
Before you throw it away
Look into these eyes now
Look into these eyes
If it’s too far to fall
If it still makes you cry
You can’t kill this love,
No you can’t kill this love

(chorus)

4 komentarji

Pojma nimam kaj me švasa, fleša, tolče po glavi in vrta črvive luknje v srce.¹ In zdaj ne vem točno kaj mi fali ampak kar jokala bi cel čas. Kar nekaj me spet moj sick mind psihira in dela neke čudne in bolne scenarije, ki vsebujejo različice od A do ŽBNJ. Name it! Ko si sicer čisto zadovoljen z vsem kar imaš, kar si in potem je tam ena in edina stvar, ki ti uničuje odnose, ki te prevrtava in dela krvave rove skozi tvoje telo, ki jo čutiš po celem trebuhu, vzdolž hrbtenice do trtice in skozi, na drugo stran do maternice, pa iz tam dirita v srce in nato v glavo. Iz glave v jezik. In jezik potem razfuka vse kar je najlepše. Meje mojega sveta so meje mojega jezika.² Definitivno je moj svet ali majhen in zloben ali pa manično-depresiven. Škodim sebi, škodim drugim. Zaupanje sem izničila, strah eksponentno povečala. Odvod poguma je plašnost. Koren ega je nesigurnost. Iz poezije sem ustvarila matematiko, iz ljubezni školjko.

Beri naprej »

1. Ali pa v bolno glavo. Sej ne vem kaj imam bolj bolno - srce ali glavo.((nazaj))
2. Ludwig Wittgenstein: Tractatus Logico-Philosophicus. 1922.((nazaj))

6 komentarjev

Za ogled komentarjev vpiši svoje geslo

Današnji dan¹ je potekal v znamenju motnih in še bolj navzgor zavihanih mačjih oči, labilne hoje, litrov cedevite, bolečih meč in jošk, lekadolov, čustvene labilnosti, napihnjenega trebuha in konstantnega občutka slabosti, retardiranih izjav in nesposobnosti artikulacije, kislih kumaric in marcipana², fukotožnosti oziroma THE libida in posrane (dobesedno) kuhinje ter uničenih svinčnikov, barv in še nekaj drugih stvari, ki jih je zaznamoval moj pes tekom svojega nočnega protesta, v jezi in užaljenosti, ker grem jst ven, on pa ne. Seveda bi razen slednjega, bilo veliko bolje, če ne bi pila laškega in ga poplaknila z milijontimi dvojnimi Jim Beami. V novem letu ne bom več mešala pijač.

Ampak se ne počutim samo zaradi tega mačje. Pretty much enake misli si delim z mačkonom s fotke. Yes, I have butterflies in my stomach. Again. And again and again…

Hkrati bi predla, se z dvignjeno ritjo šulila okrog svojega lastnika in se pustila božati. Ja, pest si tlačim v usta in zamolklo tulim, ker me bo razneslo od hormonov. Yes I am horny. (Ali bondovsko) Very Horny. Perverzije, ki se trenutno odvijajo v vseh scenarijih v moji glavi, zvenijo tako resnično in umazano, da lahko zlahka rečem “Anais šta? Anais čega?”…

In nenazadnje, včeraj sem hengala in popivala s takimi beyond osupljivimi težkokategornimi in cukrastimi mački in mačkami, da bilo resnično čudno, če se danes rezultati večera ne bi održali tako mačje. In mačkasto. Make me meow!³

Še song za lahko noč: The Walkabouts in komad The light will stay on. Mačja, pardon mačkasta, poteza večera pa je, da sem samo komad pripopala gor in nič napisala ne o izvajalcu ne o komadu, ker enostavno nisem sposobna. Bom ob prvi priložnosti. Lahko noč.

Mijau!

1. Ponedeljkovanja in petkovanja TM. SE opravičujem((nazaj))
2. Do not ask. Seriously.((nazaj))
3. The Residents: Make me Moo.((nazaj))

6 komentarjev

Ker sem več kot očitno bila rojena cirka 40 let prepozno, kot bi si sama želela, spet serviram kot hišno specialiteto enega izmed bandov, ki me spomni na mojo “več kasnost”. Echo & the Bunnymen je definitivno eden izmed mojih najljubših biserčkov dekade pajkic, trajn in groznega make-upa.¹ Pojavili so se konec sedemdestih, prve večje uspehe na britanskih lestvicah pa so doživeli v prvi polovici osemdesetih. S pojavom MTV-ja leta 1982 so se vrata v svet odprla za mnoge odlične dotlej neznane bande, ki pa so na žalost bili od takrat dalje le kapljica v morju med ostalim govnom, ki mu je MTV dal možnost produciranja kilogramskega masla v ušesih mladine in posledično večjo potrošnjo vatiranih palčk.² Njihov daleč najbolj znan album in vsesplošno od kritikov opevan pa je bil izdan leta 1984 in nosi naslov Ocean Rain. Največji presežek Ocean Raina pa je zagotovo šesti komad na plati z naslovom The Killing Moon.

Češnja na vrhu torte pa je zame bila, ko sem pesem slišala v mojem omiljenem filmu Donnie Darko.

A je že kdo tekom mojih postov opazil moj connection z luno? Nekaj me vleče k Njej, ki vpliva name s plimo in oseko že zadnjih 22 let… In ne morem se ji upirati, popoln nadzor ima nad menoj…

P.S.: To je moja stota objava na blogosu. Jeeej!

P.S.S.: Zakaj mi v spam komentarjih na blogu ponujajo samo xanaxe, valiume, prozace ter tramadol in nobene viagre kot to počnejo na mailu?! Do I really sound so depressive? Kaj pa, če bi zdaj napisala, da hočem bigger non existing dick, a pol bi pa padla viagra al kaj?!

1. Vedno se mi kot prva asociacija ob omembi katerega izmed teh treh pojmov pojavi v glavi Boy George. In vedno znova se začnem režati kot pečen maček.((nazaj))
2. Spet se pizdim.((nazaj))

10 komentarjev