Omnia mea mecum porto.

Včasih, samo včasih, me prime, da bi šla na vrh sveta in se drla neko ime!!!

Rada bi dala vso energijo ven. Ampak (za spremembo) ne skozi pathos, ne skozi tanathos. Muzo, ki je privihrala v moj lajf, čutim zgolj preko erosa. Tako evforična, tako polna idej in ambicij ter ciljev nisem bila še nikoli. Postavljala bi spomenike, slikala tisoče slik, pisala pesmi, zgodbe, fotografirala samo njega. In vem, da bi lahko bili sami opusi, če bi želela. On. Največji v vesolju, ne, večji od vesolja, on, ki maje tla pod nogami. Če bi le zares obstajal…

Ni ostalo več veliko časa. Moram izčrpati to energijo. Itak bo vsega, kot bi mignil, kmalu konec.

Masturbacija in kreacija sta moji odrešitvi.

Seth me free!!!

P.s.: Spet zelo pijan post ob 04:10 zjutraj. Direkt iz Orta. Že cel čas mislim nanj.

3 komentarji

…prejšnjega zapisa: glava ne uboga pol kurca nič. Strast je prevelika in mislim, da se je srce začelo vmešavati. Vem, da ne smem, vem, da ne morem, vem, da nimam kaj iskati tam. Pa vendar me vleče. Še nikoli se nisem tako močno brzdala glede katerekoli stvari. Koliko smem? Koliko ne smem? Čakam samo tvoj odgovor, tvoj odziv…

Te hočem. Te nočem. O ja, te hočem. O shit, te nočem. Ali pač…

Blog je moj rešitelj, tukaj lahko napišem vse, tukaj puščam odtise in mogoče nekoč spomine. Ničesar drugega ne smem, ne morem. Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Nič ni dovoljeno, vse je resnično.

Ni le fuk, je le fak.

¹

P.s.: (21.8.08. op.) Še vedno ne najdem tega komada, ki ga iščem. Ta bi tudi enako dobro pasal:

1. Zunaj tako prijetno pada dež, da bi se najraje šla naga sprehajat po ulicah (če bi le živela kje drugje, kjer te ne vsake dva metra nekdo pozna ali pa je že slišal nekaj o tebi), namesto tega verižno kadim čike na postelji, mijaukam in pretegujem svoje tačke ter se ne morem spomniti naslova komada, ki bi ga rada dala zraven v ta post. Slaven bi zihr vedu, sam on spi zdejle. A veš un komad k je tak počasen, bluesy in gre nekak tko:” Cause you look like rain… You look like rain, you look like rain, you look like rain…” Dej no, Slavene bre, pomagaj mi! ((nazaj))

4 komentarji

Ah in oh! Če bi po Paveseovo rekla, da gre za lepo poletje, bi se zlagala. Ker, prvič, ne poznam nobenega s sifilisom, in drugič ker je poletje krasno.¹ Skoraj vsak večer, ah kaj lažem - vsako noč, se ob najbolj nemogočih urah spontano znajde cela družba mojih najboljših prijateljev (beri Moja Srca) pri meni z več alkohola v rokah kot krvi v glavah. In pivčkamo in čikcamo in debatkamo vsaj dokler ne odprejo tanartabl socialistične in prijazne trgovine Sandi pod mojim stanovanjem, da lahko kupimo čike. Drugega nam v lajfu ne manjka. Tako zelo se imamo radi. Tako iskreno, tako čisto, ni skrivnosti, ki si je ne bi mogli povedati, ni zadrege, ni obsojanj, ni sramu. Čista ljubezen. Prijateljstvo za vse čase. Pika stop. Ne dam.

Furamo razvrat, tulimo v mesec in buljimo v zvezde ter štejemo utrinke in se kregamo z zadnje cajte najbolj simpatičnim fotrom, ter že po defaultu hipijevsko mamo, kdo jih je več videl, kdo se laže, da jih je videl in kdo slepari pri štetju, midva s fotrom se pa po zelenem šestorčku tako dereva, da nam je sosedova mularija že fouš, ker imamo večji žur pred bajto kot oni. Fotr se brez dlake na jeziku zelo slikovito pizdi na purgerje, ki se pizdijo čez našega psa in mu prepovedujejo plavanje v morju, ter jih pošilja v reproduktivne organe njihovih prednikov in se dere po plaži psu, naj nauči plavati debele, stare in tečne italijanske purgerske gospe z rokavčki, plavutkami in šlaufkom okrog pasu², ki se očitno imajo za plavalke, pa to niso. Jaz se pizdim na mamo, ker razvaja psa, bolj kot je mene, brata in sestro, saj gospodu Psu niso dovolj trije žaklji jebeno dragih igrač, ampak mu je treba dati še eno izmed petih mojih najljubših iz otroštva. Da jo razcefra na prafaktorje. Vsi se pizdimo in pizdimo se že toliko, da se imamo radi. Kakšni primorci bi pa bili, če se ne bi drli en čez drugega?

Ker se je moj fotr pizdil, ker je v dveh urah videl samo dva utrinka, mama pa sedem, sta se oba pobrala spat in pes za njima, jst pa zvlekla ležalnik na grič za hišo, na čudovito jaso, s še čudovitejšim pogledom v nebo polno zvezd in manj utrinki kot v moji že malo pijani glavi. Pogled na telefon je bil še vedno lepši kot vsako avgustovsko nočno nebo. Masturbirala sem do pol štirih zjutraj. Dvakrat mi je prišlo. Ta drugič je bilo res odpusti-jim-saj-ne-vedo-kaj-delajo jebeno dobro in zjutraj resnično nisem čutila potrebe po tem, da bi staršem razlagala, kaj je tisti moker flek na ležalniku.³ Sem pa še vedno imela potrebo po nečem drugem, le da je bila nasprotno od pričakovanj, še trikrat večja, kot dan pred tem. Hemingway bi rekel, zemlja se je dvakrat zatresla, jst bi ga pa ob tem zgolj na gobec usekala in se šla pošteno nakresat s prepovedanim ljubimcem iz omare, ki po profesiji rajca, po duši pa mehča kolena in, ave imperator, okupira moje že tako kaotične misli. Lepo sem bila definirana - vse imam po reglcih, le sama sem utelešenje kaosa.

Vmes smo še včeraj praznovali fotrov rojstni dan in se ga spet zverinsko nažrli in napili. Misli o bulimiji so mi prebudile moje drage tete, ki ti silijo hrano v vsako telesno odprtino in te na koncu do onemoglosti nažrejo, vmes pa te še vsi strici brutalno napijejo, ker vino in piri pač ne smejo ostati. Ste dobili približen vtis o moji kot-zajcev-nas-je-družini? Bi jo radi spoznali? Emmmm, aha, se mi je zdelo, da ne.

Na mladiče, ki so julija skakali po glavi, smo pozabili, še posebej, ker te v opravičilo povabijo na zmenek in ga skenslajo tako, da ga pozabijo skenslati. Mali moj ljubček, ne bo šlo tako. Takim gospodičnam kot sem jaz, se tega ne dela, zlahka in izurjeno te namreč lahko poteptam z visokimi petami, dvignjeno glavo, s čikom v desnici in fakičem na levici.

Glava je težka, telo drhteče, srce pa bije zmedeno aritmično. Morala me jebe in resno bi bil že čas, da se naučim poslušati glavo in odjebati srce. Čustva in čute. Igra z meduzami še nikoli ni prinesla drugega kot opeklin. Kazen mora biti, pravijo. Kakšna bo tokrat?

Pišisatelji, prepesniki, glalalasbeniki in zrežiserji bi me zlahka uporabili v svojih zgodbah in godbah. Le da vsebine ne morejo najti na tem blogu, ampak le na pivu z menoj. V mojih, cigansko črnih, očeh.

S fotrom sva šla danes oba k okulistu (in potem malo zapravljat ter na eno pivo, hihi) in ugotovila, da imava enako fuknjene oči. Okulist je njemu dosodil rumeni karton, ker je pač že starina, meni pa rdeči karton, ker sem še lepa, mlada, godna. Zato od jutri dalje nosim vsaj dve leti stalno očala. Vsaj trije moji best frendi pa v kot in drkat name.

1. Človeka čisto zamori, ko ugotovi, da je Pavesea omenjal v zapisih tudi Iztok Gartner.((nazaj))
2. Resno potrebujete še dodatnega gumijastega?((nazaj))
3. Še posebej, če prideš le za dva dni na mesec na obisk.((nazaj))

10 komentarjev

Zlomila sem si srce. Sploh nisem vedela, da je možno, da ga sama sebi.

Pizda, spet sem zajebala. Bilo je i prošlo je. Arrivederci! Nasvidenje v naslednji vojni! Who’s next?

12 komentarjev

Charlie Kaufman: There was this time in high school. I was watching you out the library window. You were talking to Sarah Marsh. ¹
Donald Kaufman: Oh, God. I was so in love with her.
Charlie Kaufman: I know. And you were flirting with her. And she was being really sweet to you.
Donald Kaufman: I remember that.
Charlie Kaufman: Then, when you walked away, she started making fun of you with Kim Canetti. And it was like they were laughing at me. You didn’t know at all. You seemed so happy.
Donald Kaufman: I knew. I heard them.
Charlie Kaufman: How come you looked so happy?
Donald Kaufman: I loved Sarah, Charles. It was mine, that love. I owned it. Even Sarah didn’t have the right to take it away. I can love whoever I want.
Charlie Kaufman: But she thought you were pathetic.
Donald Kaufman: That was her business, not mine. You are what you love, not what loves you. That’s what I decided a long time ago.
Donald Kaufman: Whats up?
Charlie Kaufman: Thank you.
Donald Kaufman: For what?

Ljubav je lepa, dok se ćeka…

1. Spike Jonze: Adaptation (2002). ((nazaj))

5 komentarjev

Hvala, ker me spomniš kdo sem. Da sem.

Telefon je zjutraj zazvonil okrog 10h in me prebudil. Spočita, neverjetno naspana in napolnjena z energijo sem se zvlekla s postelje in oddrsela proti kuhinji v klovnastih hlačah pižame in koščku blaga, ki naj bi se mu reklo majčka, a si tega imena ne zasluži. Cedevita, lulat, zobe ščetkat, tuš in lase umivat. Kava je zaradi faze med lulanjem in tuširanjem ogabna in je ne morem spiti. Namesto tega pokadim dve cigareti več. Maili, maili, maili. Pizda, spet so mi pred nosom zaprli kemično čistilnico, kjer me čaka tunika. Nekam čuden je ta petek, kar ne morem se znebiti nenavadnega priokusa, resnično mi ta dan ne diši kot petek, pa da se jebeš ne. Pa ne ker se junij preveša v drugo polovico in zunaj oblaki lulajo kot aprila. Niti zaradi trinajstega dneva v mesecu, ki je tokrat padel na petek. Point je, ker mačka ni doma, pa me ob petkih vedno čaka, ko proti poldnevu odprem oči. Sploh pa po takih nočeh, ko v fajni in lepi družbi spijem pol ducata damskih pirov. Noč ima svojo moč, pravijo. Orto tudi, pravim jst. Še ena kava, tokrat s sosedom, potem kosilo, ki ga je moj fajni cimer skuhal in še ena kava ter šest cigaretov na oknu z njim. Preoblečem se, umijem si obraz in zobe, spnem lase, si ustnice namažem z labello in si kapnem kapljo parfuma na vrat, zapestje in prsi. Čez deset minut moram od doma, zato na hitro poiščem mojo adidas potovalno torbico in na hitro zmečem vse, brez česar nam bejbam živeti ni. Ključi okrog vratu, mobitel in čiki v kilometrskem žepu širokih hlač, torba in fotkič na ramenu, teranov liker za Ljubezen in domača marmelada za mamasto mamo Ljubezni. Čisto vse mame so namreč nore name in zavedam se svoje moči, ko kot z daljincem sprožim plaz iiiiii-jev, aaaaa-jev in oooo-jev, nasmehov, objemov in poljubov. Tako vljudnih in pozornih punc kot sem jst pač ne delajo več.

In smo dali Jamirquote v avtu do konca in smo šli.

Shit, še zdaj imam okus po včerajšnjem večeru na jeziku.

Te ljubim, te častim, te občudujem in te spoštujem.¹ Vaju, oba!

Slastna, ampak reeeeees slastna gurmanska večerja, o kateri sem sanjala cel teden. Idlično gnezdece, fajna muzika, zmešan pes, ki je Joe Pescijeva duša dvojčica, sedmina elite človeštva zleknjena na tleh na blazinah ob ognju, zunaj dež, noter krasni pogovori in solze smeha. Dve flaši šampanjca, sixpack, liker in nekaj jointov, da izbruhe smeha podaljšajo, ojačajo glasnost in stopnjujejo nesmiselnost. Izbran motiv za mojo novo tetovažo, igranje briškule, dolge, senzualne masaže. Ko misliš, da je minila ura in pol, pa pogledaš na telefon in ugotoviš, da jih je sedem.

Hvala, ker me spomniš kdo sem. Pozabljam.

Moje stanovanje je čistunsko in čisto nič pravljično kot včasih, po stenah se ne bohotijo črno-bele fotografije Mojih Src, glasba ne odmeva po stanovanju in vonj po sai baba dišavah je zadušen. Kipci, rože, začimbe, slike, kuuuupi knjig, pikčasti, črtasti in karirasti vzorci mavričnih barv malodane povsod, obeski, listki, računi, kartoline, bron in baker in zlato, posušeno cvetje in sadje, na desetine sveč raznoraznih oblik in barv, posodice s poldragimi kamni, foto filmi. Ničesar od tega ne moreš pri meni več zajeti v vsak kotiček svojega očesa. Stanovanje je pusto, dolgočasno in že dolgo napolnjeno s slabo energijo.

Ne znam več kuhati. Moja kuhinja ni več napolnjena s Soncem, dobrimi vibracijami, Jamirquoti v ozadju in mizo za katero sedijo moji najboljši prijatelji. Dobivamo se na kavah v Che-ju, ker nobenemu izmed njih ni do druženja v flatu. Moja vsakodnevna večurna slastna kosila za meni drage ljudi so ukinjena, ker tukaj ne morem več kuhati z ljubeznijo. In to je edina sestavina, ki je nujno potrebna pri vseh jedeh. Kuham enkrat na par tednov in zgolj zase, na kar pa v življenju do konca lanskega leta niti približno nisem bila navajena.

Ne preurejam več stanovanja, pozabljam zaliti rože, pozabljam jesti zajtrke in piti kavo zraven.

Ne srkam več rdečega vina ali martinija zleknjena v ležalniku in z nogami na ograji. Pijem cedevito in ostale pizdarije, ki jih prej nikoli nisem v takih količinah.

Moja posteljnina ne diši več po lavandru, ki je bil zataknjen v majhnih vrečkicah za rob jogija.

Ne spim več gola.

Ko gledam film moram medtem narediti nekaj pavz, ker ne smem kaditi na svoji postelji.

Kurc, niti filmov ne gledam več, pa mi jih je bilo v navadi pogledati do deset na teden. Ne odkrivam nobene muske, ki bi me res fascinirala in je ne bi že poznala. Začnem brati knjigo, pa je ne preberem do konca. Začnem slikati, pa me nedokončana in zaprašena platna še vedno čakajo.

Ne preživljam več takih večerov in noči kot sem jih včeraj, ker ni nikoli tako sproščenega vzdušja. Preveč slabe energije je vsenaokrog.

Rabim živali, da bi lahko skrbela za nekoga, pa jih ne morem imeti.

Se še sploh znam poljubljati? Zadnjim parim dečkom sem spretno odsekala ukradene poljube.

Parfuma si nisem kupila že skoraj pol leta, na tržnici tudi nisem več vsak teden. V Zvezdo ne hodim več na tortico in v Casablanci ne pijem več espressa. Ne kupujem si več vsaka dva tedna sama sebi rož in zgodilo se je že parkrat, da sem si pozabila nakapljati parfum na telo.

Manj se smejem, manj se jočem, več sem resna. Ne znam se več obleči v mojem stilu, ljudem odgovarjam deset sekund kasneje, ko se zavem, da me je nekdo nekaj vprašal. Dredov nimam več, uhanov tudi ne. V zelo bližnji prihodnosti načrtujem še eno novo tetovažo, a se ne bi čudila, če bi me ti plani čakali še dolgo.

Kot človek z do pikice pozorno zgrajenim in izdelanim stilom življenja imam občutek kot da bi me nekdo z blazino dušil, tako zelo me utesnjuje vse. Duše manjka pol in srce še poskušam uloviti.

VAJU LJUBIM! Najiskreneje sem hvaležna za prekrasen večer. To je bil eden tistih večerov o katerih se bomo čez par let pogovarjali “Ej, a se spomniš takrat…?” in ena izmed tistih stvari, ki mi bo čarala nasmehe na stara leta, ko bom vsa zgubana sedela na verandi pred neskončnim poljem in poslušala veter.

Sam Johna pa mam še zmer fejst rada!

1. To ni napisano v dvojini zato, da zveni bolj osebno, ko bo vsak izmed vaju prebral.((nazaj))

7 komentarjev

Upanje umre vedno zadnje.

In vse kar lahko dam je upanje… Ena iskrica v očeh, ki se tu pa tam zasveti nad belo paleto, ki na ven deluje kot bi še vedno bila mlečnozoba, lahko zelo hitro podari preveč upanja. Sem opazila. Da. Nevede trošim naokrog poljube, streljam puščice, čaram in spuščam uroke nad tiste, ki jim kuštram lase. Ali pa jim le-te delam sive. Oziroma jim kuštram sive lase. Kakorkoli pač.

Ljudje kričijo name in se prijemajo za glavo, ko mi hočejo dopovedati, da naj se otresem ratia, da sem jebena samaritanka in da preveč poslušam glavo. Jaz pa samo zmigujem z njo, tlačim potne roke v žepe, na široko odpiram cigansko temne oči in se dejansko počutim kot da bi ušla iz risanke,¹ kot da ne spadam sem, kot da ne govorim istega jezika, predvsem pa kot da ne živim v istih dimenzijah kot vsi ostali. Preklinjam čez deficit plemenitosti in se sprašujem, kje so vsi ljudje, katerih žile bi bile kot moje, tako starinske, kot bi jih na meter v antikvariatih kupil. Ne verjamem, da je vaš svet lepši, niti ne verjamem, da je bolj načelen kot je moj, sploh pa ne, da je tako dišeč. Moje duše ne strežem naokrog kot Saloma Johanaanovo glavo na pladnju in je niti ne bom zaradi mokrih sanj svoje pizde. Če je to za vas dovolj dober argument, da se podate na tržnico prodajati svoja načela in vizije sveta, voila. Jst služim zlatnike na drugačne načine.

Če se vrnem k iskricam v očeh - je ena res dovolj, da zaneti požar? Ne razumem niti tega, kako se iskrica sploh prebije do učk skozi školjkasto lupino, čez vse oklepe in bojne oprave, ki sem si jih nadela ter se zraven ne utopi v slani tekočini s katero je do vrha napolnjeno telo. Hudo mi je, ko odrivam in včasih nehote kot črna vdova poteptam vse okrog sebe - am, bam, pet podgan - ti greš ven! Ljubi, ne ljubi, ljubi - ne ljubi! Enostavno ne zaupam več nikomur, vsa sem plašna in sto izgovorov imam pripravljenih zakaj pač ne morem “zaplavati”.² Ne, res ne morem ponuditi ničesar, razen upanja. Verjetno še dolgo ne bom. Čakre so preveč zamašene, glava prepolna in vse balastno breme ljubezenske zgodovine mi sega že konkretno čez ramena. Srce je oledenelo in nič ne kaže, da mi ga bo letos to aprilsko poletje odtalilo.

Face to face
my lovely foe
Mouth to mouth
raining heaven’s blows
Hand on heart
tic tac toe
Under the stars
naked as we flow
Cheek to cheek
the bitter sweet
Commit your crime in your deadly time

Commit your crime in your deadly time
It’s too divine
I want to bend
I want this bliss but something says I must resist

Another life
another time
We’re Siamese twins writhing intertwined
Face to face
no telling lies
The masks they slide to reveal a new disguise

You never can win
it’s the state I’m in
This danger thrills and my conflict kills
They say follow your heart
follow it through
But how can you
when you’re split in two?

And you’ll never know
You’ll never know

One more kiss
before we die
Face to face
and dream of flying
Who are you?
who am I?
Wind in wings
two angels falling
To die like this
with a last kiss
It’s falsehood’s flame
it’s a crying shame
Face to face
the passions breathe
I hate to stay but then I hate to leave

And you’ll never know
You’ll never know . . .

Stric Pencelj je zihr ponosen name…

1. Tako sem namreč že večkrat bila označena, op.a.((nazaj))
2. Morala se viša premosorazmerno z ohlajevanjem in oddaljevanjem od “tega” sveta ter posledičnim objektiviziranjem…((nazaj))

10 komentarjev

Ko vohaš v zraku junij. S sandali na nogah, z ogrlicami okrog vratu in s pirom v roki na stopnicah fontane. Klasika.

Spet sem rekla, da bom spala, pa so me (spet) kelnarji v Ortu nafilali s free drinksi… Baaah, kok lajf ni fair!

Prijetno utrujena sem. Drugače povedano - telesno in psihično zjebana v božju fakin mater, ker pač moj delavnik zadnje tri tedne (pa še naslednja dva) traja po 20 ur. Ampak sem zadovoljna s svojimi produkti. Da. Ponosna sem nase. Prav pridna znam biti.

S&M. Ne v seksualnem pomenu. Nočem, ne morem, pa vendar očitno oddajam preveč talepih hormonov v atmosfero.

“Vsaka oblast pomeni policijo in vsaka polcija orožje v surovih rokah in vsako orožje prinaša trpljenje in vsako trpljenje se sprevrže v upor. In vsak upor, ki preraste v revolucijo. Revolucija prinaša novo oblast.”
Koncert je bil super! NIET - klanjam se (čeprav se Marolt vztrajno upira temu izrazu. Aleš - hvala za vse! )Moj brat zadovoljen in zadovoljen. Več kot očitno. Mislm, da je malček ponosen name… Sumim… Jst pa nanj čist preveč. Jutri se poroči… jst pa čist preveč raznežena…

Ko bom velika (pametna, modra, lepa in indijski slon) bom režiserka videospotov. In glasbena novinarka.

Rada Vas imam. Ne dam. Nočem.

Ko sem živčna se mi začnejo potiti roke (v bistvu začnejo dobesedno lulati) in predel pod nosom.

Pizda, kako lep dan in večer je bil.

Moja obsesija s knjigami je prevelika.

Ko dobim novo službo, najamem svoje stanovanje.

Predstojnica (bivša) moje katedre me je danes vprašala, ko sem se skoraj zabila vanjo (ker je zaradi muske v ušesih nisem opazila) da me ne vidi nič na faksu. In sem ji povedala, da pavziram in da jemljem cel faks skupi tko… polaaaako. In me vpraša kaj pa potemtakem počnem sedaj - ko ji povem, mi pa izjavi “Ja gospodična, potem ste pa zgrešili faks”. Moj odgovor: “O jaaaa! Sej to sem vam povedala, že ko sem bla v prvem letniku!” Ona: “V katerem pa ste sedaj?” Jst: “V prvem.” (Njej se pač ne govori neuradnih stvari - torej, da sem v drugem, muahahha.) A jebi ga, sem bila čisto preveč pridna dokler ni nastopil faks, so vsi pričakovali čisto preveč od mene, pa kljub vsemu se ljudem očitno ne da dopovedati, da od mene lahko pričakujejo le nepričakovano. Jebi ga, res je tko! Anyway, njen odziv: “Jooooj Irena! (smeh in stisk roke)”

V četrtek grem v nabavo mojega stajliš vibratorja.

Ne maram trgovin z oblekami. Res ne. Že en mesec se odpravljam kupovat obleko za bratovo poroko, pa mi je še ni ratalo kupit, ker se mi gravža it v te kurčeve štacune. David, pomagaj!

Ura je pet, čez dve uri moram pa vstat. Super, res!

Dala bi se dol. Hkrati pa ne.

Sovražim ogledala. In izložbe. Ne morem se gledati.

Test je pokazal ne, telo danes tudi. Jok in na drevo. Hvala Budi.

Spodbijam vse možne teorije o sebi, ki jih imajo ljudje, ki so preveč prepričani vase in premalo vame. Empatija ljudje, empatija! To vam cel čas govorim!

Res sem pošteno, iskreno in pristno bitje. Da. To so moje top 3 lastnosti.

Naj se mi nekdo sprehodi po glavi, da se meni ne bo treba. Naporno mi je namreč, ker je hard disc poln.

Teranov liker je da best. Naredim najboljšega. Matjaž pa najboljše čevape s cimetom. Zdej ti verjamem, da znaš kuhat.

Zaljubljena sem… ful…

V LAJF…

Na zdravje! Na lajf! Na revolucije!

Irena

P.S.: Spet v rožicah. Ne bom več, my fat ass.

P.S.S.: Vem, da sem brezvezna ampak to je samo poročilo. Za tiste moje. Sam tko, da pustim sled…da sem ok. Da sploh sem.

12 komentarjev

…je izjavil 10 dni nazaj prijatelj iz Srbije. Pod vplivom parih jim beamov sem mu še nekaj oporekala in filozofirala, on pa mi je samo parkrat ponovil ta stavek. Sicer se mi je zdel stavek blazno lušen ampak nisem ga pa čutla. Komaj danes so me te besede zadele, tko dirita v srce. In ja, štekam. Čutim.

Rada bi se ovila s tvojim telesom in se okitila s tvojimi poljubi po ramenih, vratu, lopaticah… hrbtenici… bokih… in nazaj…okrog popka… po bradavičkah… ugriz v vrat, polizan rob obraza in uho… in čuten poljub na usta. Rada bi se spojila s teboj, ti brazdala z nohti tvoj hrbet, za katerega se še nisem odločila ali je mišičast ali koščen. Z eno roko bi ti potovala skozi mediteransko temne lase, z drugo bi te močno tiščala k sebi za ramo. Rada bi te vohala. Tko, zlo na blizu. Rada bi čutila tvojo sapo na mojih sencah, drhtenje tvojih ustnic na mojem licu, tvoje šepetanje in vse tihe nasmeške, ko se ti vidita tista dva hecna vampirska zoba.

Hočem, da vidiš v mojih očeh, da bi te pojedla… Zlooo počasi…

Noge bi ovijala okrog tvojih meč in imela dolge lase ovite okrog tvojega zapestja ter svoj jezik okupirala s tvojo, meni rajcajočo, spodnjo ustnico. V ozadju bi špilali Gossipi, ki bi se nadaljevali s poslušanjem obema dobro znanih prstov na španskih kitarah. Odprta okna bi koristila s svežino zraka šele proti jutru, ko bi že ležal na meni, napol pokrit z belo rjuho in s prsti drsečimi po mojih rokah in ramenih, medtem ko bi ti jaz božala po laseh in ti poljubljala čelo…

Tako malo je potrebno, da si nekoga tako zelo želim? Ali pa ima to resno zvezo s tem, da “Ljubav je lepa dok se čeka”? “I have a feeeeelling!!!” Da ja??????

Mora biti poletje. Mora. Pomlad čisto preveč zrajca vse skup.

P.S.: Post se ne navezuje na avtorja naslovnega stavka.

P.S.S.: Te moje rumene boksarce so zakon. Pizda, mam hudo rit.

8 komentarjev

LOOOOOOOOOOOOOOL!!!

Vsi moji najdražji razen treh, ki se nahajajo trenutno nekje v tujini ali pa na berglah, so me več kot 24 ur obkrožali. Vsi razen enega pa so me zabavali in nasmejali do solz. Že dolgo časa (eno leto?) se nisem imela tako lepo… Vas ljubim, obožujem, častim, tako iskreno, da že kar boli. Srca moja in pravljična bitja.

Sto ljudi mi lahko dopoveduje stvari, ki jih že vem, ki so logične, smaoumevne, sto ljudi vem, da mi hoče dobro, ampak dokler samo glava šteka, srce pa še ne čist, ne pomaga. Pustite mi, da se do konca opečem. Sama moram priti do tega, nič drugega ne pomaga. Osel gre samo enkrat na led, ljudje imamo drsališča…

9 komentarjev