Arhiv za kategorijo 'sanjam sen kresne noči'

12
Apr

Milina.

  • Share/Bookmark
03
Apr

Perfect life.

Ja.

Če bi se rodila še enkrat, bi želela živeti še enkrat ta lajf. In pol še enkrat. In še enkrat.

Tko sm fakin zalublena, da se mi blede.

YouTube slika preogleda

In mravljinci mi laufajo po telesu, ko odštevam dneve do 1. septembra. Pa čeprou vem, da bodo tud vsi tisti dnevi in tedni prej za prste obliznt.

Dej me uščipni v ritko. A sanjam?

  • Share/Bookmark
08
Okt

magični realizem.

A veš, včasih se stvari tko sestavljajo, ena za drugo, da že kar težko verjamem, da je vse to resničnost. Ščipam se, pa se kar ne zbudim iz teh magičnih sanj. Zmer sem verjela – vem, oh, kako njueđrsko – v karmo, zadnja leta pa se mi vse sam še potrjuje. Vse stvari se mi tko zlo odpirajo in mojim najdražjim tudi. Eni so našli ljubezni, drugi službe, tretji ta prave fakse in prave strasti, četrti so se rešli dolgov, peti delajo take projekte, kot so leti v vesolje, šesti so pa našli sami sebe. Moji najdražji, moji krasotci. Moj trop.

Naredila sem vse ogabne in zajebane izpite, spet se učim ruščino in obnavljam ostale jezike, bila sem sprejeta na fax, ki si ga dejansko želim narest in me zanima. Šit, po dolgih letih iskanja same sebe, faksov, ki bi loh moje strasti spravli v neko formo, s katero bi si loh služla kruh in živela od tega, sem našla podiplomc, ki je čist zame. Fak, to je to … Cel svet je pred mojimi nogami …

Lomim se s knjigo in se jebem in potim in švicam in garam. Iz slovenskega jezika in slovnice sem s tem projektom diplomirala mogoče celo z višjo oceno, kot marsikdo z narejenim faksom. Res sem ponosna. Vsak čas bo pri koncu in v rokah zvestih dizajnerjev. Otroka bomo predali in konec oktobra bo že v tisku, konec novembra pa na prodajnih policah. Dobr bo zgledal in dobr se bo bral, ta otrok. Z vsem spoštovanjem, ljubeznijo in ponižnostjo nesojenemu nonotu mojih bodočih otrok …

Ko knjiga s koncem novembra izide, pa midva z Mačkom pobereva šila in kopita in 7. decembra odletiva v Indokino. Tolkrat smo jo že zaradi te knjige prestavili, da je prou neverjetno. No, zdej gre zares – mesec in pol Burme, Laosa, Kambodže in Tajske. 17. februarja pa, hihihi, za dva meseca v Argentino, Čile, Bolivijo, Peru in Ekvador z zaključkom na Galapaških otokih. Deloholiki pač rabmo dopust, čeprou pri tem dopustu ni skoraj nič izležavanja. Clo taki deloholiki smo, da nimamo zasluženega dnarja kdaj zapravt, ker trgovine še ne odprejo, ko začnemo in jih že zdavnaj zaprejo, ko zaklučmo. Zato pa so ta vandranja goridolinaokoli.

Pa še zalublena sem tok, da glava peče. Ja, moj lajf je perverzno dober. Shit happens. Karma, pač. :cool:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
07
Sep

Nekatera jutra se slečejo in preoblečejo sama.

Jah, kaj čm rečt. Pohajala sem pač. S pirčkom v eni roki in čikcem v drugi.

To poletje me je ornk prešejkalo in mi mal razrahljalo meje mojega sveta, kokr se to pač že bjondasto sliši. Kolk loh zdržim, kok velik individualist sem in hkrati kok zlo sem doma v tej najini dvojini, kok se predolgi pogledi vedno izkažejo za neki slabga in cenenega, kok veliko ljudi fejka in glumi, kok malo je iskrenosti in kako je lepo poznati najbolj iskreno bitje pod milim soncem. Poleg Mačka, ofkors.

Sva po prvem majsko-junijskem jadranju še šibnila za deset dni na filmski festival CinemaCity v New now. Je blo superfajn, razvrat na vseh frontah in na dnevni bazi. Furali so nas naokrog na pokušine vin, jedli smo same perverzne stvari prevečkrat na dan, organizirali so nam vsak večer neke fensi koktejl žurke, na katerih smo, banda ferderbana, tiste koktejlčke gladko malo zamenjali z jelenom in lavom. Frajerji. Ili jesi, ili nisi. Lav. :cool: Joj, kok smo bli fajna družbica, v teh žirijah se zmer najdejo taki ljubki prtegnjenci, da ne gre drgač, kot da jih posvojiš. Jana mam trikrat bl rada in še sedemkrat več respekta je pr meni dobu. Ano Mario lepo, komi čakam, da spet vidm na njeni lublanski premieri konc septembra in da mal pelinkovce potamanimo, Damir je eno sladko in prfuknjeno bitje, Visarja sem imela totalno rada, sam se mi je vmes med njegovim dvomesečnim slovenijovanjem zameru. Tud to se zgodi, jebi ga. Pizda vidš, kok se jst hitro izgubim… Kje sem že bla? Ja, ne velja prikrivati niti dejstva, da smo prou nesramno velik preveč spili in žal od sredine junija do prejšnjega tedna niti za en sam samcat dan moja jetra niso šla čist zares na dopust. Pa se ni za hvalt s tem, res ne. Ko te majo Srbi za alkoholika in se že vsi čudijo “Pa vidi, opet so došli ovi ludi Slovenci”, ko smo kam prleteli mi trije z Janom, potem veš, da to ni dobr. Res ne, fantje, res ne.

Jst sm bla Srbkinja v prejšnjem življenju, resno. Pa jeste!

Sem se jst neki delala, da bom naredila še zadnji izpit, ko pridem iz Vojvodine domov. Ja, valda, da ga nism. Namesto tega sem šla z Mačkom raje na več kot tritedensko jadranje. Mislim, da sem svoj mornarski krst zdej pa res zares opravla. Obvladam vse štrike in vozle in privezovanja u nulo, 4-metrski valovi me tud nč več ne ganejo, razmišljam pa tud že čisto po gusarsko. Las si ne počešem po pet dni in jih samo s svinčnikom zahaklam, da mi ne frfrajo na oči, zagorela sem tko kot en bražilejro in prameni so se mi posvetlili na švedsko blond. Iz Nerezin do Elafitskih otokov pridet s to malo barčico (in z enomesečno `menstruacijo´) in se na barki ne skregat je pa tud svojevrsten podvig. ♥ Love it. V prihajajočem letu bom nardila izpit za barko. Prakso namreč že dovolj dobro obvladam, da mi teorija ne more bit več abstraktna. Pa cajta bom mela tud dovolj. Prejšnji teden sem šla h ginekologinji po zadnje tri paketke tabletk. So mi v lekarni rekli, da so to zadnje na mojem letnem receptu in da bom zdej morala prnest nov recept. Sem rekla, da vem in da ne bom. Mi je blo kar ornk toplo pri srcu… ;)

Jst vem zakaj te tko rada mam in zakaj te za nobeno zlato tele ne dam. Ker me ne bi nikol poslal v tri pičke mile materine, niti ko sem dosadna in niti ko jaz tebe pošljem. Ker mi zaupaš bolj, kot jaz zaupam sebi. Ker mi odpiraš vrata in oblačiš plašč, ker mi zapenjaš obleke na hrbtu. Ker mi skuhaš najboljšo rižoto s šparglji in mi jo prineseš v službo, ker se ponoči zbudiš in zapreš vrata na balkon, ko vidiš, da me zebe. Ker mi greš kupit vložke v trgovino in ker se sam javiš, da boš šel namesto mene h ginekologinji po tablete za blesavo STD. Ker mi štrike našponaš na barki, da lažje stopim dol z nje, ker me namažeš s sunmixom, medtem ko zaspim ko bebica na soncu, ker ugasneš motor zato, da se delfini loh igrajo okrog mene na pramcu. Ker porabiš dve uri za pešačenje po Ljubljani, le zato da bi mi napumpal kolo, ker pač nisi mogu vedet, da so eno pumpo vmes zrušli, na drugi se ne da napumpat in se te na koncu šele v Rogu usmilijo. Ker daš telefon na tiho, ko spim in ker se zatem, ko me zagledaš v bikofeju, že na 40 metrov in vpričo svojih moških prijateljev dereš, da sem najlepša. Ker te ni sram. Ker zagroziš neznancu, da ga boš na gobec useku, ko mi le-ta na metelčici ves okajen teži. Pa čeprou ti ne verjamem, da bi ga res, ker si čist preveč nežno bitje. Ker maš največji nasmeh na svetu in ker me tko neskončno obožuješ, da me vsakodnevno spravljaš v jok od ganjenosti. Ker si srečen ob meni, ker to vidim in ker to vem in ker sem jst ob tebi srečna. Ker sva si tok podobna, da sva že skor ista. L’altra meta della mella…

Danes mineva točno eno leto, odkar sva se vrnila iz Amerike, meni najlepšega in najbl sanjskega tripa, k bi si ga sploh loh zamislila, da bi ga doživela v lajfu. Ja, s tazga honey-moona prideš, maikemi, še desetkrat bl zalublen. Pa čeprou si mislu, da se bolj sploh ne da več bit. In ne mine teden, ko ne čekiram kaj se kej dogaja, kakšno je vreme in kok visoke so kej najemnine za en bar v Memphisu. Za en tak blues bar v katerem bi špilala dva kitarista, z vedrom pred seboj “tip the band”, za en tak blues bar v katerem bi se streglo ribse, memphis strip stejke, t-bonese, bowls of chili, gumbote, hot fudge chocolate brownies na vročih ponvicah, čokoladne in jagodne sundaes, perverzne sladoledne milkšejke… To je tko, k se zalubš v fatalca. Memphis je moj. Ja, je. ♥

YouTube slika preogleda

Coldhardbitch, ta je zate! ;) Kiss!

  • Share/Bookmark
01
Jun

#fuckingperfectweek

Zjutraj me je na barki zbudil lasten krohot.

Need I say more?

In ja, res da moram še ful trenirati vozle za bokobrane, osmice in pašnjake, ampak znam pa že velik in pogumna sem in hojladrihojladrom jebivetrska.1

Čisto prava gusarka. :cool:


-------------------------
  1. This sounds wrong on so many levels. :cool: ((nazaj))
  • Share/Bookmark
22
Maj

Summertime.

Počutim se, kot da bi spet imela pet let. Odštevam ure in minute in cvilim in cepetam od neučakanosti. Še enkrat grem spat in potem greva jadrat. Tut pojma nimate, kok točn to zdele rabm. Sonce, morje, lovljenje rib, ležanje na pramcu in branje bukvice, špljaskanje valov ob barko, veter, skakanje po pomolih in učenje novih vozlov, krompir z blitvo, sidranje v sanjskih neobljudenih zalivčkih, zvok šepetanja školjk, ko se uležeš v postlo, vonj po kremi za sončenje, pirček in kanasta al pa vinček in tarok, jagenjček izpod peke, futranje galebov, romantične večerje ob svečkah in ribcah, zagorela in slana koža, znoj, klobuki in špegli in razvajene fehtarske mačke na pomolih. Jst in ti. Naga, cele dneve in noči. Fuk. Dost fuka. Dost ljubezni.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
21
Feb

Eat, write, love.

Se spomnš, ko sem sedela na tebi v tistem starem zguljenem fotelju v tvojem najinem stanovanju slabe tri tedne za tem, ko sva se prvič sploh videla. In sva pila vinček in poslušala Balaševića in sva se samo gledala zatrapano do zvezd in nazaj…in si ti reku „Veš, bejbi, midva bova še doooolgo skup“ in sem ti po nekaj sekundah ljubeče tišine rekla, da vem to…da vem, da se bova poročila in imela otroke in se ljubila do konca lajfa, da enostavno vem….in ti si mi s tako z zaljubljenim pogledom reku, da „bejbi, veš, da tudi jst mislm, da temu ne moreva več uiti.“ In sva se režala in sva nazdravla. Cheers!

Priletel si direkt iz Beograda, uro za tem si bil že na dejtu z mano. Pred prvim zmenkom si si obril brado do nazga, ker si bil preveč živčen, da mi tvoj četniški look ne bi bil všeč, in jst sem se ga na dejtu tako napila, ker si se mi tako strašansko dopadel in me je zagrabila taka panika, da sem postala čist sramežljiva in blesava in nerodna. No, potem sem bila šele dejansko nerodna, ko sem se okajena spotaknila in se zvrnila nate v Gromki in polila vse drinke. Jao bože. Bil je, čist tumač kičasto, petek trinajstega in predvečer valentinovega in Pris je rolal „Friday I’m in Love.“ Ob dveh zjutraj sva končno oba zbrala toliko poguma, da sva se poljubila in naslednji dan sva vedela, da sva že čist preveč zmešana, da bi obstajala kakršnakoli pot nazaj. Da sva pečena.

Na najinem balkonu podobnem džungli sva celo pomlad gledala sončne zahode, pila pirček, kadila in poslušala vedno znova, najino kasneje poročno koračnico, Preko Mure, preko Drave. Obesila sem suho cvetje na žice in lanterne so bingljale vsepovprek, posadila sem češnjev paradižnik, papriko in drobnjak, tajska bazilika, origano, majaron in peteršilj pa so naju bujno obkrožali z barvami. Joj, pa tisti jagodni lonec v katerem je uspevala polmeterska bazilika! Noro! In sva držala boga za jajca in zlivala pir čez balkon v čast bogovom, ki so nama namenili tako srečo, da sva se spoznala. Pa vem, da sem ta stavek že enkrat napisala, ma ga je bilo vredno še enkrat. Tako je to.

Se spomnš, ko sva za 1.maja šla v Lubenice na Cresu in sva jedla tistega za prste polizat imenitnega jagenjčka izpod peke in sva potem v eni krasni hiški prespala, pa je tako zelo zeblo, da sva se oblekla v vse kar sva imela in se pokrila s štirimi odejami in sva se še vedno tresla od mrazu… Pa tako sva bila zrajcana in zatrapana, da sva se na vsak način hotela ljubiti, vendar naju je oba bilo tako strah odvreči kakšno oblačilo in se spopasti z mrazom in sva se zato do solz režala in valjala po postelji… In potem sva se igrala ime-priimek-rastlina-država in si ti za rastlino proglasil dodorendrum… Še na poroki je torto krasila do amena kičasta podobica dodota namesto običajnega črno-belega ženina. Joj, pa kako so naju debeli Nemci na plaži gledali in starejše domorodke so se večkrat prekrižale, ko sva ležala oblečena na plaži in se nastavljala prvim sončnim žarkom, roke pa sva tlačila pod hlače, ti pod moje in jst pod tvoje, tako se nama je fučkalo za cel svet okrog naju. Ker tako nisva mogla več dolgo zdržati, sva nato hrepeneče iskala zatočišče, da bi se šla najino šolo v naravi in se na koncu vendarle strastno ljubila na zidku ob uni štalci bogu za ritjo v Valunu in kasneje še štirikrat v tistem oguljenem apartmaju v Cresu. Po odličnem ribjem kosilu in palačinkah z nutello in orehi na rivi, seveda. Mislim, da sem takrat prvič poštekala, kako zelo sva oba nagajivo perverzna in da so meje s teboj zarisane nekje na koncu vesolja.

Na Hvaru sva se odločila, da ko bova velika in bogata, bo najin tisti mali sanjski otoček Gališnik, prvi v vrsti Paklenih otokov in najbližji mestu Hvar. Imela bova osla in zlatega prinašalca in jst bom imela oštarijo in bom kuhala ter stregla, ti pa boš barkajol barkolino, ki bo z barko vozil lačne goste na otok. Bova, veš. Bova. Na stara leta.

Kako prekleto lep si. Tvoj levi profil mi je najbolj všeč, mogoče mi je še bolj fin kot desni tudi zato, ker spim na levi strani in se zato zbujam ter zaspim s to podobo v glavi. Tvoj sweet pogled v barvi lešnika in nasmeh za milijon dolarjev, ki ti nariše jamice v ličkih, ki se sramežljivo skrivajo za to, meni tako drago in privlačno brado. Moški brez brade zame ni moški, ergo mi ni privlačen. Vsaj ne tako, kot bi lahko bil. Obožujem tvoja široka ramena in hrbet ter močne roke, ki me lahko z enim objemom skrijejo pred celim svetom. Jah, dobri geni so to, lepe otroke bova imela. :) Tvoji gležnji so najpopolnejši in najbolj seksi stvar, ki sem jo kadarkoli videla v svojem življenju. Ozki, koščeni, lahko bi jih s prsti ene roke zaobjela, vendar jim kljub temu sledijo velika, ne prevelika, močna moška stopala. Kako si seksi, ko te zjutraj opazujem izpod rjuhe, kako se še gol sprehajaš po stanovanju in stiskaš pomarančni sok za oba. In potem ti to povem in si ti obrišeš roke in primedolinaš v posteljo k meni. Jutra s teboj so dana od bogov. Dan brez tebe, je pač izgubljen dan.

Se spomnš, kako sva naskrivaj kradla terra rosso sred hrvaške Istre zato, da bova vanjo presadila baziliko in druge začimbe in tako obnovila najino balkonsko džunglo, pa je potem najin rošasti mačkon prekopal tako baziliko kot tudi vse ostalo rastlinje. Dež naju je ujel, ti si kopal zemljo z mamino lopato, jst pa žakelj držala in oba sva se režala kot dva mulca, ki polna adrenalina robutata sosedove češnje. To slednje naju še čaka… Joj, kako sva bila ponosna na ta najin podvig!

No, pa vmes sva se še zaročila, poročila – da, že eno leto bo, odkar sem postala, nemejebat, gospa – in dva meseca roadtripala čez celo mojo sanjsko rokenrol Ameriko. Od vzhoda prek juga do zahoda, pa spet na vzhod. In vseh 16000 kilometrov sem sama prevozila. To ni kar tko, anede? :cool: Pa pijana sva se mečkala po vseh zidovih in mostovih v Pragi, se nažirala na jugu Italije v Lecce-ah in se mastila z divjačino ter hengala z Vilmosom Zsigmondom v Makedoniji. Pretty cool, yes, yes.

Naslednji teden šibava z ljubavjo mog života v Beograd in Novi sad prjatučke obiskat, no možek gre še mal službeno, za prvega maja bodo padle Cinque terre, vmes verjetno še malo Hvara, festival v Innsbrucku junija, potem pa dooolgo jadranje do zadnjega otočka v Dalmaciji, julija ter avgusta pa še malo Kolpe in še malo jadranja. Za grand finale oktobra in novembra pa dvomesečni backpacking trip po Indokini – Kambodža, Burma, Laos, Vietnam in Tajska. Jupijej! Februarja in marca naslednje leto pa končno dolgo pričakovani Peru, Bolivija in Ekvador z Galapagosom! Belu!!! :D Joj, prejoj, kar cvilim od veselja, navdušenega pričakovanja in vseh gomazečih mravljincev po telesu – še eno krasno leto je pred vrati! Loh bi kar umrla od sreče, auuuuuu! Iskreno se opravičujem za tole patetiko in prav nespodobno hvalisanje, ampak ja, lajf iz gud. Maj lajf iz gud. In ja, tud vsega sranja sem čist dost požrla v lajfu, da se mam loh zdej res ornk fino in se ne rabm nobenmu čist nč opravičevat za svojo srečo. Mam znucane superge, pa kaj. In tud 15 let staro televizijo in 17 let star avto mam, pa kaj. In redko si kupim kak t-shirt in ne hodim k frizerju in sem skor vsak dan oblečena v iste svoje njegove najljubše hlače, pa kaj. Ampak mam pa potovanja in sonce in morje in pirček in vinček in čikce in musko in dober futrček. In mam LJUBEZEN. To je pa itak vse kar rabm v lajfu in teh spominov mi noben nikol ne bo mogu vzet. Eat, sing, love. Eat, write, love. Kakorkoli že.

Vsakemu izmed vas želim, da bi enkrat v življenju bil tako zelo ljubljen, kot sem sama in da bi doživel tako Veliko ljubezen, kot jo imava midva. Samo enkrat, bo čist dovolj. To je to. Vse ostalo pride samo od sebe. Pika. Piko! Ti že veš… :D

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
03
Jan

iz paradane.

Včasih se zdi prihodnost bolj boleča od preteklosti in včasih se zdi pot do tistih bedasto blablabla sanjarij malce kanjonasta. Včasih je en jutri premalo in prevečkrat pomisliš kako je bilo preveč včerajev, ki si jih zagonil tja v tri dni, ko si se špilal frajerja, čarlija in glumil, da boga držiš za prepeličja jajčka, pa si v bistvu hevi metal minute stran zaradi nekih blablabla palamudenj. Blablabla in blablabla. Blablabla.

Takrat je najbolje, da se zviješ pod kouter, se malo scmizdiš in spidziš u mižulemažule. Sanjat frišne rdeče pomidore, kuharije, po sunmixu dišečo zagorelo kožo in nekje v ozadju vonj po morju. Vonj po vsem najbolj norem zelenju, ki si ga loh sploh predstavljaš. In se poskušaš gledat od daleč, kako s kot kontejner velikim nasmehom in iskrivimi učki, odet v lahka oblačila preradostnih barv…kako samo ne misliš ne na jutričiče in ne na včeraje. Wow, kok si loh tok zlo seksi, ko si takšen.

Tko. Sej ne pomaga, sam če že, je treba mazohistično pridet safru do dna.

Mord mi pa le uspe ujet s temi prepotenimi dlanmi neki časa v raztrgane žepe svojih najljubših đinsk.

Napa. Beringer. CIA.

  • Share/Bookmark
21
Jul

Novi Amsterdam.

Človek se tukaj zlahka zaljubi; kot bebavi debeli turist, kot mimogredni obiskovalec ali kot izgubljena dušica na poročnem potovanju – v vso monumentalnost stolpnic, v blesk okenskih šip in izložb, v organsko hrano in starbucksov latte machiatto, v dolge, tanke noge in sex-and-the-city outfite gospodičen, ki vse po vrsti izgledajo kot supermodeli in v moške, ki vsi po vrsti izgledajo kot calvinkleinovski pederski modeli; v freakshowovski maraton skozi Central park kjer množica monstrumov laufa/paradira oblečena v supermane in ovita v brazilske zastave, med njimi pa se znajdejo tako stare mame oblečene le v čipkasto spodnje perilo, kot tudi bigmommas z roza lasuljami in wonderwoman opravami (in ne, to ni bil gay parade or something); v Bryant park, kjer dve hilijadi om-šiva-ezoterika-njuejđerjev izvaja skupinsko jogo, medtem ko 10 metrov stran od njih tekmujejo stari temnopolti strici v šahu, tri metre stran od slednjih pa se pomerjajo še Korejci v pinkponku. Ja, zlahka se zaljubiš v Manhattan, vendar le, če se prvič znajdeš v tem mravljišču in če nisi bebav, te ta začaranost drži največ dva dni. Potem se namreč zelo kmalu začneš počutiti kot rozasti slon v trgovini s porcelanom. Manhattan je super kraj za prideti, videti, izgubiti, če ne drugega vsaj denar, saj za najemnino 15 kvadratov velike garsonjere odšteješ 2000 dolarjev mesečno. (In pol si rečeš, it’s fucking good to live in marvelous Ljubljana.)

Če bi že kdaj zares živela v Velikem Jabolku, bi si za bivališče sigurno izbrala ležeren, zapohan Brooklyn, kjer mulci na vsakem igrišču špilajo basket, kjer se otroci vozijo množično s skirojii in se igrajo s pravimi in ne le virtualnimi igračami ter se še vedno igrajo skrivalnice, vrtijo hulahop obroče in skačejo ristanec. Kjer na stopnicah večnadstropnih vrstnih hiš gospodje berejo časopise in igrajo igre s kartami, medtem ko gospe opravljajo sosede ter se kregajo, katera ima večjo rito. V Prospect parku kul mofoti spuščajo zmaje, maikemi, 500 metrov visoko, mišičasti fantje zgoraj brez pozirajo, ko igrajo odbojko (pa čeprav je resnično niti malo ne znajo), malce naprej pa imajo velike črnske družine z dvanajst otroci, od katerih je vsak posebej širok še za dodatnih dvanajst otrok, tiste prave družinske piknike, ko prinesejo s seboj hladilne skrinje, stolčke, igrače, odejice in ogromnooooo hrane – pravi newyorški cheesecake, ocvrte čebulne obročke, makarone s sirom, tenstan sladek krompir, ki ima okus po speštanih jabolkih in bbq svinjska reberca, goveje zrezke in piščančje perutničke, ki so približno tako mastne kot pri nas svinjina.1 Belcev tukaj skorajda ni oziroma se očitno ob nedeljah odpravijo na penzijonistični Staten island, kamor se odpeljejo z zastonjskim trajektom, na katerem se gužvajo skupaj z debelimi južnokarolinskimi familjami z belimi nogavicami potegnjenimi do sredine meč samo zato, da lahko plujejo mimo Kipa svobode in se ob tem počutijo zelo ameriško.

Obožujem NJUjorškI BRUklInski naglas. Mogoče ga bom kar posvojila. Če je kaj, je namreč to tisto, kar uteleša tisto pravo, nenadjebljivo in dojajno prepotentno kulskost. Tisto, kar rajca, da bi tle še mal ostala. Pa ne bom, v sredo naju z možekom namreč čakajo že »Streets of Philadelphia« in njihovi cheesesteaki…

Honeymoon se je začel in preden prideva domov, bo v Ljubljani že jesen… Kar sama seb sem si fouš. :mrgreeen: Mijau. :cool:

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Ja, vem….pač obožujem dolge stavke z milijon pridevniki… :oops: ((nazaj))
  • Share/Bookmark
24
Jun

Looney tunes.

Razglašam uradno žalovanje, ki bo trajalo vsaj do sobote. Men je namreč tko hudo, da me še zdej celotno drobovje boli, da sploh ne govorim o tem, da mi je bilo včeraj v devetdesetih minutah ukradenih pet let življenja. Če ne bi bila tko izjemno ponosna in v pričakovanju sobote, Brnika in Prešerca, bi si včer zihr metek v koleno pognala, čelo pa bi do krvi zdrsala na zidu šiškarskega partija.

Če do takrat ne bo še pedenjpedov, se definitivno vidimo v Braziliji. Ker v tretje gre rado in samozavest zdej mamo. Še prej pa, Looney, do četrtfinala na Poljskem…no, sej veš, kaj te čaka, anede? ;) :cool:

Jst sem za naše! :cool:

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Pa bratom Srbom pošiljam objeme… :(

  • Share/Bookmark
14
Jan

More od olova i nebo od borova…

Romantična večerjica za dva, tvoj vinček, moj martini bianco in najina zadnja obmesečnica preden začneva šteti leta z obletnicami. Vem, da je zunaj še sneg, ampak men je letos prvič zadišalo po poletju. Vonji po poletju, ki se mi zažrejo tik pod kožo in se kot mravljinci zadrsajo od lopatic po hrbtenici proti točki kjer hrbet izgubi svoje spodobno ime. Trilje, rukola, tisti ptički, ki se zadnje dni derejo že ob 5h zjutraj s platane pod najinim oknom in krema za sončenje, po kateri diši moj obraz. In ti, ki mi tako čutno in strastno deklamiraš to pesem in mi zraven čisto nič diskretno podarjaš najlepše poglede in dotike.

YouTube slika preogleda

Ne daj se Ines, ne daj se godinama moja Ines.
Drukcijim pokretima i navikama,
jer još ti je soba topla, prijatan raspored
i rijetki predmeti…
Imala si više ukusa od mene
tvoja soba… divota
Gazdarica ti je u bolnici
uvjek si se razlikovala
po boji papira svojih pisama, po poklonima,
pratila me sljedeceg jutra oko 9 do stanice
i ruši se zeleni autobus tjeran jesenjim vjetrom
kao list niz jednu Beogradsku padinu.
U vecernjem sam odijelu, i opkoljen pogledima

Ne daj se mladosti moja, ne daj se Ines.

Dugo je pripremano naše poznanstvo
i onda slucajno uz vrucu rakiju i sa svega nekoliko recenica loše prekrivena želja
tvoj je nacin gospode i obrazi seljanke
prostakušo i plemkinjo moja…
A tvoje grudi, krevet i moja soba obješena u zraku kao naranca,
kao narancasta svjetiljka nad zelenom i modrom vodom Zagreba
proletirskih brigada trideset i devet
kod Krković.

Pokisla ulica od prozora dalje
i šum predvecernjih tramvaja…
Lijepi trenutci nostalgije, ljubavi i siromaštva,
Upotreba zajednicke kupaonice
i molim vas ako me tko traži…

Ne daj se Ines
Evo me ustajem tek da okrenem plocu
dali je to nepristojno u ovakvom casu, Mozart, Requiem, Agnus Dei,
Meni je ipak najdraži pocetak…
Raspolažem s još milion nježnih i bezobraznih trenutaka naše mladosti,
koja nas provlastitim ocima
vara, krade i napušta,

Ne daj se Ines.
Poderi pozivnicu,
otkazi veceru, prevari muža odlazeci da se pocešljaš u nekom boljem hotelu…
Dodirni me ispod stola koljenom,
generacijo moja, ljubavnice.

Znam da ce jos biti mladoti, ali ne više ovakve u prosjeku tisucu devetsto trideset osma,
ja necu imati s kim ostati mlad,ako svi ostarite,i ta ce mi mladost teško past,
a bit ce ipak da ste vi u pravu jer sam sam na ovoj obali koju ste napustili i predali bezvoljno.

A ponovo pocinje kiša, kao što vec
kišni listopad,na otocima more od olova
i nebo od borova, udaljeni glasovi koji se mješaju glas majke, prijatelja, kceri,
ljubavnice, broda, brata…
Na brzinu pokupljeno rublje pred kišu
i nestale svjetlastom bjelinom,
još malo šetnje uz more
i
gotovo…

Ne daj se Ines…

  • Share/Bookmark
15
Jun

En ugriz v rito prosim.

Pa kilo pomidorov.

2.2.2. Še dva dni, dva izpita in potem dva tedna čohanja po trebuhu, guzenja, zlorabljanja Mačka in pirčkanja s prjatli.

Fajn je bit srečen. Maikemi.

  • Share/Bookmark
10
Jun

Neznosna lahkost bivanja.

Dnevi postajajo daljši in slajši, moja koža pa se počasi odkriva in razuzdano nastavlja soncu, medtem ko pražim paleto zob po ljubljeni Ljubljani.

Odštevam dneve in opravljene obveznosti ter viham rokave za boj s tisoč in enim izpitom, ki me še čaka in pri katerem mi tiste aprilske ure treninga karateja ne bodo čisto nič pomagale ter sem čisto potiho res ponosna nase, da sem odrasla v eno fino, pridno in uspešno deklico in še nisem čisto, čisto in čisto zares pristala v bolnišnici zaradi kronične izčrpanosti.

Ko se ne jebem z dvemi vsakodnevnimi službami, mimogredičnimi projekti in z vsakim dnem bolj napornim faksom, ko se Maček ne jebe s filmom in zadevami povezanimi okrog tega ter ko se oba ne jebeva z butastimi, birokratskimi in sivimi, ampak na žalost nujnimi opravki, drživa svet za jajca in zlivava pir čez balkon v zahvalo bogovom, ki so naju spečali. Uživava v dvojini in se počasi navajava, da svet, kot sva ga poznala, ne obstaja več.1 Ičići!

Čakam poletje, da se bova lahko igrala kavbojce in indijance, da bo on skakal v Kolpo, jst pa nabirala nje glino, čakam Hvar in čakam jadranje, čeprav mu tega slednjega ne bom nikoli priznala. Rada bi pobegnila k svojim otročičkom v Srbijo, pa mi ne bo uspelo, kot mi po vsej verjetnosti tudi ne bo uspelo najti svojega ukradenega kolesa in ukradenega časa za pisanje tistih mojih, zaenkrat samo mojih, finih reči. Čakam vsa gola kopanja in ugrize v zadnjico, čakam svojo prevzetno zagorelo mediteransko kožo in kreme ter obkladke, ki jih bom polagala na njegovo telo in obraz v barvah spranih pelatov. Čakam nabiranje avgustovskih fig na Primorskem, Medano in dneve vina in poezije, dolgih ljubljenj pod milim nebom med vinogradi in najine že tradicionalne sobotne dopoldanske sprehode po tržnici in posledično nakupovanje, kafečkanje in sladoledkanje ter neskončno dolge pogovore, ki se končajo, ko zakinkava po dobrem kosilu, ki ga skuhava. Čakam, da se razraste najin bodoči bazilikin pragozd, čakam umazane nohte od prčkanja po zemlji, trdo kožo na umazanih podplatih in vonj poletnega asfalta – večeri dišijo že tako prekleto poletno. Čakam dolge pogovore in krohot ter popivanja tja v noč z mojimi, z njegovimi, z najinimi tako zelo dragimi prijatelji. Čakam tisoče brezskrbnih bingljajoče golobosih pirčkanj in sanjarjenj o tem, kakšna imena bosta imela najina otroka, koga vse bova povabila na poroko in kje hočeva da je, gledanja zvezd in stiskov prepletenih rok, v želji, da se to ne bi nikoli, lepo prosim nikoli in čisto zares nikoli končalo.

Niso vsakotedenski šopki rož, ki mi jih prinese v službo, ni moja najljubša tortica, ki me čaka doma, ni spraznjena omara za vsa moja krilca in čeveljce in šminke, ni čistzaresvsakodnevni sveže stisnjen pomarančni sok preden odhitim ob 4h zjutraj v službo in lavandine kopeli, ki me čakajo, ko pridem zvečer domov. Ni USB ključek, ki mi ga ob 1h zjutraj prinese s kolesom, ker sem svojega izgubila, niso češnje, rukola, rdeče pomaranče, čokoladni sladoled, kolo in najpopolnejši rojstni dan, ni tisoč presenečenj, ki jih konstantno načrtuje in izvaja. Ni niti njegov ogromen nasmeh, ko me zagleda, ne njegova objokana in pordela lica, ko se kot pečena mačka reživa in valjava po stanovanju zaradi traparij, ki jih izvajam. Ni njegov najmilejši pogled v vesolju, ki mi sporoča, da me časti in obožuje, ni njegova ritka, čudovite noge in najlepši gležnji na svetu, ni brada in niso lasje, ki si jih pušča, ker je meni bolj všeč tak…četniški. Ni zvestoba, ni predanost, ni zanesljivost in opora, ni najboljše prijateljstvo2, ni sproščenost in kokonska varnost in ni spoštovanje ter neizmerno sočutje.3

Ko srečaš, veš. Samo to JE.

YouTube slika preogleda

Tam nekje, na pol poti med petkom trinajstim in valentinovim, med Chinaskijem in Arsenalom, med mojimi posušenimi jagodami in tvojim tiramisujevim sladoledom, med mojo musko in tvojim filmom, tam nekje vmes sem stavila ves denar na naju. Tam nekje vmes si mi zadišal čez trideset let.


-------------------------
  1. Službe? Izpiti? Jebe? Pha, pičkin dim. To se zlahka opravi in reši. To zgoraj…to je tisto, kar je v lajfu najtežje najti in še težje obdržati. To je vse, kar je zares vredno zbujanja.((nazaj))
  2. za mademoiselle Ninočka, se razume. Doh.((nazaj))
  3. Blah, blah, blah. Kaj obračate oči?! Pa sej veste vsi, da sem mojstrica patetike! :P ((nazaj))
  • Share/Bookmark
04
Mar

Dej uščipn me, darling.

Ma če bi vam povedala za vse lepe stvari, ki se nama dogajajo in ki jih počneva, mi ne bi verjeli. Men je vse skup en tak starinski film poln patetike.1 A se sploh še kdo v mestu gleda tok nežno in se smeje tok kot se midva? ;)

Čist sm patetična, vem. Pojma nimam kaj je ta Evkaliptus naredu z mano. Vegas, hunny?


-------------------------
  1. Učke mam orošene od vse lepote in skoz me bolijo lica od smeha. In hrbet, vrat ter desni kolk od telovadbe. :) ((nazaj))
  • Share/Bookmark
16
Feb

Tattoo.

Se ščipam v lička, cepetam, piskam in cvilim od sreče. Usta imam raztegnjena tja nekje do ušes in zobe v teh pomladanskih dneh brez sramu konstantno sončim, brez da bi skozi srce šinila kakšna druga nezaželjena in starodavna puščica. Najsladkejše bitje z najprisrčnejšim pogledom se je po skonzumiranem zajtrku ravnokar poslovilo ter odhitelo po svojih poteh in moja buča je ostala sama s stotimi filozofskimi spisi in željo, da bi ga lahko samo še pet minut stiskala do nezavesti ter mu brisala znoj z ličk. Me drogira vsak dan znova in osvaja s to svojo očaranostjo ter strastjo do življenja in sprašujem se, če je lahko prevelika doza sproščenih endorfinov tudi smrtna… konec koncev, tudi sama nimam baš kondicije, vsaj tiste smejalne ne in ob njem me pač lica začnejo boleti že, ko ga poslušam in gledam bliskajoče učke, kako se obračajo in razlagajo tako ljubko tiste ljubke, najljubkejšejše stvari.

Spim malo, jem malo, kadim malo več, pa še to zaradi postkoitalnih čikcanj. Moja koža je mehka, moje oči niso čist nč več črne, ampak chocolate brown, take kot morajo biti. Roke so potne, pogled bežeč in glava zmedena, čisto, čisto zmedena. Moram se še navaditi na število dnevnih sms-ev, na ljubkovalna imena, ki se mi zdijo po marquezovih stotih letih samote bizarna in na to, da dejansko nekdo želi iti z mano sem pa sem pa tja in bi mi rad pokazal to pa to pa tisto. In ja… vem, da se ne bo že jutri pogreznil v zemljo ali uprizoril olimpijski tek na 1000 metrov v božju mater. Glede na to, da mi je že skorajda zmanjkalo materiala s čimer bi se lahko še osramotila, da mi že pošteno zmanjkuje svojih slabih lastnosti, ki mu jih vztrajno in nerodno “na vse pretege skušam” pokazati in dokazati ter glede na to, da je moj sindrom zardevanja, nerodnosti in sramežljivosti začel malce popuščati, on pa mi kljub vsemu še vedno vsake dve sekundi govori kako zelo mu je lepo z menoj, ja, glede na vse to mislim, da če bi želel steči stran, bi že to naredil… Mogoče se motim in vsekakor nočem in ne pričakujem ničesar globljega…ravno sem se namreč navadila na ednino ;) … ampak vseeno mi je fajn in lepo in sem srečna in ga rada zlorabljam in bi ga zlorabljala še malo… Sploh, ker se moja tamala muza od zadovoljstva, saj ji je bilo rečeno, da si lahko privošči biti čisto opuštena

Mi je všeč za znoret in tako zelo se mi končno smeje, da bi prosila svoja Srca le za nekaj dni (…? :) ) tolerance. Ne znam govoriti o čisto ničemer drugem, razen o njem, niti ne zmorem. V bistvu klinc, itak sploh nočem. Prou fino mi je, ko se tako zelo važim in oznanjam kok je pa men lepo! Tok lepo, kot nobenmu drugmu! Zihr. :cool:

  • Share/Bookmark
14
Feb

Puščam sled…

Najbolj kičast vikend1 ever… Petek trinajstega in valentinovo, wtf?! :D Mislim, da res ne bi smel biti kakršenkoli problem, za si zapomnit datum, hihihi… ;)

Pojma nimam s kje si se ti vzel bejbi, sam pamet, pamet si mi pa čist odpelu… Malce iščem glavo in malce mislim, da bom morala odspati vse skup, ker mi ni še vse jasno… Čisto sem raztrešena in zmedena. Čist si mi preveč všeč in čist mi lepo dišiš in te tvoje šobice… :oops: In mislim, da sem mejčken, čisto mejčken na sveže zatrapana… :oops:

Bi še… :)

YouTube slika preogleda

Hočem tvojo brado in dolge lase nazaj! :cool: Sam to! :D

Poljub,

I.


-------------------------
  1. In jst obožujem kič!((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Dec

Moja novoletna želja ali pazite na sončno vreme.

Za novo leto hočem tole. :cool: Pa ravno o tem sem govorila dva dni nazaj in zdej se kot usojeno pojavi pred menoj!

Pa enga fajnga dečka za publiko! :cool:

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Da bi vsi moji najdražji bili zdravi, predvsem zdravi! Da bi bili zadovoljni v svojih kožah, ki jih nosijo in so samo njihove in bi morali biti ponosni na njih! Da bi znali videti, ker bi to posledično pomenilo, da bodo nekega dne znali vedeti. Da bi bili vsak trenutek hvaležni za tiste prave…dišeče stvari, vendar da jim ne bi bilo potreba prosjačiti ali se poniževati. Da bi vedeli, da sem tukaj in da sem njihova, da me imajo in da ne znam zapuščati, znam pa odpuščati. Da bi opušteno ljubili in čutili vročična lica in metuljčke v trebuhu, ko bi to dobili v zameno. Da jim ne bi bilo treba skrbeti za banalnosti in da bi gradili velike stvari. Da ne bi pozabili nikoli na žgečkanje, ščipanje in valjanje po tleh in da se razbita kolena nikoli ne bi zacelila ter da škripajočih postelij nikoli ne bi noben popravil. Da bi čimvečkrat videli Sonce in da upanje nikoli, nikoli, nikoli ne bi bilo zavrženo. Glede česarkoli! Zaradi česarkoli! Da bi imeli ob kom zaspati, da bo trava na travnikih bolj zelena kot je bila in da vas nikoli ne bi telo kakorkoli omejevalo pri tem, da stečete po njih ter čutite omamnost vonja sveže pokošene trave. Da bi jokali samo zaradi lepote in ganjenosti nad njo ter da bi se veliko smejali, saj je smeh pol zdravja in želim si, da bi bili vsi moji najdražji zdravi, predvsem zdravi! Da bi bili zadovoljni v svojih kožah…1

Bodite srečni. In da bi srečo občutil čisto, čisto vsak, vsaj za trenutek ali dva. Naj bo to leto bolj naklonjeno vsem ljudem, ki živijo v bolečinah… Srečne in mirne praznike vam želim vsem in res iskreno čisto vsem!2 Dnevi so se že začeli daljšati, zdej bo vse šlo samo na lepše.

And don’t forget, WEAR SUNSCREEN! ;)

YouTube slika preogleda

Sebi pa želim, da bi znala shendlati brez vseh kurčevih tablet depre, se znala spopasti z jezo in manj razbijala ogledala. Da.


-------------------------
  1. In molitvica se ponovi… :) ((nazaj))
  2. Tudi tistim, ki sem jim že jasno povedala, da jih ne maram. :) :* ((nazaj))
  • Share/Bookmark
15
Dec

Zaščiteno: Životarjenje.

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:

  • Share/Bookmark
05
Dec

Kar si/bi ljubil in izgubil. Zadnjič.

Nocoj se spet počutim sama. Res, sama. Danes sem izgubila sanje, vso perfekcijo tega, kar sem dojemala kot perfekcijo. In si nisem nikoli mislila, da bom v celem svojem življenju še kdaj čutila drugič, še kdaj spet, še kdaj karkoli podobnega. In sem. Vsakemu sem se zaprisegla, a nikoli se počutila tako zvesto, kot sem se počutila tebi. Smešno ha, kako zelo me je ganlo in kako globoko je pršlo… Še 93tič – sem največji romantik in sem še večji patetik. Danes je vse izginilo. Saj je verjetno že prej. Ampak dans sem jst to, eureka!, dojela – da je moje bitke danes konec, da ne bom čist nč več tekla za ljubeznijo. In v tem trenutku mislim, da nikoli več, za nobenim. Moje srce je zlomljeno, zmečkano, upepeljeno. In jočem in mi je hudo. Vem pa da, od danes naprej, ne smeš biti moj čist nč, niti v polnočnih sanjarjenjih. Nočeš, da te sanjam. Ne bom. Obljubim. Grem stran. Beg vedno pomaga. Atleti že vedo o čem govorim. Kateri bebec bi drugače sploh laufal iz točke A v točko B sam za žur?! Jebeni Forresti. Jebena tabela.

Samo upam, da me bo nekje med bežanjem zgazil vlak ali avto ali naključni nekdo do smrti. Danes se mi pač enostavno ne da živet. No reason, no treason. Basta. Nej me nekdo prosim zmaliči na prafaktorje, da to meni ne bo potrebno.

Mene ni požela kosa,
bila sem ko v jutru rosa,
ki jo pije sonca žar.

Zdaj več nisem svetna stvar,
nisem roža in ne kamen,
sem le zate svetel plamen.

Kdaj je šlo med nama vse kar sva imela? Vem, zajebala sem jaz. Ker grem vedno predaleč in vse izgubim. Oprosti mi. Tako zelo mi je žal.

Usta so mi bila nema,
kot teh kamnov bela hosta,
nihče ni zaslutil mosta
vzpetega med nama dvema.

Bila pot je le za duše.
Zdaj bi vpila, vpila rada,
ali glas moj zopet pada
name od zelene ruše.

Zakaj se še vedno loviva kot mačka in miš? Kaj je med nama kar me tok neustavljivo vleče k teb in to že toliko časa? Je res to zgolj nedorečenost in nedosegljivost? Nisem nedosegljiva, zate. Veš, da nisem. Veš, da se mi vedno zašibijo kolena ob tebi in da ne znam drugega kot delati mono iz sebe. Čutiš to in mislim, čutim, upam, da je pri tebi enako. Zakaj se ne uloviva, sam še enkrat? Vem da je tristo preveč ovir, štekam, vem da je še desetkrat več izgovorov, ampak oba sva odrasla in…eh.. res sem si želela, da bi lahko bi bila to, kar sva nekoč v najini svobodi duha v enem, samo enem trenutku že bila. Lahko, a vendar očitno težko. Ker sem jst krava mislila, da nisem sam jst k to čutm. Pa sem.

Vidiš še te naše križe?
Komaj še oko te gleda,
zgublja tvoja se beseda,
daleč si, o pridi bliže!

Že si tu. – Saj če široke
smrti so molčeče struge,
kakor val z obali druge
spet prihajaš v moje roke.

Na moj temni grobni kamen
dal si luč, da me obsije,
kri si vlil v njo, da jo pije
in da rase rdeči plamen.

O, še srca kri natoči!
Saj ozarja nje svetloba
tudi tebe – da do groba
ne boš blodil v mrtvi noči.

Rada bi zdaj pisala drugačen post, rada bi te imela v postelji, po tvojem celonočnem smrčanju in zbujanju s kamioni pod oknom, zaspanega in s tvojim najbolj nagajivim in simpatičnim smrdečim nasmehom slišala “Dobro jutro, khm, khm!” in mi ne bi bilo treba razlagati zakaj imam Benignijeve filme rada. Rada bi, da me objameš in mi poljubljaš hrbet in mi rečeš, da me maš rad, ker sem jst in jst in sem ob tebi jst in sem ti tako posebna, da bežiš stran, ker bi v bistvu rad bil z menoj, ker bi norec bil vsak, ki bi odkorakal stran od mene. In ker bi skupaj kadila jutranji cigaret. Rada bi videla, da bi za naju bilo spet tisto poletje in da ne bi čakal na naslednji maj. Vsako zimo se bojim, da bom zmrznila in ne dočakala pomladi, nikoli v življenju nisem imela toliko loja in tako kosmatega kožuha kot drugi. Rada bi, da bi sedela z dvema bandidosoma in v japankah na najgrši fontani ever, jst cela opletena v hipurske ogrlice in zapestnice, ti razkuštran in cel lep. Najlepši.

O noči, noči v pomladi!
Sle so sikale ko gadi,
nisem bila mrzla skala.

Mnoge sem noči bedela,
kri je v mojih žilah vrela
ali nisem se ti vdala.

Vendar sem ti bila draga.
Ah, saj samo hrepenenje
srca pravo je življenje.
Slast kopni ko rosna sraga.

Tvoja sem že toliko časa, kot si niti sam ne moreš predstavljati. Tudi takrat, ko me nisi imel, ko me nisi niti videl, sem bila tvoja. Stokrat sem premlevala najine pogovore, stokrat šla skozi tvoje stavke in besede in si te predstavljala kako jih izgovarjaš in kakšen izraz na obrazu imaš. Žal, sem določenim pogovorom nasedla in žal sem jim nasedla, prej kot je njihov, Tanjin, čas prišel.

So pri meni tvoji listi,
zadnje tvoje so besede;
listi so še beli, čisti,
le besede so že blede.

Saj sem jih vsak dan močila,
saj ne vem, s čim bi zaprla
stokom svojim pot iz grla,
s čim bi liste posušila.

Rada bi, da bi bil že ves ta čas ob meni, samo moj, moj, moj. Ampak je očitno bilo že tako prav. V tem življenju očitno res ni čas rojen za naju dva in komaj zdaj to vem. Res iskreno mi je žal in opravičujem se ti iz vsega srca, da sem tako butala z glavo skozi zid, da sem tako forcirala stvari, ki še niso bile zrele za kaj tako, vsaj z moje strani, velikega, ki nima le velike začetnice, ampak vse črke. Toliko stvari se mi je ta čas zgodilo in velikokrat sem razmišljala, kako bi bilo, če bi ti bil ob meni. Velikokrat sem se spomnila nate – si človek, ob katerem se počutim najbolj sproščeno, bolj kot sem se zadnje štiri leta ob kateremkoli svojem dečku, pa vendar še vedno ne veš skoraj nič o meni. Človek, ki mu najbolj zaupam in hkrati človek ob katerem sebi ne zaupam več. Toliko stvari bi ti rada povedala in vem, da bi bil navdušen nad njimi! In rada bi vedela, čutila kaj se s teboj dogaja ves ta čas.

Nisi prišel, ko sem spanec
zadnji sredi sveč zaspala;
tvoje rože le – o hvala! –
v roke dal mi je neznanec.

Gledala sem samo v vrata:
ni bilo te k moji krsti,
ne v pogrebcev kratki vrsti,
ne ko hladna je lopata

grob zasula. Svoje reve
si zaprl v samoto sobe,
videla sem: pil grenkobe
kupo si noči in dneve.

O, saj vem to, da počasi,
le če skrita je v tišine,
gori sveča bolečine,
cestni veter jo ugasi.

Tako zelo te ves čas že pogrešam. Tako zelo mi na nek način manjkaš. Nimam več nekih Great expectations. Postala sem veliko bolj realna (sem res?) kot si me takrat spoznal, ko mi je še čisto preveč dogajalo v glavi. Ljubila sem te tako zelo, močno, za popizdit močno. Si človek, za katerega si želim, da bi si ga lahko predstavljala s sivimi lasmi, zgubanimi rokami oklepajoč se s Klimtovimi motivi poslikane skodelice jasminovega čaja na neki verandi, katere se opletajo češnjevci in pred katero se razprostira polje sivke, v naslonjaču in z ljubeznivim pogledom, tako zelo ljubeznivim. Tako iskrene ljubezni ne bom nikoli več sposobna. Vedno bova, tako ali drugače. Kot prijatelja, kot sodelavca, kot starša, kot upokojenca, kot karkoli kar nama bo življenje dalo. In mene bo bolelo ko kurba.. Tebe ne bo. Čist nč ne dvomim v to

Moje krilo, mojo rožo,
moje noge, moje roke,
usta in oči globoke,
mojih lic bledečo kožo,

moje srce, prsa mala,
bodo skoro grizli črvi.
Ko pa zadnje kaplje krvi
črna zemlja bo sesala,

mislila bom: ti si v zemlji,
s tabo se ta zadnja kaplja
mojega telesa staplja
in porečem: “Jemlji, jemlji!”

Zelo sem srečna. Vedno. Hvala za vse, resnično hvala. Najina zgodba enega leta. Eno leto kot eno življenje. Vse se je odvrtelo v enemu letu. Sva mogoče porabila ves nama namenjen čas?

O kako sem sama, sama!
Kaj me nisi k sebi vabil?
O kako je tesna jama!
Kaj si res me že pozabil?

Kličem tiho te in plakam,
plakam in sem brez pokoja
in ko ni te, še te čakam
in sem samo tvoja, tvoja.

Ta prostor bo najin ne glede na to, kje bova in kaj bova postala. Samo midva veva kje je in samo midva ga lahko obiščeva. Srčno upam, da se bova še kdaj tam srečala.

Še te čakam, saj nikoli
v svetu tam ne najdeš sreče.
Tudi meni svet le boli
dal je in tesnobe ječe.

Samo smrt svobode zor je:
v nji spet najdeš, kar si ljubil,
večnosti ti vrne morje,
kar si ljubil in izgubil.

Nihče meni te ne vzame,
saj že zdaj si, dragi, večen
gost samo te moje jame.
Bodi srečen, srečen, srečen!

Vse skupaj je filmsko. Čisto preveč filmsko. In filmi se pač ne končajo tako.

Tvoja.

(Alojz Gradnik: De Profundis).

(Ta zapis je bil napisan pred časom, sedaj pa mislim, da je čas, da ga lahko objavim z največjim cmokom v grlu. In še enkrat. Zdaj, zate.)

To si imel in to bi lahko imel. Pa izgubljaš, mogoče si celo že izgubil. Tako zelo veliko ljubezen, kot sam dobro veš, kako težko jo je dobiti, še težje pa dati… Mislim, da je napočil čas, da zaprem to knjigo, to je najbrž epilog. Zatorej… Bilo mi je lepo, res lepo, krasno. Svoja čustva sem doterala do maksimuma. Intenzivneje se ne da čutiti. To si mi ti dal. In to je ogromno, pa ne edino. Hvala. Knjiga, pa gre na polico k ostalim, tja, kamor sedaj sodi. Samo vedi, da v 23ih letih življenja nisem spoznala nobenega, ki bi ti do gležnjev segel. Tako. Da.

[po polurnem joku globok vdih]

Čas je za nov roman.

Irena.

P.S.: Res sem se rabla spucat. Veritas vos liberabit. Zdaj se poslavljam. In bom izginila zate in nikoli več ti ne bo treba slišati zame in boš lahko bil oh in sploh srečen. Kot si že itak zdaj. Je tako? Ja. Jebeno fejst mi je hudo, ampak ti ne znaš biti moj najboljši prijatelj, še manj pa moj. Moram te tako kot vse ostale, blazno arogantno in egoistično, skenslat. Pa vendar z željo po lastnem obstoju. Ubil si me že prevečkrat. Preveč. In tebi je vedno vseeno…

  • Share/Bookmark
26
Nov

Nokturno.

Nč Ti ne bom rekla in nč ne bom povedala naglas. Samo kupila si bom nov parfum in odštevala ure do petka, ko se bom prav po damsko pretvarjala, da mi je vseeno ali Ti dišim ali ne ter se muzala ob misli, da smeš v polnočnih sanjarjenjih biti tako zelo blizu, da bi se Te lahko skoraj dotaknila in pobožala, če bi si to zaželela.

YouTube slika preogleda

V mislih je dovoljeno grešiti, v mislih je dovoljeno vse, ob tebi pa mi je dovoljeno biti jaz. Ob tebi sem lahko jaz! Kako otročje srečno se počutim zaradi tega!

Lepota o stvareh obstaja v duhu, ki premišljuje o njih.1 To je moja največja svoboda.


-------------------------
  1. D.Hume: O merilu okusa.((nazaj))
  • Share/Bookmark