Omnia mea mecum porto.

Ko vohaš v zraku junij. S sandali na nogah, z ogrlicami okrog vratu in s pirom v roki na stopnicah fontane. Klasika.

Spet sem rekla, da bom spala, pa so me (spet) kelnarji v Ortu nafilali s free drinksi… Baaah, kok lajf ni fair!

Prijetno utrujena sem. Drugače povedano - telesno in psihično zjebana v božju fakin mater, ker pač moj delavnik zadnje tri tedne (pa še naslednja dva) traja po 20 ur. Ampak sem zadovoljna s svojimi produkti. Da. Ponosna sem nase. Prav pridna znam biti.

S&M. Ne v seksualnem pomenu. Nočem, ne morem, pa vendar očitno oddajam preveč talepih hormonov v atmosfero.

“Vsaka oblast pomeni policijo in vsaka polcija orožje v surovih rokah in vsako orožje prinaša trpljenje in vsako trpljenje se sprevrže v upor. In vsak upor, ki preraste v revolucijo. Revolucija prinaša novo oblast.”
Koncert je bil super! NIET - klanjam se (čeprav se Marolt vztrajno upira temu izrazu. Aleš - hvala za vse! )Moj brat zadovoljen in zadovoljen. Več kot očitno. Mislm, da je malček ponosen name… Sumim… Jst pa nanj čist preveč. Jutri se poroči… jst pa čist preveč raznežena…

Ko bom velika (pametna, modra, lepa in indijski slon) bom režiserka videospotov. In glasbena novinarka.

Rada Vas imam. Ne dam. Nočem.

Ko sem živčna se mi začnejo potiti roke (v bistvu začnejo dobesedno lulati) in predel pod nosom.

Pizda, kako lep dan in večer je bil.

Moja obsesija s knjigami je prevelika.

Ko dobim novo službo, najamem svoje stanovanje.

Predstojnica (bivša) moje katedre me je danes vprašala, ko sem se skoraj zabila vanjo (ker je zaradi muske v ušesih nisem opazila) da me ne vidi nič na faksu. In sem ji povedala, da pavziram in da jemljem cel faks skupi tko… polaaaako. In me vpraša kaj pa potemtakem počnem sedaj - ko ji povem, mi pa izjavi “Ja gospodična, potem ste pa zgrešili faks”. Moj odgovor: “O jaaaa! Sej to sem vam povedala, že ko sem bla v prvem letniku!” Ona: “V katerem pa ste sedaj?” Jst: “V prvem.” (Njej se pač ne govori neuradnih stvari - torej, da sem v drugem, muahahha.) A jebi ga, sem bila čisto preveč pridna dokler ni nastopil faks, so vsi pričakovali čisto preveč od mene, pa kljub vsemu se ljudem očitno ne da dopovedati, da od mene lahko pričakujejo le nepričakovano. Jebi ga, res je tko! Anyway, njen odziv: “Jooooj Irena! (smeh in stisk roke)”

V četrtek grem v nabavo mojega stajliš vibratorja.

Ne maram trgovin z oblekami. Res ne. Že en mesec se odpravljam kupovat obleko za bratovo poroko, pa mi je še ni ratalo kupit, ker se mi gravža it v te kurčeve štacune. David, pomagaj!

Ura je pet, čez dve uri moram pa vstat. Super, res!

Dala bi se dol. Hkrati pa ne.

Sovražim ogledala. In izložbe. Ne morem se gledati.

Test je pokazal ne, telo danes tudi. Jok in na drevo. Hvala Budi.

Spodbijam vse možne teorije o sebi, ki jih imajo ljudje, ki so preveč prepričani vase in premalo vame. Empatija ljudje, empatija! To vam cel čas govorim!

Res sem pošteno, iskreno in pristno bitje. Da. To so moje top 3 lastnosti.

Naj se mi nekdo sprehodi po glavi, da se meni ne bo treba. Naporno mi je namreč, ker je hard disc poln.

Teranov liker je da best. Naredim najboljšega. Matjaž pa najboljše čevape s cimetom. Zdej ti verjamem, da znaš kuhat.

Zaljubljena sem… ful…

V LAJF…

Na zdravje! Na lajf! Na revolucije!

Irena

P.S.: Spet v rožicah. Ne bom več, my fat ass.

P.S.S.: Vem, da sem brezvezna ampak to je samo poročilo. Za tiste moje. Sam tko, da pustim sled…da sem ok. Da sploh sem.

12 komentarjev

…je izjavil 10 dni nazaj prijatelj iz Srbije. Pod vplivom parih jim beamov sem mu še nekaj oporekala in filozofirala, on pa mi je samo parkrat ponovil ta stavek. Sicer se mi je zdel stavek blazno lušen ampak nisem ga pa čutla. Komaj danes so me te besede zadele, tko dirita v srce. In ja, štekam. Čutim.

Rada bi se ovila s tvojim telesom in se okitila s tvojimi poljubi po ramenih, vratu, lopaticah… hrbtenici… bokih… in nazaj…okrog popka… po bradavičkah… ugriz v vrat, polizan rob obraza in uho… in čuten poljub na usta. Rada bi se spojila s teboj, ti brazdala z nohti tvoj hrbet, za katerega se še nisem odločila ali je mišičast ali koščen. Z eno roko bi ti potovala skozi mediteransko temne lase, z drugo bi te močno tiščala k sebi za ramo. Rada bi te vohala. Tko, zlo na blizu. Rada bi čutila tvojo sapo na mojih sencah, drhtenje tvojih ustnic na mojem licu, tvoje šepetanje in vse tihe nasmeške, ko se ti vidita tista dva hecna vampirska zoba.

Hočem, da vidiš v mojih očeh, da bi te pojedla… Zlooo počasi…

Noge bi ovijala okrog tvojih meč in imela dolge lase ovite okrog tvojega zapestja ter svoj jezik okupirala s tvojo, meni rajcajočo, spodnjo ustnico. V ozadju bi špilali Gossipi, ki bi se nadaljevali s poslušanjem obema dobro znanih prstov na španskih kitarah. Odprta okna bi koristila s svežino zraka šele proti jutru, ko bi že ležal na meni, napol pokrit z belo rjuho in s prsti drsečimi po mojih rokah in ramenih, medtem ko bi ti jaz božala po laseh in ti poljubljala čelo…

Tako malo je potrebno, da si nekoga tako zelo želim? Ali pa ima to resno zvezo s tem, da “Ljubav je lepa dok se čeka”? “I have a feeeeelling!!!” Da ja??????

Mora biti poletje. Mora. Pomlad čisto preveč zrajca vse skup.

P.S.: Post se ne navezuje na avtorja naslovnega stavka.

P.S.S.: Te moje rumene boksarce so zakon. Pizda, mam hudo rit.

8 komentarjev

Kako neizmerno lepo je, če se na en čisto običajen petek v naglici dobesedno zabiješ v najlepšo ljubezen svojega življenja, ko sta oba zatopljena v musko, ki prbija skoz slušalke in v mobitel, ki sporoča, da imata še tri minute do vlaka. In se samo osuplo, zmedeno, presenečeno spogledata, zamrmrata ime drug drugega in se toplo objameta. V naslednji sekundi, ko se spet oba zaveta sveta okrog sebe in postane malček nerodno, se hitro opravičita za naglico in odšibata, ker ura sporoča, da imata še natanko dve minuti časa do odhoda.

Ko tako oba fletna odhitiva vsak v svojo smer, se ustavim, obrnem in pogledam za njim. In me prešine val topline skozi celo telo - ko je ravno tako bil petek v začetku maja, bilo je toplo, koža se je ponosno razkazovala, oba sva bila lušna, bila je železniška postaja in jaz sem jokala, kot nisem nikoli potem za nobenim. In se nasmehnem, prižgem čik, našponam Šinobuse na mp3ju do konca in odpičim dalje…

Najlepše dišim ob tebi. Komaj, ko se ti približam v objem se zavoham, takrat pride do izraza moj vonj in moj parfum. Spojen s tvojim diši najomamnejše…

Ti si za v knjigo, za v film. Midva sva za v film. Ta knjiga je zaprta in na polici, zgodba je pa za vnuke. Love you. Tam, nekje, nekoč…

Sem pa sveže zatrapana. Malček. Čist malček. La primavera, ki te častim, o la primavera…

5 komentarjev

LOOOOOOOOOOOOOOL!!!

Vsi moji najdražji razen treh, ki se nahajajo trenutno nekje v tujini ali pa na berglah, so me več kot 24 ur obkrožali. Vsi razen enega pa so me zabavali in nasmejali do solz. Že dolgo časa (eno leto?) se nisem imela tako lepo… Vas ljubim, obožujem, častim, tako iskreno, da že kar boli. Srca moja in pravljična bitja.

Sto ljudi mi lahko dopoveduje stvari, ki jih že vem, ki so logične, smaoumevne, sto ljudi vem, da mi hoče dobro, ampak dokler samo glava šteka, srce pa še ne čist, ne pomaga. Pustite mi, da se do konca opečem. Sama moram priti do tega, nič drugega ne pomaga. Osel gre samo enkrat na led, ljudje imamo drsališča…

9 komentarjev

Čist sem živčna, mravljinci so okupirali celo moje telo, v grlu imam kepo, roke potne in restless-feet sindrom. Danes bo odličen dan! THE tridnevje se začenja… Jutri imam rojstni dan, ampak ga častim že dan predtem in še dan potem, ker sem pač mali obsedenec z edinim, čisto mojim praznikom v letu. Mami hvala!

Kratko črno kafečke, trije marlboro rdeči 100s in mjuziiiiiiiiik dirita v žilo. Pa še v nos. In v usta. Aaaaaaa!!!

In jst sem čisto zares zaljubljena v Johna. Masterplan je še vedno v igri…

Zvečer pa shagga jagga! Jeeeee!

13 komentarjev

Imenitna britanska zasedba Chris Jagger’s Atcha bo zasedla oder ljubljanske cvetličarne Mediapark v četrtek, 24, aprila in glasbene sladokusce razvajala z dovršeno odigranim rock-bluesom ter karizmatičnim in močnim vokalom Chrisa Jaggerja, brata slavnejšega Micka Jaggerja. Kot gost večera se bo predstavila slovenska blues skupina Mojo Hand.

V predprodaji so vstopnice 28, na dan koncerta pa kar 31 evrov. Se splača, ful!

V okviru letošnjega že iztekajočega Ortofesta se bodo 25. aprila po treh letih k nam vrnili indie-rockerji The Notwist. Nemška zasedba, ki nastopa pri nas v okviru evropske turneje, bo promovirala svoj nov album The Devil, You + Me, ki izide v prihodnjem mesecu.

V predprodaji so vstopnice 15 evrov.

Prav tako na odru Orto bara bo v četrtek, 1. maja zasijala novosadska skupina Šinobusi, ki se lahko pohvali, kot najmlajši blues band v Srbiji, z odličnimi avtorskimi komadi in energijo, s katero fantje z obilico smeha na odru okužijo slehernega poslušalca. Glasba ob kateri boki enostavno ne morejo mirovati. Iskreno priporočam!

Vstopnice so na dan koncerta 5 evrov.

6 komentarjev

Rada bi samo bila. Brez balasta. Gola in (za)ljubljena. Ko bi me vsaj nekdo oboževal in hotel izlubčkati vsak delček mojega telesa. Ker sem to jst. Ker bi rad poležaval z glavo na mojem po novem zalitem trebuščku. In bi se videl z menoj. Samo videl. In sanjaril o kamniti hišici v Toskani, z živo rdečimi škurami, z nasadi oljk in lavandra, z vinogradom, kjer bi poleti skupaj vezala trte, s tremi konji, par kokošmi, dvema mačkonoma in psom, z verando, kjer bi v gugalnikih popoldan pila jasminov čaj, pokrita z odejico in držeč se za suhe, zgubane roke in opazovala vnukce, ki se valjajo po zemlji in se smejoč igrajo skrivalnice. Sanjarjenje, vizija bivanja, varnost. Mi manjka… Mamica sem po duši, poet po profesiji, sanjač vse kar je vmes. Ambicioznost je samo stvar let.

In ko naju ne bo, ostala bo duša, ne telo.

Aja, moj novi, paralelni blog se nahaja tukaj.

15 komentarjev

Nobenega ne morem vzljubiti, kaj šele dalje ljubiti. Pizde so pizde in pizde so v vladajoči večini. Težko je izluščiti zlato od gnoja, saj zadnje čase najdemo še drek zavit v pozlačeni foliji. Za male pare. Tisti, ki se hranijo z mojo prisotnostjo v njihovem življenju, na varnostni razdalji se razume (nič bat, čisto nobene želje nimam po zmanjšanju te razdalje, ker ste mi odveč), si filajo ego z menoj in mi vcepljajo (upam, da nehote) občutek majhnosti, odvečnosti, grdote, debilnosti. “Ti si še mlada, ti ne štekaš.” Vi ste pa stari, grdi in polni frustracij, katerih tarča so ljudje okrog vas. Bravo, to pa je res pohvale vredno! I am just not that into you. Over & Out.

Nikogar nočem ob sebi, občasno hočem kak fuk, stiskanje in božanje po laseh mi namreč lahko dajo Moja Srca. Pejte stran vsa moška golazen, če se ukvarjam z vami, časa zmanjka za tiste, ki so mogoče prikrajšani pa me v enem kotu opazujejo in obožujejo. So ljudje, brez katerih (se zdi da) ne morem, a hkrati ne opravljajo funkcije Mojih Src, niti ne katerekoli funkcije. So ljudje, ki so velikodušnejši, prijaznejši, pozornejši do xy ljudi, ne pa do “bližnjih”. So ljudje, ki več svoje pozitivne energije, več nasmehov, več komplimentov, več spodbudnih besed namenijo “tujcem” kot pa “prijateljem”. So ljudje, ki nikoli ne bodo razumeli poante globoke ljubezni in bližine, ker se ukvarjajo s površinskimi stvarmi. In glumijo. In glumijo. In glumijo. In včasih jim celo uspe, da tako naivno, optimistično in utopično kozo kot sem jaz, obrnejo okoli prsta in jo očarajo. Vsaj za trenutek ali dva, dokler koza verjame, da je tisto kar je dobrega resnično, pristno in kar je slabega, je zaigrano. Pa ni. Preveč slabih stvari ste naredili, preveč zajebali, preveč slabi ljudje ste. Nočem nobenih bližnjih interakcij z vami. Over & Out.

Dajem manevrski prostor vsem, ki jih do sedaj nisem imela časa opaziti. Lepim, pametnim, godnim. Over & Out.

9 komentarjev

So stvari, ki jih ne moreš skriti. So stvari, ki še vedno grejejo, vsake toliko časa celo še žgejo. Ko bo prišel tisti dan, se bom raztrgala na prafaktorje, ki se bodo apatično pustili utopiti v kadi solz. V zadnji slani kaplji življenja. Zelo verjetno. Toplina je omamna, razum pa neomajen. Najčistejša iskrenost in veličina čustev, srce večje kot Sonce ter najplemenitejša lojalnost so pojmi, ki me definirajo in katerih novo razsežnost, ki se je ne da izmeriti v besedah, sem odkrila šele ob tebi. In vem in se zavedam, pa vendar se zdi, da še vedno nisem dojela. Ampak bom, še malo rabim, upam. Ko me že zamotijo drugi, me ti znova omehčaš in me kot jojota vračaš k sebi. Blazinicam na prstih manjka najljubša koža, na katero bi se zlahka pustile prirasti. Tako prekleto dišiš.

Mogoče je pa le ta tradicionalno nor april, ki s svojim zasvojljivim vonjem po dežju, pomladi in navdušenju prečisti nosnice in jim omogoči, da se prepustijo slediti feromonom. Možno.¹

A ni smešno, da človek ne more videti in (o)ceniti dokler ima stvari pred nosom in se jih neposredno dotika in da se mora, tako kot pri gledanju impresionističnih slik, čisto oddaljiti in ohladiti, da lahko sploh uvidi, da bi to takrat lahko bilo to in da dejansko je bilo. In se takrat, zaradi uporabe preteklika zgolj nemočno nasmehne in reče piiiiizda.

Na radiu vrtijo Moondance.

1. Arbeit macht frei! Baba blesava, zbrihtaj se!((nazaj))

8 komentarjev

Štiri objave me čakajo skorajda dodelane med osnutki in nobene nisem bila sposobna dokončati (recenziji koncertov Majk in Nietov, eno jamranje in eno pizdlenje). Se je pa v teh parih dneh nabralo štorij za ducat zapisov, preden začnem jamrat, pizdit, brundat, cmizdit, pametovat in pripovedovat te štorije, pa degustiram našega Iztoka, ki se mi ravno vrti v ozadju:

Pred več kot dvesto leti, nam štorija govori,
da strašno so nervozni bli naši nonoti.
Če kej jim je sfalilo, če kej jim ni blo prou,
so grofa tko ku prasca nataknli na kol.

An vse so mu pobrali, kar vrednga je blo,
požrli v grajski kleti vse vino vse meso.
Jen poli so groficu, ma ben tisto pustmo stat,
da vidli pot domov bi, so še zažgali grad.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala

Zdej pravjo, da ne dela več takih se reči,
k zdej baje živimo v civilizaciji,
kjer treba ti ni delat, če dob’r znaš gobcat,
ma če garaš ku živina, pej moraš gob’c zdržat.

Jz sm, ku zdej se reče, nekvalificiran kmet.
jn ku vsak kmet znou zmerom sm dosti potrpet.
Nervozen zdej ratavam, pomagat si ne znam,
ma sej nisem kriv, če take jz prednike imam.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala

V meni zdej prebuja spet puntarski se duh,
marskteru vidim monu, k žre zastonj me kruh.
Jn nikdar nč ne dela, k’ samo iz kruha drek,
aaa, čakte čakte, pršu bo zlati srednji vek.

An takrat ku spet pride tisti zlati cajt,
ne skrbte, znou orodje si bom pravu najt’.
Sem se moderniziral, sekirce nimam več,
ma tudi sz motorku bi padla glava preč.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala¹

Soooooo…

Termometer je sicer pokazal 38.4 ampak ker nimam težko pričakovanih migrenskih napadov, se frajerka jst, pretvarjam da mi nič ne fali.² In grem “bolna” na Majke in v službo in v Orto in spim gola in si ne sušim las. Se da biti še bolj ignorantski?

Posledica so seveda bile bezgavke na vratu in pod pazduho v velikosti oreha, zaradi česar nisem mogla baš nešto vratu premikat. Namesto nosu imam sredi fače še vedno ogromen pomidor (modra old school Nivea rules), namesto oči pa, aja, oči sploh nisem imela. Če sem se počutila kot, da ne bi imela oči, ker so bile zaradi solz skorajda čisti minus, pa sem se po drugi strani še kako zavedala vsake svoje mišice in koščice v telesu, ker so bolele ko prasička. Ne bom govorila, lahko si predstavljate, kako se lušno potencira bolečina v kolenih, če maš že tako ali tako že deset let zjebano pogačico. Robčkov spet zmanjkuje, hrana se mi gabi, prsti me bolijo, lupčkat se mi ne da. Seveda sem pamet blesava vseeno bila za vikend 20 ur v službi in preživela dneve po laufanjih in za kompjutrom (in na koncertih ) in trenutno si ne želim nič bolj kot tople postelje in liter čaja.

Čeprav smo se meli, navkljub mojem konstantnem kihanju, najprej v četrtek na Majkah³ in potem v soboto prav fino tako v Ortu, kot pri meni doma. Moj najdražji Škrat, Čarovnik, Brvinc, Pankrt in Arheolog so mi bili kot vedno neznansko fina družba z najprijetnejšejšimi in iz viskija v viski pametnejšimi debatkami. Prevajalec je uletu samo na eno kavico⁴ in se, vsem na žalost, ni pridružil blebetajoči grupici starcev na afterju pri Deklici. Pankrt in Čarovnik sta bila namreč lačna in Deklica je tako ob 7h (ta nova ura me je čisto zjebala) zjutraj kuhala špinačne tagliatelle s češnjevci, gorgonzolo, pestom, listi bazilike in česnom ter grško solato za zraven.⁵

Ta večer v Ortu si seveda ne gre zapomniti zgolj po gurmanskem zaključku. Ne vem al je bla luna al kaj, ljudje so bili čisto pobeblani. Najprej je uletela neka 26-letna šmrklja, ki je, bila tako neizmerno v božju pofukano mater zabita, da to ni res. Kakopak se je nalepila (ne vem kdo od vas cigotov mojih jo je pripeljal tja?! Če sploh jo je kdo?!) name, ker me kao “že ful časa opazuje vedno znova ko pride v Orto in sem zihr neki pomembnega.” Na tem mestu bi prva čelna letela. Folk, ki me pozna točno ve, kako nizko toleranco imam do takih kromanjoncev in kako očitno zavijam z očmi in se pizdim. Ne znam skrivat. Druga čelna bi morala leteti, ko je začela kokodakat o… eh tega ne bom govorila, ker me je še zanjo sram. Ne vem a izgledam kot človek, ki se mu gre take stvari govort?! C’mon no!!! Tretja čelna in iskanje zobkov po tleh bi pa moralo nastopit, ko je začela natolcevat neke stvari v stilu “mislim sej jst njega ne poznam osebno, ampak sem slišala, baje da…” Vse kul in prav, pač nej kokodaka, jeba je le to, da je natolcevala stvari o mojem bivšem gospod(ič?)u, za katere seveda vem, da niso resnične. Njen ksiht ob tem že živčno in razpičkano izgovorjenem podatku je seveda bil Munchovsko razpotegnjen. Takoj zatem sem jo, literally, poslala v pizdo materino in mislim da še v reproduktivne organe njenih prednikov do četrtega kolena in se obrnila stran. Don’t mess with my people, sem čisto preveč levje zaščitniška do ljudi, ki so Moja Srca. Ni me več pozdravila tisti večer. Hmmm… I wonder why…

Kmalu za tem incidentom grem po drink k ta starmu točilnemu pultu⁶, kjer je bila gužva in sem šla zadaj naročit moji lubici. In mi tri bejbike mahajo z denarjem in neki govorijo.
“Prosim?”
“Tri ba…”
“Sori ne slišim, muska ful naglas!”
“Tri bandidose!”
“Kaj???? Ma jst ne strežem tukaj.”
“A res?? Joj sori, sam smo mislile, da zihr delaš v Ortu, ker te vedno vidmo tle, pa zmer se pogovarjaš s kelnarji in z vsemi ful za šankom”
Ej halooooo, c’moooon!!! Ne morejo me zamenjati za inventar đizs! Moji dečki pa se za mizo režijo kot pečeni mački…

Nedeljsko jutro je bilo…sladko.

Včeraj zvečer sem šla v Orta na Niete. Koncert je bil taaaako jebački, da to ni res! Žal mi je samo, ker nisem mogla čisto sproščeno žurat in uživat, ker sem morala snemat špil in kasneje še kratek intervjujček in biti kolikor toliko trezna. Se ga bom pa zihr do daska nabutala 27.maja v Križankah, kjer je THE koncert Nietov. Bil je maj, maj moje smrti… Aja pa spoznala sem dva mala pankerja, ki sta se neki zatrapala vame, en še posebej in me tako spoštljivo-luškano-najstniško osvajala, da mi je prav po Mrs. Robinsonsko prijalo.

Ne ljubi se mi več pisati in spuščam stvari, ker bi drugače trajalo še kar nekaj časa…

Na tem mestu, kot uvod v naslednjo anekdoto paše ta komad (zaradi imena banda in zaradi naslova komada, ne zaradi druzga ):

Po jutranji⁷ dostavi kamere na Vesti in doooolgi kavi z mojim najdražjim Srcem Katarinco, ki se je drži ta status najdlje, dobim Sanjin sms, da nej uletim počekirat njen dva dni nov flat. Super! Skočim po nekaj pirčkov v trgovino za naju, čokolado za Gospoda Otroka in že sem tam! Seveda je treba vedno prepucat vsak flat, preden se vseliš noter in iz lastnih izkušenj vem, da je to nekaj najbolj zoprnega, tako iz organizacijskega vidika, kot iz sfukanostnega vidika. Če sva s Sanjo skupaj seveda nikoli ne poslušamo banda Prisluhnimo tišini (sem se pa namesto tega danes po dolgem času naposlušala Bijelega dugma) in tako midve čikcava, pirčkava in se menčkava in še enkrat - ker vem kako v pizdi se je selit ji pomagam prepucavat flat, kot izkušena in diplomirana Fata. Z referencami. But Murphy loves us. Both. Ma ne, to niti stric Murphy ni, tle gre za samega Belzebuba na pohodu, jebemtiš. Reeees sem zjebana, ne da se mi pisat več… Da skrajšam: Mene je v roku petnajstih minut dvakrat pošteno streslo 220 voltov, Sanji so nataknili lisice na avto. Ne me spraševat kako se počutim in danes mi pliiiiiiiiis ne jamrat, ker tega res ne zmorem poslušat. Sanje pa tudi ne. Levice ne čutim, desnico in ramena imam mravljinčasta, malček mi slabo dela in mal šibko se počutim. Zlob(i)na denarnica se verjetno čist isto počuti. In ej, Srce, nikoli ne tako vreščim, nikoli ne jamram, če ne umrem, pomeni, da loh delam naprej. In pliiiis navadi se, če rečem, da nekaj bi, potem to tudi mislim. Vljudnosti, ki zahteva mojo energijo, moje srce in moje živce ne poznam. Če česa nočem ali se mi preprosto ne ljubi to tudi zelo jasno povem. Tako da, you’re welcome! *
Jutr?

Ne, to niso sanje, je pa namesto tega čista vesoljna zloba na pohodu…

1. Iztok Mlakar: Štorije in baldorije.((nazaj))
2. Pač tko kot vedno, razen če me reeeeeeeeees pošteno stisne zdravje, ne jamram in morim folku in vse bolezni ignoriram in se delam, da jih ni.((nazaj))
3. pizde gnile blogerske, noben mi ni pršu delat družbe, pa sem čist lepo prosila . Recenzija sledi v naslednjem postu.((nazaj))
4. Ampak ok, itak me je dal na vsesplošni ignore, tko da takle mamo jebi ga.((nazaj))
5. oziroma mojo različico le-te: kumari, papriki, paradižnikom, črnim olivam in kockam fete sem dodala še rukolo in blo je za s kruhom pomazat in pivom poplaknit!((nazaj))
6. ponosna?((nazaj))
7. Zaspala sem ob 6h, vstala ob 8:30!!! Kje pištola?((nazaj))

25 komentarjev