Arhiv za kategorijo 'Prepatetika'

21
Feb

Eat, write, love.

Se spomnš, ko sem sedela na tebi v tistem starem zguljenem fotelju v tvojem najinem stanovanju slabe tri tedne za tem, ko sva se prvič sploh videla. In sva pila vinček in poslušala Balaševića in sva se samo gledala zatrapano do zvezd in nazaj…in si ti reku „Veš, bejbi, midva bova še doooolgo skup“ in sem ti po nekaj sekundah ljubeče tišine rekla, da vem to…da vem, da se bova poročila in imela otroke in se ljubila do konca lajfa, da enostavno vem….in ti si mi s tako z zaljubljenim pogledom reku, da „bejbi, veš, da tudi jst mislm, da temu ne moreva več uiti.“ In sva se režala in sva nazdravla. Cheers!

Priletel si direkt iz Beograda, uro za tem si bil že na dejtu z mano. Pred prvim zmenkom si si obril brado do nazga, ker si bil preveč živčen, da mi tvoj četniški look ne bi bil všeč, in jst sem se ga na dejtu tako napila, ker si se mi tako strašansko dopadel in me je zagrabila taka panika, da sem postala čist sramežljiva in blesava in nerodna. No, potem sem bila šele dejansko nerodna, ko sem se okajena spotaknila in se zvrnila nate v Gromki in polila vse drinke. Jao bože. Bil je, čist tumač kičasto, petek trinajstega in predvečer valentinovega in Pris je rolal „Friday I’m in Love.“ Ob dveh zjutraj sva končno oba zbrala toliko poguma, da sva se poljubila in naslednji dan sva vedela, da sva že čist preveč zmešana, da bi obstajala kakršnakoli pot nazaj. Da sva pečena.

Na najinem balkonu podobnem džungli sva celo pomlad gledala sončne zahode, pila pirček, kadila in poslušala vedno znova, najino kasneje poročno koračnico, Preko Mure, preko Drave. Obesila sem suho cvetje na žice in lanterne so bingljale vsepovprek, posadila sem češnjev paradižnik, papriko in drobnjak, tajska bazilika, origano, majaron in peteršilj pa so naju bujno obkrožali z barvami. Joj, pa tisti jagodni lonec v katerem je uspevala polmeterska bazilika! Noro! In sva držala boga za jajca in zlivala pir čez balkon v čast bogovom, ki so nama namenili tako srečo, da sva se spoznala. Pa vem, da sem ta stavek že enkrat napisala, ma ga je bilo vredno še enkrat. Tako je to.

Se spomnš, ko sva za 1.maja šla v Lubenice na Cresu in sva jedla tistega za prste polizat imenitnega jagenjčka izpod peke in sva potem v eni krasni hiški prespala, pa je tako zelo zeblo, da sva se oblekla v vse kar sva imela in se pokrila s štirimi odejami in sva se še vedno tresla od mrazu… Pa tako sva bila zrajcana in zatrapana, da sva se na vsak način hotela ljubiti, vendar naju je oba bilo tako strah odvreči kakšno oblačilo in se spopasti z mrazom in sva se zato do solz režala in valjala po postelji… In potem sva se igrala ime-priimek-rastlina-država in si ti za rastlino proglasil dodorendrum… Še na poroki je torto krasila do amena kičasta podobica dodota namesto običajnega črno-belega ženina. Joj, pa kako so naju debeli Nemci na plaži gledali in starejše domorodke so se večkrat prekrižale, ko sva ležala oblečena na plaži in se nastavljala prvim sončnim žarkom, roke pa sva tlačila pod hlače, ti pod moje in jst pod tvoje, tako se nama je fučkalo za cel svet okrog naju. Ker tako nisva mogla več dolgo zdržati, sva nato hrepeneče iskala zatočišče, da bi se šla najino šolo v naravi in se na koncu vendarle strastno ljubila na zidku ob uni štalci bogu za ritjo v Valunu in kasneje še štirikrat v tistem oguljenem apartmaju v Cresu. Po odličnem ribjem kosilu in palačinkah z nutello in orehi na rivi, seveda. Mislim, da sem takrat prvič poštekala, kako zelo sva oba nagajivo perverzna in da so meje s teboj zarisane nekje na koncu vesolja.

Na Hvaru sva se odločila, da ko bova velika in bogata, bo najin tisti mali sanjski otoček Gališnik, prvi v vrsti Paklenih otokov in najbližji mestu Hvar. Imela bova osla in zlatega prinašalca in jst bom imela oštarijo in bom kuhala ter stregla, ti pa boš barkajol barkolino, ki bo z barko vozil lačne goste na otok. Bova, veš. Bova. Na stara leta.

Kako prekleto lep si. Tvoj levi profil mi je najbolj všeč, mogoče mi je še bolj fin kot desni tudi zato, ker spim na levi strani in se zato zbujam ter zaspim s to podobo v glavi. Tvoj sweet pogled v barvi lešnika in nasmeh za milijon dolarjev, ki ti nariše jamice v ličkih, ki se sramežljivo skrivajo za to, meni tako drago in privlačno brado. Moški brez brade zame ni moški, ergo mi ni privlačen. Vsaj ne tako, kot bi lahko bil. Obožujem tvoja široka ramena in hrbet ter močne roke, ki me lahko z enim objemom skrijejo pred celim svetom. Jah, dobri geni so to, lepe otroke bova imela. :) Tvoji gležnji so najpopolnejši in najbolj seksi stvar, ki sem jo kadarkoli videla v svojem življenju. Ozki, koščeni, lahko bi jih s prsti ene roke zaobjela, vendar jim kljub temu sledijo velika, ne prevelika, močna moška stopala. Kako si seksi, ko te zjutraj opazujem izpod rjuhe, kako se še gol sprehajaš po stanovanju in stiskaš pomarančni sok za oba. In potem ti to povem in si ti obrišeš roke in primedolinaš v posteljo k meni. Jutra s teboj so dana od bogov. Dan brez tebe, je pač izgubljen dan.

Se spomnš, kako sva naskrivaj kradla terra rosso sred hrvaške Istre zato, da bova vanjo presadila baziliko in druge začimbe in tako obnovila najino balkonsko džunglo, pa je potem najin rošasti mačkon prekopal tako baziliko kot tudi vse ostalo rastlinje. Dež naju je ujel, ti si kopal zemljo z mamino lopato, jst pa žakelj držala in oba sva se režala kot dva mulca, ki polna adrenalina robutata sosedove češnje. To slednje naju še čaka… Joj, kako sva bila ponosna na ta najin podvig!

No, pa vmes sva se še zaročila, poročila – da, že eno leto bo, odkar sem postala, nemejebat, gospa – in dva meseca roadtripala čez celo mojo sanjsko rokenrol Ameriko. Od vzhoda prek juga do zahoda, pa spet na vzhod. In vseh 16000 kilometrov sem sama prevozila. To ni kar tko, anede? :cool: Pa pijana sva se mečkala po vseh zidovih in mostovih v Pragi, se nažirala na jugu Italije v Lecce-ah in se mastila z divjačino ter hengala z Vilmosom Zsigmondom v Makedoniji. Pretty cool, yes, yes.

Naslednji teden šibava z ljubavjo mog života v Beograd in Novi sad prjatučke obiskat, no možek gre še mal službeno, za prvega maja bodo padle Cinque terre, vmes verjetno še malo Hvara, festival v Innsbrucku junija, potem pa dooolgo jadranje do zadnjega otočka v Dalmaciji, julija ter avgusta pa še malo Kolpe in še malo jadranja. Za grand finale oktobra in novembra pa dvomesečni backpacking trip po Indokini – Kambodža, Burma, Laos, Vietnam in Tajska. Jupijej! Februarja in marca naslednje leto pa končno dolgo pričakovani Peru, Bolivija in Ekvador z Galapagosom! Belu!!! :D Joj, prejoj, kar cvilim od veselja, navdušenega pričakovanja in vseh gomazečih mravljincev po telesu – še eno krasno leto je pred vrati! Loh bi kar umrla od sreče, auuuuuu! Iskreno se opravičujem za tole patetiko in prav nespodobno hvalisanje, ampak ja, lajf iz gud. Maj lajf iz gud. In ja, tud vsega sranja sem čist dost požrla v lajfu, da se mam loh zdej res ornk fino in se ne rabm nobenmu čist nč opravičevat za svojo srečo. Mam znucane superge, pa kaj. In tud 15 let staro televizijo in 17 let star avto mam, pa kaj. In redko si kupim kak t-shirt in ne hodim k frizerju in sem skor vsak dan oblečena v iste svoje njegove najljubše hlače, pa kaj. Ampak mam pa potovanja in sonce in morje in pirček in vinček in čikce in musko in dober futrček. In mam LJUBEZEN. To je pa itak vse kar rabm v lajfu in teh spominov mi noben nikol ne bo mogu vzet. Eat, sing, love. Eat, write, love. Kakorkoli že.

Vsakemu izmed vas želim, da bi enkrat v življenju bil tako zelo ljubljen, kot sem sama in da bi doživel tako Veliko ljubezen, kot jo imava midva. Samo enkrat, bo čist dovolj. To je to. Vse ostalo pride samo od sebe. Pika. Piko! Ti že veš… :D

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
29
Nov

Dearest… I feel certain, that I’m going mad again…

…I think we can’t go through another of these terrible times

and I shan’t recover this time.

I begin to hear voices

and can’t concentrate…


Olen punainen raketti, sytyn,

palan, sammun.

Oi, minä olen kokonaan punaisissa!

Oi, minun sydämeni on punainen!

Oi, minun vereni on punaista!

Juoksen uupumatta koko ajan, aivan kuin

minun olisi pakko toteuttaa itseäni.

Mitä kovemmin juoksen, sitä kovemmin palan.

Mitä kovemmin palan, sitä kovemmin kärsin,

Mitä kovemmin kärsin, sitä nopeammin sammun.

Voi minua, joka haluaisin elää ikuisesti. Ja

minä, punainen ihminen, kuljen vihreän niityn halki,

ylläni rautapilvet hiljaisuuden sinisellä järvellä,

oi, minä vain kuljen ja kuljen,

punainen ihminen!

Kaikkialla on hiljaista: niityllä, taivaalla,

pilvissä, vain minä pakenen, palan

korventavalla tulellani pystymättä

koskaan tavoittamaan hiljaisuutta.

Spet mi na mailu ponujajo viagro, xanaxe, zolofte in ostale mavrične pikovite in spet mi ta zoprna jesen s svojim smradom po zimi naseljuje melanholijo v žile. In znova ne vem, ali me ta melanholija obudi od mrtvih ali me le vodi za roko k njim. Neki mora bit na tem, da me črnina krepi in da je sreča konec koncev blagodejna le za telo ter zdravje in nič drugega.

Nazadnje je bila tista umazana gmota sivo črnega odkidanega snega ob prehodu za pešce na železniški postaji, zdej je kup rdeče rjavega listja, oh, tako magične platane pod mojim oknom. Vmes? Vmes je bilo nekaj luftarije, malo več sanjarije, veliko pretečene vode, tako slane kot sladke, veliko prepotenih noči, dve telesi potetovirani z odtisi ustnic. Pamet sem nekje na poti izgubila. Pa bi jo zelo resno in čim hitreje potrebovala nazaj, ker ne morem delati, ne morem pisati, ne morem ničesar. Sedim za računalnikom in ne znam več ideje preliti v besede. Kot bi me oropali lovci na besedni zaklad. Bolj arizonsko se v vsej svoji opustošenosti in prašnosti ne bi mogla počutiti…

Rabim drame, viharje, jok, loputanje vrat, rabim dretje, tek v dežju v copatih, več vrst drog, po možnosti hkrati, rabim ideje, besede, rabim blazinice prilepljena na tipkovnico, rabim kreativni kaos, kri in rane, rabim hrepenenje, bežanje in hropenje.

Se mar res ne da živeti brez bolečine?

Three women...

Dnevi, ko zažgem kosilo, preležim v postelji, se mi ne ljubi umit las in obrit nog, ignoriram svet, me boli trebuh, se ne učim, ne berem, ne delam in se počutim tako zelo ogabno, s teboj ali brez tebe. Bledolični in težki dnevi. Takih dni je preveč.

  • Share/Bookmark
04
Sep

Blame Canada.

YouTube slika preogleda

Sej vem, da si komaj šel, ampak dej, prid že nazaj. Spim v tvoji majci in je nočem oprat, ker mi preveč diši po tebi, objemam in stiskam poušter z desne strani postelje, ki mi meša pamet ter hodim ven na drinke oblečena v tvoje raztrgane in sprane đinske.

Smejem se kričečim duhovom v brk, medtem ko že 97-tič danes stikam po svoji denarnici in aham in oham, ko gledam račune z najinega prvega zmenka, vstopnice kino predstav in koncertov, fotografije z morja, rezultate najinih igric in tvoje listke z ljubezenskimi odami meni, ki jih lepiš na ogledalo v kopalnici.

Daje me insomnia, fukotožje in ena ornk prepatetika. Men se z nobenim ni tko fajn valjat po postelji in se do bolečega trebuha režat kot s tabo.

Kanada je res bedna. Z drugimi besedami, pogrešam te na smrt.

P

  • Share/Bookmark
22
Jun

Zarjavel libido.

Neka čudna otožnost se me je polastila zadnjih nekaj dni in kar traja, beštija.

Se zaljubiš, se utapljaš v njegovem nasmehu, za katerega veš, da te je že zdavnaj pojedel in zraven čisto otročje plahutaš s trepalnicami ter si navijaš laske na prste z obgrizenimi nohti, ob tem pa s prepletenimi nogami čisto zavestno ignoriraš celoten koncept real lifea. In ko gre nekaj polnih lun mimo, se moraš spustiti spet na drekasto rjavo zemljo in nadoknaditi vse tisto, kar si s toplimi pobegi v nek mehak svet dvojine pustil ob strani in se je nagrmadilo na vhodu/izhodu kot kup umazanega perila, zmetanega iz kovčkov po počitnicah. In ta real life se zdi kot deciđusadecivode in sendvič s posebno po sladkanju z nektarjem in ambrozijo.

Nezadovoljstvo in neizpolnjenost zaradi deficita napisanih besed v zadnjih petih mesecih ter odmikanja od enih in edinih sanj me žreta in počutim se tako lutkasto prazno, da bi se zlahka definirala kot povprečna študentka, kljub temu, da se iz sramu ne rada deklariram za pripadnico te brezglave in, razen v izjemno redkih primerih, zastrašujoče zabite drhali. Faks je namreč hobi ter moteč element med spanjem in delom, zato jamranje prepuščam nesposobnim.

Konstantno sem lačna, žejna ter kronično neprespana, preutrujena, razdražena in frigidna. Sama sebi grem na kurac s temi cikličnimi stanji duha, ki bi se vendar že lahko nehala ponavljati in pojavljati. Svojih krempljev ne selim več iz enega testosteronskega naslova na drugega in žalosti, osamljenosti ter neizpolnjena hrepenenja sem tudi pustila tam, kjer sem nazadnje slekla staro kožo, zato da sem se lahko čisto gola in nežna privila ob meni najljubšejše telo. Čas bi že bil, da neham furati prekleto svetobolje vedno, ko mi postane dolgčas. Namesto, da bi uživala z Mačkom in pozabila na stare grehe, se mi le-ti usedejo najprej nekam v grlo, ko se scmerim in obrišem nos, pa se kepa slabega priokusa preseli nekam v trebuh. Ne morem kar tako čez noč pozabljati stvari. Preveč me prizadenejo, preveč me ošibijo in mi oklestijo samopodobo ter mi preveč zbijejo ceno. Tako se potem ukvarjam še z razbijanjem ogledal, slikopleskarstvom obraza (karseda zakritega z lasmi) ter ostalimi samodestruktivnimi hobiji.

Pojma nimam, kje me je našel in kaj vidi na meni. Če slučajno nisem za štirimi stenami, kjer v mislih s svojo grozljivo naporno samokritičnostjo potiho gazim in teptam svojo intelektualno samozavest kot Nemci s tanki poljsko konjenico, me pa vsepovsod posiljujejo dolgonogi hodeči fotošopi, ob katerih se skrčim na velikost komarja, ki ni vreden nič drugega kot to, da je krvavo razmazan po rabeljski dlani. Višek dneva je seveda to, da žalostna in razočarana nad seboj (in ostalimi) zaspim z utrujenimi očmi počivajoč na glavi polni težkih misli in mi niti do fuka ni. Pardon, do ljubljenja. Eh, ni mi do kakršnegakoli stika pri katerem moram svojo kožo postavljati na ogled. Moj libido je v kurcu in spet se ne poznam, ko pride do te točke.

YouTube slika preogleda

Ampak, hej. Mogoče ni tako smrtonosna ta bolezen, traja namreč komajda pet dni. Mogoče me mora Maček samo zopet dvigniti na piedestal, pobrisati zaradi svojega zanemarjanja prah zadnjih dni z mene in me okranclati kot mehiško božično jelko, da si bom lahko spet narisala največji otročji nasmeh v mestu in cvilila ter cepetala z nožicami in retardirano ploskala z rokami. Da, še vedno ne znam funkcionirati brez svoje dramatičnosti in brez čustev ter občutenj doteranih do maksimuma. Nema pola-pola kod mene. Ah in oh, the drama queen. Mogoče pa moram samo z Ninočko stolči flašo viskija in z Mojco Pograjculjo gajbo pira. Tako zelo pogrešam oba elementarna dela svojih jeter…

Moram pičit dalje, se oklofutat in biti boljša, stabilnejša. Da bom jst preživela, da bom zase najfajnejša. Zato, da bom najfajnejša lahko z njim. Ta labilnost me bo pometala z barke…

Ljubav je lepa dok se ćeka...

  • Share/Bookmark
04
Mar

Dej uščipn me, darling.

Ma če bi vam povedala za vse lepe stvari, ki se nama dogajajo in ki jih počneva, mi ne bi verjeli. Men je vse skup en tak starinski film poln patetike.1 A se sploh še kdo v mestu gleda tok nežno in se smeje tok kot se midva? ;)

Čist sm patetična, vem. Pojma nimam kaj je ta Evkaliptus naredu z mano. Vegas, hunny?


-------------------------
  1. Učke mam orošene od vse lepote in skoz me bolijo lica od smeha. In hrbet, vrat ter desni kolk od telovadbe. :) ((nazaj))
  • Share/Bookmark
01
Feb

Ena sama misel.

Ti.

Dve misli. Ti in pisanje. Moja moč se skriva v besedah, nekaj moram narediti iz sebe.

Horoskop mi pravi, da se bo moje ljubezensko življenje stabiliziralo junija ali julija. Oh c’mon, to sta zmer najbolj dolgočasna in depresivna meseca. A lahko kdo napiše, da se bodo moje zvodenele oči in jetra stabilizirala, prosim lepo?! Like, now?! Hvala lepa.

Ti si tam in jst sm tle. Ti boš tam in jst bom še zmer tle. Al pa nekje drugje. Fajn je imeti svoje zlato tele in platinasto telo, čeprav se samo cepci lepijo na moje telo in samo romantiki na zlata teleta. Ampak me je mama rodila kot patetika in vzgojila v romantika. Aha, torej si ti kriva, milostljiva, deklica neusmiljena! Tvoje uroke, draga mama, bom poskusila pretentati s čisto novo zvezo, ki mi bo dovolila prestopiti svoje zdajšnje truplo in iti dalje, haklc pa bo ravno v tem, da ne bom nobenega zraven prizadela. Kul plan, ne? Moj mail imate. Prijave sprejemam namreč samo prek maila. Starost, videz in stanje na transakcijskem računu niso pomembni faktorji.

Kdaj bo to moje, no naše, no v bistvu bratovo dete vzklilo?! Rabim otroško kompanijo, da me naučijo vse kar že vem. Pa sem že pozabla, pozabla čutit. Želim, da me naučijo vse, kar že vem, da bom loh rekla, da vem, da nč ne vem. Povedat pa ne smem.

Mam blokado. Rada bi spisala to jebeno srčno stvar do konca, pa se mi že dva tedna nikamor ne premakne. Čisto brez inspiracije, čisto brez izgovorov, čisto brez lajfa, čisto brez krvi. Še celo meso kopni. So tud za to krivi propranololi in paroxati?

Obnavljam ta pofukan blog, na katerega nimam že dva meseca1 nič za napisat (fak, kok hitro gre cajt!), zato da veste VI, Moja neustrašna plemenita Srca, kako sem, ali bolje rečeno kako nisem. Da mord crkujem in da bi se mogoče čisto zapufala za en eternal sunshine of the spotless mind.

Torej. Pišem. Sem na odru. Kupujem lajf. Kupujem čustva. Še bolje jih pa prodajam za male pare. Velik itak povečini niso vredna. Kupujem svobodo.2 Dilam se glede drog in pasušov za pobeg. Rabim spizdit nekam. V Arizono, Kalifornijo, v Bolivijo in v mojo Srbijo, k ljudem, ki jih ne poznam, pa so bolj moji, kot vsi kofetkarji tlele. V Srbijo ja. Matr evo, alea iacta est, marca grem, moram, rabim.

P.S.: Bi dala musko. Pa je spet ne bom. Z istim razlogom, da. Sploh pa se jo je itak en kreten že več kot preveč naužil, ko je pogruntal geslo do moje nadzorne plošče in je lahko preposlušal vso prepovedano musko in prebral vse, še bolj prepovedane stvari. Prostozidarstvo je res ena fajna stvar…sam poštekat je treba, ne?


-------------------------
  1. Ja, ja, komot lahko tle protestirate vsi, ki ste na tem mestu opazili kako zelo se precenjujem… ;) ((nazaj))
  2. Ej, a ve kdo kok košta tisto Sonce, ki naj bi bojda bilo nekje tam gor, pa ga nism vidla že od septembra? A mislite, da je zdej, ko smo v recesiji, kej bolj poceni? No, po moje bi se vsaj kakšen popust dalo zrihtat, če prihajaš iz države, ki pošilja na evrosong same zmagovalne in ultrakvalitetne komade, a? To bi zihr moralo zadostovat, da mi zbijejo ceno na dva milijona evrov. Toliko mi bo namreč jutri Loterija Slovenije nakazala na račun.((nazaj))
  • Share/Bookmark
01
Nov

Arizona dream.

Najraje bi začela cviliti in piskati od navdušenja nad njegovo neizmerno ljubkostjo, ko začne tlačiti svoje tetovirane roke v žepe in jih zvijati, potem se za hip posmeje, pa zardi in pogleda z najbolj prijaznimi, nežnimi in iskrenimi očmi v tla in začne kot najbolj stereotipen genij razlagati na najbolj skromen način kako on neko stvar naredi, izpelje. Pa se v enem trenutku zave, da nima pojma o pedagogiki in da v bistvu sploh ni ničesar razložil, ker ne zna, ker on to samo naredi, ker pride iz njega, ker to čuti. Kako boš nekomu razložil kakšno ljubezen čutiš in ga naučil čutiti točno tako?!

In očara z vsakim gibom, z vsako besedo, z vsako potezo obraza. Res je najlepši moški, kar sem jih kadarkoli v življenju videla. Pa čeprav se tega niti približno ne zaveda, a vendar so mi vedno bili najbolj všeč taki, posebni moški, ki niso narejeni po merilih in kalupih brezvezne in brezglave ženske večine, ampak jih odlikujejo imenitne značajske lastnosti in kakšna napakica, ki to ni, pa jih dela tako zelo unikatne… Njegova sramežljivost, šušljanje, telo polno brazgotin, suho a vendar mišičasto z majhnim piroljubskim trebuščkom, žilave roke, starinske obleke iz 50h in 60h let, moji trije centimetri več v višini in njegov otroško naiven in široko odprt, pa vendar begajoč in plašen pogled.

In enostavno vem, psihotično, butasto, otročje, ampak vem. In čisto vse, pa naj bo še tako absurdno v svoji idejni zasnovi, postane otipljivo, realno… če si to le res fejst močno želim. V življenju sem vedno dobila čisto vse kar sem hotela, včasih še več. Na tak ali drugačen način, prej ali slej. Samo potrpežljivost je potrebna.

Nekatere stvari moram še dokončati, nekatere počistiti, ker mi ne bi ravno koristilo, če bi zajebala že zdej. Aj lajk him. Ampak ne, to ni največji plan.

Vesolje me kliče, imam še večje plane. In matr, da jih bom vse uresničila. Nič več me ne veže na to našo podalpsko deželico, moje korenine ne morejo pognati v mrzli, gnijoči in plesnivi zemlji. Preveč bolečine, preveč grdih spominov, preveč utesnjenosti z debilitetami, hudobijami, egoizmom in vsesplošnim ljudskim stremenjem k vlogi glavnega kmeta na vasi, pa čeprav le za trenutek. Fuj, bljak, predvsem pa zeh.

Dolgočasi me vse to, res me, me iritira, me spravlja v jok in depresije. Sem občutljiva, senzibilna in z zelo odprtim srce, ki ga nosim na pladnju pred vsemi, medtem ko hodim po svetu z vsemi petimi čuti maksimalno na preži, pa tudi s tistim šestim in tistim sedmim, srčnim. Ko se ta lastnost na katero sem najbolj ponosna in hvaležna, da jo imam, uporablja na tej gnijoči zemlji kot neprijetna opazka, kot žaljivka, kot vsiljujoč občutek, da bi se morala zamisliti, da je z menoj nekaj narobe, potem res vem, da nimam kaj tu početi. Ne zdaj. Ne, dokler si ne odebelim kože.

Upam, da mi faks odobri vse kar potrebujem za odhod in mi tako reši lajf s tem, da mi pomaga pri mojem begu. Sem se čisto zatrapala v to mestece. Hočem tja. In se že vidim, kako si podajam dimčke svojih rdečih 100s marličev s puščavskim vetrom, ko sedim na vrhu enega prepada, pred menoj pa neskončna ognjena rdečina puščave in namesto muske vsake toliko zvok kakšne rattle snake ali pa kakega kojota, ki je zalutal. In umazani in zaprašeni kavbojski škornji, zagorela polt, slamnik in pirček. In faks s katerim imam dejansko neke cilje in prihodnost s katero jih imam še več in s Slovenijo, s katero jih nimam.

Po vseh jebah, ki sem jih zadnja leta preživljala, doživela, preživela, po vseh komajda izbojevanih bitkah z mojimi preljubimi deprami, se mi dejansko ne da več furat safra, res mislim, da sem fejst pupica in da si tudi jaz kej lepega zaslužim, ne pa sam praznjenja na meni – svojih frustracij, jajc, življenjske rutine in dolgcajta ter hkratnega polnjenja ega, moči, bastardnosti in občutka normalnosti in nedolžnosti. Nimam več energije, ne morem več, sem izmozgana, utrujena in če ostanem, tvegam, da bo ščasoma izginil še zadnji košček mene.

YouTube slika preogleda

To kar se je nazadnje dogajalo je bila zgolj kaplja čez rob, pa vendar vseeno dovolj velika, da se mi je vse še desetkrat bolj zagnusilo in da so se moja načela le utrdila. In jaz, krava, koliko časa sem se žrla in imela slabo vest ter si prav po štiftarsko nalagala kazni za neupoštevanje načel ter grdih, grdih misli in dejanj! Jaz! Poleg tega, da sem prvič v lajfu prelomila svojo res veliko zapoved in moralno načelo, me najbolj žre ta strah, o katerem sva se včeraj ob pivcu z Ninette1 pogovarjali. Če sem pred to zadnjo poletno pizdarijo, ki sem jo naredila, imela še kanček samozavesti in zaupanja v odnose, ju sedaj nimam več, ker reeees ne zaupam nikomur. Vse kar mi preostane je le, da verjamem. Samo verjamem. Brez vsake osnove za vero, brez dobrih izkušenj, ki bi mi vero potrjevale.

Očitno sem narejena za to, da se me kot Petrovaradinsko trdnjavo osvaja in osvaja, dokler se ne dobi srca na pladnju, kar omogoči osvajalcem nežno razpiranje mojih nog in po opravljeni avanturi hladen in brezčuten sadizem nad podarjeno utripajočo in okrvavljeno mišico, ali preprosteje povedano, očitno sem dobra le za pofukat, me egoistično zjebat in spizdit potem stran. In čeprav mi dela slabo od vsega poteptanega ponosa, od ega, ki je zdrobljen v prah, in žalosti, neskončne žalosti ter ponovne razočaranosti nad seboj, še vedno tako butasto in naivno verjamem, da bo nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami prišel nekdo, ki ne bo hotel le zlesti v moje hlačke, ampak si bo želel poljubljati mi čelo in si umivati zjutraj zobe z menoj.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Te ljubim. Te obožujem. Sem hvaležna, da te imam. Trenutno si od vseh prijateljev edina ob kateri se počutim popolnoma sproščeno, ker vem, da razumeš, ker me ne ubiješ z besedami, ko vidiš, da sem občutljiva, da mi je hudo. Fak, še enkrat si se izkazala za najbolj čutečo, zvesto in vdano prijateljico. Za zmer. Sam, da veš, da se zavedam, vsega kar mi daješ.((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Sep

Štup štup.

Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala.

stupid

P.S.: (16:52) Komaj zdaj sem opazila, da imajo moji zadnji posti naslove štup štup, buc buc in čau čau. Toliko o moji trenutni retardiranosti, sposobnosti artikulacije in bebavem besednem zakladu budale. Oh, kako velik L imam na čelu. Grem glavo tlačit v pesek, rekord v zardevanju sem namreč že postavila.

  • Share/Bookmark
14
Sep

Buc, buc.

Danes je eden tistih dni, ko bi se res rada cartala. Zunaj svinjsko zebe, jst pa oblečena v plasti barvaste volne in z volnenimi zelenimi dokolenkami spominjam na klovna in se grejem doma na toplem, se nalivam s čajem in žrem vse mogoče sladkarije ob gledanju filmov. Sama. Grrrrr… Kje je božkanje, lupčkanje in žgečkanje?! Ma se ne pritožujem, zadnji dnevi so res čista perfekcija. Res. Samo vseeno. Brundam… Bi bilo fino imeti koga za si deliti take fine dneve…

Dragi dedek Mraz, bila sem še kar pridna, sploh v primerjavi s prejšnjimi leti, zato mislim, da si letos predčasno zaslužim…khm, khm… sej veš no…

Cepetam z nogami in se kremžim.

Gimme some love.

  • Share/Bookmark