Arhiv za kategorijo 'Orto'

29
Nov

O neizmerni sreči, zavedanju nje, o tem, da kri ni voda, Dan D-ju, o razočaranjih, o muziki in ljubezni, ki je pri meni kar ne zmanjka

Vsi so sam za pofukat.

YouTube slika preogleda

Well you play that tarantella
all the hounds will start to roar
The boys all go to hell
and then the cubans hit the floor
They drive along the pipeline,
they tango ’til they’re sore
They take apart their nightmares
and they leave them by the door

Let me fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
I’ll tell you all my secrets,
but I lie about my past
And send me off to bed forever more

Make sure they play my theme song,
I guess daisies will have to do
Just get me to New Orleans
and paint shadows on the pews
Turn the spit on that pig
and kick the drum and let me down
Put my clarinet beneath your bed
’til I get back in town

Let me fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
I’ll tell you all my secrets,
but I lie about my past
So send me off to bed forever more

Just make sure she’s all in calico
and the color of a doll
Wave the flag on cadillac day,
and a skillet on the wall
Cut me a switch or hold your breath
’til the sun goes down
Write my name on the hood,
send me off to another town, and just

And just let me fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
Tell you all my secrets,
but I lie about my past
Will you send me off to bed for evermore

Fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
I’ll tell you all my secrets,
but I lie about my past
Send me off to bed for evermore,
send me off to bed for evermore


Obožujem svojega bratca Mimija in sestrico Karmencito! Malokdo ima tako srečo kot jaz, sem neskončno ponosna na njiju in peljala bi ju za roke na vrh sveta, pa četudi je eden izmed njiju na meji zastrupitve z alkoholom. Res me imata rada. IN RES JU LJUBIM. Slišita?! Bereta?! LJUBIM VAJU!!! Hvala vama, da sta včeraj bila ob meni. Še petstodevetintridesetič, mi je neskončno veliko pomenilo, da sta včeraj prišla. Najraje bi se kar zjokala od sreče in se ščipala v po naši mami podedovana lička.

Za našo Uršo, ki je ubogica pol noči preživljala migrenske napade in našega Dejana ter, no ne ravno našega Vaskota velja isto. Legende!

Prav tako izredno hvala vsem mojim najboljšim prijateljem, ki so prišli v snežnem metežu z vlaki iz vsepovsod in ki so se vozili tri ure po avtocestah, pa vendar prišli, četudi so zamudili koncert. Hvala vsem fajnim blogerjem (naša Mary je super plesačica), ki vedno bolj presenečajo ter fascinirajo in so prišli kljub temu, da so eno uro poskušali priklicati taksije, potem jih še pol ure čakali in se nato še dodatne pol ure vozili do Orta. Hvala mojemu bodočemu možu, najdražjemu škratu Penclju, ki se mu je ravno to zgodilo in je prišel kljub temu, da ne prenese take muzike. Zaradi mene. Ker me ima rad in ker ve, da mi pomeni. Hvala vsem, ki so se prišli samo pofočkat in povedat, da imajo totalno pizdarijo in da šibajo v pm. Ker me imajo radi in ker vejo, da mi pomeni, da so se pojavili tam. Ja? Ja. Hvala vsem, ki moje sestrice niste kljub njenemu stanju poskušali nategniti, čeprav ste govorili kako huda bejba je, ker sem mislila, da se mi bo zmešalo od moje levje zaščitniškosti. Hvala vam fantje, moji najdražji in najljubši, da ste prišli iz meni tako drage Vojvodine, prinesli Sonce in moje boke razmigali za naslednje pol leta. Zdej mi spet ni treba laufat na Žale do spomladi in se delat, da živim zdravo. HVALA ZA MUZIKO!!! TOOOOO!!! Hvala tebi dragi moj bivši, ki si zlat in ki te imam rada, kljub temu, da bi te marsikdaj pretepla. V bistvu bi si večino časa zaslužil brce v svojo blesavo rit, pa vendar mojemu bratu mečeš kepe, ga kupuješ kot hišnega ljubljenčka na facebooku in greš z njim na kavo, ko jaz še spim. In si tam velikokrat, no, včasih, ko te potrebujem in imaš neko svojevrstno pristnost in iskrenost. Kar pa večino časa glumiš, pa itak nikoli nisem pri tebi kupila in se mi zdi naravnost trapasto simpatično, ampak razumem in da, tudi to imam rada pri tebi. In nisi pizda, namenoma nikoli! In ja, na koncu sem bila dejansko res mal ljubosumna, priznam. Otroci me zmer ubijejo.

Hvala Mojim Srcem1, da me vsake toliko časa napizdijo kot prasico, da se vsaj za nekaj časa zavem, da so vsi nokturni za v smeti, da me je malokdo vreden in da sem v samem bistvu res fajna, fajna punca.

In da, zavedam se, da takih kot sem jst ne delajo več.2 Jebi ga.

Over & Out.


-------------------------
  1. Na jok mi gre od Vse Te Velike Ljubezni Bolezni, Ki Jo Zmoremo In Premoremo. Da čutimo! Da se vohamo! Da se objemamo, stiskamo, šlatamo in lupčkamo, plešemo in pojemo, jokamo in stokamo ter se tolažimo! Da se ljubimo! Da smo! Do konca. Zmer. Za vas. Vsi za enega, eden za vse. Moji mušketirji, Sanče Panse in Lanceloti.((nazaj))
  2. By my math professor Rudi. 2005.((nazaj))
  • Share/Bookmark
20
Nov

Stranka zelenih (ali vidimo se na Bloghecu naslednji petek ;) )

Vse barve, samo zelene ne!

http://www.vimeo.com/2271017

Jebemti grinskrin.

Obožujem pa Lukčevo liziko. Protest and survive! :lol: 1 Zloglasno!

P.S.: Jst sem drugače fino, zmatrana v božju mater, ampak fino.2 Ravnokar imam čik pavzico, za katero si želim, da bi lahko trajala dva tedna. Kot vidite ne spim, odvajam se te nepotrebne razvade, to je za lenuhe. Prav tako se do nadaljnjega odvajam tudi socialnega življenja, ki se mi prav tako zdi potrata časa. Kdo se pa dan danes še sploh druži s svojimi najdražjimi? Pha, kdo sploh ima najdražje? Raje ne povem kakšne dead lines imam uturjene za fakin vsak dan. Voda v grlu je passe, jst diham že na škrge. Čakam naslednji četrtek, ko se ga bom po posneti oddaji napila, sedaj ko obvladam pofukano ekonomijo, verjetno že, zelo ekonomično, z enim pirom. Čakam naslednji četrtek, ko pridejo fantje iz Srbije in bodo s seboj pripeljali Sonce v to pofukano mrzlo, sivo in megleno Emono. E, mona! Čakam vas, da pridete naslednji petek (28.11.) sem, ker zaupam v človeštvo, da ima še vedno okus za resnično dobre stvari. Da še vedno čuti glasbo, tisto tapravo. In ker vem, da bi radi spili z mano pivce ali deset njih, se malo podružili, se veliko smejali in se imeli fino. What about another bloghec, ha? ;)

Simona je kul. Zlo iskreno in brez sarkazma. Tomi je moj, samo moj, ga obožujem in ga ne dam nikoli. Nina je jaz. Moj kisik, moja hrana. Nom, nom, nom. Ona JE!3 In rada… rada imam Tebe. Še zmer.

Over&Out.


-------------------------
  1. Treba je namreč fejst bežat pred našim Lukom, če te dobi, da imaš na sebi kaj zelenega. :lol: ((nazaj))
  2. Emocionalno mirna. Pomirjena. Resignirana. ((nazaj))
  3. V karseda filozofskem smislu zapolnjevanja moje lastne biti. Ne, je suha. Se ne prehranjuje baš rada, čeprav delam na tem že tri leta.((nazaj))
  • Share/Bookmark
02
Okt

Ma konec prepatetike! Basta! Ali o tem kako so sobote precenjene.

GLOOMY SUNDAY

Dnevi kulinarike v Italiji so nekaj najboljšega na svetu. Nažreš se vseh kuhinj sveta, seveda ne ravno za male pare, nakupiš devet vrst sirov, za fejst velke pare, šarmiraš po ulicah s sončnimi očali in psom, se pustiš zapeljevati italijanskim gospodom, prečekiraš bolšji trg in nabaviš knjige, šatulje, Botticellije ornamente, en cukrček, ki ga ne izdam, pa ste mi vsi loh fejst fouš in zraven ne najdeš lepe in dovolj stare cigaretnice, ki jo že tri leta iščeš. Že dolgo let nisem bila v Tem delu Tega Mesta in krasno je bilo podoživljati spomine, sem pa na žalost ugotovila, da so mojo najljubšo uličico od Castella do Piazze popolnoma uničili in opustošili, tlakovce zamenjali z betonom, male družinske trgovinice, ki so obratovale več generacij zaprli in največji vrvež zamenjali z mrtvilom. Jebite se, tukaj sem vsak teden enkrat ušla mami in se izgubljala med ljudmi, zdej pa tega kraja niti približno ne poznam več.

BLUE MONDAY

Zadnji paradižniki z vrta zame, krvava, boleča in buškasta glava, usrani supergi, mami neverjetno lepa in vesela in Irena fejst polna dnarja. Gume na avtu sem napumpala in me je kar sram povedat kok fejst prazne sem jih imela, kljub vsemu pa zagonila zvečer 15 evrov za taksije, ker take zmedene punčke stalno pozabljamo stvari nekje in se nam stalno mudi in nas potem taksisti vozijo po mestu gor in dol. Seveda zmagajo Iggy Pop in Stoogesi zvečer, katerim nisem kazala jošk v prvi vrsti, ne, tudi mokrih hlačk nisem imela zaradi pogleda na starejša, napol gola in meni vrlo seksi telesa, nisem se drla Search and destroy, No fun, I wanna be your dog, Lust dor Life in Candy. Prodati sem morala 40 evrov drago karto, ker me niti preko tristo organizatorskih vez niso spustili noter s kamero, s katero naj bi posnela nekaj minut materiala za delodajalce zaradi katerih sem postala slavna in bogata. Vesolju, pa še čemu in komu, že dolgo nisem tako jebala matere. Ker sem seveda bolehen a obetaven otrok iz Cukrarne, sem zaradi prezeblega prestopanja pred Halo Tivoli že tretjič v štirih tednih zbolela. Tokratna diagnoza: punk bronhitis. V upanju, da bom končno že naletela na enga Housea in ga odpeljala v eno sobico in fejst zlorabla.

RUBY TUESDAY

Razen določenih razčiščevanj in pogovorov česa ne bomo več počeli in kaj bomo, bolečega prsnega koša in oslovskega kašljanja, slabega priokusa zaradi včerajšnjega koncerta, ki je postal še toliko večji, ko je folk rekel, da je bil tako prekleto jebeno dober, novega psihota v življenju, ki je samo v zadnjih mesecih en izmed pol ducata njih, zaradi katerih razmišljam, da bi spremenila telefonsko številko in nehala pisati blog, ker se že resno ne počutim več prijetno in čisto varno, najljubših kozarcev razbitih v roku petih minut – sem že omenila kako zmedeno in nerodno bitje sem? – in posledično fejst porezanih štirih prstov in dlani, da, razen tega je bil dan naravnost super. Skuhala sem tako fukiš kosilo – paradižnikovo juho s kislo smetano in svežo baziliko; popečena na trakce narezana piščančja prsa s timijanom, limono in olivnim oljem na posteljici iz rukole ter pečene, polnjene z vsem tanarbolj finim, bučke in rdeče paprike; zraven olivni in čebulni kruh ter solata z rukolo, radičem, jajci, češnjevcem in tajsko baziliko; na koncu pa tiramisu iz svežih gozdnih sadežev in zelenega čaja z okusom vanilje. Seveda sem spila še pol litra vina zraven ob kosilu in ostala priheftana ter s črnimi zobmi in ustnicami več ali manj cel dan. Tudi takrat, ko mi pred nekimi pomembnimi ljudmi res ne bi bilo potreba priti in biti taka. Baje, da se ne spodobi, a človek vendar mora jesti kosila! Zvečer sem imela doma ob pivu in viskiju raziskovanje kuglice v Guinessovi pločevinki in solznih žlez, na katere sem že skoraj pozabila, da obstajajo. Vsakih nekaj let se paše prepucat in vsakih nekaj let paše govorit o stvareh o katerih nikoli ne, o tistih črno črnastih stvareh, ki te definirajo in ki jih malokdo ve in pozna. Redko se zgodi trenutek, še redkeje se zgodijo ljudje, ki znajo poslušati, ki čutijo in ki samo so. Ko čisto nobena njihova beseda ni potrebna, ko daš največjo intimo, največje skrivnosti celega lajfa ven. Ugotoviš, da te pravzaprav zelo malo ljudi pozna, da zelo malo ljudi ve, da moj prešerno velik nasmeh ni samoumeven in da ni tam od vedno. Da se včasih uščipnem v lice in si rečem, da je fino, da sem. Mi je tako prekleto pasalo, sonček zlati. Hvala, milijon. Pozno zvečer in malo v noč sem pa imela lekcije električne kitare pri mojemu najljubšejšemu kitaristu, ki so rezultirale v bolečih in razfukanih blazinicah in v zavedanju, da I suck. Električna kitara je res seksi instrument, le jaz nisem dovolj seksi zanjo. Mi je pa blo res fino in sem še celo pot domov vadila vse povedano in pokazano na air guitar. To mi pa kar gre, veš.

WEDNESDAY’S SONG

Očitno sem ugasnila vse budilke in se zbudila pol devetih, ko bi že pol ure morala biti na faksu. Na srečo so slovenski faksi podobni vrtcom in zato ni predavanj prvi dan. Tega pač ne vem, ker zadnji leti nisem ravno na tekočem kaj dogaja v tisti fensi, čistunski stavbi polni kloniranih upedenanih bjond in kloniranih kvazi wannabe intelektualcev aka pametnjakovičev. Majkemi, jst jih ne ločim med sabo, se mi zdijo malo sumljivi in se jih na veliko izogibam, zato pa tudi ne poznam nobenega razen treh osebkov, ki so fejst inteligentni norci, pa še ti so tam ponesreči. Za inteligentne norce pač ni prostora in časa. Nina je seveda ob osmih že bila tam, ko sem se zbudila pa že na poti domov, zato sem jo povabila na kavo, ki jo je ona popestrila z dvema nigersko faličnima rogljičkoma. Se nama spet meša (a se nama kdaj ni?) obema, spet sva sošolki, spet naju bog ljubezni ne upošteva in spet bova diplomirali iz vseh gluposti, smeha in razprav o seksu. A se sploh kaj drugega pogovarjamo zadnje čase…hmmm…zadnja leta? Ta libido nas bo ubil. Obe najbolj moji in tako redki ženski v mojem življenju sta namreč, tako kot jaz, zelo…khm…živi. :) Čeprav tadruga trenutno malo manj. Matejčulo sem popoldan namreč posedla v avto in jo peljala na urgenco, kjer je boga moja palčica s 40 stopinj vročine (ki je pozneje malček padla) čakala dve uri v tistem leglu bacilov, zraven neke gospe, ki je konstantno jamrala, ker ima 38,5 stopinj. Grrrr… Me je res zaskrbelo, čeprav je pa kul da sva šle na urgenco, ker sva ugotovili, da je totalno umeten čaj iz avtomata za četrtinko evra mega. Dobro to, ne? Aja pa una z dobrimi nogami in majhno ritko, ne una iz Bon Jovi spotov, ima res 15 let. Sem jo vprašala na čiku, tko da nism več fouš. Si imela prou, jap. In da, očitno v tem trenutku nisem na Living Colour v Cvetličarni s sestrico Karmencito in njenim Zavo in več kot očitno tudi ne pijem dvojnega Jim Beama z dvemi kockami ledu, ampak namesto tega pijem kamilico doma in crkujem od bolečin v prsnem košu. Popizdevam, resno. Dva huda koncerta v treh dneh sem zamudila. To se meni pač NE SME zgoditi.

THURSDAY’s CHILD

Danes je četrtek. Zjutraj do pol devetih RTV, potem pa laufanje na faks, ker imam od 10h-16h prva predavanja, zadnje dve uri bom manjkala, ker moram biti ob treh spet na RTV-ju, ob 20h pa imamo končno snemanje vestne oddaje Zlo glasni. Ja, ime smo spremenili, hvalabudi, ker prejšnje mi je šlo že od prvega dne dalje na kurac. Tko da v ponedeljek, ko bo na sporedu glejte! V prvi oddaji nove sezone bo gost Iggy Pop, s katerega golega trebuha bom snifala koko in lizala med ter ugotavljala ali ima pod tistimi nizko spuščenimi ozkimi jeanskami rdeče čipkaste tangice ali ne, Lukec pa bo medtem namesto mene govoril z njim in poskušal izvedeti, če še vedno joče zaradi njegove neuspele romance z dunajskim dečkom, ki se rad za pusta igra, da je zajeban in si je zato nadel nadimek, ki je anagram oralnega seksa. Luka, psihotični buda, bo peljal scat vse snemalce, montažerje in postproducente tega sveta, saj bo preizkušal novo metodo, ki združuje snemanje z istočasnim metalskim headbanganjem, montiral sploh ne bo, ker to delajo samo pussyji, ki ne znajo v šusu super posneti, postprodukcijsko pa se bo usmeril v dvajseta leta prejšnjega stoletja in črpal navdih iz črnobelih nemih filmov ter se na ta način približal trenutnemu nivoju drugih slovenskih neobstoječih glasbenih oddaj. Moderni smo v nulo in Plemenita plesen nam bo vzklikala, da smo v bistvu najboljši. Ko bomo posneli, si bomo odprli pivo, si čestitali, ker smo taki carji in en drugemu govorili, da smo tako zelo vestni in zaradi tega tako zelo kul. Potem bo Lukec šel domov, Luka bo šel CARtat mojo, no najino, Matejo in se sliniti ob njenem hot prepotenem telesu, jst bom pa poklicala mojega Penclja in mu ponudila levo joško, če pride v Orto bar, ker pa bo on že tam s svojo đekolo, bo zaradi tega zahteval obe joški. Tam bodo tudi vsi moji fantje in ob ustekleničenih substancah in puhajočih oblačkih cigaretnega dima se bomo vsi ortodoksni četrtkovi otroci na toplem smejali kot pečeni mački in se pogovarjali do pol petih zjutraj, ko bo prišel moj najljubši redar in nam rekel “družba, počasi zaključte.” Šla bom domov in po poti mi bo iPod nažigal industrial verzijo s pridihom gothica Saše Lendero. Spala bom naga, ker zdaj pač to lahko počnem, pred spanjem pa bom še pol urce mislila na Spaceya, Pacina, Rotha in mojega profesorja, ki bo imel glas Diega iz Ice agea ter se seveda na vse te moje perverzne fantazije… Eh, ampak to je že druga štorija. To je že petek.1 Dan pred Černobilom je bil tudi petek, takrat sem se rodila. In petki so samo moji in jih nobenemu ne dam in nobenemu nič o njih ne povem.

GOOD FRIDAY

null


-------------------------
  1. Friday – Thank God it’s Friday! Saturday – I did WHAT last night?((nazaj))
  • Share/Bookmark
20
Avg

On Ivan

OI!

Včasih, samo včasih, me prime, da bi šla na vrh sveta in se drla neko ime!!!

Rada bi dala vso energijo ven. Ampak (za spremembo) ne skozi pathos, ne skozi tanathos. Muzo, ki je privihrala v moj lajf, čutim zgolj preko erosa. Tako evforična, tako polna idej in ambicij ter ciljev nisem bila še nikoli. Postavljala bi spomenike, slikala tisoče slik, pisala pesmi, zgodbe, fotografirala samo njega. In vem, da bi lahko bili sami opusi, če bi želela. On. Največji v vesolju, ne, večji od vesolja, On, ki maje tla pod nogami, ki ruši meje. Tiste v glavah, tiste na zemljevidih, tiste v prstih in tiste v srcu. Žive meje. Če bi le zares obstajal… On Ivan.

Ni ostalo več veliko časa. Moram izčrpati to energijo. Itak bo vsega, kot bi mignil, kmalu konec.

Masturbacija in kreacija sta moji odrešitvi.

Seth me free!!!

OI.

P.s.: Spet zelo pijan post ob 04:10 zjutraj. Direkt iz Orta. Ampak hej, preko substanc sem bližje Njemu Ivanu. Že cel čas mislim Nanj…

OI!!!

  • Share/Bookmark
13
Jun

Vse pod kontrolo.

Še dobro, da imam svojega bodočega moža že izbranega. Da mi ni treba skrbeti še za to.1 Lepi otroci bodo.


-------------------------
  1. Samo še obvestiti ga moram o tem.((nazaj))
  • Share/Bookmark
28
Maj

Ko bom velika bom slon.

Ko vohaš v zraku junij. S sandali na nogah, z ogrlicami okrog vratu in s pirom v roki na stopnicah fontane. Klasika.

Spet sem rekla, da bom spala, pa so me (spet) kelnarji v Ortu nafilali s free drinksi… Baaah, kok lajf ni fair! :D

Prijetno utrujena sem. Drugače povedano – telesno in psihično zjebana v božju fakin mater, ker pač moj delavnik zadnje tri tedne (pa še naslednja dva) traja po 20 ur. Ampak sem zadovoljna s svojimi produkti. Da. Ponosna sem nase. Prav pridna znam biti.

S&M. Ne v seksualnem pomenu. Nočem, ne morem, pa vendar očitno oddajam preveč talepih hormonov v atmosfero.

“Vsaka oblast pomeni policijo in vsaka polcija orožje v surovih rokah in vsako orožje prinaša trpljenje in vsako trpljenje se sprevrže v upor. In vsak upor, ki preraste v revolucijo. Revolucija prinaša novo oblast.” Koncert je bil super! NIET – klanjam se (čeprav se Marolt vztrajno upira temu izrazu. Aleš – hvala za vse! ;) )Moj brat zadovoljen in zadovoljen. Več kot očitno. Mislm, da je malček ponosen name… Sumim… ;) Jst pa nanj čist preveč. Jutri se poroči… jst pa čist preveč raznežena…

Ko bom velika (pametna, modra, lepa in indijski slon) bom režiserka videospotov. In glasbena novinarka.

Rada Vas imam. Ne dam. Nočem.

Ko sem živčna se mi začnejo potiti roke (v bistvu začnejo dobesedno lulati) in predel pod nosom.

Pizda, kako lep dan in večer je bil.

Moja obsesija s knjigami je prevelika.

Ko dobim novo službo, najamem svoje stanovanje.

Predstojnica (bivša) moje katedre me je danes vprašala, ko sem se skoraj zabila vanjo (ker je zaradi muske v ušesih nisem opazila) da me ne vidi nič na faksu. In sem ji povedala, da pavziram in da jemljem cel faks skupi tko… polaaaako. In me vpraša kaj pa potemtakem počnem sedaj – ko ji povem, mi pa izjavi “Ja gospodična, potem ste pa zgrešili faks”. Moj odgovor: “O jaaaa! Sej to sem vam povedala, že ko sem bla v prvem letniku!” Ona: “V katerem pa ste sedaj?” Jst: “V prvem.” (Njej se pač ne govori neuradnih stvari – torej, da sem v drugem, muahahha.) A jebi ga, sem bila čisto preveč pridna dokler ni nastopil faks, so vsi pričakovali čisto preveč od mene, pa kljub vsemu se ljudem očitno ne da dopovedati, da od mene lahko pričakujejo le nepričakovano. Jebi ga, res je tko! Anyway, njen odziv: “Jooooj Irena! (smeh in stisk roke)” :lol:

V četrtek grem v nabavo mojega stajliš vibratorja.

Ne maram trgovin z oblekami. Res ne. Že en mesec se odpravljam kupovat obleko za bratovo poroko, pa mi je še ni ratalo kupit, ker se mi gravža it v te kurčeve štacune. David, pomagaj!

Ura je pet, čez dve uri moram pa vstat. Super, res!

Dala bi se dol. Hkrati pa ne.

Sovražim ogledala. In izložbe. Ne morem se gledati.

Test je pokazal ne, telo danes tudi. Jok in na drevo. Hvala Budi.

Spodbijam vse možne teorije o sebi, ki jih imajo ljudje, ki so preveč prepričani vase in premalo vame. Empatija ljudje, empatija! To vam cel čas govorim!

Res sem pošteno, iskreno in pristno bitje. Da. To so moje top 3 lastnosti.

Naj se mi nekdo sprehodi po glavi, da se meni ne bo treba. Naporno mi je namreč, ker je hard disc poln.

Teranov liker je da best. Naredim najboljšega. Matjaž pa najboljše čevape s cimetom. Zdej ti verjamem, da znaš kuhat.

Zaljubljena sem… ful…

V LAJF…

Na zdravje! Na lajf! Na revolucije!

Irena

P.S.: Spet v rožicah. Ne bom več, my fat ass.

P.S.S.: Vem, da sem brezvezna ampak to je samo poročilo. Za tiste moje. Sam tko, da pustim sled…da sem ok. Da sploh sem.

  • Share/Bookmark
23
Apr

Must-see-must-hear

Imenitna britanska zasedba Chris Jagger’s Atcha bo zasedla oder ljubljanske cvetličarne Mediapark v četrtek, 24, aprila in glasbene sladokusce razvajala z dovršeno odigranim rock-bluesom ter karizmatičnim in močnim vokalom Chrisa Jaggerja, brata slavnejšega Micka Jaggerja. Kot gost večera se bo predstavila slovenska blues skupina Mojo Hand.

V predprodaji so vstopnice 28, na dan koncerta pa kar 31 evrov. Se splača, ful!

V okviru letošnjega že iztekajočega Ortofesta se bodo 25. aprila po treh letih k nam vrnili indie-rockerji The Notwist. Nemška zasedba, ki nastopa pri nas v okviru evropske turneje, bo promovirala svoj nov album The Devil, You + Me, ki izide v prihodnjem mesecu.

V predprodaji so vstopnice 15 evrov.

Prav tako na odru Orto bara bo v četrtek, 1. maja zasijala novosadska skupina Šinobusi, ki se lahko pohvali, kot najmlajši blues band v Srbiji, z odličnimi avtorskimi komadi in energijo, s katero fantje z obilico smeha na odru okužijo slehernega poslušalca. Glasba ob kateri boki enostavno ne morejo mirovati. Iskreno priporočam!

Vstopnice so na dan koncerta 5 evrov.

  • Share/Bookmark
15
Apr

Viski-koka&kola (za pičke,ne zame)

Ko mimogrede večer postane čisto nič mimo in čisto nič grede večer.

Ko si čisto utrujen in broke in se ti ne da ter ne moreš ven pa dobiš sms, da uleti v Ortića. In po prepričevanju (in pravilnih prerokbkah) uletiš. Moški ste res moški in zavohate plane moških in ženske smo res ženske in zavohamo plane predvidljivih žensk.

Danes sem bila označena ne le za nepredvidljivo in skrivnostno, ampak hkrati za neizživeto pičko, za znort inteligentno, za…nekaj komplimetov, za grozo od groze, za komplicirano, za ne-lahko, za simpatično naivno, za prfuknjeno, za ljubko, za zabavno, za hočem-met-z-njo-dolge-pogovore-in-se-ji-čisto-izpričat, za prasičko, za zajebanko, za kolerika, za prevelikega optimista, etc. Sej ste dobili sliko kakšen shizofrenik se očitno (baje) skriva v meni, ne? :) Umiram od smeha ob takih slikah, ki si jih ljudje ustvarijo tako na hitro ob meni. Do sedaj je redkokdo zadel, tisti, ki pa mu je to uspelo, je pa sigurno eden izmed Mojih Src.

Ampak, prbitko jst, tega sicer nisem hotela napisat (popravljala pa tudi ne bom, ker se mi ne ljubi). Ne razumem moških. Sploh. Pa ne govorim o nekem sex-and-the-city-joj-moški-so-ful-drugačni-od-žensk vidiku. Ampak reeeeees vas ne štekam, pizda. Mogoče sem res tako naivna, mogoče sem res tako plemenito starinska, ampak jst res ne opazim kdaj me frend pecari, dokler to ne preide v neko konkretno fazo. In me bega. In mi je smotano. In mi teži. Ker vem, da je po zavrnitvi njemu bad, ne meni. Jst sem namreč zadnje čase itak taka školjka, da je ni večje in ne pustim nobenemu zraven – ne prijateljem, ne fukabilnim znancem, ne bivšim. Nobenemu. In se potem vsaj trije moški najdejo v mojih zapisih, samo tisti, ki mu je to seveda namenjeno pa mi tega (med vrsticami ali drugače) ne komentira. Dva sms-a sem dobila na prejšni zapis pa en stavek prejšnji teden, ob kateremu sem ostala brez besed na pijači (“Tudi ti meni dišiši.”). Fantje dejte si mir, sej vem, da nas pomlad vse razganja, ampak Sonce se pa še zmer ne vrti okrog vas nooooo.

Pizda, prbita sem ko kanta, mogoče bi res morala razmisliti o uvedbi takega disclaimerja kot ga ima Slaven


Človek se res zamisli, ko ugotovi, da še varnostniki v Ortu poznajo njegov parfum in ga zavohajo takoj ko vstopi.


Zakaj je treba ta kurčev, dolgočasen faks, ki je nadomestek za moje potepanje po Boliviji in Peruju, končat?! Hočem delat stvari v lajfu, ki me zanimajo, v katerih uživam, v katerih vem, da sem dobra. Nočem tega sranja, na kurac mi gre, da delam stvari za en pofukan papir, od katerega resnično dvomim, da bom imela kaj več kot naziv. Za stvari, ki me zanimajo ni faksa namreč, če ne bi se že prepisala. Kje na poti sem se izgubila jaz?! Kje so moji dredi, kje je moj dolg gobec, kje je moj fuckoff way of life?! Pogrešam se malček. Takrat sem si bila veliko bolj všeč, takrat sem bila veliko pametnejša. Nočem bit pička…


Rabim bližino. Nekdo mi je danes očital, da nimam čisto nič materinskosti v sebi. Pizda, a se da še bolj mimo usekat?! Samčka nimam s katerim bi se parila, za vse ostalo je že poskrbljeno. Samčki so tisti ki se me bojijo, se me izogibajo, me zapustijo.


Končati moram zgodbe. Have you heard about neverending story? Rabim zaključek. Srečen ali žalosten. Vseh zgodb. Sem logistik po naravi. Očitno.


Čikov nimam več. Donira kdo kašnega do jutri?


Tablete je treba znova jemat. Počutim se grozno. S pomladjo se vračajo pizdarije v glavi. To ni gud. Dejte mi mamila!!!


Pogrešam objemanje, stiskanje, toplino. Nekaj kar bi mi lahko nekdo od (nezasedenih – tiste “zasedene” punce namreč terorizirajo) prijateljev nudil, brez perverznih misli. Naj me nekdo poboža po glavi in mi reče, da bo vse kul. Naj me nekdo vpraša najprej kako sem, preden mi pošlje link po msn-ju. Rabim sprehode, rabim naravo. Delo ne osvobaja, delo ubija. Nej me nekdo izvleče iz te zanke. Ali pa jo vsaj zategne.


Če koga od ljubih ne bo na moj dan, bom žalost utopila skupaj z menoj,


Nad glavo imam preveč crapa. Prosim naj ima nekdo voljo in željo, da me umiri. Pogrešam to.


Zblojena, zadeta, pijana. Kljub vsemu, droge delajo iskrene ljudi še iskrenejše in iz drekov naredijo gnojnico. Res.


Hočem sonce, pomlad, toplino,


Irena.

In da, ta post pišem (čeprav sem obljubila, da ne bom več) po predoziranju treh (Samo?! Bad girl gone good…) substanc. Se opravičujem.

  • Share/Bookmark
01
Apr

Štorije anu baldorije

Štiri objave me čakajo skorajda dodelane med osnutki in nobene nisem bila sposobna dokončati (recenziji koncertov Majk in Nietov, eno jamranje in eno pizdlenje). Se je pa v teh parih dneh nabralo štorij za ducat zapisov, preden začnem jamrat, pizdit, brundat, cmizdit, pametovat in pripovedovat te štorije, pa degustiram našega Iztoka, ki se mi ravno vrti v ozadju:

Pred več kot dvesto leti, nam štorija govori, da strašno so nervozni bli naši nonoti. Če kej jim je sfalilo, če kej jim ni blo prou, so grofa tko ku prasca nataknli na kol.

An vse so mu pobrali, kar vrednga je blo, požrli v grajski kleti vse vino vse meso. Jen poli so groficu, ma ben tisto pustmo stat, da vidli pot domov bi, so še zažgali grad.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala

Zdej pravjo, da ne dela več takih se reči, k zdej baje živimo v civilizaciji, kjer treba ti ni delat, če dob’r znaš gobcat, ma če garaš ku živina, pej moraš gob’c zdržat.

Jz sm, ku zdej se reče, nekvalificiran kmet. jn ku vsak kmet znou zmerom sm dosti potrpet. Nervozen zdej ratavam, pomagat si ne znam, ma sej nisem kriv, če take jz prednike imam.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala

V meni zdej prebuja spet puntarski se duh, marskteru vidim monu, k žre zastonj me kruh. Jn nikdar nč ne dela, k’ samo iz kruha drek, aaa, čakte čakte, pršu bo zlati srednji vek.

An takrat ku spet pride tisti zlati cajt, ne skrbte, znou orodje si bom pravu najt’. Sem se moderniziral, sekirce nimam več, ma tudi sz motorku bi padla glava preč.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala1

Soooooo…

Termometer je sicer pokazal 38.4 ampak ker nimam težko pričakovanih migrenskih napadov, se frajerka jst, pretvarjam da mi nič ne fali.2 In grem “bolna” na Majke in v službo in v Orto in spim gola in si ne sušim las. Se da biti še bolj ignorantski?

Posledica so seveda bile bezgavke na vratu in pod pazduho v velikosti oreha, zaradi česar nisem mogla baš nešto vratu premikat. Namesto nosu imam sredi fače še vedno ogromen pomidor (modra old school Nivea rules), namesto oči pa, aja, oči sploh nisem imela. Če sem se počutila kot, da ne bi imela oči, ker so bile zaradi solz skorajda čisti minus, pa sem se po drugi strani še kako zavedala vsake svoje mišice in koščice v telesu, ker so bolele ko prasička. Ne bom govorila, lahko si predstavljate, kako se lušno potencira bolečina v kolenih, če maš že tako ali tako že deset let zjebano pogačico. Robčkov spet zmanjkuje, hrana se mi gabi, prsti me bolijo, lupčkat se mi ne da. Seveda sem pamet blesava vseeno bila za vikend 20 ur v službi in preživela dneve po laufanjih in za kompjutrom (in na koncertih :) ) in trenutno si ne želim nič bolj kot tople postelje in liter čaja.

pofukana gripa.

Čeprav smo se meli, navkljub mojem konstantnem kihanju, najprej v četrtek na Majkah3 in potem v soboto prav fino tako v Ortu, kot pri meni doma. Moj najdražji Škrat, Čarovnik, Brvinc, Pankrt in Arheolog so mi bili kot vedno neznansko fina družba z najprijetnejšejšimi in iz viskija v viski pametnejšimi debatkami. Prevajalec je uletu samo na eno kavico4 in se, vsem na žalost, ni pridružil blebetajoči grupici starcev na afterju pri Deklici. Pankrt in Čarovnik sta bila namreč lačna in Deklica je tako ob 7h (ta nova ura me je čisto zjebala) zjutraj kuhala špinačne tagliatelle s češnjevci, gorgonzolo, pestom, listi bazilike in česnom ter grško solato za zraven.5

Ta večer v Ortu si seveda ne gre zapomniti zgolj po gurmanskem zaključku. Ne vem al je bla luna al kaj, ljudje so bili čisto pobeblani. Najprej je uletela neka 26-letna šmrklja, ki je, bila tako neizmerno v božju pofukano mater zabita, da to ni res. Kakopak se je nalepila (ne vem kdo od vas cigotov mojih jo je pripeljal tja?! Če sploh jo je kdo?!) name, ker me kao “že ful časa opazuje vedno znova ko pride v Orto in sem zihr neki pomembnega.” Na tem mestu bi prva čelna letela. Folk, ki me pozna točno ve, kako nizko toleranco imam do takih kromanjoncev in kako očitno zavijam z očmi in se pizdim. Ne znam skrivat. Druga čelna bi morala leteti, ko je začela kokodakat o… eh tega ne bom govorila, ker me je še zanjo sram. Ne vem a izgledam kot človek, ki se mu gre take stvari govort?! C’mon no!!! Tretja čelna in iskanje zobkov po tleh bi pa moralo nastopit, ko je začela natolcevat neke stvari v stilu “mislim sej jst njega ne poznam osebno, ampak sem slišala, baje da…” Vse kul in prav, pač nej kokodaka, jeba je le to, da je natolcevala stvari o mojem bivšem gospod(ič?)u, za katere seveda vem, da niso resnične. Njen ksiht ob tem že živčno in razpičkano izgovorjenem podatku je seveda bil Munchovsko razpotegnjen. Takoj zatem sem jo, literally, poslala v pizdo materino in mislim da še v reproduktivne organe njenih prednikov do četrtega kolena in se obrnila stran. Don’t mess with my people, sem čisto preveč levje zaščitniška do ljudi, ki so Moja Srca. Ni me več pozdravila tisti večer. Hmmm… I wonder why…

Kmalu za tem incidentom grem po drink k ta starmu točilnemu pultu6, kjer je bila gužva in sem šla zadaj naročit moji lubici. In mi tri bejbike mahajo z denarjem in neki govorijo. “Prosim?” “Tri ba…” “Sori ne slišim, muska ful naglas!” “Tri bandidose!” “Kaj???? Ma jst ne strežem tukaj.” “A res?? Joj sori, sam smo mislile, da zihr delaš v Ortu, ker te vedno vidmo tle, pa zmer se pogovarjaš s kelnarji in z vsemi ful za šankom” Ej halooooo, c’moooon!!! Ne morejo me zamenjati za inventar đizs! Moji dečki pa se za mizo režijo kot pečeni mački…

Nedeljsko jutro je bilo…sladko.

Včeraj zvečer sem šla v Orta na Niete. Koncert je bil taaaako jebački, da to ni res! Žal mi je samo, ker nisem mogla čisto sproščeno žurat in uživat, ker sem morala snemat špil in kasneje še kratek intervjujček in biti kolikor toliko trezna. Se ga bom pa zihr do daska nabutala 27.maja v Križankah, kjer je THE koncert Nietov. Bil je maj, maj moje smrti… :lol: Aja pa spoznala sem dva mala pankerja, ki sta se neki zatrapala vame, en še posebej in me tako spoštljivo-luškano-najstniško osvajala, da mi je prav po Mrs. Robinsonsko prijalo.

YouTube slika preogleda

Ne ljubi se mi več pisati in spuščam stvari, ker bi drugače trajalo še kar nekaj časa…

Na tem mestu, kot uvod v naslednjo anekdoto paše ta komad (zaradi imena banda in zaradi naslova komada, ne zaradi druzga :D ):

YouTube slika preogleda

Po jutranji7 dostavi kamere na Vesti in doooolgi kavi z mojim najdražjim Srcem Katarinco, ki se je drži ta status najdlje, dobim Sanjin sms, da nej uletim počekirat njen dva dni nov flat. Super! Skočim po nekaj pirčkov v trgovino za naju, čokolado za Gospoda Otroka in že sem tam! Seveda je treba vedno prepucat vsak flat, preden se vseliš noter in iz lastnih izkušenj vem, da je to nekaj najbolj zoprnega, tako iz organizacijskega vidika, kot iz sfukanostnega vidika. Če sva s Sanjo skupaj seveda nikoli ne poslušamo banda Prisluhnimo tišini (sem se pa namesto tega danes po dolgem času naposlušala Bijelega dugma) in tako midve čikcava, pirčkava in se menčkava in še enkrat – ker vem kako v pizdi se je selit ji pomagam prepucavat flat, kot izkušena in diplomirana Fata. Z referencami. But Murphy loves us. Both. Ma ne, to niti stric Murphy ni, tle gre za samega Belzebuba na pohodu, jebemtiš. Reeees sem zjebana, ne da se mi pisat več… Da skrajšam: Mene je v roku petnajstih minut dvakrat pošteno streslo 220 voltov, Sanji so nataknili lisice na avto. Ne me spraševat kako se počutim in danes mi pliiiiiiiiis ne jamrat, ker tega res ne zmorem poslušat. Sanje pa tudi ne. Levice ne čutim, desnico in ramena imam mravljinčasta, malček mi slabo dela in mal šibko se počutim. Zlob(i)na denarnica se verjetno čist isto počuti. In ej, Srce, nikoli ne tako vreščim, nikoli ne jamram, če ne umrem, pomeni, da loh delam naprej. In pliiiis navadi se, če rečem, da nekaj bi, potem to tudi mislim. Vljudnosti, ki zahteva mojo energijo, moje srce in moje živce ne poznam. Če česa nočem ali se mi preprosto ne ljubi to tudi zelo jasno povem. Tako da, you’re welcome! ;) * Jutr?

Ne, to niso sanje, je pa namesto tega čista vesoljna zloba na pohodu…


-------------------------
  1. Iztok Mlakar: Štorije in baldorije.((nazaj))
  2. Pač tko kot vedno, razen če me reeeeeeeeees pošteno stisne zdravje, ne jamram in morim folku in vse bolezni ignoriram in se delam, da jih ni.((nazaj))
  3. pizde gnile blogerske, noben mi ni pršu delat družbe, pa sem čist lepo prosila :P . Recenzija sledi v naslednjem postu.((nazaj))
  4. Ampak ok, itak me je dal na vsesplošni ignore, tko da takle mamo jebi ga.((nazaj))
  5. oziroma mojo različico le-te: kumari, papriki, paradižnikom, črnim olivam in kockam fete sem dodala še rukolo in blo je za s kruhom pomazat in pivom poplaknit!((nazaj))
  6. ponosna?((nazaj))
  7. Zaspala sem ob 6h, vstala ob 8:30!!! Kje pištola?((nazaj))
  • Share/Bookmark
26
Mar

Faktografija tega tedna.

Ta pomlad je prav fina, ultra fina. A vohaš? Ej, ful diši no! Mirna sem, diham, mogoče mi nekaj manjka, vsekakor to ni delo, stvari se delajo, stvari se dogajajo. Ni časa za razmišljat bedarije. Včeraj sva z našim Lukcom in njegovim škorcem končno posnela oddajo in je kar v redu. Čeprav ne dvomim v to, da bo še boljša, zdej se pač še malo lovimo tako s scenarijem kot s snemanjem in vsem ostalim. Pha, amaterja sva! Lukec in njegov škorec sta na kameri res simpatična. Pa tudi za njo, da ne bo pomote, dečko in njegov škorec sta ultrakul in pač nista BUDAli ;) :D Naši tetki se na tem mestu še enkrat zahvaljujem za pravo forte primorsko kavo (moj fotr bi te zihr posvojil, če bi jo probal), predvsem pa za vse ostalo. ;) *

Ta drugemu mojemu Lukcu pa smo v ponedeljek čisto zajebali biznis. Moral bi namreč snemati koncert nekega (vem, grozna sem, nimam pojma kdo so :roll: ) metalskega banda v Ortu, pa smo khm khm… zamudili koncert. Ja vem, babe smo grozne – ene so zamudile, druge bi čikcale, tretje bi vinčkale. Za nas pretept vse po vrsti! Evo Lukec, nastavljam ti rit, you can slap me twice and call me a bitch (Slaven TM)

Stvar, ki je pa sigurno ne bom zamudila je jutrišnji koncert Majk v Cvetličarni. Čisto sem hektična (sori, res ne morem spomnit druge besede) ob tej misli in zgledam ko uni kužek, ki ga naviješ in pol popizdi in teče in piska in laja po celi bajti. Aaaaaa! Res, komaj čakam, lani sem jih dvakrat šla poslušat in sem bila čist paf, fantje ga tako jebeno dobro žgejo, da si lahko po koncertu samo pobiraš čeljust tam nekje izpod nog. Zokija mamo radi, Bare je pa itak moj idol! :lol: Na koncert grem sama, tako da če gre še kdo, je dobrodošel, da me pocuka za rokav in mi da dva šamarja. Al pa povabi na dvojnega Jim Beama. Kar vam je ljubše.

Evo, vrijeme, da se krene. Pičim na sestanek.

  • Share/Bookmark
18
Jan

Being a Pussycat ali vsi mačji aspekti petkovanja

Današnji dan1 je potekal v znamenju motnih in še bolj navzgor zavihanih mačjih oči, labilne hoje, litrov cedevite, bolečih meč in jošk, lekadolov, čustvene labilnosti, napihnjenega trebuha in konstantnega občutka slabosti, retardiranih izjav in nesposobnosti artikulacije, kislih kumaric in marcipana2, fukotožnosti oziroma THE libida in posrane (dobesedno) kuhinje ter uničenih svinčnikov, barv in še nekaj drugih stvari, ki jih je zaznamoval moj pes tekom svojega nočnega protesta, v jezi in užaljenosti, ker grem jst ven, on pa ne. Seveda bi razen slednjega, bilo veliko bolje, če ne bi pila laškega in ga poplaknila z milijontimi dvojnimi Jim Beami. V novem letu ne bom več mešala pijač.

Ampak se ne počutim samo zaradi tega mačje. Pretty much enake misli si delim z mačkonom s fotke. Yes, I have butterflies in my stomach. Again. And again and again…

Ah, shit, dragi moj...

Hkrati bi predla, se z dvignjeno ritjo šulila okrog svojega lastnika in se pustila božati. Ja, pest si tlačim v usta in zamolklo tulim, ker me bo razneslo od hormonov. Yes I am horny. (Ali bondovsko) Very Horny. Perverzije, ki se trenutno odvijajo v vseh scenarijih v moji glavi, zvenijo tako resnično in umazano, da lahko zlahka rečem “Anais šta? Anais čega?”…

Če pa ne smem tistega, ki bi ga jst 24/7 zlorabljala.

In nenazadnje, včeraj sem hengala in popivala s takimi beyond osupljivimi težkokategornimi in cukrastimi mački in mačkami, da bilo resnično čudno, če se danes rezultati večera ne bi održali tako mačje. In mačkasto. Make me meow!3

Še song za lahko noč: The Walkabouts in komad The light will stay on. Mačja, pardon mačkasta, poteza večera pa je, da sem samo komad pripopala gor in nič napisala ne o izvajalcu ne o komadu, ker enostavno nisem sposobna. Bom ob prvi priložnosti. Lahko noč.

YouTube slika preogleda

Mijau!


-------------------------
  1. Ponedeljkovanja in petkovanja TM. SE opravičujem((nazaj))
  2. Do not ask. Seriously.((nazaj))
  3. The Residents: Make me Moo.((nazaj))
  • Share/Bookmark
29
Dec

Glava boli…

Ne vem ali zaradi nekaj pirčkov in nekaj dvojnih jim beamov ali zaradi famoznega padca podolgem in počez… Since I don’t remember last one, J’ accuse Jim Beam. Ne, ne, ne, J’ accuse Slaven, on mi jih je nosu. :P dežurni krivec za vse. Itak! :)

Ludve, Cyco, Had – krasni ste! ;) Se vidimo jutri, ne? :)

  • Share/Bookmark
17
Nov

Ortodoksno.

A gremo mal Guštija pa Kasalovo poslušat??? Ortič – danes ob 22h.

  • Share/Bookmark