Omnia mea mecum porto.

Ah in oh! Če bi po Paveseovo rekla, da gre za lepo poletje, bi se zlagala. Ker, prvič, ne poznam nobenega s sifilisom, in drugič ker je poletje krasno.¹ Skoraj vsak večer, ah kaj lažem - vsako noč, se ob najbolj nemogočih urah spontano znajde cela družba mojih najboljših prijateljev (beri Moja Srca) pri meni z več alkohola v rokah kot krvi v glavah. In pivčkamo in čikcamo in debatkamo vsaj dokler ne odprejo tanartabl socialistične in prijazne trgovine Sandi pod mojim stanovanjem, da lahko kupimo čike. Drugega nam v lajfu ne manjka. Tako zelo se imamo radi. Tako iskreno, tako čisto, ni skrivnosti, ki si je ne bi mogli povedati, ni zadrege, ni obsojanj, ni sramu. Čista ljubezen. Prijateljstvo za vse čase. Pika stop. Ne dam.

Furamo razvrat, tulimo v mesec in buljimo v zvezde ter štejemo utrinke in se kregamo z zadnje cajte najbolj simpatičnim fotrom, ter že po defaultu hipijevsko mamo, kdo jih je več videl, kdo se laže, da jih je videl in kdo slepari pri štetju, midva s fotrom se pa po zelenem šestorčku tako dereva, da nam je sosedova mularija že fouš, ker imamo večji žur pred bajto kot oni. Fotr se brez dlake na jeziku zelo slikovito pizdi na purgerje, ki se pizdijo čez našega psa in mu prepovedujejo plavanje v morju, ter jih pošilja v reproduktivne organe njihovih prednikov in se dere po plaži psu, naj nauči plavati debele, stare in tečne italijanske purgerske gospe z rokavčki, plavutkami in šlaufkom okrog pasu², ki se očitno imajo za plavalke, pa to niso. Jaz se pizdim na mamo, ker razvaja psa, bolj kot je mene, brata in sestro, saj gospodu Psu niso dovolj trije žaklji jebeno dragih igrač, ampak mu je treba dati še eno izmed petih mojih najljubših iz otroštva. Da jo razcefra na prafaktorje. Vsi se pizdimo in pizdimo se že toliko, da se imamo radi. Kakšni primorci bi pa bili, če se ne bi drli en čez drugega?

Ker se je moj fotr pizdil, ker je v dveh urah videl samo dva utrinka, mama pa sedem, sta se oba pobrala spat in pes za njima, jst pa zvlekla ležalnik na grič za hišo, na čudovito jaso, s še čudovitejšim pogledom v nebo polno zvezd in manj utrinki kot v moji že malo pijani glavi. Pogled na telefon je bil še vedno lepši kot vsako avgustovsko nočno nebo. Masturbirala sem do pol štirih zjutraj. Dvakrat mi je prišlo. Ta drugič je bilo res odpusti-jim-saj-ne-vedo-kaj-delajo jebeno dobro in zjutraj resnično nisem čutila potrebe po tem, da bi staršem razlagala, kaj je tisti moker flek na ležalniku.³ Sem pa še vedno imela potrebo po nečem drugem, le da je bila nasprotno od pričakovanj, še trikrat večja, kot dan pred tem. Hemingway bi rekel, zemlja se je dvakrat zatresla, jst bi ga pa ob tem zgolj na gobec usekala in se šla pošteno nakresat s prepovedanim ljubimcem iz omare, ki po profesiji rajca, po duši pa mehča kolena in, ave imperator, okupira moje že tako kaotične misli. Lepo sem bila definirana - vse imam po reglcih, le sama sem utelešenje kaosa.

Vmes smo še včeraj praznovali fotrov rojstni dan in se ga spet zverinsko nažrli in napili. Misli o bulimiji so mi prebudile moje drage tete, ki ti silijo hrano v vsako telesno odprtino in te na koncu do onemoglosti nažrejo, vmes pa te še vsi strici brutalno napijejo, ker vino in piri pač ne smejo ostati. Ste dobili približen vtis o moji kot-zajcev-nas-je-družini? Bi jo radi spoznali? Emmmm, aha, se mi je zdelo, da ne.

Na mladiče, ki so julija skakali po glavi, smo pozabili, še posebej, ker te v opravičilo povabijo na zmenek in ga skenslajo tako, da ga pozabijo skenslati. Mali moj ljubček, ne bo šlo tako. Takim gospodičnam kot sem jaz, se tega ne dela, zlahka in izurjeno te namreč lahko poteptam z visokimi petami, dvignjeno glavo, s čikom v desnici in fakičem na levici.

Glava je težka, telo drhteče, srce pa bije zmedeno aritmično. Morala me jebe in resno bi bil že čas, da se naučim poslušati glavo in odjebati srce. Čustva in čute. Igra z meduzami še nikoli ni prinesla drugega kot opeklin. Kazen mora biti, pravijo. Kakšna bo tokrat?

Pišisatelji, prepesniki, glalalasbeniki in zrežiserji bi me zlahka uporabili v svojih zgodbah in godbah. Le da vsebine ne morejo najti na tem blogu, ampak le na pivu z menoj. V mojih, cigansko črnih, očeh.

S fotrom sva šla danes oba k okulistu (in potem malo zapravljat ter na eno pivo, hihi) in ugotovila, da imava enako fuknjene oči. Okulist je njemu dosodil rumeni karton, ker je pač že starina, meni pa rdeči karton, ker sem še lepa, mlada, godna. Zato od jutri dalje nosim vsaj dve leti stalno očala. Vsaj trije moji best frendi pa v kot in drkat name.

1. Človeka čisto zamori, ko ugotovi, da je Pavesea omenjal v zapisih tudi Iztok Gartner.((nazaj))
2. Resno potrebujete še dodatnega gumijastega?((nazaj))
3. Še posebej, če prideš le za dva dni na mesec na obisk.((nazaj))

10 komentarjev

Hvala, ker me spomniš kdo sem. Da sem.

Telefon je zjutraj zazvonil okrog 10h in me prebudil. Spočita, neverjetno naspana in napolnjena z energijo sem se zvlekla s postelje in oddrsela proti kuhinji v klovnastih hlačah pižame in koščku blaga, ki naj bi se mu reklo majčka, a si tega imena ne zasluži. Cedevita, lulat, zobe ščetkat, tuš in lase umivat. Kava je zaradi faze med lulanjem in tuširanjem ogabna in je ne morem spiti. Namesto tega pokadim dve cigareti več. Maili, maili, maili. Pizda, spet so mi pred nosom zaprli kemično čistilnico, kjer me čaka tunika. Nekam čuden je ta petek, kar ne morem se znebiti nenavadnega priokusa, resnično mi ta dan ne diši kot petek, pa da se jebeš ne. Pa ne ker se junij preveša v drugo polovico in zunaj oblaki lulajo kot aprila. Niti zaradi trinajstega dneva v mesecu, ki je tokrat padel na petek. Point je, ker mačka ni doma, pa me ob petkih vedno čaka, ko proti poldnevu odprem oči. Sploh pa po takih nočeh, ko v fajni in lepi družbi spijem pol ducata damskih pirov. Noč ima svojo moč, pravijo. Orto tudi, pravim jst. Še ena kava, tokrat s sosedom, potem kosilo, ki ga je moj fajni cimer skuhal in še ena kava ter šest cigaretov na oknu z njim. Preoblečem se, umijem si obraz in zobe, spnem lase, si ustnice namažem z labello in si kapnem kapljo parfuma na vrat, zapestje in prsi. Čez deset minut moram od doma, zato na hitro poiščem mojo adidas potovalno torbico in na hitro zmečem vse, brez česar nam bejbam živeti ni. Ključi okrog vratu, mobitel in čiki v kilometrskem žepu širokih hlač, torba in fotkič na ramenu, teranov liker za Ljubezen in domača marmelada za mamasto mamo Ljubezni. Čisto vse mame so namreč nore name in zavedam se svoje moči, ko kot z daljincem sprožim plaz iiiiii-jev, aaaaa-jev in oooo-jev, nasmehov, objemov in poljubov. Tako vljudnih in pozornih punc kot sem jst pač ne delajo več.

In smo dali Jamirquote v avtu do konca in smo šli.

Shit, še zdaj imam okus po včerajšnjem večeru na jeziku.

Te ljubim, te častim, te občudujem in te spoštujem.¹ Vaju, oba!

Slastna, ampak reeeeees slastna gurmanska večerja, o kateri sem sanjala cel teden. Idlično gnezdece, fajna muzika, zmešan pes, ki je Joe Pescijeva duša dvojčica, sedmina elite človeštva zleknjena na tleh na blazinah ob ognju, zunaj dež, noter krasni pogovori in solze smeha. Dve flaši šampanjca, sixpack, liker in nekaj jointov, da izbruhe smeha podaljšajo, ojačajo glasnost in stopnjujejo nesmiselnost. Izbran motiv za mojo novo tetovažo, igranje briškule, dolge, senzualne masaže. Ko misliš, da je minila ura in pol, pa pogledaš na telefon in ugotoviš, da jih je sedem.

Hvala, ker me spomniš kdo sem. Pozabljam.

Moje stanovanje je čistunsko in čisto nič pravljično kot včasih, po stenah se ne bohotijo črno-bele fotografije Mojih Src, glasba ne odmeva po stanovanju in vonj po sai baba dišavah je zadušen. Kipci, rože, začimbe, slike, kuuuupi knjig, pikčasti, črtasti in karirasti vzorci mavričnih barv malodane povsod, obeski, listki, računi, kartoline, bron in baker in zlato, posušeno cvetje in sadje, na desetine sveč raznoraznih oblik in barv, posodice s poldragimi kamni, foto filmi. Ničesar od tega ne moreš pri meni več zajeti v vsak kotiček svojega očesa. Stanovanje je pusto, dolgočasno in že dolgo napolnjeno s slabo energijo.

Ne znam več kuhati. Moja kuhinja ni več napolnjena s Soncem, dobrimi vibracijami, Jamirquoti v ozadju in mizo za katero sedijo moji najboljši prijatelji. Dobivamo se na kavah v Che-ju, ker nobenemu izmed njih ni do druženja v flatu. Moja vsakodnevna večurna slastna kosila za meni drage ljudi so ukinjena, ker tukaj ne morem več kuhati z ljubeznijo. In to je edina sestavina, ki je nujno potrebna pri vseh jedeh. Kuham enkrat na par tednov in zgolj zase, na kar pa v življenju do konca lanskega leta niti približno nisem bila navajena.

Ne preurejam več stanovanja, pozabljam zaliti rože, pozabljam jesti zajtrke in piti kavo zraven.

Ne srkam več rdečega vina ali martinija zleknjena v ležalniku in z nogami na ograji. Pijem cedevito in ostale pizdarije, ki jih prej nikoli nisem v takih količinah.

Moja posteljnina ne diši več po lavandru, ki je bil zataknjen v majhnih vrečkicah za rob jogija.

Ne spim več gola.

Ko gledam film moram medtem narediti nekaj pavz, ker ne smem kaditi na svoji postelji.

Kurc, niti filmov ne gledam več, pa mi jih je bilo v navadi pogledati do deset na teden. Ne odkrivam nobene muske, ki bi me res fascinirala in je ne bi že poznala. Začnem brati knjigo, pa je ne preberem do konca. Začnem slikati, pa me nedokončana in zaprašena platna še vedno čakajo.

Ne preživljam več takih večerov in noči kot sem jih včeraj, ker ni nikoli tako sproščenega vzdušja. Preveč slabe energije je vsenaokrog.

Rabim živali, da bi lahko skrbela za nekoga, pa jih ne morem imeti.

Se še sploh znam poljubljati? Zadnjim parim dečkom sem spretno odsekala ukradene poljube.

Parfuma si nisem kupila že skoraj pol leta, na tržnici tudi nisem več vsak teden. V Zvezdo ne hodim več na tortico in v Casablanci ne pijem več espressa. Ne kupujem si več vsaka dva tedna sama sebi rož in zgodilo se je že parkrat, da sem si pozabila nakapljati parfum na telo.

Manj se smejem, manj se jočem, več sem resna. Ne znam se več obleči v mojem stilu, ljudem odgovarjam deset sekund kasneje, ko se zavem, da me je nekdo nekaj vprašal. Dredov nimam več, uhanov tudi ne. V zelo bližnji prihodnosti načrtujem še eno novo tetovažo, a se ne bi čudila, če bi me ti plani čakali še dolgo.

Kot človek z do pikice pozorno zgrajenim in izdelanim stilom življenja imam občutek kot da bi me nekdo z blazino dušil, tako zelo me utesnjuje vse. Duše manjka pol in srce še poskušam uloviti.

VAJU LJUBIM! Najiskreneje sem hvaležna za prekrasen večer. To je bil eden tistih večerov o katerih se bomo čez par let pogovarjali “Ej, a se spomniš takrat…?” in ena izmed tistih stvari, ki mi bo čarala nasmehe na stara leta, ko bom vsa zgubana sedela na verandi pred neskončnim poljem in poslušala veter.

Sam Johna pa mam še zmer fejst rada!

1. To ni napisano v dvojini zato, da zveni bolj osebno, ko bo vsak izmed vaju prebral.((nazaj))

7 komentarjev

Ko vohaš v zraku junij. S sandali na nogah, z ogrlicami okrog vratu in s pirom v roki na stopnicah fontane. Klasika.

Spet sem rekla, da bom spala, pa so me (spet) kelnarji v Ortu nafilali s free drinksi… Baaah, kok lajf ni fair!

Prijetno utrujena sem. Drugače povedano - telesno in psihično zjebana v božju fakin mater, ker pač moj delavnik zadnje tri tedne (pa še naslednja dva) traja po 20 ur. Ampak sem zadovoljna s svojimi produkti. Da. Ponosna sem nase. Prav pridna znam biti.

S&M. Ne v seksualnem pomenu. Nočem, ne morem, pa vendar očitno oddajam preveč talepih hormonov v atmosfero.

“Vsaka oblast pomeni policijo in vsaka polcija orožje v surovih rokah in vsako orožje prinaša trpljenje in vsako trpljenje se sprevrže v upor. In vsak upor, ki preraste v revolucijo. Revolucija prinaša novo oblast.”
Koncert je bil super! NIET - klanjam se (čeprav se Marolt vztrajno upira temu izrazu. Aleš - hvala za vse! )Moj brat zadovoljen in zadovoljen. Več kot očitno. Mislm, da je malček ponosen name… Sumim… Jst pa nanj čist preveč. Jutri se poroči… jst pa čist preveč raznežena…

Ko bom velika (pametna, modra, lepa in indijski slon) bom režiserka videospotov. In glasbena novinarka.

Rada Vas imam. Ne dam. Nočem.

Ko sem živčna se mi začnejo potiti roke (v bistvu začnejo dobesedno lulati) in predel pod nosom.

Pizda, kako lep dan in večer je bil.

Moja obsesija s knjigami je prevelika.

Ko dobim novo službo, najamem svoje stanovanje.

Predstojnica (bivša) moje katedre me je danes vprašala, ko sem se skoraj zabila vanjo (ker je zaradi muske v ušesih nisem opazila) da me ne vidi nič na faksu. In sem ji povedala, da pavziram in da jemljem cel faks skupi tko… polaaaako. In me vpraša kaj pa potemtakem počnem sedaj - ko ji povem, mi pa izjavi “Ja gospodična, potem ste pa zgrešili faks”. Moj odgovor: “O jaaaa! Sej to sem vam povedala, že ko sem bla v prvem letniku!” Ona: “V katerem pa ste sedaj?” Jst: “V prvem.” (Njej se pač ne govori neuradnih stvari - torej, da sem v drugem, muahahha.) A jebi ga, sem bila čisto preveč pridna dokler ni nastopil faks, so vsi pričakovali čisto preveč od mene, pa kljub vsemu se ljudem očitno ne da dopovedati, da od mene lahko pričakujejo le nepričakovano. Jebi ga, res je tko! Anyway, njen odziv: “Jooooj Irena! (smeh in stisk roke)”

V četrtek grem v nabavo mojega stajliš vibratorja.

Ne maram trgovin z oblekami. Res ne. Že en mesec se odpravljam kupovat obleko za bratovo poroko, pa mi je še ni ratalo kupit, ker se mi gravža it v te kurčeve štacune. David, pomagaj!

Ura je pet, čez dve uri moram pa vstat. Super, res!

Dala bi se dol. Hkrati pa ne.

Sovražim ogledala. In izložbe. Ne morem se gledati.

Test je pokazal ne, telo danes tudi. Jok in na drevo. Hvala Budi.

Spodbijam vse možne teorije o sebi, ki jih imajo ljudje, ki so preveč prepričani vase in premalo vame. Empatija ljudje, empatija! To vam cel čas govorim!

Res sem pošteno, iskreno in pristno bitje. Da. To so moje top 3 lastnosti.

Naj se mi nekdo sprehodi po glavi, da se meni ne bo treba. Naporno mi je namreč, ker je hard disc poln.

Teranov liker je da best. Naredim najboljšega. Matjaž pa najboljše čevape s cimetom. Zdej ti verjamem, da znaš kuhat.

Zaljubljena sem… ful…

V LAJF…

Na zdravje! Na lajf! Na revolucije!

Irena

P.S.: Spet v rožicah. Ne bom več, my fat ass.

P.S.S.: Vem, da sem brezvezna ampak to je samo poročilo. Za tiste moje. Sam tko, da pustim sled…da sem ok. Da sploh sem.

12 komentarjev

Kako neizmerno lepo je, če se na en čisto običajen petek v naglici dobesedno zabiješ v najlepšo ljubezen svojega življenja, ko sta oba zatopljena v musko, ki prbija skoz slušalke in v mobitel, ki sporoča, da imata še tri minute do vlaka. In se samo osuplo, zmedeno, presenečeno spogledata, zamrmrata ime drug drugega in se toplo objameta. V naslednji sekundi, ko se spet oba zaveta sveta okrog sebe in postane malček nerodno, se hitro opravičita za naglico in odšibata, ker ura sporoča, da imata še natanko dve minuti časa do odhoda.

Ko tako oba fletna odhitiva vsak v svojo smer, se ustavim, obrnem in pogledam za njim. In me prešine val topline skozi celo telo - ko je ravno tako bil petek v začetku maja, bilo je toplo, koža se je ponosno razkazovala, oba sva bila lušna, bila je železniška postaja in jaz sem jokala, kot nisem nikoli potem za nobenim. In se nasmehnem, prižgem čik, našponam Šinobuse na mp3ju do konca in odpičim dalje…

Najlepše dišim ob tebi. Komaj, ko se ti približam v objem se zavoham, takrat pride do izraza moj vonj in moj parfum. Spojen s tvojim diši najomamnejše…

Ti si za v knjigo, za v film. Midva sva za v film. Ta knjiga je zaprta in na polici, zgodba je pa za vnuke. Love you. Tam, nekje, nekoč…

Sem pa sveže zatrapana. Malček. Čist malček. La primavera, ki te častim, o la primavera…

5 komentarjev

LOOOOOOOOOOOOOOL!!!

Vsi moji najdražji razen treh, ki se nahajajo trenutno nekje v tujini ali pa na berglah, so me več kot 24 ur obkrožali. Vsi razen enega pa so me zabavali in nasmejali do solz. Že dolgo časa (eno leto?) se nisem imela tako lepo… Vas ljubim, obožujem, častim, tako iskreno, da že kar boli. Srca moja in pravljična bitja.

Sto ljudi mi lahko dopoveduje stvari, ki jih že vem, ki so logične, smaoumevne, sto ljudi vem, da mi hoče dobro, ampak dokler samo glava šteka, srce pa še ne čist, ne pomaga. Pustite mi, da se do konca opečem. Sama moram priti do tega, nič drugega ne pomaga. Osel gre samo enkrat na led, ljudje imamo drsališča…

9 komentarjev

So stvari, ki jih ne moreš skriti. So stvari, ki še vedno grejejo, vsake toliko časa celo še žgejo. Ko bo prišel tisti dan, se bom raztrgala na prafaktorje, ki se bodo apatično pustili utopiti v kadi solz. V zadnji slani kaplji življenja. Zelo verjetno. Toplina je omamna, razum pa neomajen. Najčistejša iskrenost in veličina čustev, srce večje kot Sonce ter najplemenitejša lojalnost so pojmi, ki me definirajo in katerih novo razsežnost, ki se je ne da izmeriti v besedah, sem odkrila šele ob tebi. In vem in se zavedam, pa vendar se zdi, da še vedno nisem dojela. Ampak bom, še malo rabim, upam. Ko me že zamotijo drugi, me ti znova omehčaš in me kot jojota vračaš k sebi. Blazinicam na prstih manjka najljubša koža, na katero bi se zlahka pustile prirasti. Tako prekleto dišiš.

Mogoče je pa le ta tradicionalno nor april, ki s svojim zasvojljivim vonjem po dežju, pomladi in navdušenju prečisti nosnice in jim omogoči, da se prepustijo slediti feromonom. Možno.¹

A ni smešno, da človek ne more videti in (o)ceniti dokler ima stvari pred nosom in se jih neposredno dotika in da se mora, tako kot pri gledanju impresionističnih slik, čisto oddaljiti in ohladiti, da lahko sploh uvidi, da bi to takrat lahko bilo to in da dejansko je bilo. In se takrat, zaradi uporabe preteklika zgolj nemočno nasmehne in reče piiiiizda.

Na radiu vrtijo Moondance.

1. Arbeit macht frei! Baba blesava, zbrihtaj se!((nazaj))

8 komentarjev

Dodgsona mamo radi. Največkrat citiran za Bibiljo in Vilijem iz Stratforda na Avonu. Spomnim se, da sem pri kakšnih 10 ali 11 letih prebrala najprej Kaj je želva rekla Ahilu, šele potem Alico v Čudežni deželi in Alico v ogledalu. In se čisto zaljubila. Sploh ob moji ljubezni do matematike in logike. In njegovi ljubezni do punčk. Moj najljubši pedofil. Rad je fotkal gole ali napol gole majhne deklice in jim pisal ljubezenska pisemca. Z 11-letno Alice bi se skorajda celo poročil. Baje. Ja vem, sick mofo sem. Anyway, po Marquezu, ki sem ga prejšnji teden v dobrih treh urah spet požrla, sem začela brati Alico in prav smešno se mi zdi kako opazim stvari, ki jih pred petimi, desetimi leti nisem. Nina maš prav, staram se, čist preveč. V vseh pogledih

Zakaj to govorim? Ker sem slikala dve uri in se zadela z olji in terpentinom, spila tri pirčke in si zraven zvila joint. Ne nič globljega ni. Sam že dolg nisem zadeta pisala. Pač dnevniško beležim kok nižje lahko še grem s pametjo.

Ta komad se mi posluša danes. Po stotih letih. Nej bo to današnji song za lahko noč. Hvala ti srce moje za danes. in hvala še drugemu srcu - miša mal ekran popucaj preden te spet prešine misel o podobnosti!

1 komentar

Moram se naučiti dokončno popucati stvari in jih karmično pustiti za seboj. Mislila sem, da znam, pa mi očitno še vedno ne gre najbolje od rok ta mirnost in hladnost ob dogodkih/osebah/pogovorih, ki si zaslužijo, ničesar drugega kot zadnjo brigo. Še vedno me zabolijo marsikateri spomini, še vedno me prešine marsikatera zlobna beseda ne umnih, ki hočejo biti v očeh množic več kot le-to, še vedno se spomnim vsake nelojalnosti, ki so mi jo moški na indirekten način izkazali. Okrog mene vrt pelina in kamnita bolečina.¹ In me gane in me zaboli in me razbesni. In ne gre iz glave. Občutek bolečine pozabiš, vedno pravim ljudem, ki tako radi jamrajo. Krivice, izdaje, nelojalnosti in nehvaležnosti nikoli.

The devils are girls with Van Gogh’s missing ear
You say what you want but filth is all that they hear
I’ve got the jigger to make all you bigger
Ladies und gentlemen
So drop your piss room bait, and make sure you’re not late
You tramps and lunatics
It’s a trick that’s gonna make you click ²

Moram popucati preteklost, jo zliti v straniščno školjko in potegniti vodo. Dovolj galon sperme smo pogoltnili v zameno pa dobili produkte brezmejne človeške neumnosti, zlobe in brezsrčnosti.

Čutim namreč, da sem v fazi urejanja lajfa. Ki je slučajno prišla vštric s spomladanskim čiščenjem in fino konstelacijo planetov. Na faksu postajam pridna in kot za stavo, a jebi ga res sem perfekcionistka, pobiram desetke³, s projekti, ki mi jih profesorji in naključni ljudje, ki vstopajo v moj lajf ponujajo, si počasi ustvarjam neko ime na nekih kao intelektualnih področjih (dostojanstva premorem namreč toliko, da me v prodajanju telesa ne boste videli ), nove ponudbe za službe se mi ponujajo skorajda na vsakem vogalu (to leto je res plodno), čistim zgodovino moških in se kot hudič česna izogibam novih zgodb (samo en človek je potreben, da ti priskuti vse kar je lepega in te zaklene v tvoj školjkast domek), spet športam, meditiram in se nasploh načrtno umirjam, skrbim zase in kolikor se le da za svoje zdravje (kljub temu, da smo ta teden spet parkrat veselo padali skupaj, bruhali in pljuvali žolč in kri), črno črnasti kavi, piru, Jim Beamu in dvem škatlicam marličev se seveda ne odpovem za nič na svetu (v lajfu pač moraš met stil ne? Deficit lojalnosti je že tako preveč prisoten.) ker bi pomenilo, da dajem svojo dušo na dražbo. Predvsem pa najpomembnejše (!!!) z mojim Soncem se v tem mesecu selim iz meni ljube in z veliko truda odkrite Zupe v strogi center moje ljubljene Ljubljane. Fino bi sicer bilo, če bi se lahko zmenili, da bi se vselili šele s 15. aprilom. To bi res bilo da best, saj imam trenutno še malček frko s par projektiči, pa tudi “selitveni servis” je treba organizirat in ga ljubko prositi za uslugo. Pa še vselitveni žurki bi sledil moj slavni oh-in-sploh-very-important rojstnodnevni žurčić! Sami žuri! Yay!

Vse kar bi še potrebovala je…khm, khm… “sproščanje hormonov” na zelo perverzne načine. Ampak ne gre. Morala je bistveno previsoka in plemenita. Tisti krasni dečki, ki me obdajajo in bi jih takoj peljala na en joy ride ter so sam-bog-ve-zakaj čisto slučajno še “zapaljeni” zame, pričakujejo od mene zjutraj še muckanje, zajtrk in še kak zmenek. Vem, da bi me radi peljali mami predstavit .Tega pa trenutno res ne morem nobenemu ponuditi. Oziroma mislim, da še dooooolgo ne bom bila sposobna. Edino kar mi je res škoda je to, da sem skorajda prepričana, da bi se pustila v drugačnih okoliščinah, kakšno leto nazaj naprimer, čisto zlahka očarati. Ker konec koncev imam zelo prefinjen okus za moške in ti ustrezajo vsem mojim kriterijem. Le srce se noče zaboga odpret. Glava se muza, stoično srce pa trdo kot kamen in kost. Ampak ajde, za sladkosti lahko tudi sama poskrbim. Zaenkrat.

Ta pomlad bo še mega. Čutim to. Karma namreč vedno odigra svojo fair-play vlogo.

Vikend na primorskem človeka čisto izmuči. Prepleskala sem oba hodnika in se nažrla ko eno prase. Mami je namreč takoj opazila, da sem izgubila pet kilogramov, kar je v naši familji kriminal. Zato si je za misijo vikenda zadala, da me nafutra do onemoglosti in mi “pomaga” pridobiti pogrešano kilažo. VERJEMITE, pri moji mami nimaš izbire! Shoot me.

1. Svetlana Makarovič: Pelin.((nazaj))
2. Marilyn Manson: The Golden Age of Grotesque.((nazaj))
3. sedmica in dve devetki iz prvega semestra mi kvarita letošnje povprečje ((nazaj))

12 komentarjev

Danes sem spala ko micena bebica skoraj 6 ur! Lavandorovo eterično olje vtrto v zapestja pomaga. Mami, naš vrla strokovnjakinja in mojstrica za vse, mi je včeraj brala iz neke knjige celih deset minut po telefonu kaj vse pomaga pri nespečnosti (in posebej počasi in glasno prebrala tisto o kajenju, uživanju alkohola in drugih substanc ). Seveda sem zraven umirala od smeha, še posebej zatem, ko ji pač rečem, da mi res ne rabi brat, da bom že shendlala in mi ona odgovori nekam odsotno, da ok in me da na ignore in bere dalje. Vedno ista štorija! - vedno ko pade v neko stvar, je sploh ne moreš pripraviti do tega, da bi se s čim drugim ubadala. Grozna je! Grozen, grozen, grozen škrat naš! Tako grozna je, da se ravnokar odpravljam na tržnico po en ogromen šop rož. Vrtnice, lilije ali pa tulipani - te ima najraje. Jutri namreč pride k meni na eno kavo v Ljubljano in za 8. marec se vsem fajnim puncam da rožice ofkors! (Jst ji bom sicer en dan prej, ker pač ne gre drugače.) Kdor tega ne stori je bebec, ki verjetno ne dela še kakšnih drugih stvari, sploh pa ne tistih v povezavi s pozornostjo, ljubkimi malenkostmi in razveseljevanjem tistih finih in pomembnih ljudi okoli sebi. Tako da bom seveda nabavila cvetje še za vse moje drage gospodične, tiste dve s katerimi se dobim po veliko mesecih na kavi, gospodično sestrico s katero grem danes v Cankarja gret stolčke in gospodično bratovo punco.¹

Zgubljanje po tržnicah mi je nekaj najlepšega. Kupovanje cvetja in začimb, barantanje, poznavalsko ovohavanje (in včasih tudi glumljenje zato, da te ne osleparijo) in pretehtavanje sadežev in zelenjave, nasmehi, pozdravi in stvari “za zraven, ker ste simpatična” ki mi jih branjevke in branjevci podarijo so priceless. Že kakšen mesec je odkar sem nazadnje bila na tržnici. Zato upam, glede na to, da se pomlad s svetlobno hitrostjo približuje, da že prodajajo zelišča in začimbe. Moj ogromen začimbni lonec je namreč že od decembra prazen in treba je posadit rožice in začimbice. Poleg svojih knjig, plat, fotkiča, določenih dragocenosti, v bistvu vsega kar me čisto definira, so začimbe ene izmed tistih stvari, kjer sem strašno alergična, da se jih kdo dotika ali bognedaj trže in obira ali zgolj menca med rokami zaradi finega vonja brez mojega dovoljenja in prisotnosti. Moj značaj levinje se pokaže samo pri stvareh in osebah, ki mi fejst pomenijo in do katerih sem izredno zaščitniška. Vem, da zveni neumno, ampak ne morem si pomagat.
In sori kameradka, vem, da ti lavander smrdi, ma jutri ga bomo posadili, tako da se bo treba sprijaznit… Čeprav mislim, da boš bila vesela vsaj tistega učinka, ki ga ima v koherenci s tobakom.

Intermezzo - kakšen pofukan deja-vu pa zdej doživljam! O moj bog. Še en intermezzo - šit, sploh ne morem verjet kako dobro se po dooooolgem času spet počutim! Yay!

Aja, na vrsti za sanje je bila spet tema krvi, kljub branju Pavesea in polnočnim pogovorčkom. Jutri bodo spet ta fine, komaj čakam.

Laufam na tržnico, na kosilo v tajsko restavracijo Da Buda (kok-se-kul-sliši) in na kafečke. Pol pa, zeeeeh, v službo.

1. Pri nas je familja A VERY important thing. Poleg hrane seveda.((nazaj))

Brez komentarjev

Jebeš CV, če pa nimaš tistega kar je res vredno.

Sklep dneva: Moje šmrkavce v Che majicah bom povabila na en vikend na morju, da se ga napijemo skupaj in zapohamo, pa mord še kej drugega. Z musko naglas. V iskanju Pink Floyd majic, s sloganom “Tito je (bil) car!”, z ljubeznijo do umetnosti, znanosti, kulture. Z ljubeznijo do hrane, do lupčkanja, do ciljev. Pa četudi mi spet moje tamale upalijo lušne, temnopolte dečke, ki jih izvlečejo v najbližjo grmovje, v sosednjem pa se valja tamali s še mlajšo estonsko bejbo, ki je model, drugi dve tamali pa medtem odkrivajo čare Heinekena, “ta velka” kemičarka pa ma hard core filozofske debate. Sam da se majo in mamo fino. Jebeš ostalo.

To so tisti občutki, tista priznanja, tiste potrditve, ki jih zamenjam za vsak kurčev CV, za vsako diplomo, za vsako desetko na faksu. Kadarkoli.

Rada vas imam. Pogrešam vas. Moji miceni carčki.

Kako vam že nardim jst? Aja…:

Muaaaaaaa!!! *** [lupčke delim vsem naokrog]

29.2. (ob 16:30): Disclaimer - čeprav sem si že obljubila ampak zdej pa res, ne bom več pisala pijana postov.

2 komentarja