Arhiv za kategorijo 'margeritas ante porcas'

23
Maj

Pretečen rok.

Ko najdeš škatlice antidepresivov, ki jim je pretekel rok, veš, da si ok. Da bo vse ok, pa čeprav bodo nekatere stvari okrog tebe še naprej bledele, se kvarile in izgubljale svojo vrednost.

Ne maram sprememb, res ne. Zavedam se, da je vse minljivo in da se stvari in ljudje spreminjamo, sam vseen nisem pričakovala, da bo nekaterih stvarem že tako hitro pretekel rok. Nekatere stvari se vrnejo, nekatere pač ne. To dejstvo se moram še naučit sprejet v lajfu. Čau moja najljubša majica, čau zdravje, čau prjatučki, čau Che bar.

YouTube slika preogleda

Do you remember the days
We built these paper mountains
And sat and watched them burn
I think I found my place
Can't you feel it growing stronger
Little conqueror

I'm learning to walk again
I believe I've waited long enough
Where do I begin?
I'm learning to talk again
I believe I've waited long enough
Where do I begin?

Now
For the very first time
Don't you pay no mind
Set me free again
You keep alive a moment at a time
But still inside a whisper to a liar
To sacrifice but knowing to survive
The first to find another state of mind
I'm on my knees, I'm waiting for a sign
Forever, whenever
I never wanna die
I never wanna die
I never wanna die
I'm on my knees
I never wanna die
I'm dancing on my grave
I'm Running through the fire
Forever, whatever
I Never wanna die
I Never wanna leave
I'll Never say goodbye
Forever, whatever
Forever, Whatever

  • Share/Bookmark
12
Apr

Great expectations…

…great disappointments.

People look at you and me to see what they are supposed to be. And, if we don’t disappoint them, maybe, just maybe, they won’t disappoint us.1


-------------------------
  1. via mr. Walt((nazaj))
  • Share/Bookmark
10
Okt

10.10.10

Ljubosumje, zavist, privoščljivost. Očitno zadnji trend epidemičnih razsežnosti. Oh, ubogi zafrustriranci nezanimivi, kmetavzarji in art-fagi. Sej bo. Sej bo…

Jah, tud sama sebi sem fouš za srečo, ki jo posedujem. Sam spotoma bom pač očitno postala še grof Kasandrić in odjebala vse kar hodi in leze. Bolj kot me ljudje ne bodo marali, manj mi bodo morili, ergo, ljubši mi bodo. Antropofob, da, forever and ever.

YouTube slika preogleda

Fakin nujno rabim dopust in pobeg z najdražjim stran, stran, stran. Ta teden Makedonija, čez dva tedna Praga, še najrajši pa bi šla še v neke jebene toplice, kjer bi bla obkrožena sam s penzionisti in se mi ne bi blo treba z nobenim pogovarjat.

  • Share/Bookmark
06
Sep

O dotičnih trdotičnih, trdovratnih in časa potratnih.

Če vas že slučajno zanima kaj počnem.

Že zadnjih nekaj ur se poigravam z mislijo, da bi skurla in prepražila možgane vseh moških, ki so kadarkoli z varanjem prizadeli, zatraumirali in zafrustrirali katerokoli prekrasno, pa tudi kakšno manj krasno, deklico in jo zaznamovali, tako prevarano kot tudi priložnostno ljubico, z nezaupanjem, nesamozavestjo ter jo okradli sanj, da obstaja možnost, da tam nekje pa obstaja en prisrčen deček, ki bi se zanjo potrudil in ji dal nekaj lepega. Nekaj lepega v celoti, ne samo nečesa na pol. Te skurjene možgane bi potem vrgla vsem ščenetom, ki jih plastične lublanske babe z zategnjenimi ustmi vlačijo ob nedeljskih dopoldnevih v torbicah po promenadi.

Strašno me jezi, ma kaj jezi, besnim, ko slišim zgodbe o takih človeških izrodkih nevrednih lastnega imena, ki si zavoljo svojega trdega kurca, uplahnelega ega in zdolgočasenega spolnega življenja drznejo narediti tisti odločilni jebeni korak naprej proti uničenju nekega življenja. Seveda najkrajšo ponavadi potegnejo ljubice, trdi kurci so namreč sposobnih premnogih velikih besed, pod težo katerih klecnejo včasih celo tiste najmočnejše, najnačelnejše, ki na vse pretege poskušajo stiskati zobe in ne razmišljati o svojih mokrih hlačkah, ki bi jih lahko otiskale, ko so s prepražencmi na kavi.

Med besnenjem sem se spomnila Simoninega brilijantnega zapisa, za katerega mislim, da bolj do vejice točno ne bi mogel zajeti bistva in sama poskušam zdejle ubesediti zelo podobno jebo, pa mislim, da se lahko pod njen zapis le podpišem, ker se bolje tega ne da spraviti v besede.

Na začetku se včasih pred vso sladkobnostjo adrenalina v žilah zavedaš, da bo takoj, ko bo zaprl vrata za seboj, bolelo. In boli. In naslednjič ravno tako boli in potem spet. Boli. Ta bolečina se potem začne obratno sorazmerno s sladkostjo srečanj večati. Tako sladkih srečanj kot so tista na začetku je potem vse manj in vsako ima manjšo intenziteto. Kmalu prideš na 50:50, ko je že ornk grozno in se ti meša, glavo imaš že popolnoma zmešano od vseh hormonov, srce čisto zaljubljeno. Prej ali slej prideš na 10 posto sladkobnosti in 90 posto bolečin.

Verjemi mi draga moja, da nočeš dočakati dneva, ko te ne bo nafilal s čisto nič energije. Takrat bo 100tka na drugi strani tehtnice in takrat bo bolelo tako zelo, da je škoda lahko nepovratna.

Lepa si, seksi ko sto mater in brihtna tako, da glava peče. Vem, da je on trdovraten in ti ob njem trdoščega, pa vendar te prosim, spizdi stran. Ker mislim nate ful. Ker te čutim. Ker RES vem.

YouTube slika preogleda

He left no time to regret
Kept his dick wet
With his same old safe bet
Me and my head high
And my tears dry
Get on without my guy
You went back to what you knew
So far removed from all that we went through
And I tread a troubled track
My odds are stacked
I’ll go back to black

We only said good-bye with words
I died a hundred times
You go back to her
And I go back to…..

I go back to us

I love you much
It’s not enough
You love blow and I love puff
And life is like a pipe
And I’m a tiny penny rolling up the walls inside

  • Share/Bookmark
19
Jun

Wet and rusting.

Kako lahko en stavek, ena gesta, enkrat povzdignjen glas, ena uničena noč in dvakrat zaloputnjena vrata izničijo učinek vseh bolno lepih stvari, ki človeka heroinsko omamljajo do stopnje bebavosti…

Bes, ki ga stopnjujem do skrajne agresije in o katerem bi poleg marsikaterih drugih lastnosti Sigmund lahko marsikaj povedal, sem se to noč modro odločila prespati, vendar se je, glej ga no zlomka bogve zakaj, danes ponovno prebudil. Btw, danes si mi prvič zasmrdel. Chinaskiju v meni si zagnusil alkohol.

Ne vem, mogoče ker sem nekje na poti tam med bebavim Minotavrom in Fatalcem svojega življenja odrasla. Mogoče, ker sem se to zimo naučila zares ljubiti in zraven utrpela trajne poškodbe. Mogoče. Mogoče, ker je moj bolan imaginarni genij za trenutek odložil svoje delo in se spustil z Meruja ter začel postopoma, previdno in potiho uživati v poslušanju tvojega dihanja med spanjem in peki palačink z orehi. Mogoče je nekje tukaj vmes razum položil robček prepit s kloroformom na gobec moji drama-queen naravi.

Kapitalna napaka. Stokrat sem si že dejala, da ne bom sprostila svojega oklepa in deviškega pasu, ki temu ne služi, pa sem se nekje med pranjem tvojih usranih t-shirtov in sanjarjenjem o otrocih in rošastem mačkonu zajebala. Voila, vzamem nazaj. Ne obstajam več, dokler si kolen ne obrabiš zaradi plazenja za menoj. Poln kurac imam debilov brez vsakega spoštovanja. Tiramisu te je včeraj čakal v hladilniku, mene čaka danes dildo doma, naju pa Kolpa drug teden pač ne bo ne čakala, ne videla.

Boli me kurac za tvoje šopke afriških lilij in vseh ostalih trav (ki btw niso moje najljubše rože), za tvojih nekaj sto sporočil, kako zelo me ljubiš, če vedno, pa čeprav malokrat do sedaj, zajebeš vse tisto kar si s trudom zgradil in si pri svojem zajebu daš duška skoraj bolj kot pri pitju alkohola. Od ljudi, še posebej od tistih, ki sem jim draga in ki so mi dragi, pričakujem, da se bodo naslednji moment ali pa vsaj ob naslednjem svitu opravičili in oddolžili. Ne! Ti svojo sago o zajebu naslednji dan samo še stopnjuješ. Vsakič znova! Prizadeti znaš res feeeejst, bravo maestro! Bojim se svojih strahopetnih korakov nazaj, bojim se svojega umikanja in zatekanja tja, kjer je fino, toplo in kjer je moj ranjen ego vedno znova pobožan in spet postavljen na piedestal…

A te boli kolk od spanja na klopci v parku?! Veš kaj, break a fucking leg. Literally.

Hvala za rože.

YouTube slika preogleda

I made you a present, you’ll never expect it

And when you unravel the secret will travel

It’s hard to take risks with a pessimist

I hope that this shaking will help us awaken

Separated by skin ‘til we let ourselves in

It’s hard to take risks with a pessimist

It’s hard to take risks

I hope one will burn me, I know you’ll desert me

(This is the closest I’ve come to touching you the way I want)

The hope can be painful, I’ll try to be faithful

(It’s hard to take risks)

  • Share/Bookmark
07
Apr

Načrtujem umor črnega pudlja.

If you mess with my people, you mess with me…

…E lei é l’ altra metà della mela…

YouTube slika preogleda

Če je Ona Mick, potem sem jaz Keith. She yells, I punch.

Gremo. Na tipe, fuzbal in pivo v Šiško. Več njih. Arsenal in ti jih potrebujeta, jst pa… jst pa veš, da sem še zmer tle in ista, tvoja vdana Sanča Pansa in pivska kompanijonka. Zmer. Za zmer.

Love.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
01
Feb

Ena sama misel.

Ti.

Dve misli. Ti in pisanje. Moja moč se skriva v besedah, nekaj moram narediti iz sebe.

Horoskop mi pravi, da se bo moje ljubezensko življenje stabiliziralo junija ali julija. Oh c’mon, to sta zmer najbolj dolgočasna in depresivna meseca. A lahko kdo napiše, da se bodo moje zvodenele oči in jetra stabilizirala, prosim lepo?! Like, now?! Hvala lepa.

Ti si tam in jst sm tle. Ti boš tam in jst bom še zmer tle. Al pa nekje drugje. Fajn je imeti svoje zlato tele in platinasto telo, čeprav se samo cepci lepijo na moje telo in samo romantiki na zlata teleta. Ampak me je mama rodila kot patetika in vzgojila v romantika. Aha, torej si ti kriva, milostljiva, deklica neusmiljena! Tvoje uroke, draga mama, bom poskusila pretentati s čisto novo zvezo, ki mi bo dovolila prestopiti svoje zdajšnje truplo in iti dalje, haklc pa bo ravno v tem, da ne bom nobenega zraven prizadela. Kul plan, ne? Moj mail imate. Prijave sprejemam namreč samo prek maila. Starost, videz in stanje na transakcijskem računu niso pomembni faktorji.

Kdaj bo to moje, no naše, no v bistvu bratovo dete vzklilo?! Rabim otroško kompanijo, da me naučijo vse kar že vem. Pa sem že pozabla, pozabla čutit. Želim, da me naučijo vse, kar že vem, da bom loh rekla, da vem, da nč ne vem. Povedat pa ne smem.

Mam blokado. Rada bi spisala to jebeno srčno stvar do konca, pa se mi že dva tedna nikamor ne premakne. Čisto brez inspiracije, čisto brez izgovorov, čisto brez lajfa, čisto brez krvi. Še celo meso kopni. So tud za to krivi propranololi in paroxati?

Obnavljam ta pofukan blog, na katerega nimam že dva meseca1 nič za napisat (fak, kok hitro gre cajt!), zato da veste VI, Moja neustrašna plemenita Srca, kako sem, ali bolje rečeno kako nisem. Da mord crkujem in da bi se mogoče čisto zapufala za en eternal sunshine of the spotless mind.

Torej. Pišem. Sem na odru. Kupujem lajf. Kupujem čustva. Še bolje jih pa prodajam za male pare. Velik itak povečini niso vredna. Kupujem svobodo.2 Dilam se glede drog in pasušov za pobeg. Rabim spizdit nekam. V Arizono, Kalifornijo, v Bolivijo in v mojo Srbijo, k ljudem, ki jih ne poznam, pa so bolj moji, kot vsi kofetkarji tlele. V Srbijo ja. Matr evo, alea iacta est, marca grem, moram, rabim.

P.S.: Bi dala musko. Pa je spet ne bom. Z istim razlogom, da. Sploh pa se jo je itak en kreten že več kot preveč naužil, ko je pogruntal geslo do moje nadzorne plošče in je lahko preposlušal vso prepovedano musko in prebral vse, še bolj prepovedane stvari. Prostozidarstvo je res ena fajna stvar…sam poštekat je treba, ne?


-------------------------
  1. Ja, ja, komot lahko tle protestirate vsi, ki ste na tem mestu opazili kako zelo se precenjujem… ;) ((nazaj))
  2. Ej, a ve kdo kok košta tisto Sonce, ki naj bi bojda bilo nekje tam gor, pa ga nism vidla že od septembra? A mislite, da je zdej, ko smo v recesiji, kej bolj poceni? No, po moje bi se vsaj kakšen popust dalo zrihtat, če prihajaš iz države, ki pošilja na evrosong same zmagovalne in ultrakvalitetne komade, a? To bi zihr moralo zadostovat, da mi zbijejo ceno na dva milijona evrov. Toliko mi bo namreč jutri Loterija Slovenije nakazala na račun.((nazaj))
  • Share/Bookmark
11
Jan

Once upon a time there was a little loonie girl in dorothy’s shoes. One day she met a boy, that was even greater loonie than she was. But he wore Vans…

Kot bi rekel en simpatičen fant, počutim se kot, da bi tisoč let nazaj padla s konja in se zbudila v današnjem svetu.

V mojem imaginarnem1 svetu vse štima, vse je tko kot mora bit in status quo mi čisto odgovarja. Brez muze in safra pač ni presežne kreative. Ko delam cirkusantko iz sebe in žongliram s svojim iztrganim srcem ter počnem sto luštnih neumnosti samo za njegov nasmeh in se mi hkrati zdi, ko ob nekom drugem v postelji oblečena samo in zgolj zaspim, nekaj najbolj perverznega in umazanega, če moja dlan počiva celo noč v njegovi.

Ko imaš nekoga tako zelo rad, da si se celo temu filingu pripravljen odreči, le da ga lahko obdržiš v življenju. Samo včasih, ko se uležeš, se prevrne v očeh posoda z vodo in se zaveš svoje maternice. In v trebuhu je toplo, ko pred seboj v dlaneh motriš rdečo utripajočo gmoto, iz katere lije in šprica rdeča tekočina po luknji v tvojih prsih in belih stopalcih in belih rokah in belem obrazu, posejanim s parom črnih začudenih oči, ki kukajo izpod razkuštranih pramenov temnih dolgih las. In čist nič ne boli, samo lepo je. Sej pravim, čudni so ti dnevi, in tisti pogled, ki me je čisto zasvojil in tisti konj, ki ni bil dobro osedlan…

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. You are what you love, not what loves you…((nazaj))
  • Share/Bookmark
06
Jan

Peti v mesecu.

Danes se mi zdi, da je topleje kot prejšnje dni in da je moje telo lažje kot včeraj. Iščem po stanovanju izgubljeno zlomljeno uho, nabijam Manuta in Radio Bembo in zraven popiskavam na modrookega nosana. Zdej se spet1 zavedam, da ipak obstaja medikament, ki je zmer tam in ki name vedno znova zdravilno učinkuje in vzamem nazaj vse besede, da noben v mestu ne govori mojega jezika. Je fino ko vem zdej, da ne rabim jemat nobenih jebenih tablet, ampak samo pokličem nekoga, ki me zmer nasmeje in nekoga, ki bi se zmer pogovarjal točno tisto o čemer bi se jst. Ko je toliko lepih besed izrečenih in tako lepo spletenih med seboj, da mi vedno dregnejo in požgečkajo duha in ga čisto prebudijo. Ko je um neskončen in srce še večje in je ob deficitu srca in recesijski histeriji butastih drekcevpekcev, ki je sama ne razumem, to dejstvo tako prekleto poživljajoče, kot rdeča barva v črno belem filmu. Ko sem čisto inspirirana pod tem vplivom in se mi zdi, da mi bo razneslo glavo od vse domišljije, ki jo nujno moram spraviti na papir in me hektično prehitevajo čudovite (za)misli, hkrati pa kolnem dejstvo, da imam čez tri ure kolokvij in seminarsko ter esej2 do jutri.

Kakorkoli, fajn je biti petega v mesecu, ko me poleg napolnjenega transakcijskega računa čaka še najboljši prjatu, ki me čisto čuti, šteka in ve o meni tudi tisto česar sploh ne ve. Nekaterih ne rabiš videti vsak dan, pa vendar dajo več kot vsi ostali skupaj ter ostanejo, tudi ko ostali že zdavnaj odidejo s pasuši za pobeg in zmer nekako čutiš v sebi, da malce pazijo nate. In čisto mogoče je, da je ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila v življenju to, da sem te spoznala. Sam se bom še zmer naprej delala, da si mi zoprn ter se ob pirih brundajoče prepirala s tabo glede tvojih provokativnih bedarij in nikoli, nikoli, nikoli ti ne bom povedala, da si mi včeraj čisto zares rešil življenje.

You got yourself friend for life, hunny. ;)

Z veliko brundajoče ljubezni,

za zmer tvoja prjatlca Irena.


-------------------------
  1. Vsaj nekaj dni bo trajalo…((nazaj))
  2. Umetnost dvigne glavo, ko religije sprostijo svoj prijem.((nazaj))
  • Share/Bookmark
04
Jan

Kopnim, ko rosna sraga…

Always alone, never lonely. Cut the crap.

Temu, da grem jutri kupovat z mojim dragim Srcem nov vibrator kljubuje dejstvo, da padam zadnje čase1 samo na geje, zasedene ali grde moške. To da je vsem, razen gejem, skupen ekstremen (emocionalni in/ali moralni) debilizem, ne bi posebej poudarjala. Kakopak, sem skrajno nezanimiva dečva, ki se lahko zadnje čase pohvali na vprašanje ‘S čim se pa ti kej ukvarjaš?’ zgolj z valjanjem po travi, smučanjem in potapljanjem in hkrati še vedno nisem fit.

Večina ljudi za katere bi dajala roke v ogenj, me zadnje mesece razočara na vsakem koraku in sploh si ne morem predstavljati, da bi bilo slabše. Me je ob prvi misli, da bi pobegnila nekam stran stisnilo in mi je bilo hudo in mogoče, mogoče čisto majčken, me je za sekundo spreletelo, da bi bilo za koga nož v srce, če bi šla… Sedaj pa motrim sebe in misel, da mogoče še nikoli nisem bila manjša in naivnejša punčka, ki bi bolj verjela v stvari, ki dejansko ne obstajajo ali pa so obstajale samo za trenutek ali dva. Moj matematični, racionalni um mi govori, da je to dobro, da se naredi selekcija med ljudmi, ki me obdajajo in za katere bi še par tednov ali mesecov nazaj stavila ves denar. Kadarkoli. Po levje bi lahko izpraskala oči vsakemu, ki bi jim hotel blizu. Zdaj se poskušam navajati na dejstvo, da mi je vseeno. Srce se je že zdavnaj razletelo in očitno koščki samo še na manjše prafaktorske enote letijo, sama pa popolnoma nemočno opazujem kako se vse okrog mene dogaja z eksponentno hitrostjo napito s smehom in radostjo, jst pa samo stojim na eni in isti točki in noge se mi kar nočejo odlepiti in iti. Kamorkoli. Rezat žile ali pa na travo, ki je bolj zelena. Bojda, da je prav, da se naredi selekcija in prostor za nove ljudi. Za nove bolečine?

Čakam na maj in ta kar ne pride, četudi se dnevi že daljšajo in mi filajo sanje. Mislim da se, čisto iskreno, nisem počutila bolj v pizdi že od leta 2001 in pojma nimam, koliko nižje se lahko še spustim. Temelj morale je sočutje in vsak dan znova stopam v gnoj ter pazim, da se mi robovi vrečastih hlač ne osmradijo. Strahovi so z vsakim dnem večji, sanje bolj moraste, banalne življenjske funkcije omejene, srce pa osiromašeno. Ko kot sestradan volk iščeš hrano v naslednji žrtvi, ki bi te povabila na pir, te opila in te z besedami, tistimi tapravimi, malimi ali velikimi vendar pomembnimi, omamila vsaj za nekaj dni. Tolk, da preživiš. Prejšnjo zimo so me rešila takšna pirčkanja z nekom, za letošnjo pa dvomim, nič ne kaže, da kdorkoli v tem mestu govori moj jezik ali pa da se ga kdorkoli želi učiti.

Baje smo nekateri ljudje pač rojeni s tragedijo v krvi in z venami, ki se ožajo in sušijo…

Always lonely, never alone.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Leta?((nazaj))
  • Share/Bookmark
18
Dec

Nočni utrinki ali ‘Long live rock’n'roll!’

Tistemu, ki vrti zdele musko na ves glas pod mojim oknom, se najlepše zahvaljujem. Spati resda ne morem, ampak okus za musko ima pa tip fakinfenojebenomenalen. Vse kar si vrtim zadnji teden, odmeva iz njegovega avta – Placebo, The Pixies, Smashing Pumpkins… In čez pol ure, ko bodo po mojem mnenju sosedje začeli metati raznorazne predmete skozi okno, mu bom jst zaklicala ‘bravo stari!’

Včeraj sem se ga napila beyond preveč. Obljubo, da bom pila samo zeleni čaj cel večer sem prelomila, ko so mi bivši sošolci – imeli smo reunion z maturantskim gimnazijskim razredom – natočili prvega jegra. Kolokvij sem danes prespala, ker sem imela ob sebi enga vampirja, zaradi česar me vrat čist boli. Vesolje me je celo ubogalo in iz neznanega razloga imam šanso za pisat kolokvij še naslednji teden… pitaj boga kako se meni tko userje… Smo se meli fajn včeraj, vsaj kar se spomnim. Baje, da se me je vidlo vsaj na petih različnih lokacijah…vsake naslednje se manj spomnim. Bojda sem v Gromki ownala plesišče in da se mi je čist odpizdilo na neke 80s post punk komade. Jst drugače ne plešem namreč. Baje, da sem nekje celo ukradla flašo medice. Hmmm. Drugače tudi kradem ne namreč. Sem si pa sama sebi izredno fukiš, ko sem zmačkana, moram povedat, res. Da, mislim da res dobro izgledam le zgolj in samo dan po razvratu.1 Long live Rock’n'Roll!

Jebem, da vam jebem sneg v Che baru. Moje stanovanje je polno vseh teh belih pizdarijic, ki se zdijo šefici Jožici vsako leto znova blazno zabavne. Bejž no, bejž. Niso. Moja postelja je polna belih majčkenih kroglic in na črnih rjuhah to res ne izgleda kot žur…

Zasvojena sem s Californiacation. I have a serious problem. Moj idealen moški je lik iz nadaljevanke. Mi sploh lahko greš še na slabše?

Seminarji. Sto njih. Bencin + cigaretni ogorek + fensi steklena stavba za Bežigradom = najpametnejša ideja, ki so jo moji možgani kadarkoli sproducirali.

O moj bog. Ti flashbacki, ki jih dobivam že cel dan so neznosni. Mene je tako zelo, zelo sram kaj vse sem jst včeraj blebetala in izblebetala… Jst se ne pokažem iz bajte še naslednja dva tedna… Fak, fak, fak.

Ne odpisujem na ljubezenska pisma in ne odgovarjam na raznorazna sporočila. To bi moralo biti dovolj jasno. V bistvu mi kar slabo dela, ko samo pomislim na neke ljubezenske odnose. Ne verjamem, ne zaupam, ogabno mi je. Ob meni se itak vse izneveri in tisto kar je lepo, postane gnoj. Prej ali slej. Ne maram fantov, ne maram punc, upam da jih tudi še dolgo ne bom, zato prosim, če greste stran. Bo bolš tko za nas vse. Bom pa postala prasička, jap. Takoj, ko me mine ta frigidnost, ki je posledica moje omiljene, ljubljene in večne depresije, bom nategnila vse kar mi bo zapasalo in to brez vsakih moralnih zadržkov. Res, ne jebem več ljubezni in vzdržnosti, jezna sem. Aja, frigidnost lahko uničijo le ekstremnooooo veliki kurci, do katerih ima moja tamala strahospoštovanje. Kljukica tle, osem orgazmov.

Čisto preveč ljudi poznam in še več ljudi mene pozna. Na kurac mi gre to, da nima veze kam grem, vedno se nekdo dere za mano in vsak bi se pripopal zraven, četudi sem z neko zaprto družbico.

Obožujem zlorabljanje vseh substanc, ki se jih meri v gramih. Ne vem zakaj mi december čist nč ne diši po cimetu in medu, ampak skoz voham namišljeni haš. Mmmm, en jointek bi zdele spohala…

Komi čakam Arizono, men se bo tlele utrgalo. Res. Fuj, fej vse!

Počutim se približno tako butasto in prtegnjeno kot sem se kakšnih 8 let nazaj. Razmišljam o tem, da bi si šla spet tetovirat, po glavi mi hodijo raznorazne substance, ne vem a naj si lase samo pobarvam ali jih kar odrežem stran, delam stvari, ki jih itak nikoli ne bom nobenemu pokazala, delam stvari, ki so totalna sanjaška zguba časa, saj se z njimi ne plača položnic in ne pelje prijateljev na večerje, večino časa mi sploh ni do druženja, lahko bi bla samo zaprta v sobi in neizmerno srečna bi bila, če mi ne bi bilo potreba it nikamor drugam. Še dobro, da imam cimra, ki pride dvakrat na mesec malo počekirat v Ljubljano, drugače bi izgledala že kot resna tekmica za naziv čarovnica leta.

Spim z Marquezom2 in Gradnikom skoz. Morali bi videti kako izgleda moja postelja, ko zaspim. Ko sem bila majhna, so morale vse moje igrače spati v postelji, ker so se mi smilile, tako da je zame ostal en čisto, čisto majčken prostorček, kjer sem se nekako zvila in zaspala. Potem je vsak večer prišla mami in odmaknila nekaj igrač, da sem jaz sploh lahko imela spodoben prostor na postelji za spanje. Danes so igrače nadomestile knjige, samo mami ni zraven, da bi jih umaknila, ko zaspim, tako da se zjutraj zbujam vsa polomljena iz z minimalno desetimi knjigami na/ob sebi. Ja, spet sem začela veliko brati. Rabim druge svetove, nujno jih rabim.

Moj najpogosteje uporabljen stavek in definitivno najbolj posvojliv stavek leta: Long live rock’n'roll! :cool:

Tale depresija me ubija, pisanje me rešuje. Zdele pišem eno res fino stvar in mogoče mi jo bo uspelo dokončati med prazniki. Praznike imam namen preživeti v postelji z gorami knjig, obema sezonama Californiacation, tono filmov, laptopom in mojo novelico. Čiki, alkohol, John Coltrane in ostale droge so samoumevni.

V Novi Sad k mojim predragim fantom za novo leto ne grem. Če mi bo uspelo, bom preživela silvestrov večer sama v postelji in upam, da mi uspe zaspati že pred polnočjo. Najraje bi prespala vso to množično evforijo in skupinsko srečo, ki deluje na 3,2,1,zdaj! Prespala bi vse, kar se prespati da.

To leto je bilo vsekakor leto razočaranj. Mislim, da je bilo samo 2001 slabše od tega leta. Hočem biti boljši človek, nočem imeti te jeze in nezaupanja v sebi. In čisto potiho si želim, da bi se tudi meni dogajale lepe stvari v realnosti in ne samo v mojih imaginarnih, paralelnih svetovih v katere se zatekam. Želim si biti srečna, pizda.

YouTube slika preogleda

Kako je uspelo mami narediti dva tako dobra otroka in enega tako neizmerno žalostnega?


-------------------------
  1. Egotrip inc.((nazaj))
  2. Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje. Gabi, klanjam se ti za tole!((nazaj))
  • Share/Bookmark
07
Dec

Song to sing when I’m lonely…

Vse mi je tako gnusno, tako poceni in smrdljivo. Vse plesni in gnije. Brutalno dopovedovanje, da nič ni večno, me sesuva in v curkih srka. Razočaranje za razočaranjem in teptanje za teptanjem. A moram res jokati pred vami, da boste z menoj bili nežni? A si moram res na čelo napisati ‘Sem nežno in čutno bitjece. Poleg vsega pa sem še totalno v kurcu. Prosim, ne udrihajte po meni’? A mi je res potreba vam dati tako jasno vedeti, da nisem ok, da bom namesto ogabnih kozlarij sproduciranih od ubogega presušenega možgana v srednjih letih in polpetastega in driskasto rjavega srca, dobila vsaj malček tolažbe, kakšen mil pogled in besedo ali dve, ki me ne bosta še bolj prizadeli? A moram res vse razlagati? Na momente se zavem, da govorim, kot bi imela 96 let, včasih pa se tudi počutim tako. Takrat samo utihnem in opazujem ljudi, skrita v svojo varno lupinico odeto s ščitom ter jokam v mislih, saj besed ni nič vredno. Besede, ki pomenijo nekaj, besede, ki niso samo zlorabljanje duha, so postale že taka redkost, da bi jih kot dragocenosti lahko kupovali na kilo in pri tem obubožali. Lepe in stare vrednote izginjajo. Starinskost me ubija… mar res noben več ne ceni tolikšne plemenitosti kot je sama premorem? Imam razum, imam pogum, znanje in je moč,1 srce veliko kot svet, oči polne vode in načela ter vrednote za katere se fajtam do konca… Pa vendar me na polju bitke, zapustijo in pustijo samo sovražniku tudi najdražji. Ta mesec je bilo enostavno preveč razočaranj…

Rada bi se umaknila za nekaj časa v zavetje stanovanja in ne videla nobenega. Med knjige in musko, med filme in akril. Pa vem, da to ni mogoče. Pojma nimam, nekako se moram spraviti iz tega dreka v katerem sem pristala. Še dobro, da imam moža (drgač tud on bloger po novem), ki mi boža duha z glasom ter teksti in se lahko vedno skrijem v njegovo muziko, ki me potolaži bolj kot vse in trenutno tudi bolj kot vsi.

YouTube slika preogleda

A song to play when I’m lonely
Win and never play a game again
No one to face when I’m falling
Holding tight to dreams that never end
I’ll be you
I do
I’ll be you
No one’s afraid to be called by another name
No one dares to be put down where they don’t belong
Nowhere’s anyones reason
Everything dying and leaving
Out with these faults and you make me a baby
Faking an movement by no ones seeing it
No one always find peace flung
No one chooses to beat my pride down
Symbols pierce right through me
People fail to be drawn up
Sunlight to fate accumalates
Loving pain to be clung to
By lumimous bodies
Only waiting for long signs to be wrong
And true to us
Out of place in my own time
Drowning thinkin that I’m dry
Holding on to facts that’ll never be proven
Faking an action cus no one’s looking
Hello when I’m crashing
Feeling nothing when my life’s flashing before my eyes
You should’ve threw me down
Is the content so much


-------------------------
  1. Scientia e(s)t potentia.((nazaj))
  • Share/Bookmark
05
Dec

Kar si/bi ljubil in izgubil. Zadnjič.

Nocoj se spet počutim sama. Res, sama. Danes sem izgubila sanje, vso perfekcijo tega, kar sem dojemala kot perfekcijo. In si nisem nikoli mislila, da bom v celem svojem življenju še kdaj čutila drugič, še kdaj spet, še kdaj karkoli podobnega. In sem. Vsakemu sem se zaprisegla, a nikoli se počutila tako zvesto, kot sem se počutila tebi. Smešno ha, kako zelo me je ganlo in kako globoko je pršlo… Še 93tič – sem največji romantik in sem še večji patetik. Danes je vse izginilo. Saj je verjetno že prej. Ampak dans sem jst to, eureka!, dojela – da je moje bitke danes konec, da ne bom čist nč več tekla za ljubeznijo. In v tem trenutku mislim, da nikoli več, za nobenim. Moje srce je zlomljeno, zmečkano, upepeljeno. In jočem in mi je hudo. Vem pa da, od danes naprej, ne smeš biti moj čist nč, niti v polnočnih sanjarjenjih. Nočeš, da te sanjam. Ne bom. Obljubim. Grem stran. Beg vedno pomaga. Atleti že vedo o čem govorim. Kateri bebec bi drugače sploh laufal iz točke A v točko B sam za žur?! Jebeni Forresti. Jebena tabela.

Samo upam, da me bo nekje med bežanjem zgazil vlak ali avto ali naključni nekdo do smrti. Danes se mi pač enostavno ne da živet. No reason, no treason. Basta. Nej me nekdo prosim zmaliči na prafaktorje, da to meni ne bo potrebno.

Mene ni požela kosa,
bila sem ko v jutru rosa,
ki jo pije sonca žar.

Zdaj več nisem svetna stvar,
nisem roža in ne kamen,
sem le zate svetel plamen.

Kdaj je šlo med nama vse kar sva imela? Vem, zajebala sem jaz. Ker grem vedno predaleč in vse izgubim. Oprosti mi. Tako zelo mi je žal.

Usta so mi bila nema,
kot teh kamnov bela hosta,
nihče ni zaslutil mosta
vzpetega med nama dvema.

Bila pot je le za duše.
Zdaj bi vpila, vpila rada,
ali glas moj zopet pada
name od zelene ruše.

Zakaj se še vedno loviva kot mačka in miš? Kaj je med nama kar me tok neustavljivo vleče k teb in to že toliko časa? Je res to zgolj nedorečenost in nedosegljivost? Nisem nedosegljiva, zate. Veš, da nisem. Veš, da se mi vedno zašibijo kolena ob tebi in da ne znam drugega kot delati mono iz sebe. Čutiš to in mislim, čutim, upam, da je pri tebi enako. Zakaj se ne uloviva, sam še enkrat? Vem da je tristo preveč ovir, štekam, vem da je še desetkrat več izgovorov, ampak oba sva odrasla in…eh.. res sem si želela, da bi lahko bi bila to, kar sva nekoč v najini svobodi duha v enem, samo enem trenutku že bila. Lahko, a vendar očitno težko. Ker sem jst krava mislila, da nisem sam jst k to čutm. Pa sem.

Vidiš še te naše križe?
Komaj še oko te gleda,
zgublja tvoja se beseda,
daleč si, o pridi bliže!

Že si tu. – Saj če široke
smrti so molčeče struge,
kakor val z obali druge
spet prihajaš v moje roke.

Na moj temni grobni kamen
dal si luč, da me obsije,
kri si vlil v njo, da jo pije
in da rase rdeči plamen.

O, še srca kri natoči!
Saj ozarja nje svetloba
tudi tebe – da do groba
ne boš blodil v mrtvi noči.

Rada bi zdaj pisala drugačen post, rada bi te imela v postelji, po tvojem celonočnem smrčanju in zbujanju s kamioni pod oknom, zaspanega in s tvojim najbolj nagajivim in simpatičnim smrdečim nasmehom slišala “Dobro jutro, khm, khm!” in mi ne bi bilo treba razlagati zakaj imam Benignijeve filme rada. Rada bi, da me objameš in mi poljubljaš hrbet in mi rečeš, da me maš rad, ker sem jst in jst in sem ob tebi jst in sem ti tako posebna, da bežiš stran, ker bi v bistvu rad bil z menoj, ker bi norec bil vsak, ki bi odkorakal stran od mene. In ker bi skupaj kadila jutranji cigaret. Rada bi videla, da bi za naju bilo spet tisto poletje in da ne bi čakal na naslednji maj. Vsako zimo se bojim, da bom zmrznila in ne dočakala pomladi, nikoli v življenju nisem imela toliko loja in tako kosmatega kožuha kot drugi. Rada bi, da bi sedela z dvema bandidosoma in v japankah na najgrši fontani ever, jst cela opletena v hipurske ogrlice in zapestnice, ti razkuštran in cel lep. Najlepši.

O noči, noči v pomladi!
Sle so sikale ko gadi,
nisem bila mrzla skala.

Mnoge sem noči bedela,
kri je v mojih žilah vrela
ali nisem se ti vdala.

Vendar sem ti bila draga.
Ah, saj samo hrepenenje
srca pravo je življenje.
Slast kopni ko rosna sraga.

Tvoja sem že toliko časa, kot si niti sam ne moreš predstavljati. Tudi takrat, ko me nisi imel, ko me nisi niti videl, sem bila tvoja. Stokrat sem premlevala najine pogovore, stokrat šla skozi tvoje stavke in besede in si te predstavljala kako jih izgovarjaš in kakšen izraz na obrazu imaš. Žal, sem določenim pogovorom nasedla in žal sem jim nasedla, prej kot je njihov, Tanjin, čas prišel.

So pri meni tvoji listi,
zadnje tvoje so besede;
listi so še beli, čisti,
le besede so že blede.

Saj sem jih vsak dan močila,
saj ne vem, s čim bi zaprla
stokom svojim pot iz grla,
s čim bi liste posušila.

Rada bi, da bi bil že ves ta čas ob meni, samo moj, moj, moj. Ampak je očitno bilo že tako prav. V tem življenju očitno res ni čas rojen za naju dva in komaj zdaj to vem. Res iskreno mi je žal in opravičujem se ti iz vsega srca, da sem tako butala z glavo skozi zid, da sem tako forcirala stvari, ki še niso bile zrele za kaj tako, vsaj z moje strani, velikega, ki nima le velike začetnice, ampak vse črke. Toliko stvari se mi je ta čas zgodilo in velikokrat sem razmišljala, kako bi bilo, če bi ti bil ob meni. Velikokrat sem se spomnila nate – si človek, ob katerem se počutim najbolj sproščeno, bolj kot sem se zadnje štiri leta ob kateremkoli svojem dečku, pa vendar še vedno ne veš skoraj nič o meni. Človek, ki mu najbolj zaupam in hkrati človek ob katerem sebi ne zaupam več. Toliko stvari bi ti rada povedala in vem, da bi bil navdušen nad njimi! In rada bi vedela, čutila kaj se s teboj dogaja ves ta čas.

Nisi prišel, ko sem spanec
zadnji sredi sveč zaspala;
tvoje rože le – o hvala! –
v roke dal mi je neznanec.

Gledala sem samo v vrata:
ni bilo te k moji krsti,
ne v pogrebcev kratki vrsti,
ne ko hladna je lopata

grob zasula. Svoje reve
si zaprl v samoto sobe,
videla sem: pil grenkobe
kupo si noči in dneve.

O, saj vem to, da počasi,
le če skrita je v tišine,
gori sveča bolečine,
cestni veter jo ugasi.

Tako zelo te ves čas že pogrešam. Tako zelo mi na nek način manjkaš. Nimam več nekih Great expectations. Postala sem veliko bolj realna (sem res?) kot si me takrat spoznal, ko mi je še čisto preveč dogajalo v glavi. Ljubila sem te tako zelo, močno, za popizdit močno. Si človek, za katerega si želim, da bi si ga lahko predstavljala s sivimi lasmi, zgubanimi rokami oklepajoč se s Klimtovimi motivi poslikane skodelice jasminovega čaja na neki verandi, katere se opletajo češnjevci in pred katero se razprostira polje sivke, v naslonjaču in z ljubeznivim pogledom, tako zelo ljubeznivim. Tako iskrene ljubezni ne bom nikoli več sposobna. Vedno bova, tako ali drugače. Kot prijatelja, kot sodelavca, kot starša, kot upokojenca, kot karkoli kar nama bo življenje dalo. In mene bo bolelo ko kurba.. Tebe ne bo. Čist nč ne dvomim v to

Moje krilo, mojo rožo,
moje noge, moje roke,
usta in oči globoke,
mojih lic bledečo kožo,

moje srce, prsa mala,
bodo skoro grizli črvi.
Ko pa zadnje kaplje krvi
črna zemlja bo sesala,

mislila bom: ti si v zemlji,
s tabo se ta zadnja kaplja
mojega telesa staplja
in porečem: “Jemlji, jemlji!”

Zelo sem srečna. Vedno. Hvala za vse, resnično hvala. Najina zgodba enega leta. Eno leto kot eno življenje. Vse se je odvrtelo v enemu letu. Sva mogoče porabila ves nama namenjen čas?

O kako sem sama, sama!
Kaj me nisi k sebi vabil?
O kako je tesna jama!
Kaj si res me že pozabil?

Kličem tiho te in plakam,
plakam in sem brez pokoja
in ko ni te, še te čakam
in sem samo tvoja, tvoja.

Ta prostor bo najin ne glede na to, kje bova in kaj bova postala. Samo midva veva kje je in samo midva ga lahko obiščeva. Srčno upam, da se bova še kdaj tam srečala.

Še te čakam, saj nikoli
v svetu tam ne najdeš sreče.
Tudi meni svet le boli
dal je in tesnobe ječe.

Samo smrt svobode zor je:
v nji spet najdeš, kar si ljubil,
večnosti ti vrne morje,
kar si ljubil in izgubil.

Nihče meni te ne vzame,
saj že zdaj si, dragi, večen
gost samo te moje jame.
Bodi srečen, srečen, srečen!

Vse skupaj je filmsko. Čisto preveč filmsko. In filmi se pač ne končajo tako.

Tvoja.

(Alojz Gradnik: De Profundis).

(Ta zapis je bil napisan pred časom, sedaj pa mislim, da je čas, da ga lahko objavim z največjim cmokom v grlu. In še enkrat. Zdaj, zate.)

To si imel in to bi lahko imel. Pa izgubljaš, mogoče si celo že izgubil. Tako zelo veliko ljubezen, kot sam dobro veš, kako težko jo je dobiti, še težje pa dati… Mislim, da je napočil čas, da zaprem to knjigo, to je najbrž epilog. Zatorej… Bilo mi je lepo, res lepo, krasno. Svoja čustva sem doterala do maksimuma. Intenzivneje se ne da čutiti. To si mi ti dal. In to je ogromno, pa ne edino. Hvala. Knjiga, pa gre na polico k ostalim, tja, kamor sedaj sodi. Samo vedi, da v 23ih letih življenja nisem spoznala nobenega, ki bi ti do gležnjev segel. Tako. Da.

[po polurnem joku globok vdih]

Čas je za nov roman.

Irena.

P.S.: Res sem se rabla spucat. Veritas vos liberabit. Zdaj se poslavljam. In bom izginila zate in nikoli več ti ne bo treba slišati zame in boš lahko bil oh in sploh srečen. Kot si že itak zdaj. Je tako? Ja. Jebeno fejst mi je hudo, ampak ti ne znaš biti moj najboljši prijatelj, še manj pa moj. Moram te tako kot vse ostale, blazno arogantno in egoistično, skenslat. Pa vendar z željo po lastnem obstoju. Ubil si me že prevečkrat. Preveč. In tebi je vedno vseeno…

  • Share/Bookmark
29
Nov

O neizmerni sreči, zavedanju nje, o tem, da kri ni voda, Dan D-ju, o razočaranjih, o muziki in ljubezni, ki je pri meni kar ne zmanjka

Vsi so sam za pofukat.

YouTube slika preogleda

Well you play that tarantella
all the hounds will start to roar
The boys all go to hell
and then the cubans hit the floor
They drive along the pipeline,
they tango ’til they’re sore
They take apart their nightmares
and they leave them by the door

Let me fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
I’ll tell you all my secrets,
but I lie about my past
And send me off to bed forever more

Make sure they play my theme song,
I guess daisies will have to do
Just get me to New Orleans
and paint shadows on the pews
Turn the spit on that pig
and kick the drum and let me down
Put my clarinet beneath your bed
’til I get back in town

Let me fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
I’ll tell you all my secrets,
but I lie about my past
So send me off to bed forever more

Just make sure she’s all in calico
and the color of a doll
Wave the flag on cadillac day,
and a skillet on the wall
Cut me a switch or hold your breath
’til the sun goes down
Write my name on the hood,
send me off to another town, and just

And just let me fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
Tell you all my secrets,
but I lie about my past
Will you send me off to bed for evermore

Fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
I’ll tell you all my secrets,
but I lie about my past
Send me off to bed for evermore,
send me off to bed for evermore


Obožujem svojega bratca Mimija in sestrico Karmencito! Malokdo ima tako srečo kot jaz, sem neskončno ponosna na njiju in peljala bi ju za roke na vrh sveta, pa četudi je eden izmed njiju na meji zastrupitve z alkoholom. Res me imata rada. IN RES JU LJUBIM. Slišita?! Bereta?! LJUBIM VAJU!!! Hvala vama, da sta včeraj bila ob meni. Še petstodevetintridesetič, mi je neskončno veliko pomenilo, da sta včeraj prišla. Najraje bi se kar zjokala od sreče in se ščipala v po naši mami podedovana lička.

Za našo Uršo, ki je ubogica pol noči preživljala migrenske napade in našega Dejana ter, no ne ravno našega Vaskota velja isto. Legende!

Prav tako izredno hvala vsem mojim najboljšim prijateljem, ki so prišli v snežnem metežu z vlaki iz vsepovsod in ki so se vozili tri ure po avtocestah, pa vendar prišli, četudi so zamudili koncert. Hvala vsem fajnim blogerjem (naša Mary je super plesačica), ki vedno bolj presenečajo ter fascinirajo in so prišli kljub temu, da so eno uro poskušali priklicati taksije, potem jih še pol ure čakali in se nato še dodatne pol ure vozili do Orta. Hvala mojemu bodočemu možu, najdražjemu škratu Penclju, ki se mu je ravno to zgodilo in je prišel kljub temu, da ne prenese take muzike. Zaradi mene. Ker me ima rad in ker ve, da mi pomeni. Hvala vsem, ki so se prišli samo pofočkat in povedat, da imajo totalno pizdarijo in da šibajo v pm. Ker me imajo radi in ker vejo, da mi pomeni, da so se pojavili tam. Ja? Ja. Hvala vsem, ki moje sestrice niste kljub njenemu stanju poskušali nategniti, čeprav ste govorili kako huda bejba je, ker sem mislila, da se mi bo zmešalo od moje levje zaščitniškosti. Hvala vam fantje, moji najdražji in najljubši, da ste prišli iz meni tako drage Vojvodine, prinesli Sonce in moje boke razmigali za naslednje pol leta. Zdej mi spet ni treba laufat na Žale do spomladi in se delat, da živim zdravo. HVALA ZA MUZIKO!!! TOOOOO!!! Hvala tebi dragi moj bivši, ki si zlat in ki te imam rada, kljub temu, da bi te marsikdaj pretepla. V bistvu bi si večino časa zaslužil brce v svojo blesavo rit, pa vendar mojemu bratu mečeš kepe, ga kupuješ kot hišnega ljubljenčka na facebooku in greš z njim na kavo, ko jaz še spim. In si tam velikokrat, no, včasih, ko te potrebujem in imaš neko svojevrstno pristnost in iskrenost. Kar pa večino časa glumiš, pa itak nikoli nisem pri tebi kupila in se mi zdi naravnost trapasto simpatično, ampak razumem in da, tudi to imam rada pri tebi. In nisi pizda, namenoma nikoli! In ja, na koncu sem bila dejansko res mal ljubosumna, priznam. Otroci me zmer ubijejo.

Hvala Mojim Srcem1, da me vsake toliko časa napizdijo kot prasico, da se vsaj za nekaj časa zavem, da so vsi nokturni za v smeti, da me je malokdo vreden in da sem v samem bistvu res fajna, fajna punca.

In da, zavedam se, da takih kot sem jst ne delajo več.2 Jebi ga.

Over & Out.


-------------------------
  1. Na jok mi gre od Vse Te Velike Ljubezni Bolezni, Ki Jo Zmoremo In Premoremo. Da čutimo! Da se vohamo! Da se objemamo, stiskamo, šlatamo in lupčkamo, plešemo in pojemo, jokamo in stokamo ter se tolažimo! Da se ljubimo! Da smo! Do konca. Zmer. Za vas. Vsi za enega, eden za vse. Moji mušketirji, Sanče Panse in Lanceloti.((nazaj))
  2. By my math professor Rudi. 2005.((nazaj))
  • Share/Bookmark
03
Nov

Afrodiziak.

Liiiiiiitri črno črnaste kave in pol minutke namakanega zelenega čaja, stres in mednarodni odnosi, dvigujejo libido do skorajšnje nezavesti. Preverjeno. V tem trenutku si od vsega najbolj želim študirati mednarodne odnose v praksi in sicer na primeru enega visokoraslega Grka, ki obvlada le materin jezik. In svoj jezik na meni. Tako bi morali mednarodni odnosi izgledati.

Meni se po 40 urah ne-spanja kratko malo jebe. Fuka. Karkoli. V vseh pomenih. Še natanko 12 ur časa imam, da dokončam to jebeno pofukano pičkarijo in ubadam se s takimi malenkostmi in jebenimi detajlčki na katerih izgubljam ure in ure z raziskovanjem, ker me jezi, da ne obvladam v nulo in da ne poznam vseh cifr, vseh teorij, vsega, vsega, vsega, kar bi se spodobilo, da veš, če raziskuješ neko področje. Draga moja Nina, če za to ne dobimo desetke, potem sem jst cheezburger. Greš stavit? Six pack?

In ker nisem dovolj utrujena, neprespana, izmozgana od vseh pofukanih služb, faksa, familje, kurcev palcev, potem moraš še ti zgaga zgagasta uletet in težit z sms-i, da se mi dokončno odpelje in odklenka. Ali bodi prijeten in vprašaj kako sem in me povabi na kavo za sprostitev ali pa mi ne serji po glavi. Basta.

In še to – nauči se hitreje odpisovati na sporočila ali sploh odpisovati, obstajamo namreč tudi redki primerki ogrožene vrste zelo pozornih ljudi, ki nas odgovor/mnenje/something zanima in nas tako motenje zasebnega reda in miru ovira pri ostalih aktivnostih/vsakodnevnih planih/something v lajfu. Ne živimo vsi pač za rit nekoga drugega in nimamo časa cel dan čakati kdaj nam bodo gospoda sporočili kaj si bodo izvolili početi v tistem dnevu. Sploh pa, ker vemo, da gospoda znajo odpisovati tudi v eni ali dveh minutah. Ko se jim dvigne. Anede?

Poln kurac mam vsega, najraje bi po Tomijevo razbila vse kar se v flatu da razbit. In ja, jebena kmetavzerska Arizona! Jedva čekam, če te zanima! Vsi kmetje tam ne premorejo toliko gnojnice, kot si jo nekateri osebki v buc-buc-ljubi-domači Slovenijci drznejo zlivati name. In pod nekateri mislim tebe. Če te zanima. Če te sploh karkoli, razen sebe, zanima. Grrrrrr…

  • Share/Bookmark
02
Nov

Big Tuesday.

Eden izmed serije (producent Leonardo Di Caprio) meni zelo všečnih filmčkov na temo torkovih volitev, ki poziva k intenzivni mobilizaciji volivcev. Nekaj takega1 so se tudi naši šli… pa jim je, hvalabudi, na koncu ratalo. Upam, da bom v torek zvečer tudi lahko rekla hvalabudi in šla, tako kot zadnjič, s prijatelji proslavljat v Cheja.

YouTube slika preogleda

Jack Dawson forever!

Not! :lol:


-------------------------
  1. NEKAJ TAKEGA sem rekla, ipak, da če se trije v en glas samo derejo na tromostovju, ni ista in tko nobel pakunga. ((nazaj))
  • Share/Bookmark
01
Nov

Arizona dream.

Najraje bi začela cviliti in piskati od navdušenja nad njegovo neizmerno ljubkostjo, ko začne tlačiti svoje tetovirane roke v žepe in jih zvijati, potem se za hip posmeje, pa zardi in pogleda z najbolj prijaznimi, nežnimi in iskrenimi očmi v tla in začne kot najbolj stereotipen genij razlagati na najbolj skromen način kako on neko stvar naredi, izpelje. Pa se v enem trenutku zave, da nima pojma o pedagogiki in da v bistvu sploh ni ničesar razložil, ker ne zna, ker on to samo naredi, ker pride iz njega, ker to čuti. Kako boš nekomu razložil kakšno ljubezen čutiš in ga naučil čutiti točno tako?!

In očara z vsakim gibom, z vsako besedo, z vsako potezo obraza. Res je najlepši moški, kar sem jih kadarkoli v življenju videla. Pa čeprav se tega niti približno ne zaveda, a vendar so mi vedno bili najbolj všeč taki, posebni moški, ki niso narejeni po merilih in kalupih brezvezne in brezglave ženske večine, ampak jih odlikujejo imenitne značajske lastnosti in kakšna napakica, ki to ni, pa jih dela tako zelo unikatne… Njegova sramežljivost, šušljanje, telo polno brazgotin, suho a vendar mišičasto z majhnim piroljubskim trebuščkom, žilave roke, starinske obleke iz 50h in 60h let, moji trije centimetri več v višini in njegov otroško naiven in široko odprt, pa vendar begajoč in plašen pogled.

In enostavno vem, psihotično, butasto, otročje, ampak vem. In čisto vse, pa naj bo še tako absurdno v svoji idejni zasnovi, postane otipljivo, realno… če si to le res fejst močno želim. V življenju sem vedno dobila čisto vse kar sem hotela, včasih še več. Na tak ali drugačen način, prej ali slej. Samo potrpežljivost je potrebna.

Nekatere stvari moram še dokončati, nekatere počistiti, ker mi ne bi ravno koristilo, če bi zajebala že zdej. Aj lajk him. Ampak ne, to ni največji plan.

Vesolje me kliče, imam še večje plane. In matr, da jih bom vse uresničila. Nič več me ne veže na to našo podalpsko deželico, moje korenine ne morejo pognati v mrzli, gnijoči in plesnivi zemlji. Preveč bolečine, preveč grdih spominov, preveč utesnjenosti z debilitetami, hudobijami, egoizmom in vsesplošnim ljudskim stremenjem k vlogi glavnega kmeta na vasi, pa čeprav le za trenutek. Fuj, bljak, predvsem pa zeh.

Dolgočasi me vse to, res me, me iritira, me spravlja v jok in depresije. Sem občutljiva, senzibilna in z zelo odprtim srce, ki ga nosim na pladnju pred vsemi, medtem ko hodim po svetu z vsemi petimi čuti maksimalno na preži, pa tudi s tistim šestim in tistim sedmim, srčnim. Ko se ta lastnost na katero sem najbolj ponosna in hvaležna, da jo imam, uporablja na tej gnijoči zemlji kot neprijetna opazka, kot žaljivka, kot vsiljujoč občutek, da bi se morala zamisliti, da je z menoj nekaj narobe, potem res vem, da nimam kaj tu početi. Ne zdaj. Ne, dokler si ne odebelim kože.

Upam, da mi faks odobri vse kar potrebujem za odhod in mi tako reši lajf s tem, da mi pomaga pri mojem begu. Sem se čisto zatrapala v to mestece. Hočem tja. In se že vidim, kako si podajam dimčke svojih rdečih 100s marličev s puščavskim vetrom, ko sedim na vrhu enega prepada, pred menoj pa neskončna ognjena rdečina puščave in namesto muske vsake toliko zvok kakšne rattle snake ali pa kakega kojota, ki je zalutal. In umazani in zaprašeni kavbojski škornji, zagorela polt, slamnik in pirček. In faks s katerim imam dejansko neke cilje in prihodnost s katero jih imam še več in s Slovenijo, s katero jih nimam.

Po vseh jebah, ki sem jih zadnja leta preživljala, doživela, preživela, po vseh komajda izbojevanih bitkah z mojimi preljubimi deprami, se mi dejansko ne da več furat safra, res mislim, da sem fejst pupica in da si tudi jaz kej lepega zaslužim, ne pa sam praznjenja na meni – svojih frustracij, jajc, življenjske rutine in dolgcajta ter hkratnega polnjenja ega, moči, bastardnosti in občutka normalnosti in nedolžnosti. Nimam več energije, ne morem več, sem izmozgana, utrujena in če ostanem, tvegam, da bo ščasoma izginil še zadnji košček mene.

YouTube slika preogleda

To kar se je nazadnje dogajalo je bila zgolj kaplja čez rob, pa vendar vseeno dovolj velika, da se mi je vse še desetkrat bolj zagnusilo in da so se moja načela le utrdila. In jaz, krava, koliko časa sem se žrla in imela slabo vest ter si prav po štiftarsko nalagala kazni za neupoštevanje načel ter grdih, grdih misli in dejanj! Jaz! Poleg tega, da sem prvič v lajfu prelomila svojo res veliko zapoved in moralno načelo, me najbolj žre ta strah, o katerem sva se včeraj ob pivcu z Ninette1 pogovarjali. Če sem pred to zadnjo poletno pizdarijo, ki sem jo naredila, imela še kanček samozavesti in zaupanja v odnose, ju sedaj nimam več, ker reeees ne zaupam nikomur. Vse kar mi preostane je le, da verjamem. Samo verjamem. Brez vsake osnove za vero, brez dobrih izkušenj, ki bi mi vero potrjevale.

Očitno sem narejena za to, da se me kot Petrovaradinsko trdnjavo osvaja in osvaja, dokler se ne dobi srca na pladnju, kar omogoči osvajalcem nežno razpiranje mojih nog in po opravljeni avanturi hladen in brezčuten sadizem nad podarjeno utripajočo in okrvavljeno mišico, ali preprosteje povedano, očitno sem dobra le za pofukat, me egoistično zjebat in spizdit potem stran. In čeprav mi dela slabo od vsega poteptanega ponosa, od ega, ki je zdrobljen v prah, in žalosti, neskončne žalosti ter ponovne razočaranosti nad seboj, še vedno tako butasto in naivno verjamem, da bo nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami prišel nekdo, ki ne bo hotel le zlesti v moje hlačke, ampak si bo želel poljubljati mi čelo in si umivati zjutraj zobe z menoj.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Te ljubim. Te obožujem. Sem hvaležna, da te imam. Trenutno si od vseh prijateljev edina ob kateri se počutim popolnoma sproščeno, ker vem, da razumeš, ker me ne ubiješ z besedami, ko vidiš, da sem občutljiva, da mi je hudo. Fak, še enkrat si se izkazala za najbolj čutečo, zvesto in vdano prijateljico. Za zmer. Sam, da veš, da se zavedam, vsega kar mi daješ.((nazaj))
  • Share/Bookmark
20
Okt

Zakaj bi bilo treba Pacifik na vzhodu podaljšati?

Zdi se mi vredno objave. Pa čeprav sama ne premorem toliko jajc, da bi video do konca pogledala1 in čeprav sem bila označena za morbidneža zadnje čase.

No, I’m not one of the treehuggers.

YouTube slika preogleda

Upam, da ne boste ob koncu videa le vzdihnili “boooogi” in že čez 10 minut pozabili kaj ste videli. Da, nekatere živali jemo, ker smo na vrhu prehranjevalne verige. Nekatere živali bi tudi nas jedle, da. Nobena izmed njih pa nas ne bi ubila zato, da bi iz objestnosti v naprednem, tehnološko razvitem 21. stoletju nosila naše krzno ali usnje.

Go, do something!

P.S.: Itak so res grdi. :D


-------------------------
  1. Ok, mi je ratalo.((nazaj))
  • Share/Bookmark
05
Sep

Practice what you preach

Bang bang, he shot me down, bang bang, I hit the ground, bang bang…

Doorsi špilajo in nekateri ljudje so bolj leseni in trdi kot vsaka vrata, skozi katere drugim govorijo, da je treba iti, sami pa ostajajo s trdoto za trdoto vrat. Nikoli nisem spoštovala polovičarjev, nikoli bila ena izmed njih. Sem ponosna nase. Neka načela bom pa z zravnano hrbtenico lahko vseeno predala nekoč svojim potomcem. Vi tega ne morete reči. Če lažeš vsem, čisto vsem okrog sebe, predvsem pa sam sebi, pod pretvezo, da si iskren, nimaš ničesar za dati. Nobenemu. Najmanj sebi. Kot da bi poskušal teči za nečim, pa imaš zvezane noge in jih nočeš odvezati, ker ti to služi za izgovor. Izgovor vsem, pred vsem, za vse. Bljak, fuj, pljuvam kot lama.

Vsekakor ne sodim na ta svet, malček preveč je pokvarjen, jst sem pa očitno imuna na to, ker me je mega mami dala cepiti že v otroštvu proti vsem hipokrizijam, lažem, prevaram, jebanjem v glavo, žlehtnobi, sebičnosti, predrznosti, uničevanju lajfov, et cetera, et cetera. Jst ne spadam sem, jst ne spadam k vam. Vse kar lahko rečem je, da sem vedno znova razočarana. Ker nikoli ne verjamem, da je lahko toliko ljudi takih velikih in grdih pizd. Sama imam namreč majhno, luštno in okolju prijazno.

Hvala za sodelovanje. Nasvidenje v naslednji vojni ali pa kar “…zbogom v naslednjem življenju, nekega lepega dne…”1

Vi kar pridigajte o maratonih. Jst bom pa raje tekla. Vedno. Magari v božju mater, ma bom. Le pojmov, prosim lepo, ne oskrunite. Sploh, če srečate kdaj meni podobna pravljična bitja.

Lahko noč. Do nadaljnega se poslavljam. Grem buljit v strop in se na hitro scmerit in si polizat rane.2

P.S.: Ne bom pripopala komada zraven. Bilo bi preveč. Nagelj na prsih in smrt belogardistom, smrt izdajalcem.


-------------------------
  1. Zoran Predin: Pridi k meni. ((nazaj))
  2. Ne, to ne velja za mojo grupo bogov in apostolov. ;) Samo prosim, ne mi rečt, da sej ste vedli in da sej ste mi rekli. Ne rabim zdej tega. Prosim. Hvala. Objem. ((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Avg

Super blog!

V poplavi vsega blogerskega sranja je pravo veselje, ko po dolgem času slučajno odkriješ spet en super blog. Po vseh šel-sem-lulat, šel-sem-kakat, imam-menstruacijo, bil-sem-na-kavi-s-kolegico, učim-se, lačen-sem-nekaj-bi-pojedel-pa-ne-vem-kaj, ki gomazijo po internetu ali z drugimi besedami skrajno nezanimivimi blogerskimi liki, je tako imenovani blog Fimuthe prava osvežitev. Priporočam branje! Zdaj pa takoj roma med moje hišne specialitete. Čisto zasluženo.

Še enkrat – priporočam branje!

  • Share/Bookmark