Arhiv za kategorijo 'lucidnost'

26
Dec

O magdalenicah, o kofjetu in kruhu, fajterstvu in strastnobi.

Ležim in se grejem v postelji, v svoji domači postelji na Primorskem. Pizda, ta soba je bla zmer tako jebeno mrzla. Nima veze če se je kurlo al ne, v moji sobi je blo zmer hladno.

Že dolgo me ni bilo doma. Predolgo. To bo moja druga noč zaporedoma doma in nasploh druga po enem letu. Doma ne spim več, domov se vozim le na obiske, na kosila.

Paše, lepo je, čeprav me hkrati duši in jebe. Tko kot je že cel moj lajf. Tko kot je bilo celo moje otroštvo. Ljubezen in safr, velik safra, velik bolečine.

Ta dva dneva sta bila dneva namakanja magdalenic. Namakanja tistih slastnih in tistih trdih, že skoraj plesnivih magdalenic. Takih kot je bil tisti kruh, ki smo ga vsako jebeno jutro z bratom in sestro za zajtrk drobili v belo kavo. Tisti napit bljackast star kruh. V tistih obtolčenih nizkih kovinskih posodicah, kremaste barve so bile in z dvema ročajema. Mama je temu rekla kofjeinkruh. Kofje in kruh, jebeni kofjeinkruh vsak dan razen ob sobotah. Ob sobotah je mama kupila 20 dag mortadele in eno še toplo belo ajdovsko štruco, in zraven skuhala en lonec bele kave, za katero je prevrela liter tistega mleka, ki so ga prodajali v vrečkah in je bla gor narisana ena rozasta krava. Sobote so bile fine, ti zajtrki z mortadelo so bili prazniki. Židovski sabati. Vsi ostali dnevi – kofje in kruh. Jebemti, kako mi je šlo na živce tisto tolčenje žlice ob kovinsko skodelico. Sovražila sem zvok, ko je žlica podrsala po dnu skodelice. Še danes sem občutljiva na veliko zvokov, ki mi poženejo vse dlake pokonci, tako da me po hrbtenici spreleti en tak mali elektrošokec. Vsi ti blesavi zvoki so se mi zamerili že v zgodnjem otroštvu. Vse izhaja od tam.

Na živce mi je šlo, ko so se otroci v šoli kdaj pogovarjali, kaj so jedli za zajtrk. Skoraj vsi po vrsti so bili starši nekih kvazi malomeščanskih kmetavzarskih cerkvenjakov staršev srednjega sloja in živeli so skupaj z nonami. Jst nisem poznala nobenega izmed nonotov, tudi zlata nona iz Podrage je umrla že preden sem bila rojena. Poznala sem samo ta žleht nono, mamo od fotra, ki ni imela v sebi niti kančka materinskosti, topline in nežnosti. Nima veze. V glavnem, none mojih sošolcev, so svoje vnuke razvajale s svojimi penzijami in preden so šli v šolo, so jedli nutelo ali kosmiče. Ma kaki, jst sem kosmiče prvič jedla v sedmem (v četrtem, vendar teh ne štejem, ker so bili res ogabni (in res poceni) in sem z njimi v šoli v naravi na Debelem rtiču zamašila cel odtok v kampu in naredila poplavo, da so me itak pol spet vsi linčali) razredu osnovne šole in nutelo sem lih ene trikrat na leto vidla, pa še takrat smo jo z bratom in sestro snedli v dveh minutah, mama pa se je potem jezila, kako moramo vedno vse sladko takoj pojest. Za otroke ni nikoli dovolj sladkarij, sploh za tiste, ki sladkarije vidijo bolj poredko, ter ob praznikih, rojstnih dneh in kot nagrade za uspeh ali pridnost. In ko pride kdo na obisk, seveda. Na nas šparat, drugim tujcem na mizo dajat. Fotrova diktatura. Pfuj, u usta da jim jebem, prekleti zahojenci.

Pizda, so mi šli na živce ti moji sošolci. Res sem jim zavidala. Takrat se mi je zdelo, da so oni srečnejši, da so oni boljši od mene, da jst tega njihovega voza nikoli ne bom ujela. Takrat sem ves čas pred njimi skrivala osebne reči, jih prikrivala, olepševala in jih predrugačila, da so izgledale tako, kot bi si sama želela, da bi. Da bi bila bolj njim podobna, da bi se počutila bolj sprejeto, da se ne bi počutila ves čas tako kurčevo outsajdersko. Nekje vmes na poti odrasteš, pošlješ vse v kurac, se nehaš primerjat in rataš upornik, zajebanec in fajter. Nehaš mislit na vse to. Ampak prvinska občutja, tista čustva, sramote in ponižanja iz otroštva pa ostanejo kot neka senca, kot nek spomin in opomin v ozadju buče. White noise. Jst temu rečem, zjebana samozavest za zmer. A to sploh kdaj mine? A se kdaj sploh nehamo počutit, kot da nismo dovolj dobri, kot da smo slabši od drugih? A se bom sploh kdaj nehala počutit, kot da sem kljub svojemu čudovitemu življenju en kripl, pohabljenka, invalid daleč od popolnega, kot ena jebena Francka za vozom? Ne, resno to vprašam.

Da ne bo pomote, ko pogledam zdej nazaj, res nam ni nič bistvenega manjkalo. Moje otroštvo je bilo fino, tako pravo. Imeli smo dovolj vsega, več kot marsikdo drug. In imeli smo ogromno ljubezni, mamine neizmerne ljubezni, pa tudi mi trije smo se meli za znoret radi. Smo bli fajterji vsi, zavezniki in štirje mušketirji. Smo se podpirali v vsem slabem in se jokali od sreče za vse, kar je bilo dobrega. Res, nočem bit krivična, so tud lepi spomini, prelepi, ogromno njih. Slabe pozabljam. Mislim, da je to lastnost nas fajterjev. No, ne pozabljam jih, pozabljam samo, kako sem se takrat počutila. Pozabljam občutke, pozabljam vonje in barve in samo potiskam vse najhujše dogodke globoko v podzavest. Upam, da cev te natlačene greznice ne bo nikdar v življenju počila. Boženedaj.

Že stokrat sem razmišljala o tem, ali so me ravno vsi tragični dogodki v lajfu zgradili v tako osebnost, kot sem danes. Ali so za to krive vse lepe reči, vsi opojni vonji, vsi poljubi, vsa hrepenenja? Verjetno oboje, itak. Sam katero je bilo tisto močnejše, katero me je obdržalo pri življenju? Tisto temačno ali tisto krasno? Jajce, kokoš. Ne vem. Nisem pametna.

Nč nism naredila zadnja dva dni. Nč. Prinesla sem si gore dela in se ničesar dotaknila. Ko imam preveč stvari nad glavo, preveč stvari za narest, takih obsežnih in zajebanih, takrat kar nekako odpovem in ne naredim ničesar. Drgač delam dobro pod prešerjem. Morajo mi roki dihat za ovratnik in v grlo mora pritečt tok vode, da se že utapljam. Na koncu zmer vse izpeljem in izpeljem odlično, mojstrsko. Ampak sam če gre za eno ali dve veliki obveznosti. Če jih je več, odpovem. Ne vem zakaj to pisarim. Verjetno je kriv ta prisesan občutek krivde, ki me nikdar čist zares ne spusti. In pa lenoba, o ja.

Pofukane magdalenice. V teh dveh dneh so me zastrupile.

Pustila sem en šiht. Rabm več časa, rabm pisat. Mislim, da je napočil čas. Da me bo razneslo od vseh spominov in fantazij, da me bo požrlo, če ne spravim ven. Bojim se, da bom pozabila večino stvari, da bom zmaličila in reciklirala spomine. Moram dat ven, dokler so ti neki praspomini prebujeni, moram napisat. Da se bom spomnila. Ne vem, če sem v tem zares dobra, mogoče nisem, mogoče sem. Vendar moram probat, čutm to. Sem srečna, ja, še zmer sem zatreskana in lepo mi je tako kot mi nikol v življenju še ni bilo. Sam dnevi bežijo in čas mi kradejo stvari, ki mi ne pomenijo nič in ki me odvračajo od sanj, od iskanja prave poti. Z nobenim dnevom nisem mlajša in z vsakim dnem sem dlje od cilja. Stvari je treba prerezat, tako, na hitro, na nož.

Rabim. Moram. Pisat.

  • Share/Bookmark
23
Maj

Pretečen rok.

Ko najdeš škatlice antidepresivov, ki jim je pretekel rok, veš, da si ok. Da bo vse ok, pa čeprav bodo nekatere stvari okrog tebe še naprej bledele, se kvarile in izgubljale svojo vrednost.

Ne maram sprememb, res ne. Zavedam se, da je vse minljivo in da se stvari in ljudje spreminjamo, sam vseen nisem pričakovala, da bo nekaterih stvarem že tako hitro pretekel rok. Nekatere stvari se vrnejo, nekatere pač ne. To dejstvo se moram še naučit sprejet v lajfu. Čau moja najljubša majica, čau zdravje, čau prjatučki, čau Che bar.

YouTube slika preogleda

Do you remember the days
We built these paper mountains
And sat and watched them burn
I think I found my place
Can't you feel it growing stronger
Little conqueror

I'm learning to walk again
I believe I've waited long enough
Where do I begin?
I'm learning to talk again
I believe I've waited long enough
Where do I begin?

Now
For the very first time
Don't you pay no mind
Set me free again
You keep alive a moment at a time
But still inside a whisper to a liar
To sacrifice but knowing to survive
The first to find another state of mind
I'm on my knees, I'm waiting for a sign
Forever, whenever
I never wanna die
I never wanna die
I never wanna die
I'm on my knees
I never wanna die
I'm dancing on my grave
I'm Running through the fire
Forever, whatever
I Never wanna die
I Never wanna leave
I'll Never say goodbye
Forever, whatever
Forever, Whatever

  • Share/Bookmark
10
Maj

Rehab is for quitters.

Od zmer sem ljubila številke in matematiko (in jo tud obvladala, eksuzemua :cool: ):

  • 6 dni brez cigarete. Brez vsakega samosleparskega dimčka.
  • 6 dni brez alkohola. Ali kako sem spoznala, kako se loh počutiš s prjatli na piru kot popoln idiot, ki pije metin čaj.
  • 1440 prelaufanih stopnic vsak dan.
  • 8 ur spanja vsak dan proti prejšnjim 4-im.
  • v 1 tednu 2 čokoladna posladka. Proti prejšnjim 5-7 dnevnim. To je najhuje od vsega.
  • n>1. n=število pucanja odnosov. Vseh. Eliminiranje. Dost jebanja v glavo. Al se mamo al se pa nimamo, je tko? Je tko. Pizdumater.
  • 377 stavkov napisanih. 310 zbrisanih. Presežek glede na zadnje enovrstičnice.
  • 1 nova jed vsak dan pripravljena. Čas za kuhanje in mirno prehranjevanje si je treba vzet. In ne, ne rabiš ful denarja in ne rabiš ful cajta za krasno kosilo, ki ostane še za večerjo. To je namenjeno vsem tistim tepčkom, ki mi konstantno očitajo/namigujejo, da ful časa in denarja zapravim za hrano in s tem opravičujejo svoje slabe prehranjevalne navade in lenobo. No, ga ne. Ker ga nimam in ker sem konstantno broke.

Upam, da je jasno, da zaobljube ne mislim upoštevati forever and ever, saj je moja identiteta sestavljena pol iz pira in pol iz cigaretnega dima. Bom pa zdržala, kolikor se bo le dalo dolgo brez tistih bazičnih zadev, ki mi osmisljujejo življenje (čokolada, čiki, pir) in na novo s tistimi, ki mi ga gravžajo (šport, učenje). Verniki imajo različne oblike postov, vendar sem se že pri malih nogah racionalno sama odločila za ateizem. Vegetarijanci so se tudi sami odločili, da si bodo uničili življenje, ampak tle se pa raje odpovem za vedno čikom in piru, kot da bi živela v vegi peklu en mesec. Ljubim male, srčkane, luštkane živalice na svojem krožniku. LJUBIM!!!

Aja, pa nej poudarim:

Kajenje JE kul. :cool:

Kadilci so kul in lepi in seksi, ko puhajo in oh in sploh mijaumijau. A sploh mam kakšnega nekadilskega prjatla ali pa bivšega? Nope, because I choose them wisely… :cool:

Naštela bi še nekaj številk pa jih ne bom, ker bi izpadla še večji idiot. Baje, da moraš javno objavit svoje zaobljube in cilje, ker se jih tko kao bolj držiš. Bomo vidli. Tko da ja, evo, mens sana in corpore sano ali moj najbolj pedrskoezoteričen zapis ever.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
12
Apr

Great expectations…

…great disappointments.

People look at you and me to see what they are supposed to be. And, if we don’t disappoint them, maybe, just maybe, they won’t disappoint us.1


-------------------------
  1. via mr. Walt((nazaj))
  • Share/Bookmark
05
Okt

Dan vrnitve Primorske k matični domovini.

No, in se je zgodilo. Točno tko in nč drugač. Mord sam mal daljše, pa mal bl rokenrol, predvsem pa lepše, kot sem si sploh predstavljala. Ja, Amerov ne dam, fajn so mi, spominov pa sploh ne. Bom rajši vse fukiš dni v bordelu, vso žile trgajočo musko in pregemblane noči, vse jointe skajene na pacifiški plaži in vse prjatučke lepe obdržala zase. Se mi zdi, da če preveč govoriš o stvareh in jih razdajaš, te ljudje oropajo spominov, si jih prisvojijo in jih umazano reciklirajo, na koncu pa ostanejo sam še drobtince in mal vakuma v tvojem srčku. Tviterski fejsbuk je čist dost.

Lajf je spet nazaj v normalni aritmiji, ure bežijo, preveč je vsega, premal je vsega.

Včasih pozabim kdo sem. Včasih ne ločim mezinčka od kolena in včasih ne ločim svoje roke od njegove. Mal sem Ahil, mal me zafrkava Das Prihodnost in mal se mi ta vsako leto pred zimo prav po želvje izmuzne in se prestavi še za eno leto. Mal se mi zdi, da me manjka, pa čeprav sem izpolnjena bolj kot kadarkoli, mal se počutim staro, pa čeprav sem mladič in mal še zmer sovražim ogledala, pa čeprav ne pomnim krasnejše ritke.

Opažam, da vedno redkeje gledam v oči, da glumim neko patrijo pred najdražjimi in da mi buča počasneje deluje. Fakin spomin me jebe. In čas. In razkoli med željami, potrebami ter realnostjo in konstatno izpraševanje jaza, če so to sploh res moje želje. Preveč napak delam, površna sem postala, kljub trudu, ki ga vlagam, tu pa tam simpl zafukam.

Iščem, pa se ne najdem, poskušam dajat, pa nimam od kje vzet. Gledam, poslušam in fakin štekam vse, sam filing mam, da so me vesoljci ugrabli, mi ohromili čutila in mi vzeli tisto, zarad česar so me ljudje ljubili, spoštovali, se zaljubljali, predvsem pa mi zaupali in se zanesli name. Zaradi česar sem se jst ljubila.

Čiste blodnje, vem. Ne pretepte me, dost je blo tega, dejte mi mal fore, dejte mi mal cajta, mal obližev.

Upam, da bom kmal nazaj. Hočem nazaj. Moram nazaj.

Dvanajstkrat mal, enkrat premal, sedemkrat vse, trikrat preveč. Človek se kar zamisli…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
29
Nov

Dearest… I feel certain, that I’m going mad again…

…I think we can’t go through another of these terrible times

and I shan’t recover this time.

I begin to hear voices

and can’t concentrate…


Olen punainen raketti, sytyn,

palan, sammun.

Oi, minä olen kokonaan punaisissa!

Oi, minun sydämeni on punainen!

Oi, minun vereni on punaista!

Juoksen uupumatta koko ajan, aivan kuin

minun olisi pakko toteuttaa itseäni.

Mitä kovemmin juoksen, sitä kovemmin palan.

Mitä kovemmin palan, sitä kovemmin kärsin,

Mitä kovemmin kärsin, sitä nopeammin sammun.

Voi minua, joka haluaisin elää ikuisesti. Ja

minä, punainen ihminen, kuljen vihreän niityn halki,

ylläni rautapilvet hiljaisuuden sinisellä järvellä,

oi, minä vain kuljen ja kuljen,

punainen ihminen!

Kaikkialla on hiljaista: niityllä, taivaalla,

pilvissä, vain minä pakenen, palan

korventavalla tulellani pystymättä

koskaan tavoittamaan hiljaisuutta.

Spet mi na mailu ponujajo viagro, xanaxe, zolofte in ostale mavrične pikovite in spet mi ta zoprna jesen s svojim smradom po zimi naseljuje melanholijo v žile. In znova ne vem, ali me ta melanholija obudi od mrtvih ali me le vodi za roko k njim. Neki mora bit na tem, da me črnina krepi in da je sreča konec koncev blagodejna le za telo ter zdravje in nič drugega.

Nazadnje je bila tista umazana gmota sivo črnega odkidanega snega ob prehodu za pešce na železniški postaji, zdej je kup rdeče rjavega listja, oh, tako magične platane pod mojim oknom. Vmes? Vmes je bilo nekaj luftarije, malo več sanjarije, veliko pretečene vode, tako slane kot sladke, veliko prepotenih noči, dve telesi potetovirani z odtisi ustnic. Pamet sem nekje na poti izgubila. Pa bi jo zelo resno in čim hitreje potrebovala nazaj, ker ne morem delati, ne morem pisati, ne morem ničesar. Sedim za računalnikom in ne znam več ideje preliti v besede. Kot bi me oropali lovci na besedni zaklad. Bolj arizonsko se v vsej svoji opustošenosti in prašnosti ne bi mogla počutiti…

Rabim drame, viharje, jok, loputanje vrat, rabim dretje, tek v dežju v copatih, več vrst drog, po možnosti hkrati, rabim ideje, besede, rabim blazinice prilepljena na tipkovnico, rabim kreativni kaos, kri in rane, rabim hrepenenje, bežanje in hropenje.

Se mar res ne da živeti brez bolečine?

Three women...

Dnevi, ko zažgem kosilo, preležim v postelji, se mi ne ljubi umit las in obrit nog, ignoriram svet, me boli trebuh, se ne učim, ne berem, ne delam in se počutim tako zelo ogabno, s teboj ali brez tebe. Bledolični in težki dnevi. Takih dni je preveč.

  • Share/Bookmark
22
Jun

Zarjavel libido.

Neka čudna otožnost se me je polastila zadnjih nekaj dni in kar traja, beštija.

Se zaljubiš, se utapljaš v njegovem nasmehu, za katerega veš, da te je že zdavnaj pojedel in zraven čisto otročje plahutaš s trepalnicami ter si navijaš laske na prste z obgrizenimi nohti, ob tem pa s prepletenimi nogami čisto zavestno ignoriraš celoten koncept real lifea. In ko gre nekaj polnih lun mimo, se moraš spustiti spet na drekasto rjavo zemljo in nadoknaditi vse tisto, kar si s toplimi pobegi v nek mehak svet dvojine pustil ob strani in se je nagrmadilo na vhodu/izhodu kot kup umazanega perila, zmetanega iz kovčkov po počitnicah. In ta real life se zdi kot deciđusadecivode in sendvič s posebno po sladkanju z nektarjem in ambrozijo.

Nezadovoljstvo in neizpolnjenost zaradi deficita napisanih besed v zadnjih petih mesecih ter odmikanja od enih in edinih sanj me žreta in počutim se tako lutkasto prazno, da bi se zlahka definirala kot povprečna študentka, kljub temu, da se iz sramu ne rada deklariram za pripadnico te brezglave in, razen v izjemno redkih primerih, zastrašujoče zabite drhali. Faks je namreč hobi ter moteč element med spanjem in delom, zato jamranje prepuščam nesposobnim.

Konstantno sem lačna, žejna ter kronično neprespana, preutrujena, razdražena in frigidna. Sama sebi grem na kurac s temi cikličnimi stanji duha, ki bi se vendar že lahko nehala ponavljati in pojavljati. Svojih krempljev ne selim več iz enega testosteronskega naslova na drugega in žalosti, osamljenosti ter neizpolnjena hrepenenja sem tudi pustila tam, kjer sem nazadnje slekla staro kožo, zato da sem se lahko čisto gola in nežna privila ob meni najljubšejše telo. Čas bi že bil, da neham furati prekleto svetobolje vedno, ko mi postane dolgčas. Namesto, da bi uživala z Mačkom in pozabila na stare grehe, se mi le-ti usedejo najprej nekam v grlo, ko se scmerim in obrišem nos, pa se kepa slabega priokusa preseli nekam v trebuh. Ne morem kar tako čez noč pozabljati stvari. Preveč me prizadenejo, preveč me ošibijo in mi oklestijo samopodobo ter mi preveč zbijejo ceno. Tako se potem ukvarjam še z razbijanjem ogledal, slikopleskarstvom obraza (karseda zakritega z lasmi) ter ostalimi samodestruktivnimi hobiji.

Pojma nimam, kje me je našel in kaj vidi na meni. Če slučajno nisem za štirimi stenami, kjer v mislih s svojo grozljivo naporno samokritičnostjo potiho gazim in teptam svojo intelektualno samozavest kot Nemci s tanki poljsko konjenico, me pa vsepovsod posiljujejo dolgonogi hodeči fotošopi, ob katerih se skrčim na velikost komarja, ki ni vreden nič drugega kot to, da je krvavo razmazan po rabeljski dlani. Višek dneva je seveda to, da žalostna in razočarana nad seboj (in ostalimi) zaspim z utrujenimi očmi počivajoč na glavi polni težkih misli in mi niti do fuka ni. Pardon, do ljubljenja. Eh, ni mi do kakršnegakoli stika pri katerem moram svojo kožo postavljati na ogled. Moj libido je v kurcu in spet se ne poznam, ko pride do te točke.

YouTube slika preogleda

Ampak, hej. Mogoče ni tako smrtonosna ta bolezen, traja namreč komajda pet dni. Mogoče me mora Maček samo zopet dvigniti na piedestal, pobrisati zaradi svojega zanemarjanja prah zadnjih dni z mene in me okranclati kot mehiško božično jelko, da si bom lahko spet narisala največji otročji nasmeh v mestu in cvilila ter cepetala z nožicami in retardirano ploskala z rokami. Da, še vedno ne znam funkcionirati brez svoje dramatičnosti in brez čustev ter občutenj doteranih do maksimuma. Nema pola-pola kod mene. Ah in oh, the drama queen. Mogoče pa moram samo z Ninočko stolči flašo viskija in z Mojco Pograjculjo gajbo pira. Tako zelo pogrešam oba elementarna dela svojih jeter…

Moram pičit dalje, se oklofutat in biti boljša, stabilnejša. Da bom jst preživela, da bom zase najfajnejša. Zato, da bom najfajnejša lahko z njim. Ta labilnost me bo pometala z barke…

Ljubav je lepa dok se ćeka...

  • Share/Bookmark
25
Mar

Biti Bojan pomeni biti bog.

Rad slika, rad je in zihr je na drogah. My kind of man. :cool: 1

YouTube slika preogleda

Večer za jointe kadit.


-------------------------
  1. Enega Boga sicer že imamo v desnem stolpcu, poganske religije so mi od vedno bile všečnejše.((nazaj))
  • Share/Bookmark
02
Mar

Tržeš gate.

Ne da se mi delat, grem spet masturbirat.1


-------------------------
  1. Paničarim čist preveč, sploh nimam za celo noč dela dejansko, sam ne da se mi delat, se bom rajš jutri zbudila malo bolj zgodaj in dokončala projektić. Moj se mi ne javi, zato ga zlorabljam v mislih. Ravnokar je bilo tretjič danes. Sem v formi. :cool: ((nazaj))
  • Share/Bookmark
01
Feb

Ena sama misel.

Ti.

Dve misli. Ti in pisanje. Moja moč se skriva v besedah, nekaj moram narediti iz sebe.

Horoskop mi pravi, da se bo moje ljubezensko življenje stabiliziralo junija ali julija. Oh c’mon, to sta zmer najbolj dolgočasna in depresivna meseca. A lahko kdo napiše, da se bodo moje zvodenele oči in jetra stabilizirala, prosim lepo?! Like, now?! Hvala lepa.

Ti si tam in jst sm tle. Ti boš tam in jst bom še zmer tle. Al pa nekje drugje. Fajn je imeti svoje zlato tele in platinasto telo, čeprav se samo cepci lepijo na moje telo in samo romantiki na zlata teleta. Ampak me je mama rodila kot patetika in vzgojila v romantika. Aha, torej si ti kriva, milostljiva, deklica neusmiljena! Tvoje uroke, draga mama, bom poskusila pretentati s čisto novo zvezo, ki mi bo dovolila prestopiti svoje zdajšnje truplo in iti dalje, haklc pa bo ravno v tem, da ne bom nobenega zraven prizadela. Kul plan, ne? Moj mail imate. Prijave sprejemam namreč samo prek maila. Starost, videz in stanje na transakcijskem računu niso pomembni faktorji.

Kdaj bo to moje, no naše, no v bistvu bratovo dete vzklilo?! Rabim otroško kompanijo, da me naučijo vse kar že vem. Pa sem že pozabla, pozabla čutit. Želim, da me naučijo vse, kar že vem, da bom loh rekla, da vem, da nč ne vem. Povedat pa ne smem.

Mam blokado. Rada bi spisala to jebeno srčno stvar do konca, pa se mi že dva tedna nikamor ne premakne. Čisto brez inspiracije, čisto brez izgovorov, čisto brez lajfa, čisto brez krvi. Še celo meso kopni. So tud za to krivi propranololi in paroxati?

Obnavljam ta pofukan blog, na katerega nimam že dva meseca1 nič za napisat (fak, kok hitro gre cajt!), zato da veste VI, Moja neustrašna plemenita Srca, kako sem, ali bolje rečeno kako nisem. Da mord crkujem in da bi se mogoče čisto zapufala za en eternal sunshine of the spotless mind.

Torej. Pišem. Sem na odru. Kupujem lajf. Kupujem čustva. Še bolje jih pa prodajam za male pare. Velik itak povečini niso vredna. Kupujem svobodo.2 Dilam se glede drog in pasušov za pobeg. Rabim spizdit nekam. V Arizono, Kalifornijo, v Bolivijo in v mojo Srbijo, k ljudem, ki jih ne poznam, pa so bolj moji, kot vsi kofetkarji tlele. V Srbijo ja. Matr evo, alea iacta est, marca grem, moram, rabim.

P.S.: Bi dala musko. Pa je spet ne bom. Z istim razlogom, da. Sploh pa se jo je itak en kreten že več kot preveč naužil, ko je pogruntal geslo do moje nadzorne plošče in je lahko preposlušal vso prepovedano musko in prebral vse, še bolj prepovedane stvari. Prostozidarstvo je res ena fajna stvar…sam poštekat je treba, ne?


-------------------------
  1. Ja, ja, komot lahko tle protestirate vsi, ki ste na tem mestu opazili kako zelo se precenjujem… ;) ((nazaj))
  2. Ej, a ve kdo kok košta tisto Sonce, ki naj bi bojda bilo nekje tam gor, pa ga nism vidla že od septembra? A mislite, da je zdej, ko smo v recesiji, kej bolj poceni? No, po moje bi se vsaj kakšen popust dalo zrihtat, če prihajaš iz države, ki pošilja na evrosong same zmagovalne in ultrakvalitetne komade, a? To bi zihr moralo zadostovat, da mi zbijejo ceno na dva milijona evrov. Toliko mi bo namreč jutri Loterija Slovenije nakazala na račun.((nazaj))
  • Share/Bookmark
28
Jan

Meditacije.

Naključij ni.1 Faaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaak…

Januarji se vedno začnejo nekam tako žalostno, so pa februarji zato toliko bolj hecni. Se že smejem, pa ne vem zakaj. Nekaj voham, nekaj se kuha. Aha, minestrone alla mia mamma!2 Moj svet je fin. (Pst, pst, prid mal sem. Dam ti ga, si itak njegov edini prebivalec. Zamenjaš za čunga lunga? Kiss.) Se mi meša? Postajam nora? Se meša vam?

Vem, kam se bom peljala za valentinovo! Obožujem klišejskost in patetiko. Da, prav res sem rada trapasta. Eirene does trapalandija.

Bojim se moških, ki bi se bili morali bati mene. Bojim se, ker prizadanem, ker lomim srca kot za stavo, tista res lepa in dobra, za katere mi bo nekega dne še tako jebeno žal, da jim nisem dala priložnosti. Ali pa bi mi vsaj moralo biti žal, no. Tako grdo se igram s čustvi ljudi! Kakšna zver sem, nesramna, nespametna zver!3 Mi je res žal, se opravičujem za vso svojo ušivost, ampak ne morem. Moje srce pripada še vedno samo nekomu. Od sedaj naprej se ne družim več s fanti. Tako bo še najmanj škode od mene. Hodila bom s sklonjeno glavo in zardevala, ves preostali čas pa bom preživela doma v topli postelji z očali na nosu in ptičjim gnezdom na glavi ter čarala, pudrala in dišavila besede do norosti. I think! Pastels!

Zajebem vse kar se zajebat da. Zakaj se nisem nikoli priučila, tako kot vsi spodobni ljudje, malce zmernosti? Tako bi lahko bilo pretiravanje rezervirano samo za praznike. Je vsak moj dan praznik?

Ne jem. Pijem. Ne jočem. Govorim. Ne mislim. Bolim.

Svet je poln debilov. Res, res.

YouTube slika preogleda

- Podel sem. Vodim v razvrat.

- Vôdi.


-------------------------
  1. T.S.: It’s a pitty. Via tituba.((nazaj))
  2. Pišem. Glavo mi bo razneslo od domišljije. Stradam svoje telo, tako kaznujem poredno dušo, mogoče bo nekega dne lepa. Kenslam vse tablete, tako nagrajujem svoje telo, mogoče bo nekega dne lepo. Heglova lepa duša, L’orealovo lepo telo. Za crknt.((nazaj))
  3. Tako nespametna, tako željna nečesa, ne nečesa, ampak točno tistega občutka in vonja, točno tistega iščem, upajoč, da ga lahko brezglavo najdem še kje drugje – identičnega! Ne najdem več belega mošusa, ki bi tako dišal kot je tisti, ki sem ga imela pred leti. Stal me je veliko, o ja. Nočem substitutov in nekih približkov, nekih cenenih kopij in zgolj občutkov varnosti s pridihom simpatičnosti, ki me kmalu ziritirajo do čiste anksioznosti.((nazaj))
  • Share/Bookmark
11
Jan

Once upon a time there was a little loonie girl in dorothy’s shoes. One day she met a boy, that was even greater loonie than she was. But he wore Vans…

Kot bi rekel en simpatičen fant, počutim se kot, da bi tisoč let nazaj padla s konja in se zbudila v današnjem svetu.

V mojem imaginarnem1 svetu vse štima, vse je tko kot mora bit in status quo mi čisto odgovarja. Brez muze in safra pač ni presežne kreative. Ko delam cirkusantko iz sebe in žongliram s svojim iztrganim srcem ter počnem sto luštnih neumnosti samo za njegov nasmeh in se mi hkrati zdi, ko ob nekom drugem v postelji oblečena samo in zgolj zaspim, nekaj najbolj perverznega in umazanega, če moja dlan počiva celo noč v njegovi.

Ko imaš nekoga tako zelo rad, da si se celo temu filingu pripravljen odreči, le da ga lahko obdržiš v življenju. Samo včasih, ko se uležeš, se prevrne v očeh posoda z vodo in se zaveš svoje maternice. In v trebuhu je toplo, ko pred seboj v dlaneh motriš rdečo utripajočo gmoto, iz katere lije in šprica rdeča tekočina po luknji v tvojih prsih in belih stopalcih in belih rokah in belem obrazu, posejanim s parom črnih začudenih oči, ki kukajo izpod razkuštranih pramenov temnih dolgih las. In čist nič ne boli, samo lepo je. Sej pravim, čudni so ti dnevi, in tisti pogled, ki me je čisto zasvojil in tisti konj, ki ni bil dobro osedlan…

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. You are what you love, not what loves you…((nazaj))
  • Share/Bookmark
18
Dec

Nočni utrinki ali ‘Long live rock’n'roll!’

Tistemu, ki vrti zdele musko na ves glas pod mojim oknom, se najlepše zahvaljujem. Spati resda ne morem, ampak okus za musko ima pa tip fakinfenojebenomenalen. Vse kar si vrtim zadnji teden, odmeva iz njegovega avta – Placebo, The Pixies, Smashing Pumpkins… In čez pol ure, ko bodo po mojem mnenju sosedje začeli metati raznorazne predmete skozi okno, mu bom jst zaklicala ‘bravo stari!’

Včeraj sem se ga napila beyond preveč. Obljubo, da bom pila samo zeleni čaj cel večer sem prelomila, ko so mi bivši sošolci – imeli smo reunion z maturantskim gimnazijskim razredom – natočili prvega jegra. Kolokvij sem danes prespala, ker sem imela ob sebi enga vampirja, zaradi česar me vrat čist boli. Vesolje me je celo ubogalo in iz neznanega razloga imam šanso za pisat kolokvij še naslednji teden… pitaj boga kako se meni tko userje… Smo se meli fajn včeraj, vsaj kar se spomnim. Baje, da se me je vidlo vsaj na petih različnih lokacijah…vsake naslednje se manj spomnim. Bojda sem v Gromki ownala plesišče in da se mi je čist odpizdilo na neke 80s post punk komade. Jst drugače ne plešem namreč. Baje, da sem nekje celo ukradla flašo medice. Hmmm. Drugače tudi kradem ne namreč. Sem si pa sama sebi izredno fukiš, ko sem zmačkana, moram povedat, res. Da, mislim da res dobro izgledam le zgolj in samo dan po razvratu.1 Long live Rock’n'Roll!

Jebem, da vam jebem sneg v Che baru. Moje stanovanje je polno vseh teh belih pizdarijic, ki se zdijo šefici Jožici vsako leto znova blazno zabavne. Bejž no, bejž. Niso. Moja postelja je polna belih majčkenih kroglic in na črnih rjuhah to res ne izgleda kot žur…

Zasvojena sem s Californiacation. I have a serious problem. Moj idealen moški je lik iz nadaljevanke. Mi sploh lahko greš še na slabše?

Seminarji. Sto njih. Bencin + cigaretni ogorek + fensi steklena stavba za Bežigradom = najpametnejša ideja, ki so jo moji možgani kadarkoli sproducirali.

O moj bog. Ti flashbacki, ki jih dobivam že cel dan so neznosni. Mene je tako zelo, zelo sram kaj vse sem jst včeraj blebetala in izblebetala… Jst se ne pokažem iz bajte še naslednja dva tedna… Fak, fak, fak.

Ne odpisujem na ljubezenska pisma in ne odgovarjam na raznorazna sporočila. To bi moralo biti dovolj jasno. V bistvu mi kar slabo dela, ko samo pomislim na neke ljubezenske odnose. Ne verjamem, ne zaupam, ogabno mi je. Ob meni se itak vse izneveri in tisto kar je lepo, postane gnoj. Prej ali slej. Ne maram fantov, ne maram punc, upam da jih tudi še dolgo ne bom, zato prosim, če greste stran. Bo bolš tko za nas vse. Bom pa postala prasička, jap. Takoj, ko me mine ta frigidnost, ki je posledica moje omiljene, ljubljene in večne depresije, bom nategnila vse kar mi bo zapasalo in to brez vsakih moralnih zadržkov. Res, ne jebem več ljubezni in vzdržnosti, jezna sem. Aja, frigidnost lahko uničijo le ekstremnooooo veliki kurci, do katerih ima moja tamala strahospoštovanje. Kljukica tle, osem orgazmov.

Čisto preveč ljudi poznam in še več ljudi mene pozna. Na kurac mi gre to, da nima veze kam grem, vedno se nekdo dere za mano in vsak bi se pripopal zraven, četudi sem z neko zaprto družbico.

Obožujem zlorabljanje vseh substanc, ki se jih meri v gramih. Ne vem zakaj mi december čist nč ne diši po cimetu in medu, ampak skoz voham namišljeni haš. Mmmm, en jointek bi zdele spohala…

Komi čakam Arizono, men se bo tlele utrgalo. Res. Fuj, fej vse!

Počutim se približno tako butasto in prtegnjeno kot sem se kakšnih 8 let nazaj. Razmišljam o tem, da bi si šla spet tetovirat, po glavi mi hodijo raznorazne substance, ne vem a naj si lase samo pobarvam ali jih kar odrežem stran, delam stvari, ki jih itak nikoli ne bom nobenemu pokazala, delam stvari, ki so totalna sanjaška zguba časa, saj se z njimi ne plača položnic in ne pelje prijateljev na večerje, večino časa mi sploh ni do druženja, lahko bi bla samo zaprta v sobi in neizmerno srečna bi bila, če mi ne bi bilo potreba it nikamor drugam. Še dobro, da imam cimra, ki pride dvakrat na mesec malo počekirat v Ljubljano, drugače bi izgledala že kot resna tekmica za naziv čarovnica leta.

Spim z Marquezom2 in Gradnikom skoz. Morali bi videti kako izgleda moja postelja, ko zaspim. Ko sem bila majhna, so morale vse moje igrače spati v postelji, ker so se mi smilile, tako da je zame ostal en čisto, čisto majčken prostorček, kjer sem se nekako zvila in zaspala. Potem je vsak večer prišla mami in odmaknila nekaj igrač, da sem jaz sploh lahko imela spodoben prostor na postelji za spanje. Danes so igrače nadomestile knjige, samo mami ni zraven, da bi jih umaknila, ko zaspim, tako da se zjutraj zbujam vsa polomljena iz z minimalno desetimi knjigami na/ob sebi. Ja, spet sem začela veliko brati. Rabim druge svetove, nujno jih rabim.

Moj najpogosteje uporabljen stavek in definitivno najbolj posvojliv stavek leta: Long live rock’n'roll! :cool:

Tale depresija me ubija, pisanje me rešuje. Zdele pišem eno res fino stvar in mogoče mi jo bo uspelo dokončati med prazniki. Praznike imam namen preživeti v postelji z gorami knjig, obema sezonama Californiacation, tono filmov, laptopom in mojo novelico. Čiki, alkohol, John Coltrane in ostale droge so samoumevni.

V Novi Sad k mojim predragim fantom za novo leto ne grem. Če mi bo uspelo, bom preživela silvestrov večer sama v postelji in upam, da mi uspe zaspati že pred polnočjo. Najraje bi prespala vso to množično evforijo in skupinsko srečo, ki deluje na 3,2,1,zdaj! Prespala bi vse, kar se prespati da.

To leto je bilo vsekakor leto razočaranj. Mislim, da je bilo samo 2001 slabše od tega leta. Hočem biti boljši človek, nočem imeti te jeze in nezaupanja v sebi. In čisto potiho si želim, da bi se tudi meni dogajale lepe stvari v realnosti in ne samo v mojih imaginarnih, paralelnih svetovih v katere se zatekam. Želim si biti srečna, pizda.

YouTube slika preogleda

Kako je uspelo mami narediti dva tako dobra otroka in enega tako neizmerno žalostnega?


-------------------------
  1. Egotrip inc.((nazaj))
  2. Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje. Gabi, klanjam se ti za tole!((nazaj))
  • Share/Bookmark
07
Dec

Song to sing when I’m lonely…

Vse mi je tako gnusno, tako poceni in smrdljivo. Vse plesni in gnije. Brutalno dopovedovanje, da nič ni večno, me sesuva in v curkih srka. Razočaranje za razočaranjem in teptanje za teptanjem. A moram res jokati pred vami, da boste z menoj bili nežni? A si moram res na čelo napisati ‘Sem nežno in čutno bitjece. Poleg vsega pa sem še totalno v kurcu. Prosim, ne udrihajte po meni’? A mi je res potreba vam dati tako jasno vedeti, da nisem ok, da bom namesto ogabnih kozlarij sproduciranih od ubogega presušenega možgana v srednjih letih in polpetastega in driskasto rjavega srca, dobila vsaj malček tolažbe, kakšen mil pogled in besedo ali dve, ki me ne bosta še bolj prizadeli? A moram res vse razlagati? Na momente se zavem, da govorim, kot bi imela 96 let, včasih pa se tudi počutim tako. Takrat samo utihnem in opazujem ljudi, skrita v svojo varno lupinico odeto s ščitom ter jokam v mislih, saj besed ni nič vredno. Besede, ki pomenijo nekaj, besede, ki niso samo zlorabljanje duha, so postale že taka redkost, da bi jih kot dragocenosti lahko kupovali na kilo in pri tem obubožali. Lepe in stare vrednote izginjajo. Starinskost me ubija… mar res noben več ne ceni tolikšne plemenitosti kot je sama premorem? Imam razum, imam pogum, znanje in je moč,1 srce veliko kot svet, oči polne vode in načela ter vrednote za katere se fajtam do konca… Pa vendar me na polju bitke, zapustijo in pustijo samo sovražniku tudi najdražji. Ta mesec je bilo enostavno preveč razočaranj…

Rada bi se umaknila za nekaj časa v zavetje stanovanja in ne videla nobenega. Med knjige in musko, med filme in akril. Pa vem, da to ni mogoče. Pojma nimam, nekako se moram spraviti iz tega dreka v katerem sem pristala. Še dobro, da imam moža (drgač tud on bloger po novem), ki mi boža duha z glasom ter teksti in se lahko vedno skrijem v njegovo muziko, ki me potolaži bolj kot vse in trenutno tudi bolj kot vsi.

YouTube slika preogleda

A song to play when I’m lonely
Win and never play a game again
No one to face when I’m falling
Holding tight to dreams that never end
I’ll be you
I do
I’ll be you
No one’s afraid to be called by another name
No one dares to be put down where they don’t belong
Nowhere’s anyones reason
Everything dying and leaving
Out with these faults and you make me a baby
Faking an movement by no ones seeing it
No one always find peace flung
No one chooses to beat my pride down
Symbols pierce right through me
People fail to be drawn up
Sunlight to fate accumalates
Loving pain to be clung to
By lumimous bodies
Only waiting for long signs to be wrong
And true to us
Out of place in my own time
Drowning thinkin that I’m dry
Holding on to facts that’ll never be proven
Faking an action cus no one’s looking
Hello when I’m crashing
Feeling nothing when my life’s flashing before my eyes
You should’ve threw me down
Is the content so much


-------------------------
  1. Scientia e(s)t potentia.((nazaj))
  • Share/Bookmark
03
Nov

Afrodiziak.

Liiiiiiitri črno črnaste kave in pol minutke namakanega zelenega čaja, stres in mednarodni odnosi, dvigujejo libido do skorajšnje nezavesti. Preverjeno. V tem trenutku si od vsega najbolj želim študirati mednarodne odnose v praksi in sicer na primeru enega visokoraslega Grka, ki obvlada le materin jezik. In svoj jezik na meni. Tako bi morali mednarodni odnosi izgledati.

Meni se po 40 urah ne-spanja kratko malo jebe. Fuka. Karkoli. V vseh pomenih. Še natanko 12 ur časa imam, da dokončam to jebeno pofukano pičkarijo in ubadam se s takimi malenkostmi in jebenimi detajlčki na katerih izgubljam ure in ure z raziskovanjem, ker me jezi, da ne obvladam v nulo in da ne poznam vseh cifr, vseh teorij, vsega, vsega, vsega, kar bi se spodobilo, da veš, če raziskuješ neko področje. Draga moja Nina, če za to ne dobimo desetke, potem sem jst cheezburger. Greš stavit? Six pack?

In ker nisem dovolj utrujena, neprespana, izmozgana od vseh pofukanih služb, faksa, familje, kurcev palcev, potem moraš še ti zgaga zgagasta uletet in težit z sms-i, da se mi dokončno odpelje in odklenka. Ali bodi prijeten in vprašaj kako sem in me povabi na kavo za sprostitev ali pa mi ne serji po glavi. Basta.

In še to – nauči se hitreje odpisovati na sporočila ali sploh odpisovati, obstajamo namreč tudi redki primerki ogrožene vrste zelo pozornih ljudi, ki nas odgovor/mnenje/something zanima in nas tako motenje zasebnega reda in miru ovira pri ostalih aktivnostih/vsakodnevnih planih/something v lajfu. Ne živimo vsi pač za rit nekoga drugega in nimamo časa cel dan čakati kdaj nam bodo gospoda sporočili kaj si bodo izvolili početi v tistem dnevu. Sploh pa, ker vemo, da gospoda znajo odpisovati tudi v eni ali dveh minutah. Ko se jim dvigne. Anede?

Poln kurac mam vsega, najraje bi po Tomijevo razbila vse kar se v flatu da razbit. In ja, jebena kmetavzerska Arizona! Jedva čekam, če te zanima! Vsi kmetje tam ne premorejo toliko gnojnice, kot si jo nekateri osebki v buc-buc-ljubi-domači Slovenijci drznejo zlivati name. In pod nekateri mislim tebe. Če te zanima. Če te sploh karkoli, razen sebe, zanima. Grrrrrr…

  • Share/Bookmark
01
Nov

Arizona dream.

Najraje bi začela cviliti in piskati od navdušenja nad njegovo neizmerno ljubkostjo, ko začne tlačiti svoje tetovirane roke v žepe in jih zvijati, potem se za hip posmeje, pa zardi in pogleda z najbolj prijaznimi, nežnimi in iskrenimi očmi v tla in začne kot najbolj stereotipen genij razlagati na najbolj skromen način kako on neko stvar naredi, izpelje. Pa se v enem trenutku zave, da nima pojma o pedagogiki in da v bistvu sploh ni ničesar razložil, ker ne zna, ker on to samo naredi, ker pride iz njega, ker to čuti. Kako boš nekomu razložil kakšno ljubezen čutiš in ga naučil čutiti točno tako?!

In očara z vsakim gibom, z vsako besedo, z vsako potezo obraza. Res je najlepši moški, kar sem jih kadarkoli v življenju videla. Pa čeprav se tega niti približno ne zaveda, a vendar so mi vedno bili najbolj všeč taki, posebni moški, ki niso narejeni po merilih in kalupih brezvezne in brezglave ženske večine, ampak jih odlikujejo imenitne značajske lastnosti in kakšna napakica, ki to ni, pa jih dela tako zelo unikatne… Njegova sramežljivost, šušljanje, telo polno brazgotin, suho a vendar mišičasto z majhnim piroljubskim trebuščkom, žilave roke, starinske obleke iz 50h in 60h let, moji trije centimetri več v višini in njegov otroško naiven in široko odprt, pa vendar begajoč in plašen pogled.

In enostavno vem, psihotično, butasto, otročje, ampak vem. In čisto vse, pa naj bo še tako absurdno v svoji idejni zasnovi, postane otipljivo, realno… če si to le res fejst močno želim. V življenju sem vedno dobila čisto vse kar sem hotela, včasih še več. Na tak ali drugačen način, prej ali slej. Samo potrpežljivost je potrebna.

Nekatere stvari moram še dokončati, nekatere počistiti, ker mi ne bi ravno koristilo, če bi zajebala že zdej. Aj lajk him. Ampak ne, to ni največji plan.

Vesolje me kliče, imam še večje plane. In matr, da jih bom vse uresničila. Nič več me ne veže na to našo podalpsko deželico, moje korenine ne morejo pognati v mrzli, gnijoči in plesnivi zemlji. Preveč bolečine, preveč grdih spominov, preveč utesnjenosti z debilitetami, hudobijami, egoizmom in vsesplošnim ljudskim stremenjem k vlogi glavnega kmeta na vasi, pa čeprav le za trenutek. Fuj, bljak, predvsem pa zeh.

Dolgočasi me vse to, res me, me iritira, me spravlja v jok in depresije. Sem občutljiva, senzibilna in z zelo odprtim srce, ki ga nosim na pladnju pred vsemi, medtem ko hodim po svetu z vsemi petimi čuti maksimalno na preži, pa tudi s tistim šestim in tistim sedmim, srčnim. Ko se ta lastnost na katero sem najbolj ponosna in hvaležna, da jo imam, uporablja na tej gnijoči zemlji kot neprijetna opazka, kot žaljivka, kot vsiljujoč občutek, da bi se morala zamisliti, da je z menoj nekaj narobe, potem res vem, da nimam kaj tu početi. Ne zdaj. Ne, dokler si ne odebelim kože.

Upam, da mi faks odobri vse kar potrebujem za odhod in mi tako reši lajf s tem, da mi pomaga pri mojem begu. Sem se čisto zatrapala v to mestece. Hočem tja. In se že vidim, kako si podajam dimčke svojih rdečih 100s marličev s puščavskim vetrom, ko sedim na vrhu enega prepada, pred menoj pa neskončna ognjena rdečina puščave in namesto muske vsake toliko zvok kakšne rattle snake ali pa kakega kojota, ki je zalutal. In umazani in zaprašeni kavbojski škornji, zagorela polt, slamnik in pirček. In faks s katerim imam dejansko neke cilje in prihodnost s katero jih imam še več in s Slovenijo, s katero jih nimam.

Po vseh jebah, ki sem jih zadnja leta preživljala, doživela, preživela, po vseh komajda izbojevanih bitkah z mojimi preljubimi deprami, se mi dejansko ne da več furat safra, res mislim, da sem fejst pupica in da si tudi jaz kej lepega zaslužim, ne pa sam praznjenja na meni – svojih frustracij, jajc, življenjske rutine in dolgcajta ter hkratnega polnjenja ega, moči, bastardnosti in občutka normalnosti in nedolžnosti. Nimam več energije, ne morem več, sem izmozgana, utrujena in če ostanem, tvegam, da bo ščasoma izginil še zadnji košček mene.

YouTube slika preogleda

To kar se je nazadnje dogajalo je bila zgolj kaplja čez rob, pa vendar vseeno dovolj velika, da se mi je vse še desetkrat bolj zagnusilo in da so se moja načela le utrdila. In jaz, krava, koliko časa sem se žrla in imela slabo vest ter si prav po štiftarsko nalagala kazni za neupoštevanje načel ter grdih, grdih misli in dejanj! Jaz! Poleg tega, da sem prvič v lajfu prelomila svojo res veliko zapoved in moralno načelo, me najbolj žre ta strah, o katerem sva se včeraj ob pivcu z Ninette1 pogovarjali. Če sem pred to zadnjo poletno pizdarijo, ki sem jo naredila, imela še kanček samozavesti in zaupanja v odnose, ju sedaj nimam več, ker reeees ne zaupam nikomur. Vse kar mi preostane je le, da verjamem. Samo verjamem. Brez vsake osnove za vero, brez dobrih izkušenj, ki bi mi vero potrjevale.

Očitno sem narejena za to, da se me kot Petrovaradinsko trdnjavo osvaja in osvaja, dokler se ne dobi srca na pladnju, kar omogoči osvajalcem nežno razpiranje mojih nog in po opravljeni avanturi hladen in brezčuten sadizem nad podarjeno utripajočo in okrvavljeno mišico, ali preprosteje povedano, očitno sem dobra le za pofukat, me egoistično zjebat in spizdit potem stran. In čeprav mi dela slabo od vsega poteptanega ponosa, od ega, ki je zdrobljen v prah, in žalosti, neskončne žalosti ter ponovne razočaranosti nad seboj, še vedno tako butasto in naivno verjamem, da bo nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami prišel nekdo, ki ne bo hotel le zlesti v moje hlačke, ampak si bo želel poljubljati mi čelo in si umivati zjutraj zobe z menoj.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Te ljubim. Te obožujem. Sem hvaležna, da te imam. Trenutno si od vseh prijateljev edina ob kateri se počutim popolnoma sproščeno, ker vem, da razumeš, ker me ne ubiješ z besedami, ko vidiš, da sem občutljiva, da mi je hudo. Fak, še enkrat si se izkazala za najbolj čutečo, zvesto in vdano prijateljico. Za zmer. Sam, da veš, da se zavedam, vsega kar mi daješ.((nazaj))
  • Share/Bookmark
30
Okt

Na begu…

… tja kjer je zdejle 28 stopinj, kjer je Mehika urco, Kalifornija pa tri urce stran, kjer so neskončno dolge puščave, kjer kojoti tulijo v luno, kjer so lepi avti in kjer se zlahka dobi morrisonke in flašo Jim Beama.

Sem ciganka, vedno dramatična in naveličanih, zdolgočasenih oči polnih slane vode.

Grem rihtat papirje.

P.S.: Ne, ni se mi zmešalo, prisežem. Povem vse, ko bo čas.

P.S.S.: Bodoči mož in moji plani pa to… :lol: Smeh…

  • Share/Bookmark
21
Okt

Meet The Residents!

The Residents bodo po petih letih spet začeli tourat po Evropi, nam najbližje bodo v Linzu in v Beogradu. V Linzu bodo v eni mali dvoranici 21. novembra, karte so 28,23 evra, kar je dost poceni. Srbi pa me s svojo jebi-vetrovnostjo že rahlo živčijo. Koncert je napovedan za 18. novembra, na uradni strani Residentsov piše, da bo špil v Domu Omladine, a po prebiranju srbskih medijev ugotovim, da oni sami še vedno ne vedo kje bo koncert, niti koliko stanejo vstopnice.

Jst bi fuuuuul šla, veliko raje sicer v Beograd kot v Linz, ampak…eh, v bistvu mi je vseeno. Sam z vlakom se mi nekako ne da cjazit 10 ur, s svojim avtom pa tudi ne bi peljala, ker me itak vsi kurcajo, da grozno ne varno vozim že tukej. Torej, anybody? Gre kdo z mano, koga zanima?

  • Share/Bookmark
02
Okt

Ma konec prepatetike! Basta! Ali o tem kako so sobote precenjene.

GLOOMY SUNDAY

Dnevi kulinarike v Italiji so nekaj najboljšega na svetu. Nažreš se vseh kuhinj sveta, seveda ne ravno za male pare, nakupiš devet vrst sirov, za fejst velke pare, šarmiraš po ulicah s sončnimi očali in psom, se pustiš zapeljevati italijanskim gospodom, prečekiraš bolšji trg in nabaviš knjige, šatulje, Botticellije ornamente, en cukrček, ki ga ne izdam, pa ste mi vsi loh fejst fouš in zraven ne najdeš lepe in dovolj stare cigaretnice, ki jo že tri leta iščeš. Že dolgo let nisem bila v Tem delu Tega Mesta in krasno je bilo podoživljati spomine, sem pa na žalost ugotovila, da so mojo najljubšo uličico od Castella do Piazze popolnoma uničili in opustošili, tlakovce zamenjali z betonom, male družinske trgovinice, ki so obratovale več generacij zaprli in največji vrvež zamenjali z mrtvilom. Jebite se, tukaj sem vsak teden enkrat ušla mami in se izgubljala med ljudmi, zdej pa tega kraja niti približno ne poznam več.

BLUE MONDAY

Zadnji paradižniki z vrta zame, krvava, boleča in buškasta glava, usrani supergi, mami neverjetno lepa in vesela in Irena fejst polna dnarja. Gume na avtu sem napumpala in me je kar sram povedat kok fejst prazne sem jih imela, kljub vsemu pa zagonila zvečer 15 evrov za taksije, ker take zmedene punčke stalno pozabljamo stvari nekje in se nam stalno mudi in nas potem taksisti vozijo po mestu gor in dol. Seveda zmagajo Iggy Pop in Stoogesi zvečer, katerim nisem kazala jošk v prvi vrsti, ne, tudi mokrih hlačk nisem imela zaradi pogleda na starejša, napol gola in meni vrlo seksi telesa, nisem se drla Search and destroy, No fun, I wanna be your dog, Lust dor Life in Candy. Prodati sem morala 40 evrov drago karto, ker me niti preko tristo organizatorskih vez niso spustili noter s kamero, s katero naj bi posnela nekaj minut materiala za delodajalce zaradi katerih sem postala slavna in bogata. Vesolju, pa še čemu in komu, že dolgo nisem tako jebala matere. Ker sem seveda bolehen a obetaven otrok iz Cukrarne, sem zaradi prezeblega prestopanja pred Halo Tivoli že tretjič v štirih tednih zbolela. Tokratna diagnoza: punk bronhitis. V upanju, da bom končno že naletela na enga Housea in ga odpeljala v eno sobico in fejst zlorabla.

RUBY TUESDAY

Razen določenih razčiščevanj in pogovorov česa ne bomo več počeli in kaj bomo, bolečega prsnega koša in oslovskega kašljanja, slabega priokusa zaradi včerajšnjega koncerta, ki je postal še toliko večji, ko je folk rekel, da je bil tako prekleto jebeno dober, novega psihota v življenju, ki je samo v zadnjih mesecih en izmed pol ducata njih, zaradi katerih razmišljam, da bi spremenila telefonsko številko in nehala pisati blog, ker se že resno ne počutim več prijetno in čisto varno, najljubših kozarcev razbitih v roku petih minut – sem že omenila kako zmedeno in nerodno bitje sem? – in posledično fejst porezanih štirih prstov in dlani, da, razen tega je bil dan naravnost super. Skuhala sem tako fukiš kosilo – paradižnikovo juho s kislo smetano in svežo baziliko; popečena na trakce narezana piščančja prsa s timijanom, limono in olivnim oljem na posteljici iz rukole ter pečene, polnjene z vsem tanarbolj finim, bučke in rdeče paprike; zraven olivni in čebulni kruh ter solata z rukolo, radičem, jajci, češnjevcem in tajsko baziliko; na koncu pa tiramisu iz svežih gozdnih sadežev in zelenega čaja z okusom vanilje. Seveda sem spila še pol litra vina zraven ob kosilu in ostala priheftana ter s črnimi zobmi in ustnicami več ali manj cel dan. Tudi takrat, ko mi pred nekimi pomembnimi ljudmi res ne bi bilo potreba priti in biti taka. Baje, da se ne spodobi, a človek vendar mora jesti kosila! Zvečer sem imela doma ob pivu in viskiju raziskovanje kuglice v Guinessovi pločevinki in solznih žlez, na katere sem že skoraj pozabila, da obstajajo. Vsakih nekaj let se paše prepucat in vsakih nekaj let paše govorit o stvareh o katerih nikoli ne, o tistih črno črnastih stvareh, ki te definirajo in ki jih malokdo ve in pozna. Redko se zgodi trenutek, še redkeje se zgodijo ljudje, ki znajo poslušati, ki čutijo in ki samo so. Ko čisto nobena njihova beseda ni potrebna, ko daš največjo intimo, največje skrivnosti celega lajfa ven. Ugotoviš, da te pravzaprav zelo malo ljudi pozna, da zelo malo ljudi ve, da moj prešerno velik nasmeh ni samoumeven in da ni tam od vedno. Da se včasih uščipnem v lice in si rečem, da je fino, da sem. Mi je tako prekleto pasalo, sonček zlati. Hvala, milijon. Pozno zvečer in malo v noč sem pa imela lekcije električne kitare pri mojemu najljubšejšemu kitaristu, ki so rezultirale v bolečih in razfukanih blazinicah in v zavedanju, da I suck. Električna kitara je res seksi instrument, le jaz nisem dovolj seksi zanjo. Mi je pa blo res fino in sem še celo pot domov vadila vse povedano in pokazano na air guitar. To mi pa kar gre, veš.

WEDNESDAY’S SONG

Očitno sem ugasnila vse budilke in se zbudila pol devetih, ko bi že pol ure morala biti na faksu. Na srečo so slovenski faksi podobni vrtcom in zato ni predavanj prvi dan. Tega pač ne vem, ker zadnji leti nisem ravno na tekočem kaj dogaja v tisti fensi, čistunski stavbi polni kloniranih upedenanih bjond in kloniranih kvazi wannabe intelektualcev aka pametnjakovičev. Majkemi, jst jih ne ločim med sabo, se mi zdijo malo sumljivi in se jih na veliko izogibam, zato pa tudi ne poznam nobenega razen treh osebkov, ki so fejst inteligentni norci, pa še ti so tam ponesreči. Za inteligentne norce pač ni prostora in časa. Nina je seveda ob osmih že bila tam, ko sem se zbudila pa že na poti domov, zato sem jo povabila na kavo, ki jo je ona popestrila z dvema nigersko faličnima rogljičkoma. Se nama spet meša (a se nama kdaj ni?) obema, spet sva sošolki, spet naju bog ljubezni ne upošteva in spet bova diplomirali iz vseh gluposti, smeha in razprav o seksu. A se sploh kaj drugega pogovarjamo zadnje čase…hmmm…zadnja leta? Ta libido nas bo ubil. Obe najbolj moji in tako redki ženski v mojem življenju sta namreč, tako kot jaz, zelo…khm…živi. :) Čeprav tadruga trenutno malo manj. Matejčulo sem popoldan namreč posedla v avto in jo peljala na urgenco, kjer je boga moja palčica s 40 stopinj vročine (ki je pozneje malček padla) čakala dve uri v tistem leglu bacilov, zraven neke gospe, ki je konstantno jamrala, ker ima 38,5 stopinj. Grrrr… Me je res zaskrbelo, čeprav je pa kul da sva šle na urgenco, ker sva ugotovili, da je totalno umeten čaj iz avtomata za četrtinko evra mega. Dobro to, ne? Aja pa una z dobrimi nogami in majhno ritko, ne una iz Bon Jovi spotov, ima res 15 let. Sem jo vprašala na čiku, tko da nism več fouš. Si imela prou, jap. In da, očitno v tem trenutku nisem na Living Colour v Cvetličarni s sestrico Karmencito in njenim Zavo in več kot očitno tudi ne pijem dvojnega Jim Beama z dvemi kockami ledu, ampak namesto tega pijem kamilico doma in crkujem od bolečin v prsnem košu. Popizdevam, resno. Dva huda koncerta v treh dneh sem zamudila. To se meni pač NE SME zgoditi.

THURSDAY’s CHILD

Danes je četrtek. Zjutraj do pol devetih RTV, potem pa laufanje na faks, ker imam od 10h-16h prva predavanja, zadnje dve uri bom manjkala, ker moram biti ob treh spet na RTV-ju, ob 20h pa imamo končno snemanje vestne oddaje Zlo glasni. Ja, ime smo spremenili, hvalabudi, ker prejšnje mi je šlo že od prvega dne dalje na kurac. Tko da v ponedeljek, ko bo na sporedu glejte! V prvi oddaji nove sezone bo gost Iggy Pop, s katerega golega trebuha bom snifala koko in lizala med ter ugotavljala ali ima pod tistimi nizko spuščenimi ozkimi jeanskami rdeče čipkaste tangice ali ne, Lukec pa bo medtem namesto mene govoril z njim in poskušal izvedeti, če še vedno joče zaradi njegove neuspele romance z dunajskim dečkom, ki se rad za pusta igra, da je zajeban in si je zato nadel nadimek, ki je anagram oralnega seksa. Luka, psihotični buda, bo peljal scat vse snemalce, montažerje in postproducente tega sveta, saj bo preizkušal novo metodo, ki združuje snemanje z istočasnim metalskim headbanganjem, montiral sploh ne bo, ker to delajo samo pussyji, ki ne znajo v šusu super posneti, postprodukcijsko pa se bo usmeril v dvajseta leta prejšnjega stoletja in črpal navdih iz črnobelih nemih filmov ter se na ta način približal trenutnemu nivoju drugih slovenskih neobstoječih glasbenih oddaj. Moderni smo v nulo in Plemenita plesen nam bo vzklikala, da smo v bistvu najboljši. Ko bomo posneli, si bomo odprli pivo, si čestitali, ker smo taki carji in en drugemu govorili, da smo tako zelo vestni in zaradi tega tako zelo kul. Potem bo Lukec šel domov, Luka bo šel CARtat mojo, no najino, Matejo in se sliniti ob njenem hot prepotenem telesu, jst bom pa poklicala mojega Penclja in mu ponudila levo joško, če pride v Orto bar, ker pa bo on že tam s svojo đekolo, bo zaradi tega zahteval obe joški. Tam bodo tudi vsi moji fantje in ob ustekleničenih substancah in puhajočih oblačkih cigaretnega dima se bomo vsi ortodoksni četrtkovi otroci na toplem smejali kot pečeni mački in se pogovarjali do pol petih zjutraj, ko bo prišel moj najljubši redar in nam rekel “družba, počasi zaključte.” Šla bom domov in po poti mi bo iPod nažigal industrial verzijo s pridihom gothica Saše Lendero. Spala bom naga, ker zdaj pač to lahko počnem, pred spanjem pa bom še pol urce mislila na Spaceya, Pacina, Rotha in mojega profesorja, ki bo imel glas Diega iz Ice agea ter se seveda na vse te moje perverzne fantazije… Eh, ampak to je že druga štorija. To je že petek.1 Dan pred Černobilom je bil tudi petek, takrat sem se rodila. In petki so samo moji in jih nobenemu ne dam in nobenemu nič o njih ne povem.

GOOD FRIDAY

null


-------------------------
  1. Friday – Thank God it’s Friday! Saturday – I did WHAT last night?((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Sep

Štup štup.

Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala.

stupid

P.S.: (16:52) Komaj zdaj sem opazila, da imajo moji zadnji posti naslove štup štup, buc buc in čau čau. Toliko o moji trenutni retardiranosti, sposobnosti artikulacije in bebavem besednem zakladu budale. Oh, kako velik L imam na čelu. Grem glavo tlačit v pesek, rekord v zardevanju sem namreč že postavila.

  • Share/Bookmark