Omnia mea mecum porto.

Včasih, samo včasih, me prime, da bi šla na vrh sveta in se drla neko ime!!!

Rada bi dala vso energijo ven. Ampak (za spremembo) ne skozi pathos, ne skozi tanathos. Muzo, ki je privihrala v moj lajf, čutim zgolj preko erosa. Tako evforična, tako polna idej in ambicij ter ciljev nisem bila še nikoli. Postavljala bi spomenike, slikala tisoče slik, pisala pesmi, zgodbe, fotografirala samo njega. In vem, da bi lahko bili sami opusi, če bi želela. On. Največji v vesolju, ne, večji od vesolja, on, ki maje tla pod nogami. Če bi le zares obstajal…

Ni ostalo več veliko časa. Moram izčrpati to energijo. Itak bo vsega, kot bi mignil, kmalu konec.

Masturbacija in kreacija sta moji odrešitvi.

Seth me free!!!

P.s.: Spet zelo pijan post ob 04:10 zjutraj. Direkt iz Orta. Že cel čas mislim nanj.

3 komentarji

Ah in oh! Če bi po Paveseovo rekla, da gre za lepo poletje, bi se zlagala. Ker, prvič, ne poznam nobenega s sifilisom, in drugič ker je poletje krasno.¹ Skoraj vsak večer, ah kaj lažem - vsako noč, se ob najbolj nemogočih urah spontano znajde cela družba mojih najboljših prijateljev (beri Moja Srca) pri meni z več alkohola v rokah kot krvi v glavah. In pivčkamo in čikcamo in debatkamo vsaj dokler ne odprejo tanartabl socialistične in prijazne trgovine Sandi pod mojim stanovanjem, da lahko kupimo čike. Drugega nam v lajfu ne manjka. Tako zelo se imamo radi. Tako iskreno, tako čisto, ni skrivnosti, ki si je ne bi mogli povedati, ni zadrege, ni obsojanj, ni sramu. Čista ljubezen. Prijateljstvo za vse čase. Pika stop. Ne dam.

Furamo razvrat, tulimo v mesec in buljimo v zvezde ter štejemo utrinke in se kregamo z zadnje cajte najbolj simpatičnim fotrom, ter že po defaultu hipijevsko mamo, kdo jih je več videl, kdo se laže, da jih je videl in kdo slepari pri štetju, midva s fotrom se pa po zelenem šestorčku tako dereva, da nam je sosedova mularija že fouš, ker imamo večji žur pred bajto kot oni. Fotr se brez dlake na jeziku zelo slikovito pizdi na purgerje, ki se pizdijo čez našega psa in mu prepovedujejo plavanje v morju, ter jih pošilja v reproduktivne organe njihovih prednikov in se dere po plaži psu, naj nauči plavati debele, stare in tečne italijanske purgerske gospe z rokavčki, plavutkami in šlaufkom okrog pasu², ki se očitno imajo za plavalke, pa to niso. Jaz se pizdim na mamo, ker razvaja psa, bolj kot je mene, brata in sestro, saj gospodu Psu niso dovolj trije žaklji jebeno dragih igrač, ampak mu je treba dati še eno izmed petih mojih najljubših iz otroštva. Da jo razcefra na prafaktorje. Vsi se pizdimo in pizdimo se že toliko, da se imamo radi. Kakšni primorci bi pa bili, če se ne bi drli en čez drugega?

Ker se je moj fotr pizdil, ker je v dveh urah videl samo dva utrinka, mama pa sedem, sta se oba pobrala spat in pes za njima, jst pa zvlekla ležalnik na grič za hišo, na čudovito jaso, s še čudovitejšim pogledom v nebo polno zvezd in manj utrinki kot v moji že malo pijani glavi. Pogled na telefon je bil še vedno lepši kot vsako avgustovsko nočno nebo. Masturbirala sem do pol štirih zjutraj. Dvakrat mi je prišlo. Ta drugič je bilo res odpusti-jim-saj-ne-vedo-kaj-delajo jebeno dobro in zjutraj resnično nisem čutila potrebe po tem, da bi staršem razlagala, kaj je tisti moker flek na ležalniku.³ Sem pa še vedno imela potrebo po nečem drugem, le da je bila nasprotno od pričakovanj, še trikrat večja, kot dan pred tem. Hemingway bi rekel, zemlja se je dvakrat zatresla, jst bi ga pa ob tem zgolj na gobec usekala in se šla pošteno nakresat s prepovedanim ljubimcem iz omare, ki po profesiji rajca, po duši pa mehča kolena in, ave imperator, okupira moje že tako kaotične misli. Lepo sem bila definirana - vse imam po reglcih, le sama sem utelešenje kaosa.

Vmes smo še včeraj praznovali fotrov rojstni dan in se ga spet zverinsko nažrli in napili. Misli o bulimiji so mi prebudile moje drage tete, ki ti silijo hrano v vsako telesno odprtino in te na koncu do onemoglosti nažrejo, vmes pa te še vsi strici brutalno napijejo, ker vino in piri pač ne smejo ostati. Ste dobili približen vtis o moji kot-zajcev-nas-je-družini? Bi jo radi spoznali? Emmmm, aha, se mi je zdelo, da ne.

Na mladiče, ki so julija skakali po glavi, smo pozabili, še posebej, ker te v opravičilo povabijo na zmenek in ga skenslajo tako, da ga pozabijo skenslati. Mali moj ljubček, ne bo šlo tako. Takim gospodičnam kot sem jaz, se tega ne dela, zlahka in izurjeno te namreč lahko poteptam z visokimi petami, dvignjeno glavo, s čikom v desnici in fakičem na levici.

Glava je težka, telo drhteče, srce pa bije zmedeno aritmično. Morala me jebe in resno bi bil že čas, da se naučim poslušati glavo in odjebati srce. Čustva in čute. Igra z meduzami še nikoli ni prinesla drugega kot opeklin. Kazen mora biti, pravijo. Kakšna bo tokrat?

Pišisatelji, prepesniki, glalalasbeniki in zrežiserji bi me zlahka uporabili v svojih zgodbah in godbah. Le da vsebine ne morejo najti na tem blogu, ampak le na pivu z menoj. V mojih, cigansko črnih, očeh.

S fotrom sva šla danes oba k okulistu (in potem malo zapravljat ter na eno pivo, hihi) in ugotovila, da imava enako fuknjene oči. Okulist je njemu dosodil rumeni karton, ker je pač že starina, meni pa rdeči karton, ker sem še lepa, mlada, godna. Zato od jutri dalje nosim vsaj dve leti stalno očala. Vsaj trije moji best frendi pa v kot in drkat name.

1. Človeka čisto zamori, ko ugotovi, da je Pavesea omenjal v zapisih tudi Iztok Gartner.((nazaj))
2. Resno potrebujete še dodatnega gumijastega?((nazaj))
3. Še posebej, če prideš le za dva dni na mesec na obisk.((nazaj))

10 komentarjev

Ura je pet zjutraj in jaz sem spet že eno uro budna in blodim po bajti. Jebemti tri potrebne ure spanja.

Grem laufat do Žal in nazaj, dokler je še Ljubljana tako mirna, tiha, lepa. Do sončnega vzhoda bom že nazaj, upam. Da v miru spijem kavo, pokadim pet marličev in pozdravim Sonce. Potem učenje ruščine in francoščine, da zapolnim dopoldan. Kaj pa potem? …:/

6 komentarjev

Ne, ni me ne vem kako prizadela ta neodzivnost. Rahlo mi gre na kurac samo dejstvo, da sem očitno vedno znova profi v stresiranju moških, ki očitno ne prenesejo dejstva, da včasih celo nisem hard-to-get-prasica in da mi je včasih kdo od njih celo majčkeno všeč. Dokler ne jebem, se slina v potokih vali izza odprtih žnabelj in so jeziki do tal, ko pa se milo nasmehnem, naredim enih par trapastih bedarij, ki jih počnem staromodno v zadregi in z rdečico na licih vedno znova, ko mi nekdo, v dobrem smislu, obrne želodec, potem pa vsi glave v tla in kot pravi olimpijci izvedejo tek na tisoč metrov v pizdo jebeno materino. Tut prou. What doesn’t kill you makes you stranger.¹

Mah, ces’t la vie. V petek sem se po začetni otožnosti dogovorila s prijateljem, s katerim se po večmesečnih pizdlenjih, razumeva bolje kot kadarkoli, da se dobiva na enem zame nujno potrebnem piru. Nekako sem čutila, da bi on utegnil biti od vseh src, prijateljev, kolegov in znancev, tisti večer najboljša družba. Pa ne za “fizično tolažbo” ali karkoli podobnega, ampak kljub temu, da mu marsikatere osebnostne lastnosti očitam, ker me nervirajo, sem v nekaj določenih aspektih pred njim lahko čisto gola in majhna in sploh mu ni treba reči besedice (če pa jo v takih trenutkih, je točno taka kot jo potrebujem), ker vem, da me takrat od vseh na svetu najbolj razume. Sicer vedno znova upam, da se bo vzdržal bedastih intermezzotov s povsem banalnimi in nevmesnimi temami in še bolj kretenoidnih komentarjev ob mojem stokanju. Ampak v petek mu je to uspelo v še najboljši možni in še nikoli videni meri. Hvala. Mi ful pomeni, da štekaš določene stvari, ki jih noben drugi ne.

Sobota je seveda bila v znamenju prebolevanja mačka. A jebi ga, dobre in slabe stvari je treba zaliti z alkoholom, čeprav imam resne načrte količino le-tega omejiti na karseda minimalna in nujno potrebna uživanja. God damn, I sound like an alcoholic. Kot naprimer jutri, ko se vidim po stotih letih z Matjažem, enim izmed mojih src in človekom s katerim lahko debatiram dva tedna, pa mi ne bo dolgčas. Dobila sem tako lepo sporočilo od njega včeraj, da me je kar malo stisnilo. Kako bi se potem človek uprl popivanju z njim?

Ne morem fukat. Čeprav mi je v zadnjih dveh mesecih nekaj čet prijateljev in ostalih človečnjakov reklo, da izgledam prekleto horny in fuckable, da niti ne govorim, da v življenu nisem imela toliko nekih zainteresiranih osebkov kot v tem obdobju. Ko pa bi, pa vas ni, jebovas. Res ne morem fukat, ne uživam, ne čutim ničesar. Sredi seksa sem sposobna zaspati, kad dečko svrši pa v petih sekundah zatem. Očitno mi manjka samo še ljubezen do fuzbala in tič med nogami pa bom tapravi dec.

Jejhata!

Vstajam še vedno ob petih zjutraj, ker so štiri ure največ kar lahko spim. Jebi se vesolje, jebeno poletje je in jst mam končno cajt za spat!

1. Joker (Heath Ledger), The Dark Knight.((nazaj))

8 komentarjev

Charlie Kaufman: There was this time in high school. I was watching you out the library window. You were talking to Sarah Marsh. ¹
Donald Kaufman: Oh, God. I was so in love with her.
Charlie Kaufman: I know. And you were flirting with her. And she was being really sweet to you.
Donald Kaufman: I remember that.
Charlie Kaufman: Then, when you walked away, she started making fun of you with Kim Canetti. And it was like they were laughing at me. You didn’t know at all. You seemed so happy.
Donald Kaufman: I knew. I heard them.
Charlie Kaufman: How come you looked so happy?
Donald Kaufman: I loved Sarah, Charles. It was mine, that love. I owned it. Even Sarah didn’t have the right to take it away. I can love whoever I want.
Charlie Kaufman: But she thought you were pathetic.
Donald Kaufman: That was her business, not mine. You are what you love, not what loves you. That’s what I decided a long time ago.
Donald Kaufman: Whats up?
Charlie Kaufman: Thank you.
Donald Kaufman: For what?

Ljubav je lepa, dok se ćeka…

1. Spike Jonze: Adaptation (2002). ((nazaj))

5 komentarjev

Always alone, never lonely. Always lonely, never alone.

Post-something depression…

Skiciram in rišem in gradim in na koncu vedno vse sesujem, kar sama, samo tako, da me slučajno ne bi drugi prehiteli.

Mislim, da se za kratek čas poslavljam od vseh. Seveda kar mora biti narejeno, bo narejeno tudi bilo. Odgovornost, ki je verjetno odvisna v veliki meri tudi od samostojnosti in zrelosti, je pač previsoka. I am not daddy’s girl and I never was… Za nekaj časa imam dovolj vseh interakcij, rabim mir, na telefon se ne bom javljala, messenger bo izklopljen, drinki ne pridejo v poštev.

Razbijala bi vsa ogledala po vrsti, sovražim jih. Nekatere bolijo zavrnitve, mene pa najbolj samozavrnitve. Seveda je super, če imaš vsak trenutek na razpolago nekoga, ki čist tko btw in kao nevede navrže kakšno tako izjavo, da se spomniš, da si gnoj. Če si že slučajno ravno za kakšno sekundo pozabil.

Sovražim svoj patos, pa vendar se vse nekako vedno giblje v tem začaranem krogu. Ker ne obstajajo ličila, ki bi mi lahko še bolj prekrila obraz (a mi v resnici le odkrivajo žalostne oči in nasmešek stisnjenih ustnic. Kdaj sem se nazadnje zares smejala? Ne, resno - kdaj?) in se zato še dodatno zatekam k baseballski čepici, pilotskim sončnim očalam in dj-evskim slušalkam, seveda v preširokih moških oblačilih. Vsi od mene nekaj pričakujejo, vsi bi me radi spreminjali. Ne prenesem svojega telesa, ne prenesem svojega obraza, ne prensem svoje zabitosti, nesposobnosti, nesposobnosti komunikacije z normalnim svetom, ne prenesem svojih napak, ne prenesem napak, ki mi jih drugi očitajo, ne prenesem, da sem utelešenje besede Pomanjkljivost. Ta poletja mi vedno na samodestrukcijo udarijo. Verjetno se šele takrat zavem kako brezvezna in kako sama sem.

Stanje izhoda se bliža…

16 komentarjev

Men se meša. Sam tok da veste.¹

1. Danes sem fasala en mičken živčen zlom (zaradi dela in ker bi moj dan moral imeti 72 ur pa jih, no shit Sherlock, nima) in se začela histerično jokat in dret, ker se mi je, spet mičken, utrgalo. Za sprostitev pa imam potem še dežurnega mešalca glave in mehčalca kolen, wannabe dežurni mešalci so hvalabogu trenutno na stand by, zato pa mojih par ljubih zalezovalcev ne počiva. Life sux.((nazaj))

9 komentarjev

Hvala, ker me spomniš kdo sem. Da sem.

Telefon je zjutraj zazvonil okrog 10h in me prebudil. Spočita, neverjetno naspana in napolnjena z energijo sem se zvlekla s postelje in oddrsela proti kuhinji v klovnastih hlačah pižame in koščku blaga, ki naj bi se mu reklo majčka, a si tega imena ne zasluži. Cedevita, lulat, zobe ščetkat, tuš in lase umivat. Kava je zaradi faze med lulanjem in tuširanjem ogabna in je ne morem spiti. Namesto tega pokadim dve cigareti več. Maili, maili, maili. Pizda, spet so mi pred nosom zaprli kemično čistilnico, kjer me čaka tunika. Nekam čuden je ta petek, kar ne morem se znebiti nenavadnega priokusa, resnično mi ta dan ne diši kot petek, pa da se jebeš ne. Pa ne ker se junij preveša v drugo polovico in zunaj oblaki lulajo kot aprila. Niti zaradi trinajstega dneva v mesecu, ki je tokrat padel na petek. Point je, ker mačka ni doma, pa me ob petkih vedno čaka, ko proti poldnevu odprem oči. Sploh pa po takih nočeh, ko v fajni in lepi družbi spijem pol ducata damskih pirov. Noč ima svojo moč, pravijo. Orto tudi, pravim jst. Še ena kava, tokrat s sosedom, potem kosilo, ki ga je moj fajni cimer skuhal in še ena kava ter šest cigaretov na oknu z njim. Preoblečem se, umijem si obraz in zobe, spnem lase, si ustnice namažem z labello in si kapnem kapljo parfuma na vrat, zapestje in prsi. Čez deset minut moram od doma, zato na hitro poiščem mojo adidas potovalno torbico in na hitro zmečem vse, brez česar nam bejbam živeti ni. Ključi okrog vratu, mobitel in čiki v kilometrskem žepu širokih hlač, torba in fotkič na ramenu, teranov liker za Ljubezen in domača marmelada za mamasto mamo Ljubezni. Čisto vse mame so namreč nore name in zavedam se svoje moči, ko kot z daljincem sprožim plaz iiiiii-jev, aaaaa-jev in oooo-jev, nasmehov, objemov in poljubov. Tako vljudnih in pozornih punc kot sem jst pač ne delajo več.

In smo dali Jamirquote v avtu do konca in smo šli.

Shit, še zdaj imam okus po včerajšnjem večeru na jeziku.

Te ljubim, te častim, te občudujem in te spoštujem.¹ Vaju, oba!

Slastna, ampak reeeeees slastna gurmanska večerja, o kateri sem sanjala cel teden. Idlično gnezdece, fajna muzika, zmešan pes, ki je Joe Pescijeva duša dvojčica, sedmina elite človeštva zleknjena na tleh na blazinah ob ognju, zunaj dež, noter krasni pogovori in solze smeha. Dve flaši šampanjca, sixpack, liker in nekaj jointov, da izbruhe smeha podaljšajo, ojačajo glasnost in stopnjujejo nesmiselnost. Izbran motiv za mojo novo tetovažo, igranje briškule, dolge, senzualne masaže. Ko misliš, da je minila ura in pol, pa pogledaš na telefon in ugotoviš, da jih je sedem.

Hvala, ker me spomniš kdo sem. Pozabljam.

Moje stanovanje je čistunsko in čisto nič pravljično kot včasih, po stenah se ne bohotijo črno-bele fotografije Mojih Src, glasba ne odmeva po stanovanju in vonj po sai baba dišavah je zadušen. Kipci, rože, začimbe, slike, kuuuupi knjig, pikčasti, črtasti in karirasti vzorci mavričnih barv malodane povsod, obeski, listki, računi, kartoline, bron in baker in zlato, posušeno cvetje in sadje, na desetine sveč raznoraznih oblik in barv, posodice s poldragimi kamni, foto filmi. Ničesar od tega ne moreš pri meni več zajeti v vsak kotiček svojega očesa. Stanovanje je pusto, dolgočasno in že dolgo napolnjeno s slabo energijo.

Ne znam več kuhati. Moja kuhinja ni več napolnjena s Soncem, dobrimi vibracijami, Jamirquoti v ozadju in mizo za katero sedijo moji najboljši prijatelji. Dobivamo se na kavah v Che-ju, ker nobenemu izmed njih ni do druženja v flatu. Moja vsakodnevna večurna slastna kosila za meni drage ljudi so ukinjena, ker tukaj ne morem več kuhati z ljubeznijo. In to je edina sestavina, ki je nujno potrebna pri vseh jedeh. Kuham enkrat na par tednov in zgolj zase, na kar pa v življenju do konca lanskega leta niti približno nisem bila navajena.

Ne preurejam več stanovanja, pozabljam zaliti rože, pozabljam jesti zajtrke in piti kavo zraven.

Ne srkam več rdečega vina ali martinija zleknjena v ležalniku in z nogami na ograji. Pijem cedevito in ostale pizdarije, ki jih prej nikoli nisem v takih količinah.

Moja posteljnina ne diši več po lavandru, ki je bil zataknjen v majhnih vrečkicah za rob jogija.

Ne spim več gola.

Ko gledam film moram medtem narediti nekaj pavz, ker ne smem kaditi na svoji postelji.

Kurc, niti filmov ne gledam več, pa mi jih je bilo v navadi pogledati do deset na teden. Ne odkrivam nobene muske, ki bi me res fascinirala in je ne bi že poznala. Začnem brati knjigo, pa je ne preberem do konca. Začnem slikati, pa me nedokončana in zaprašena platna še vedno čakajo.

Ne preživljam več takih večerov in noči kot sem jih včeraj, ker ni nikoli tako sproščenega vzdušja. Preveč slabe energije je vsenaokrog.

Rabim živali, da bi lahko skrbela za nekoga, pa jih ne morem imeti.

Se še sploh znam poljubljati? Zadnjim parim dečkom sem spretno odsekala ukradene poljube.

Parfuma si nisem kupila že skoraj pol leta, na tržnici tudi nisem več vsak teden. V Zvezdo ne hodim več na tortico in v Casablanci ne pijem več espressa. Ne kupujem si več vsaka dva tedna sama sebi rož in zgodilo se je že parkrat, da sem si pozabila nakapljati parfum na telo.

Manj se smejem, manj se jočem, več sem resna. Ne znam se več obleči v mojem stilu, ljudem odgovarjam deset sekund kasneje, ko se zavem, da me je nekdo nekaj vprašal. Dredov nimam več, uhanov tudi ne. V zelo bližnji prihodnosti načrtujem še eno novo tetovažo, a se ne bi čudila, če bi me ti plani čakali še dolgo.

Kot človek z do pikice pozorno zgrajenim in izdelanim stilom življenja imam občutek kot da bi me nekdo z blazino dušil, tako zelo me utesnjuje vse. Duše manjka pol in srce še poskušam uloviti.

VAJU LJUBIM! Najiskreneje sem hvaležna za prekrasen večer. To je bil eden tistih večerov o katerih se bomo čez par let pogovarjali “Ej, a se spomniš takrat…?” in ena izmed tistih stvari, ki mi bo čarala nasmehe na stara leta, ko bom vsa zgubana sedela na verandi pred neskončnim poljem in poslušala veter.

Sam Johna pa mam še zmer fejst rada!

1. To ni napisano v dvojini zato, da zveni bolj osebno, ko bo vsak izmed vaju prebral.((nazaj))

7 komentarjev

Še dobro, da imam svojega bodočega moža že izbranega. Da mi ni treba skrbeti še za to.¹ Lepi otroci bodo.

1. Samo še obvestiti ga moram o tem.((nazaj))

6 komentarjev

Ko vohaš v zraku junij. S sandali na nogah, z ogrlicami okrog vratu in s pirom v roki na stopnicah fontane. Klasika.

Spet sem rekla, da bom spala, pa so me (spet) kelnarji v Ortu nafilali s free drinksi… Baaah, kok lajf ni fair!

Prijetno utrujena sem. Drugače povedano - telesno in psihično zjebana v božju fakin mater, ker pač moj delavnik zadnje tri tedne (pa še naslednja dva) traja po 20 ur. Ampak sem zadovoljna s svojimi produkti. Da. Ponosna sem nase. Prav pridna znam biti.

S&M. Ne v seksualnem pomenu. Nočem, ne morem, pa vendar očitno oddajam preveč talepih hormonov v atmosfero.

“Vsaka oblast pomeni policijo in vsaka polcija orožje v surovih rokah in vsako orožje prinaša trpljenje in vsako trpljenje se sprevrže v upor. In vsak upor, ki preraste v revolucijo. Revolucija prinaša novo oblast.”
Koncert je bil super! NIET - klanjam se (čeprav se Marolt vztrajno upira temu izrazu. Aleš - hvala za vse! )Moj brat zadovoljen in zadovoljen. Več kot očitno. Mislm, da je malček ponosen name… Sumim… Jst pa nanj čist preveč. Jutri se poroči… jst pa čist preveč raznežena…

Ko bom velika (pametna, modra, lepa in indijski slon) bom režiserka videospotov. In glasbena novinarka.

Rada Vas imam. Ne dam. Nočem.

Ko sem živčna se mi začnejo potiti roke (v bistvu začnejo dobesedno lulati) in predel pod nosom.

Pizda, kako lep dan in večer je bil.

Moja obsesija s knjigami je prevelika.

Ko dobim novo službo, najamem svoje stanovanje.

Predstojnica (bivša) moje katedre me je danes vprašala, ko sem se skoraj zabila vanjo (ker je zaradi muske v ušesih nisem opazila) da me ne vidi nič na faksu. In sem ji povedala, da pavziram in da jemljem cel faks skupi tko… polaaaako. In me vpraša kaj pa potemtakem počnem sedaj - ko ji povem, mi pa izjavi “Ja gospodična, potem ste pa zgrešili faks”. Moj odgovor: “O jaaaa! Sej to sem vam povedala, že ko sem bla v prvem letniku!” Ona: “V katerem pa ste sedaj?” Jst: “V prvem.” (Njej se pač ne govori neuradnih stvari - torej, da sem v drugem, muahahha.) A jebi ga, sem bila čisto preveč pridna dokler ni nastopil faks, so vsi pričakovali čisto preveč od mene, pa kljub vsemu se ljudem očitno ne da dopovedati, da od mene lahko pričakujejo le nepričakovano. Jebi ga, res je tko! Anyway, njen odziv: “Jooooj Irena! (smeh in stisk roke)”

V četrtek grem v nabavo mojega stajliš vibratorja.

Ne maram trgovin z oblekami. Res ne. Že en mesec se odpravljam kupovat obleko za bratovo poroko, pa mi je še ni ratalo kupit, ker se mi gravža it v te kurčeve štacune. David, pomagaj!

Ura je pet, čez dve uri moram pa vstat. Super, res!

Dala bi se dol. Hkrati pa ne.

Sovražim ogledala. In izložbe. Ne morem se gledati.

Test je pokazal ne, telo danes tudi. Jok in na drevo. Hvala Budi.

Spodbijam vse možne teorije o sebi, ki jih imajo ljudje, ki so preveč prepričani vase in premalo vame. Empatija ljudje, empatija! To vam cel čas govorim!

Res sem pošteno, iskreno in pristno bitje. Da. To so moje top 3 lastnosti.

Naj se mi nekdo sprehodi po glavi, da se meni ne bo treba. Naporno mi je namreč, ker je hard disc poln.

Teranov liker je da best. Naredim najboljšega. Matjaž pa najboljše čevape s cimetom. Zdej ti verjamem, da znaš kuhat.

Zaljubljena sem… ful…

V LAJF…

Na zdravje! Na lajf! Na revolucije!

Irena

P.S.: Spet v rožicah. Ne bom več, my fat ass.

P.S.S.: Vem, da sem brezvezna ampak to je samo poročilo. Za tiste moje. Sam tko, da pustim sled…da sem ok. Da sploh sem.

12 komentarjev