Arhiv za kategorijo 'Krvavo krvava kri rudeča'

26
Dec

O magdalenicah, o kofjetu in kruhu, fajterstvu in strastnobi.

Ležim in se grejem v postelji, v svoji domači postelji na Primorskem. Pizda, ta soba je bla zmer tako jebeno mrzla. Nima veze če se je kurlo al ne, v moji sobi je blo zmer hladno.

Že dolgo me ni bilo doma. Predolgo. To bo moja druga noč zaporedoma doma in nasploh druga po enem letu. Doma ne spim več, domov se vozim le na obiske, na kosila.

Paše, lepo je, čeprav me hkrati duši in jebe. Tko kot je že cel moj lajf. Tko kot je bilo celo moje otroštvo. Ljubezen in safr, velik safra, velik bolečine.

Ta dva dneva sta bila dneva namakanja magdalenic. Namakanja tistih slastnih in tistih trdih, že skoraj plesnivih magdalenic. Takih kot je bil tisti kruh, ki smo ga vsako jebeno jutro z bratom in sestro za zajtrk drobili v belo kavo. Tisti napit bljackast star kruh. V tistih obtolčenih nizkih kovinskih posodicah, kremaste barve so bile in z dvema ročajema. Mama je temu rekla kofjeinkruh. Kofje in kruh, jebeni kofjeinkruh vsak dan razen ob sobotah. Ob sobotah je mama kupila 20 dag mortadele in eno še toplo belo ajdovsko štruco, in zraven skuhala en lonec bele kave, za katero je prevrela liter tistega mleka, ki so ga prodajali v vrečkah in je bla gor narisana ena rozasta krava. Sobote so bile fine, ti zajtrki z mortadelo so bili prazniki. Židovski sabati. Vsi ostali dnevi – kofje in kruh. Jebemti, kako mi je šlo na živce tisto tolčenje žlice ob kovinsko skodelico. Sovražila sem zvok, ko je žlica podrsala po dnu skodelice. Še danes sem občutljiva na veliko zvokov, ki mi poženejo vse dlake pokonci, tako da me po hrbtenici spreleti en tak mali elektrošokec. Vsi ti blesavi zvoki so se mi zamerili že v zgodnjem otroštvu. Vse izhaja od tam.

Na živce mi je šlo, ko so se otroci v šoli kdaj pogovarjali, kaj so jedli za zajtrk. Skoraj vsi po vrsti so bili starši nekih kvazi malomeščanskih kmetavzarskih cerkvenjakov staršev srednjega sloja in živeli so skupaj z nonami. Jst nisem poznala nobenega izmed nonotov, tudi zlata nona iz Podrage je umrla že preden sem bila rojena. Poznala sem samo ta žleht nono, mamo od fotra, ki ni imela v sebi niti kančka materinskosti, topline in nežnosti. Nima veze. V glavnem, none mojih sošolcev, so svoje vnuke razvajale s svojimi penzijami in preden so šli v šolo, so jedli nutelo ali kosmiče. Ma kaki, jst sem kosmiče prvič jedla v sedmem (v četrtem, vendar teh ne štejem, ker so bili res ogabni (in res poceni) in sem z njimi v šoli v naravi na Debelem rtiču zamašila cel odtok v kampu in naredila poplavo, da so me itak pol spet vsi linčali) razredu osnovne šole in nutelo sem lih ene trikrat na leto vidla, pa še takrat smo jo z bratom in sestro snedli v dveh minutah, mama pa se je potem jezila, kako moramo vedno vse sladko takoj pojest. Za otroke ni nikoli dovolj sladkarij, sploh za tiste, ki sladkarije vidijo bolj poredko, ter ob praznikih, rojstnih dneh in kot nagrade za uspeh ali pridnost. In ko pride kdo na obisk, seveda. Na nas šparat, drugim tujcem na mizo dajat. Fotrova diktatura. Pfuj, u usta da jim jebem, prekleti zahojenci.

Pizda, so mi šli na živce ti moji sošolci. Res sem jim zavidala. Takrat se mi je zdelo, da so oni srečnejši, da so oni boljši od mene, da jst tega njihovega voza nikoli ne bom ujela. Takrat sem ves čas pred njimi skrivala osebne reči, jih prikrivala, olepševala in jih predrugačila, da so izgledale tako, kot bi si sama želela, da bi. Da bi bila bolj njim podobna, da bi se počutila bolj sprejeto, da se ne bi počutila ves čas tako kurčevo outsajdersko. Nekje vmes na poti odrasteš, pošlješ vse v kurac, se nehaš primerjat in rataš upornik, zajebanec in fajter. Nehaš mislit na vse to. Ampak prvinska občutja, tista čustva, sramote in ponižanja iz otroštva pa ostanejo kot neka senca, kot nek spomin in opomin v ozadju buče. White noise. Jst temu rečem, zjebana samozavest za zmer. A to sploh kdaj mine? A se kdaj sploh nehamo počutit, kot da nismo dovolj dobri, kot da smo slabši od drugih? A se bom sploh kdaj nehala počutit, kot da sem kljub svojemu čudovitemu življenju en kripl, pohabljenka, invalid daleč od popolnega, kot ena jebena Francka za vozom? Ne, resno to vprašam.

Da ne bo pomote, ko pogledam zdej nazaj, res nam ni nič bistvenega manjkalo. Moje otroštvo je bilo fino, tako pravo. Imeli smo dovolj vsega, več kot marsikdo drug. In imeli smo ogromno ljubezni, mamine neizmerne ljubezni, pa tudi mi trije smo se meli za znoret radi. Smo bli fajterji vsi, zavezniki in štirje mušketirji. Smo se podpirali v vsem slabem in se jokali od sreče za vse, kar je bilo dobrega. Res, nočem bit krivična, so tud lepi spomini, prelepi, ogromno njih. Slabe pozabljam. Mislim, da je to lastnost nas fajterjev. No, ne pozabljam jih, pozabljam samo, kako sem se takrat počutila. Pozabljam občutke, pozabljam vonje in barve in samo potiskam vse najhujše dogodke globoko v podzavest. Upam, da cev te natlačene greznice ne bo nikdar v življenju počila. Boženedaj.

Že stokrat sem razmišljala o tem, ali so me ravno vsi tragični dogodki v lajfu zgradili v tako osebnost, kot sem danes. Ali so za to krive vse lepe reči, vsi opojni vonji, vsi poljubi, vsa hrepenenja? Verjetno oboje, itak. Sam katero je bilo tisto močnejše, katero me je obdržalo pri življenju? Tisto temačno ali tisto krasno? Jajce, kokoš. Ne vem. Nisem pametna.

Nč nism naredila zadnja dva dni. Nč. Prinesla sem si gore dela in se ničesar dotaknila. Ko imam preveč stvari nad glavo, preveč stvari za narest, takih obsežnih in zajebanih, takrat kar nekako odpovem in ne naredim ničesar. Drgač delam dobro pod prešerjem. Morajo mi roki dihat za ovratnik in v grlo mora pritečt tok vode, da se že utapljam. Na koncu zmer vse izpeljem in izpeljem odlično, mojstrsko. Ampak sam če gre za eno ali dve veliki obveznosti. Če jih je več, odpovem. Ne vem zakaj to pisarim. Verjetno je kriv ta prisesan občutek krivde, ki me nikdar čist zares ne spusti. In pa lenoba, o ja.

Pofukane magdalenice. V teh dveh dneh so me zastrupile.

Pustila sem en šiht. Rabm več časa, rabm pisat. Mislim, da je napočil čas. Da me bo razneslo od vseh spominov in fantazij, da me bo požrlo, če ne spravim ven. Bojim se, da bom pozabila večino stvari, da bom zmaličila in reciklirala spomine. Moram dat ven, dokler so ti neki praspomini prebujeni, moram napisat. Da se bom spomnila. Ne vem, če sem v tem zares dobra, mogoče nisem, mogoče sem. Vendar moram probat, čutm to. Sem srečna, ja, še zmer sem zatreskana in lepo mi je tako kot mi nikol v življenju še ni bilo. Sam dnevi bežijo in čas mi kradejo stvari, ki mi ne pomenijo nič in ki me odvračajo od sanj, od iskanja prave poti. Z nobenim dnevom nisem mlajša in z vsakim dnem sem dlje od cilja. Stvari je treba prerezat, tako, na hitro, na nož.

Rabim. Moram. Pisat.

  • Share/Bookmark