Arhiv za kategorijo 'Krvavo krvava kri rudeča ki nikoli ne bo voda'

10
Sep

Salmon-Utero-Penang-Edgarallanpoe-Rouge

So dnevi, k so super. Tko, bl super od normalnih vsakodnevnih super. Tko super, da postane vse navadno super in tko super, da je vse prej super navadno. In ko se tam vmes najdeš z eno super razbojnico, ki živi lajf po pointih, ki bi jih ti vzel za svoje, če bi pisal učbenik življenja, je to to. In vse super gre in drugi super pride. Stalnica je kri, mimobežnic ni za mešati z njo in nevsakodnevnicam ne gre pripisati nepomebnosti, temveč superskost.

Lajf iz gud. Šering rajt mouments vit rajr pipl. Olrajt. Super. Ne hvali preveč in upoštevaj to, kar nimaš vsak dan priložnosti hvaliti. Ponavadi so tam zakladi. Super zakladi. Super, a ne? :) Hik.

S Sejdi se zmer dobr začne in nkol trezno konča. Radajomamzaznoret.

  • Share/Bookmark
21
Avg

La Nouvelle Vague.

Picture yourself in a boat on a river, with tangerine trees and marmalade skies. Somebody calls you, you answer quite slowly, a girl with kaleidoscope eyes.

YouTube slika preogleda

Sam tko, da mal pomaham in dvakrat zažvižgam, da povem, da sem živa in da se považim, da mi nič kaj dosti ne fali v lajfu. Da se mam fino in da je moj največji problem, če v Maxiju zmanjka Mozart tortic ali, bognedaj, suhih jagod. Eno samo hihitanja vredno življenje.

Srečna sem, da so ljudje okrog mene, moji ljudje, Moja Srca, srečni vsi po vrsti in da se jim končno dogajajo orgazmične stvari in teptajo ta svet pokončno trebuh-not-joški-vun in z zobmi raztrešenimi po sijočih obrazih. Srečna sem, da so vsi po vrsti zaljubljeni in da smo mi doma vsi po vrsti zaljubljeni v najlepšejšega mladička, našega novega člana familje, Jureta. Danes ima moj prvi nečakec tri tedne in tud on je srečen. Res! Skoz se smeje! Jst se pa patetično od vse lepote cmerim namesto njega. Besede mi nekako ne tečejo izpod prstov zadnje čase, zato pa solze tečejo še namesto njih v potokih. Kar je super. Nazadnje sem si tako izsušla solzne žleze, da se mi je roženica raztrgala in so mi na urgenci na kliničnem mal oko naokrog obračali. Najs, moram reči. Zadnje čase že krave pasem z nevrologi, otorinolaringologi, ginekologi, okulisti, dermatologi in na facebooku. Bojda, da zaenkrat še nimam kožnega raka, da so mi leta zlo glasne muske in koncertov mal sluh okrnila, da so me leta svobodomiselnega rokenrola, boemskega razvrata in bukowskovskega menjavanja grelcev postelje nagradila s fejst bolečo spolno prenosljivo boleznijo, od katere, thumbs up, ne umreš1 ter da še dalje raziskujejo zakaj je moj najljubši šport še vedno padanje skup brez padala, ki mi je zadnjič prislužilo buško na glavi v velikosti pomidora z maminega vrta.

Šivam očesa, gojim solze in tehtam smeh, pa vendar ne morem ne biti subjektivna četudi pri nagi matematiki. Tuhtam in tehtam, če je to res tisto kar iščem in če sem že pripravljena na tako velike življenjske podvige. Očitno piha namreč veter velikih sprememb, dogajajo se ogromni premiki. Prvič v lajfu mam rit, tako fajno, ki ne žuli in medtem ko se nekateri selijo z bloga na blog in se pizdijo nad vsesplošnim blog cmizdrenjem, se moja ritka seli v real lifeu in jst se cmizdrim sam še zarad lepih stvari. Mal je težko imeti prijatelja, če te ta ne vidi kot takega oziroma te ipak nima časa videt. Pika. Pogrešala bom Župo, pogrešam jo že zdej. Moje prodajalke iz Sandija, ki so imele solzne oči, ko sem prišla iskat škatle in povedala, da se selim, Jožico iz Cheja, ki tako simpatično tečno preseda goste z ene mize k drugi, vse prjatučke, ki živijo ali zahajajo v Župo in nenazadnje moje lično urejeno stanovanjce napolnjeno z dušo in vonjem kofeta in mojih đejmioliverskih kuharij, zimske krvi in mojega Chanela no. 5. Z vonjem in obrisi prelepih, najlepšejših trenutkov, z vonjem poletnih noči, ljubezni spevov, šepetov, sijev čustev, žarov strasti. Vse mine, vse, ostane pest spoznanj in prgišce sanj, spominov sto za stare dni.2

Vonje sem pospravila in zabrisala s čistilom za les ter moje in Mačkovo ljubezensko gnezdece odišavila z začimbnim in zelenjavnim vrtom na balkonu in s šopkom bolestno dišečih lilij s stojnice moje najljubše branjevke s cvetjem. V omare z oblačili sem poskrila l’occitanova dišeča mila z vonjem zelenega čaja in male žakeljčke sivke z najinega letošnjega penzijonističnega dopusta na Hvaru. Pripravila sem posteljico in posodice, ki samo čakajo, da se vrneva z jadranja in se kot tretji mušketir v stanovanje naseli še rošasti mačkon Berti Brun. Priznam, še nikoli nisem imela koga na tak način tako zelo rada kot imam Mačka in nisem se še počutila tako princeskasto v svoji koži. Težko, da obstaja moški, ki bolj razvaja svojo žensko in težko da obstaja ženska, ki se počuti bolj ljubljeno ob svojemu moškemu. Sva najboljša prijatelja in nič nama ni boljšega, kot da hengava skupi in se ure in ure pogovarjava in gledava sončne zahode s pirčki v rokah. Večino časa naju boli trebuh, ker se reživa kot pečena mačka, tam okrog mlaja pa se točno in zgolj enkrat na mesec celo skregava in imam, hvalabogu, možnost izraziti svojo drama-queen naravo z butanjem vrat, dramatičnimi pogledi in odhodi ter srceparajočimi besedami. Enkrat na mesec je on lahko kmet in enkrat na mesec mu lahko rečem, da je mona, po novem pa sva uvedla še pravilo, da ga lahko z vso pravico takrat tudi ošamarim. I think we have a quite good deal! :cool: On še vedno slepari pri canasti in jst še vedno sleparim pri memu. In pri briškuli. No, in pri mini golfu. Delava in brainstormava skupaj, sanjariva s prepletenimi nogami in dlanmi in planirava naslednja leta, smešno ampak nekako sva precej z gotovostjo prepričana, da se bova še dolgooo zbujala drug ob drugem. Za obletnico greva na Depeche Mode v Zagreb, poletje bova preživela kar na jadrnici, road-trip čez ZDA, z barko po otočkih nad Venezuelo, Peru, Bolivija in mogoče nekoč Pitcairn. ;) Fantaziram, pa vendar. ;)

Pognal si korenine z mano in jih zapletel okrog mojih zapestij. Seksi. Sej veš, da moja domišljija ne pozna meja in se pogosto zbujam sred mokrih sanj. ;) Tvoja kožažasta koža je še vedno moj najljubši parfum in blazinice mojih prstov so se zlahka prirasle nanjo. Metre tvoje kožaže gabor sem s prsti predrsela in ne morem se je prenasititi in nadejam se, da se je nikoli ne bom. Zato najprej Grožnjan. 5. junija. Midva. Ičići!

Moja ritka se tako seli iz župe v center in iz ednine v dvojino. V dvoje na svoje. Lepo je. Mijau!

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Nč bat, ne boste se me še znebili. I’m not afraid of dying, I just don’t want to. :twisted: ((nazaj))
  2. Give it up for mrs. Budau!((nazaj))
  • Share/Bookmark
10
Jun

Neznosna lahkost bivanja.

Dnevi postajajo daljši in slajši, moja koža pa se počasi odkriva in razuzdano nastavlja soncu, medtem ko pražim paleto zob po ljubljeni Ljubljani.

Odštevam dneve in opravljene obveznosti ter viham rokave za boj s tisoč in enim izpitom, ki me še čaka in pri katerem mi tiste aprilske ure treninga karateja ne bodo čisto nič pomagale ter sem čisto potiho res ponosna nase, da sem odrasla v eno fino, pridno in uspešno deklico in še nisem čisto, čisto in čisto zares pristala v bolnišnici zaradi kronične izčrpanosti.

Ko se ne jebem z dvemi vsakodnevnimi službami, mimogredičnimi projekti in z vsakim dnem bolj napornim faksom, ko se Maček ne jebe s filmom in zadevami povezanimi okrog tega ter ko se oba ne jebeva z butastimi, birokratskimi in sivimi, ampak na žalost nujnimi opravki, drživa svet za jajca in zlivava pir čez balkon v zahvalo bogovom, ki so naju spečali. Uživava v dvojini in se počasi navajava, da svet, kot sva ga poznala, ne obstaja več.1 Ičići!

Čakam poletje, da se bova lahko igrala kavbojce in indijance, da bo on skakal v Kolpo, jst pa nabirala nje glino, čakam Hvar in čakam jadranje, čeprav mu tega slednjega ne bom nikoli priznala. Rada bi pobegnila k svojim otročičkom v Srbijo, pa mi ne bo uspelo, kot mi po vsej verjetnosti tudi ne bo uspelo najti svojega ukradenega kolesa in ukradenega časa za pisanje tistih mojih, zaenkrat samo mojih, finih reči. Čakam vsa gola kopanja in ugrize v zadnjico, čakam svojo prevzetno zagorelo mediteransko kožo in kreme ter obkladke, ki jih bom polagala na njegovo telo in obraz v barvah spranih pelatov. Čakam nabiranje avgustovskih fig na Primorskem, Medano in dneve vina in poezije, dolgih ljubljenj pod milim nebom med vinogradi in najine že tradicionalne sobotne dopoldanske sprehode po tržnici in posledično nakupovanje, kafečkanje in sladoledkanje ter neskončno dolge pogovore, ki se končajo, ko zakinkava po dobrem kosilu, ki ga skuhava. Čakam, da se razraste najin bodoči bazilikin pragozd, čakam umazane nohte od prčkanja po zemlji, trdo kožo na umazanih podplatih in vonj poletnega asfalta – večeri dišijo že tako prekleto poletno. Čakam dolge pogovore in krohot ter popivanja tja v noč z mojimi, z njegovimi, z najinimi tako zelo dragimi prijatelji. Čakam tisoče brezskrbnih bingljajoče golobosih pirčkanj in sanjarjenj o tem, kakšna imena bosta imela najina otroka, koga vse bova povabila na poroko in kje hočeva da je, gledanja zvezd in stiskov prepletenih rok, v želji, da se to ne bi nikoli, lepo prosim nikoli in čisto zares nikoli končalo.

Niso vsakotedenski šopki rož, ki mi jih prinese v službo, ni moja najljubša tortica, ki me čaka doma, ni spraznjena omara za vsa moja krilca in čeveljce in šminke, ni čistzaresvsakodnevni sveže stisnjen pomarančni sok preden odhitim ob 4h zjutraj v službo in lavandine kopeli, ki me čakajo, ko pridem zvečer domov. Ni USB ključek, ki mi ga ob 1h zjutraj prinese s kolesom, ker sem svojega izgubila, niso češnje, rukola, rdeče pomaranče, čokoladni sladoled, kolo in najpopolnejši rojstni dan, ni tisoč presenečenj, ki jih konstantno načrtuje in izvaja. Ni niti njegov ogromen nasmeh, ko me zagleda, ne njegova objokana in pordela lica, ko se kot pečena mačka reživa in valjava po stanovanju zaradi traparij, ki jih izvajam. Ni njegov najmilejši pogled v vesolju, ki mi sporoča, da me časti in obožuje, ni njegova ritka, čudovite noge in najlepši gležnji na svetu, ni brada in niso lasje, ki si jih pušča, ker je meni bolj všeč tak…četniški. Ni zvestoba, ni predanost, ni zanesljivost in opora, ni najboljše prijateljstvo2, ni sproščenost in kokonska varnost in ni spoštovanje ter neizmerno sočutje.3

Ko srečaš, veš. Samo to JE.

YouTube slika preogleda

Tam nekje, na pol poti med petkom trinajstim in valentinovim, med Chinaskijem in Arsenalom, med mojimi posušenimi jagodami in tvojim tiramisujevim sladoledom, med mojo musko in tvojim filmom, tam nekje vmes sem stavila ves denar na naju. Tam nekje vmes si mi zadišal čez trideset let.


-------------------------
  1. Službe? Izpiti? Jebe? Pha, pičkin dim. To se zlahka opravi in reši. To zgoraj…to je tisto, kar je v lajfu najtežje najti in še težje obdržati. To je vse, kar je zares vredno zbujanja.((nazaj))
  2. za mademoiselle Ninočka, se razume. Doh.((nazaj))
  3. Blah, blah, blah. Kaj obračate oči?! Pa sej veste vsi, da sem mojstrica patetike! :P ((nazaj))
  • Share/Bookmark
02
Feb

Zaščiteno: Omg!!! Recesija!!!

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:

  • Share/Bookmark
01
Feb

Ena sama misel.

Ti.

Dve misli. Ti in pisanje. Moja moč se skriva v besedah, nekaj moram narediti iz sebe.

Horoskop mi pravi, da se bo moje ljubezensko življenje stabiliziralo junija ali julija. Oh c’mon, to sta zmer najbolj dolgočasna in depresivna meseca. A lahko kdo napiše, da se bodo moje zvodenele oči in jetra stabilizirala, prosim lepo?! Like, now?! Hvala lepa.

Ti si tam in jst sm tle. Ti boš tam in jst bom še zmer tle. Al pa nekje drugje. Fajn je imeti svoje zlato tele in platinasto telo, čeprav se samo cepci lepijo na moje telo in samo romantiki na zlata teleta. Ampak me je mama rodila kot patetika in vzgojila v romantika. Aha, torej si ti kriva, milostljiva, deklica neusmiljena! Tvoje uroke, draga mama, bom poskusila pretentati s čisto novo zvezo, ki mi bo dovolila prestopiti svoje zdajšnje truplo in iti dalje, haklc pa bo ravno v tem, da ne bom nobenega zraven prizadela. Kul plan, ne? Moj mail imate. Prijave sprejemam namreč samo prek maila. Starost, videz in stanje na transakcijskem računu niso pomembni faktorji.

Kdaj bo to moje, no naše, no v bistvu bratovo dete vzklilo?! Rabim otroško kompanijo, da me naučijo vse kar že vem. Pa sem že pozabla, pozabla čutit. Želim, da me naučijo vse, kar že vem, da bom loh rekla, da vem, da nč ne vem. Povedat pa ne smem.

Mam blokado. Rada bi spisala to jebeno srčno stvar do konca, pa se mi že dva tedna nikamor ne premakne. Čisto brez inspiracije, čisto brez izgovorov, čisto brez lajfa, čisto brez krvi. Še celo meso kopni. So tud za to krivi propranololi in paroxati?

Obnavljam ta pofukan blog, na katerega nimam že dva meseca1 nič za napisat (fak, kok hitro gre cajt!), zato da veste VI, Moja neustrašna plemenita Srca, kako sem, ali bolje rečeno kako nisem. Da mord crkujem in da bi se mogoče čisto zapufala za en eternal sunshine of the spotless mind.

Torej. Pišem. Sem na odru. Kupujem lajf. Kupujem čustva. Še bolje jih pa prodajam za male pare. Velik itak povečini niso vredna. Kupujem svobodo.2 Dilam se glede drog in pasušov za pobeg. Rabim spizdit nekam. V Arizono, Kalifornijo, v Bolivijo in v mojo Srbijo, k ljudem, ki jih ne poznam, pa so bolj moji, kot vsi kofetkarji tlele. V Srbijo ja. Matr evo, alea iacta est, marca grem, moram, rabim.

P.S.: Bi dala musko. Pa je spet ne bom. Z istim razlogom, da. Sploh pa se jo je itak en kreten že več kot preveč naužil, ko je pogruntal geslo do moje nadzorne plošče in je lahko preposlušal vso prepovedano musko in prebral vse, še bolj prepovedane stvari. Prostozidarstvo je res ena fajna stvar…sam poštekat je treba, ne?


-------------------------
  1. Ja, ja, komot lahko tle protestirate vsi, ki ste na tem mestu opazili kako zelo se precenjujem… ;) ((nazaj))
  2. Ej, a ve kdo kok košta tisto Sonce, ki naj bi bojda bilo nekje tam gor, pa ga nism vidla že od septembra? A mislite, da je zdej, ko smo v recesiji, kej bolj poceni? No, po moje bi se vsaj kakšen popust dalo zrihtat, če prihajaš iz države, ki pošilja na evrosong same zmagovalne in ultrakvalitetne komade, a? To bi zihr moralo zadostovat, da mi zbijejo ceno na dva milijona evrov. Toliko mi bo namreč jutri Loterija Slovenije nakazala na račun.((nazaj))
  • Share/Bookmark
06
Jan

Peti v mesecu.

Danes se mi zdi, da je topleje kot prejšnje dni in da je moje telo lažje kot včeraj. Iščem po stanovanju izgubljeno zlomljeno uho, nabijam Manuta in Radio Bembo in zraven popiskavam na modrookega nosana. Zdej se spet1 zavedam, da ipak obstaja medikament, ki je zmer tam in ki name vedno znova zdravilno učinkuje in vzamem nazaj vse besede, da noben v mestu ne govori mojega jezika. Je fino ko vem zdej, da ne rabim jemat nobenih jebenih tablet, ampak samo pokličem nekoga, ki me zmer nasmeje in nekoga, ki bi se zmer pogovarjal točno tisto o čemer bi se jst. Ko je toliko lepih besed izrečenih in tako lepo spletenih med seboj, da mi vedno dregnejo in požgečkajo duha in ga čisto prebudijo. Ko je um neskončen in srce še večje in je ob deficitu srca in recesijski histeriji butastih drekcevpekcev, ki je sama ne razumem, to dejstvo tako prekleto poživljajoče, kot rdeča barva v črno belem filmu. Ko sem čisto inspirirana pod tem vplivom in se mi zdi, da mi bo razneslo glavo od vse domišljije, ki jo nujno moram spraviti na papir in me hektično prehitevajo čudovite (za)misli, hkrati pa kolnem dejstvo, da imam čez tri ure kolokvij in seminarsko ter esej2 do jutri.

Kakorkoli, fajn je biti petega v mesecu, ko me poleg napolnjenega transakcijskega računa čaka še najboljši prjatu, ki me čisto čuti, šteka in ve o meni tudi tisto česar sploh ne ve. Nekaterih ne rabiš videti vsak dan, pa vendar dajo več kot vsi ostali skupaj ter ostanejo, tudi ko ostali že zdavnaj odidejo s pasuši za pobeg in zmer nekako čutiš v sebi, da malce pazijo nate. In čisto mogoče je, da je ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila v življenju to, da sem te spoznala. Sam se bom še zmer naprej delala, da si mi zoprn ter se ob pirih brundajoče prepirala s tabo glede tvojih provokativnih bedarij in nikoli, nikoli, nikoli ti ne bom povedala, da si mi včeraj čisto zares rešil življenje.

You got yourself friend for life, hunny. ;)

Z veliko brundajoče ljubezni,

za zmer tvoja prjatlca Irena.


-------------------------
  1. Vsaj nekaj dni bo trajalo…((nazaj))
  2. Umetnost dvigne glavo, ko religije sprostijo svoj prijem.((nazaj))
  • Share/Bookmark
04
Jan

Kopnim, ko rosna sraga…

Always alone, never lonely. Cut the crap.

Temu, da grem jutri kupovat z mojim dragim Srcem nov vibrator kljubuje dejstvo, da padam zadnje čase1 samo na geje, zasedene ali grde moške. To da je vsem, razen gejem, skupen ekstremen (emocionalni in/ali moralni) debilizem, ne bi posebej poudarjala. Kakopak, sem skrajno nezanimiva dečva, ki se lahko zadnje čase pohvali na vprašanje ‘S čim se pa ti kej ukvarjaš?’ zgolj z valjanjem po travi, smučanjem in potapljanjem in hkrati še vedno nisem fit.

Večina ljudi za katere bi dajala roke v ogenj, me zadnje mesece razočara na vsakem koraku in sploh si ne morem predstavljati, da bi bilo slabše. Me je ob prvi misli, da bi pobegnila nekam stran stisnilo in mi je bilo hudo in mogoče, mogoče čisto majčken, me je za sekundo spreletelo, da bi bilo za koga nož v srce, če bi šla… Sedaj pa motrim sebe in misel, da mogoče še nikoli nisem bila manjša in naivnejša punčka, ki bi bolj verjela v stvari, ki dejansko ne obstajajo ali pa so obstajale samo za trenutek ali dva. Moj matematični, racionalni um mi govori, da je to dobro, da se naredi selekcija med ljudmi, ki me obdajajo in za katere bi še par tednov ali mesecov nazaj stavila ves denar. Kadarkoli. Po levje bi lahko izpraskala oči vsakemu, ki bi jim hotel blizu. Zdaj se poskušam navajati na dejstvo, da mi je vseeno. Srce se je že zdavnaj razletelo in očitno koščki samo še na manjše prafaktorske enote letijo, sama pa popolnoma nemočno opazujem kako se vse okrog mene dogaja z eksponentno hitrostjo napito s smehom in radostjo, jst pa samo stojim na eni in isti točki in noge se mi kar nočejo odlepiti in iti. Kamorkoli. Rezat žile ali pa na travo, ki je bolj zelena. Bojda, da je prav, da se naredi selekcija in prostor za nove ljudi. Za nove bolečine?

Čakam na maj in ta kar ne pride, četudi se dnevi že daljšajo in mi filajo sanje. Mislim da se, čisto iskreno, nisem počutila bolj v pizdi že od leta 2001 in pojma nimam, koliko nižje se lahko še spustim. Temelj morale je sočutje in vsak dan znova stopam v gnoj ter pazim, da se mi robovi vrečastih hlač ne osmradijo. Strahovi so z vsakim dnem večji, sanje bolj moraste, banalne življenjske funkcije omejene, srce pa osiromašeno. Ko kot sestradan volk iščeš hrano v naslednji žrtvi, ki bi te povabila na pir, te opila in te z besedami, tistimi tapravimi, malimi ali velikimi vendar pomembnimi, omamila vsaj za nekaj dni. Tolk, da preživiš. Prejšnjo zimo so me rešila takšna pirčkanja z nekom, za letošnjo pa dvomim, nič ne kaže, da kdorkoli v tem mestu govori moj jezik ali pa da se ga kdorkoli želi učiti.

Baje smo nekateri ljudje pač rojeni s tragedijo v krvi in z venami, ki se ožajo in sušijo…

Always lonely, never alone.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Leta?((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Dec

Moja novoletna želja ali pazite na sončno vreme.

Za novo leto hočem tole. :cool: Pa ravno o tem sem govorila dva dni nazaj in zdej se kot usojeno pojavi pred menoj!

Pa enga fajnga dečka za publiko! :cool:

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Da bi vsi moji najdražji bili zdravi, predvsem zdravi! Da bi bili zadovoljni v svojih kožah, ki jih nosijo in so samo njihove in bi morali biti ponosni na njih! Da bi znali videti, ker bi to posledično pomenilo, da bodo nekega dne znali vedeti. Da bi bili vsak trenutek hvaležni za tiste prave…dišeče stvari, vendar da jim ne bi bilo potreba prosjačiti ali se poniževati. Da bi vedeli, da sem tukaj in da sem njihova, da me imajo in da ne znam zapuščati, znam pa odpuščati. Da bi opušteno ljubili in čutili vročična lica in metuljčke v trebuhu, ko bi to dobili v zameno. Da jim ne bi bilo treba skrbeti za banalnosti in da bi gradili velike stvari. Da ne bi pozabili nikoli na žgečkanje, ščipanje in valjanje po tleh in da se razbita kolena nikoli ne bi zacelila ter da škripajočih postelij nikoli ne bi noben popravil. Da bi čimvečkrat videli Sonce in da upanje nikoli, nikoli, nikoli ne bi bilo zavrženo. Glede česarkoli! Zaradi česarkoli! Da bi imeli ob kom zaspati, da bo trava na travnikih bolj zelena kot je bila in da vas nikoli ne bi telo kakorkoli omejevalo pri tem, da stečete po njih ter čutite omamnost vonja sveže pokošene trave. Da bi jokali samo zaradi lepote in ganjenosti nad njo ter da bi se veliko smejali, saj je smeh pol zdravja in želim si, da bi bili vsi moji najdražji zdravi, predvsem zdravi! Da bi bili zadovoljni v svojih kožah…1

Bodite srečni. In da bi srečo občutil čisto, čisto vsak, vsaj za trenutek ali dva. Naj bo to leto bolj naklonjeno vsem ljudem, ki živijo v bolečinah… Srečne in mirne praznike vam želim vsem in res iskreno čisto vsem!2 Dnevi so se že začeli daljšati, zdej bo vse šlo samo na lepše.

And don’t forget, WEAR SUNSCREEN! ;)

YouTube slika preogleda

Sebi pa želim, da bi znala shendlati brez vseh kurčevih tablet depre, se znala spopasti z jezo in manj razbijala ogledala. Da.


-------------------------
  1. In molitvica se ponovi… :) ((nazaj))
  2. Tudi tistim, ki sem jim že jasno povedala, da jih ne maram. :) :* ((nazaj))
  • Share/Bookmark
10
Dec

Life can be GREAT…:)

I’ll be the coolest aunt ever! :cool:

Jap. :cool: Jst bom pa teta, jst bom pa teta!!! Yay! :D Moj bratec in naša Uršika zala bosta dobila poleti dojenčka! Tako zelo kot sem zdele ponosna in predvsem srečna ter smejoča, se pa ne spomnim kdaj sem nazadnje bila!

Komaj čakam, da bom zapravljala šolde za vse hecne in majhne stvari, da bom razvajala kakor samo jst znam in da bom malega škratka/škratovko učila vse možne neumnosti in pizdarije, ki jih moja cigo duša premore. Res, jst bom tanartabolj kulska teta na svetu! :D Me prav nič ne briga, od zdej naprej se samo še važim.

Mitko moj najdražji in Urša lepa, to sta pa res dobro nardila. :cool: Kar razneslo me bo od ponosa.

Najbolj veseli december v zadnjih 23ih letih!!! :D

P.S.: Jutri mam kolokvij. Danes me najdete v Ortu. Pijem in plešem na Elevatorsih. Baš me briga. (ob 01:05 – spila sem enga jegra in tri ledene čaje in po koncertu šla domov. Fantje so B-E-D-N-I!!! Naduvani smrdljivci brez energyja. Runjoe je popolnoma izven te lige, tip je res legenda, ne samo da obvlada bobne in luštno poje ter je simpatičen za znoret, je edini ki dušo pusti tam kjer pusti inštrument. Svaka čast in se klanjam. Lokalni patriotizem pa itak rada furam. ;) )

  • Share/Bookmark