Arhiv za kategorijo 'Jesenska melanholija'

10
Jun

Čakam te …

Sedmeri modri. Že ko sem bila otrok in smo v prvem razredu brali njihove pesmi, so se mi zdeli taki stari gospodje, sivih glav, modrih misli in najbolj barvitih besed. Ko sem odraščala, sem se z neutolažljivim hrepenenjem v prsih utapljala v njihovih ljubezenskih pesmih, čez čas ko sem še malo bolj odrasla, pa sem si ob vsaki nesrečni ljubezni – in teh ni bilo malo – želela svojo žalost tako potencirati, da bi na koncu počila kot balon. Z vinom, s pesmimi in besedami. In nič ni pomagalo bolj kot tista malo temačnejša poezija.

Spremljali so me celo življenje in kljub hlastanju po svetovni poeziji, sem se vedno znova vračala – domov. Gospod Minatti, srečno pot!

Čakam te 

Čakam te.
Čakam, prisluškujem miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer …
O, leta dolgo
te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt zdaj življenje …
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

  • Share/Bookmark
26
Dec

O magdalenicah, o kofjetu in kruhu, fajterstvu in strastnobi.

Ležim in se grejem v postelji, v svoji domači postelji na Primorskem. Pizda, ta soba je bla zmer tako jebeno mrzla. Nima veze če se je kurlo al ne, v moji sobi je blo zmer hladno.

Že dolgo me ni bilo doma. Predolgo. To bo moja druga noč zaporedoma doma in nasploh druga po enem letu. Doma ne spim več, domov se vozim le na obiske, na kosila.

Paše, lepo je, čeprav me hkrati duši in jebe. Tko kot je že cel moj lajf. Tko kot je bilo celo moje otroštvo. Ljubezen in safr, velik safra, velik bolečine.

Ta dva dneva sta bila dneva namakanja magdalenic. Namakanja tistih slastnih in tistih trdih, že skoraj plesnivih magdalenic. Takih kot je bil tisti kruh, ki smo ga vsako jebeno jutro z bratom in sestro za zajtrk drobili v belo kavo. Tisti napit bljackast star kruh. V tistih obtolčenih nizkih kovinskih posodicah, kremaste barve so bile in z dvema ročajema. Mama je temu rekla kofjeinkruh. Kofje in kruh, jebeni kofjeinkruh vsak dan razen ob sobotah. Ob sobotah je mama kupila 20 dag mortadele in eno še toplo belo ajdovsko štruco, in zraven skuhala en lonec bele kave, za katero je prevrela liter tistega mleka, ki so ga prodajali v vrečkah in je bla gor narisana ena rozasta krava. Sobote so bile fine, ti zajtrki z mortadelo so bili prazniki. Židovski sabati. Vsi ostali dnevi – kofje in kruh. Jebemti, kako mi je šlo na živce tisto tolčenje žlice ob kovinsko skodelico. Sovražila sem zvok, ko je žlica podrsala po dnu skodelice. Še danes sem občutljiva na veliko zvokov, ki mi poženejo vse dlake pokonci, tako da me po hrbtenici spreleti en tak mali elektrošokec. Vsi ti blesavi zvoki so se mi zamerili že v zgodnjem otroštvu. Vse izhaja od tam.

Na živce mi je šlo, ko so se otroci v šoli kdaj pogovarjali, kaj so jedli za zajtrk. Skoraj vsi po vrsti so bili starši nekih kvazi malomeščanskih kmetavzarskih cerkvenjakov staršev srednjega sloja in živeli so skupaj z nonami. Jst nisem poznala nobenega izmed nonotov, tudi zlata nona iz Podrage je umrla že preden sem bila rojena. Poznala sem samo ta žleht nono, mamo od fotra, ki ni imela v sebi niti kančka materinskosti, topline in nežnosti. Nima veze. V glavnem, none mojih sošolcev, so svoje vnuke razvajale s svojimi penzijami in preden so šli v šolo, so jedli nutelo ali kosmiče. Ma kaki, jst sem kosmiče prvič jedla v sedmem (v četrtem, vendar teh ne štejem, ker so bili res ogabni (in res poceni) in sem z njimi v šoli v naravi na Debelem rtiču zamašila cel odtok v kampu in naredila poplavo, da so me itak pol spet vsi linčali) razredu osnovne šole in nutelo sem lih ene trikrat na leto vidla, pa še takrat smo jo z bratom in sestro snedli v dveh minutah, mama pa se je potem jezila, kako moramo vedno vse sladko takoj pojest. Za otroke ni nikoli dovolj sladkarij, sploh za tiste, ki sladkarije vidijo bolj poredko, ter ob praznikih, rojstnih dneh in kot nagrade za uspeh ali pridnost. In ko pride kdo na obisk, seveda. Na nas šparat, drugim tujcem na mizo dajat. Fotrova diktatura. Pfuj, u usta da jim jebem, prekleti zahojenci.

Pizda, so mi šli na živce ti moji sošolci. Res sem jim zavidala. Takrat se mi je zdelo, da so oni srečnejši, da so oni boljši od mene, da jst tega njihovega voza nikoli ne bom ujela. Takrat sem ves čas pred njimi skrivala osebne reči, jih prikrivala, olepševala in jih predrugačila, da so izgledale tako, kot bi si sama želela, da bi. Da bi bila bolj njim podobna, da bi se počutila bolj sprejeto, da se ne bi počutila ves čas tako kurčevo outsajdersko. Nekje vmes na poti odrasteš, pošlješ vse v kurac, se nehaš primerjat in rataš upornik, zajebanec in fajter. Nehaš mislit na vse to. Ampak prvinska občutja, tista čustva, sramote in ponižanja iz otroštva pa ostanejo kot neka senca, kot nek spomin in opomin v ozadju buče. White noise. Jst temu rečem, zjebana samozavest za zmer. A to sploh kdaj mine? A se kdaj sploh nehamo počutit, kot da nismo dovolj dobri, kot da smo slabši od drugih? A se bom sploh kdaj nehala počutit, kot da sem kljub svojemu čudovitemu življenju en kripl, pohabljenka, invalid daleč od popolnega, kot ena jebena Francka za vozom? Ne, resno to vprašam.

Da ne bo pomote, ko pogledam zdej nazaj, res nam ni nič bistvenega manjkalo. Moje otroštvo je bilo fino, tako pravo. Imeli smo dovolj vsega, več kot marsikdo drug. In imeli smo ogromno ljubezni, mamine neizmerne ljubezni, pa tudi mi trije smo se meli za znoret radi. Smo bli fajterji vsi, zavezniki in štirje mušketirji. Smo se podpirali v vsem slabem in se jokali od sreče za vse, kar je bilo dobrega. Res, nočem bit krivična, so tud lepi spomini, prelepi, ogromno njih. Slabe pozabljam. Mislim, da je to lastnost nas fajterjev. No, ne pozabljam jih, pozabljam samo, kako sem se takrat počutila. Pozabljam občutke, pozabljam vonje in barve in samo potiskam vse najhujše dogodke globoko v podzavest. Upam, da cev te natlačene greznice ne bo nikdar v življenju počila. Boženedaj.

Že stokrat sem razmišljala o tem, ali so me ravno vsi tragični dogodki v lajfu zgradili v tako osebnost, kot sem danes. Ali so za to krive vse lepe reči, vsi opojni vonji, vsi poljubi, vsa hrepenenja? Verjetno oboje, itak. Sam katero je bilo tisto močnejše, katero me je obdržalo pri življenju? Tisto temačno ali tisto krasno? Jajce, kokoš. Ne vem. Nisem pametna.

Nč nism naredila zadnja dva dni. Nč. Prinesla sem si gore dela in se ničesar dotaknila. Ko imam preveč stvari nad glavo, preveč stvari za narest, takih obsežnih in zajebanih, takrat kar nekako odpovem in ne naredim ničesar. Drgač delam dobro pod prešerjem. Morajo mi roki dihat za ovratnik in v grlo mora pritečt tok vode, da se že utapljam. Na koncu zmer vse izpeljem in izpeljem odlično, mojstrsko. Ampak sam če gre za eno ali dve veliki obveznosti. Če jih je več, odpovem. Ne vem zakaj to pisarim. Verjetno je kriv ta prisesan občutek krivde, ki me nikdar čist zares ne spusti. In pa lenoba, o ja.

Pofukane magdalenice. V teh dveh dneh so me zastrupile.

Pustila sem en šiht. Rabm več časa, rabm pisat. Mislim, da je napočil čas. Da me bo razneslo od vseh spominov in fantazij, da me bo požrlo, če ne spravim ven. Bojim se, da bom pozabila večino stvari, da bom zmaličila in reciklirala spomine. Moram dat ven, dokler so ti neki praspomini prebujeni, moram napisat. Da se bom spomnila. Ne vem, če sem v tem zares dobra, mogoče nisem, mogoče sem. Vendar moram probat, čutm to. Sem srečna, ja, še zmer sem zatreskana in lepo mi je tako kot mi nikol v življenju še ni bilo. Sam dnevi bežijo in čas mi kradejo stvari, ki mi ne pomenijo nič in ki me odvračajo od sanj, od iskanja prave poti. Z nobenim dnevom nisem mlajša in z vsakim dnem sem dlje od cilja. Stvari je treba prerezat, tako, na hitro, na nož.

Rabim. Moram. Pisat.

  • Share/Bookmark
21
Okt

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca …

Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Ko bom dala iz sebe in svojih sanj sredico sredic, ko bom prišla v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do zadnje resnice, do krova in pravega kova, takrat – takrat se srečava, gospod Pavček.

  • Share/Bookmark
14
Sep

rewind.

Res je. Čist nikol in čist  ničesar ne dokončam v lajfu. Samo začenjam in ne dokončam. Kronični začetnik vsega in patološki zaključkar ničesar.

Puno zunjaš a malo meda nosiš.

A veš, una dva pogleda, ki ratata mau predolga? Teh se bojim. Ker vem, da se zdej tud men loh to zgodi. Ker se počutm včasih tko osamljena. Zadnje cajte zmer bl.

Reci mi, da ne blediva, reci mi, da to ni možno. Prosm. In reci mi, da je to samo moj strah pred dolgčasom in da sva sam zmatrana in da preveč delava in dokaž mi, da je loh spet tko, po najino. Prosm…

Labilnost je kriva. Počutm se k psica, k jo loh podkupš z dvema piškotoma in tremi pobožki.

YouTube slika preogleda

Stiska me v prsih. Mord sem se prehitro pohvalila s pretečenim rokom tablet.

  • Share/Bookmark
10
Okt

10.10.10

Ljubosumje, zavist, privoščljivost. Očitno zadnji trend epidemičnih razsežnosti. Oh, ubogi zafrustriranci nezanimivi, kmetavzarji in art-fagi. Sej bo. Sej bo…

Jah, tud sama sebi sem fouš za srečo, ki jo posedujem. Sam spotoma bom pač očitno postala še grof Kasandrić in odjebala vse kar hodi in leze. Bolj kot me ljudje ne bodo marali, manj mi bodo morili, ergo, ljubši mi bodo. Antropofob, da, forever and ever.

YouTube slika preogleda

Fakin nujno rabim dopust in pobeg z najdražjim stran, stran, stran. Ta teden Makedonija, čez dva tedna Praga, še najrajši pa bi šla še v neke jebene toplice, kjer bi bla obkrožena sam s penzionisti in se mi ne bi blo treba z nobenim pogovarjat.

  • Share/Bookmark
05
Okt

Dan vrnitve Primorske k matični domovini.

No, in se je zgodilo. Točno tko in nč drugač. Mord sam mal daljše, pa mal bl rokenrol, predvsem pa lepše, kot sem si sploh predstavljala. Ja, Amerov ne dam, fajn so mi, spominov pa sploh ne. Bom rajši vse fukiš dni v bordelu, vso žile trgajočo musko in pregemblane noči, vse jointe skajene na pacifiški plaži in vse prjatučke lepe obdržala zase. Se mi zdi, da če preveč govoriš o stvareh in jih razdajaš, te ljudje oropajo spominov, si jih prisvojijo in jih umazano reciklirajo, na koncu pa ostanejo sam še drobtince in mal vakuma v tvojem srčku. Tviterski fejsbuk je čist dost.

Lajf je spet nazaj v normalni aritmiji, ure bežijo, preveč je vsega, premal je vsega.

Včasih pozabim kdo sem. Včasih ne ločim mezinčka od kolena in včasih ne ločim svoje roke od njegove. Mal sem Ahil, mal me zafrkava Das Prihodnost in mal se mi ta vsako leto pred zimo prav po želvje izmuzne in se prestavi še za eno leto. Mal se mi zdi, da me manjka, pa čeprav sem izpolnjena bolj kot kadarkoli, mal se počutim staro, pa čeprav sem mladič in mal še zmer sovražim ogledala, pa čeprav ne pomnim krasnejše ritke.

Opažam, da vedno redkeje gledam v oči, da glumim neko patrijo pred najdražjimi in da mi buča počasneje deluje. Fakin spomin me jebe. In čas. In razkoli med željami, potrebami ter realnostjo in konstatno izpraševanje jaza, če so to sploh res moje želje. Preveč napak delam, površna sem postala, kljub trudu, ki ga vlagam, tu pa tam simpl zafukam.

Iščem, pa se ne najdem, poskušam dajat, pa nimam od kje vzet. Gledam, poslušam in fakin štekam vse, sam filing mam, da so me vesoljci ugrabli, mi ohromili čutila in mi vzeli tisto, zarad česar so me ljudje ljubili, spoštovali, se zaljubljali, predvsem pa mi zaupali in se zanesli name. Zaradi česar sem se jst ljubila.

Čiste blodnje, vem. Ne pretepte me, dost je blo tega, dejte mi mal fore, dejte mi mal cajta, mal obližev.

Upam, da bom kmal nazaj. Hočem nazaj. Moram nazaj.

Dvanajstkrat mal, enkrat premal, sedemkrat vse, trikrat preveč. Človek se kar zamisli…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
29
Nov

Dearest… I feel certain, that I’m going mad again…

…I think we can’t go through another of these terrible times

and I shan’t recover this time.

I begin to hear voices

and can’t concentrate…


Olen punainen raketti, sytyn,

palan, sammun.

Oi, minä olen kokonaan punaisissa!

Oi, minun sydämeni on punainen!

Oi, minun vereni on punaista!

Juoksen uupumatta koko ajan, aivan kuin

minun olisi pakko toteuttaa itseäni.

Mitä kovemmin juoksen, sitä kovemmin palan.

Mitä kovemmin palan, sitä kovemmin kärsin,

Mitä kovemmin kärsin, sitä nopeammin sammun.

Voi minua, joka haluaisin elää ikuisesti. Ja

minä, punainen ihminen, kuljen vihreän niityn halki,

ylläni rautapilvet hiljaisuuden sinisellä järvellä,

oi, minä vain kuljen ja kuljen,

punainen ihminen!

Kaikkialla on hiljaista: niityllä, taivaalla,

pilvissä, vain minä pakenen, palan

korventavalla tulellani pystymättä

koskaan tavoittamaan hiljaisuutta.

Spet mi na mailu ponujajo viagro, xanaxe, zolofte in ostale mavrične pikovite in spet mi ta zoprna jesen s svojim smradom po zimi naseljuje melanholijo v žile. In znova ne vem, ali me ta melanholija obudi od mrtvih ali me le vodi za roko k njim. Neki mora bit na tem, da me črnina krepi in da je sreča konec koncev blagodejna le za telo ter zdravje in nič drugega.

Nazadnje je bila tista umazana gmota sivo črnega odkidanega snega ob prehodu za pešce na železniški postaji, zdej je kup rdeče rjavega listja, oh, tako magične platane pod mojim oknom. Vmes? Vmes je bilo nekaj luftarije, malo več sanjarije, veliko pretečene vode, tako slane kot sladke, veliko prepotenih noči, dve telesi potetovirani z odtisi ustnic. Pamet sem nekje na poti izgubila. Pa bi jo zelo resno in čim hitreje potrebovala nazaj, ker ne morem delati, ne morem pisati, ne morem ničesar. Sedim za računalnikom in ne znam več ideje preliti v besede. Kot bi me oropali lovci na besedni zaklad. Bolj arizonsko se v vsej svoji opustošenosti in prašnosti ne bi mogla počutiti…

Rabim drame, viharje, jok, loputanje vrat, rabim dretje, tek v dežju v copatih, več vrst drog, po možnosti hkrati, rabim ideje, besede, rabim blazinice prilepljena na tipkovnico, rabim kreativni kaos, kri in rane, rabim hrepenenje, bežanje in hropenje.

Se mar res ne da živeti brez bolečine?

Three women...

Dnevi, ko zažgem kosilo, preležim v postelji, se mi ne ljubi umit las in obrit nog, ignoriram svet, me boli trebuh, se ne učim, ne berem, ne delam in se počutim tako zelo ogabno, s teboj ali brez tebe. Bledolični in težki dnevi. Takih dni je preveč.

  • Share/Bookmark
04
Sep

Blame Canada.

YouTube slika preogleda

Sej vem, da si komaj šel, ampak dej, prid že nazaj. Spim v tvoji majci in je nočem oprat, ker mi preveč diši po tebi, objemam in stiskam poušter z desne strani postelje, ki mi meša pamet ter hodim ven na drinke oblečena v tvoje raztrgane in sprane đinske.

Smejem se kričečim duhovom v brk, medtem ko že 97-tič danes stikam po svoji denarnici in aham in oham, ko gledam račune z najinega prvega zmenka, vstopnice kino predstav in koncertov, fotografije z morja, rezultate najinih igric in tvoje listke z ljubezenskimi odami meni, ki jih lepiš na ogledalo v kopalnici.

Daje me insomnia, fukotožje in ena ornk prepatetika. Men se z nobenim ni tko fajn valjat po postelji in se do bolečega trebuha režat kot s tabo.

Kanada je res bedna. Z drugimi besedami, pogrešam te na smrt.

P

  • Share/Bookmark
26
Nov

Nokturno.

Nč Ti ne bom rekla in nč ne bom povedala naglas. Samo kupila si bom nov parfum in odštevala ure do petka, ko se bom prav po damsko pretvarjala, da mi je vseeno ali Ti dišim ali ne ter se muzala ob misli, da smeš v polnočnih sanjarjenjih biti tako zelo blizu, da bi se Te lahko skoraj dotaknila in pobožala, če bi si to zaželela.

YouTube slika preogleda

V mislih je dovoljeno grešiti, v mislih je dovoljeno vse, ob tebi pa mi je dovoljeno biti jaz. Ob tebi sem lahko jaz! Kako otročje srečno se počutim zaradi tega!

Lepota o stvareh obstaja v duhu, ki premišljuje o njih.1 To je moja največja svoboda.


-------------------------
  1. D.Hume: O merilu okusa.((nazaj))
  • Share/Bookmark
01
Nov

Arizona dream.

Najraje bi začela cviliti in piskati od navdušenja nad njegovo neizmerno ljubkostjo, ko začne tlačiti svoje tetovirane roke v žepe in jih zvijati, potem se za hip posmeje, pa zardi in pogleda z najbolj prijaznimi, nežnimi in iskrenimi očmi v tla in začne kot najbolj stereotipen genij razlagati na najbolj skromen način kako on neko stvar naredi, izpelje. Pa se v enem trenutku zave, da nima pojma o pedagogiki in da v bistvu sploh ni ničesar razložil, ker ne zna, ker on to samo naredi, ker pride iz njega, ker to čuti. Kako boš nekomu razložil kakšno ljubezen čutiš in ga naučil čutiti točno tako?!

In očara z vsakim gibom, z vsako besedo, z vsako potezo obraza. Res je najlepši moški, kar sem jih kadarkoli v življenju videla. Pa čeprav se tega niti približno ne zaveda, a vendar so mi vedno bili najbolj všeč taki, posebni moški, ki niso narejeni po merilih in kalupih brezvezne in brezglave ženske večine, ampak jih odlikujejo imenitne značajske lastnosti in kakšna napakica, ki to ni, pa jih dela tako zelo unikatne… Njegova sramežljivost, šušljanje, telo polno brazgotin, suho a vendar mišičasto z majhnim piroljubskim trebuščkom, žilave roke, starinske obleke iz 50h in 60h let, moji trije centimetri več v višini in njegov otroško naiven in široko odprt, pa vendar begajoč in plašen pogled.

In enostavno vem, psihotično, butasto, otročje, ampak vem. In čisto vse, pa naj bo še tako absurdno v svoji idejni zasnovi, postane otipljivo, realno… če si to le res fejst močno želim. V življenju sem vedno dobila čisto vse kar sem hotela, včasih še več. Na tak ali drugačen način, prej ali slej. Samo potrpežljivost je potrebna.

Nekatere stvari moram še dokončati, nekatere počistiti, ker mi ne bi ravno koristilo, če bi zajebala že zdej. Aj lajk him. Ampak ne, to ni največji plan.

Vesolje me kliče, imam še večje plane. In matr, da jih bom vse uresničila. Nič več me ne veže na to našo podalpsko deželico, moje korenine ne morejo pognati v mrzli, gnijoči in plesnivi zemlji. Preveč bolečine, preveč grdih spominov, preveč utesnjenosti z debilitetami, hudobijami, egoizmom in vsesplošnim ljudskim stremenjem k vlogi glavnega kmeta na vasi, pa čeprav le za trenutek. Fuj, bljak, predvsem pa zeh.

Dolgočasi me vse to, res me, me iritira, me spravlja v jok in depresije. Sem občutljiva, senzibilna in z zelo odprtim srce, ki ga nosim na pladnju pred vsemi, medtem ko hodim po svetu z vsemi petimi čuti maksimalno na preži, pa tudi s tistim šestim in tistim sedmim, srčnim. Ko se ta lastnost na katero sem najbolj ponosna in hvaležna, da jo imam, uporablja na tej gnijoči zemlji kot neprijetna opazka, kot žaljivka, kot vsiljujoč občutek, da bi se morala zamisliti, da je z menoj nekaj narobe, potem res vem, da nimam kaj tu početi. Ne zdaj. Ne, dokler si ne odebelim kože.

Upam, da mi faks odobri vse kar potrebujem za odhod in mi tako reši lajf s tem, da mi pomaga pri mojem begu. Sem se čisto zatrapala v to mestece. Hočem tja. In se že vidim, kako si podajam dimčke svojih rdečih 100s marličev s puščavskim vetrom, ko sedim na vrhu enega prepada, pred menoj pa neskončna ognjena rdečina puščave in namesto muske vsake toliko zvok kakšne rattle snake ali pa kakega kojota, ki je zalutal. In umazani in zaprašeni kavbojski škornji, zagorela polt, slamnik in pirček. In faks s katerim imam dejansko neke cilje in prihodnost s katero jih imam še več in s Slovenijo, s katero jih nimam.

Po vseh jebah, ki sem jih zadnja leta preživljala, doživela, preživela, po vseh komajda izbojevanih bitkah z mojimi preljubimi deprami, se mi dejansko ne da več furat safra, res mislim, da sem fejst pupica in da si tudi jaz kej lepega zaslužim, ne pa sam praznjenja na meni – svojih frustracij, jajc, življenjske rutine in dolgcajta ter hkratnega polnjenja ega, moči, bastardnosti in občutka normalnosti in nedolžnosti. Nimam več energije, ne morem več, sem izmozgana, utrujena in če ostanem, tvegam, da bo ščasoma izginil še zadnji košček mene.

YouTube slika preogleda

To kar se je nazadnje dogajalo je bila zgolj kaplja čez rob, pa vendar vseeno dovolj velika, da se mi je vse še desetkrat bolj zagnusilo in da so se moja načela le utrdila. In jaz, krava, koliko časa sem se žrla in imela slabo vest ter si prav po štiftarsko nalagala kazni za neupoštevanje načel ter grdih, grdih misli in dejanj! Jaz! Poleg tega, da sem prvič v lajfu prelomila svojo res veliko zapoved in moralno načelo, me najbolj žre ta strah, o katerem sva se včeraj ob pivcu z Ninette1 pogovarjali. Če sem pred to zadnjo poletno pizdarijo, ki sem jo naredila, imela še kanček samozavesti in zaupanja v odnose, ju sedaj nimam več, ker reeees ne zaupam nikomur. Vse kar mi preostane je le, da verjamem. Samo verjamem. Brez vsake osnove za vero, brez dobrih izkušenj, ki bi mi vero potrjevale.

Očitno sem narejena za to, da se me kot Petrovaradinsko trdnjavo osvaja in osvaja, dokler se ne dobi srca na pladnju, kar omogoči osvajalcem nežno razpiranje mojih nog in po opravljeni avanturi hladen in brezčuten sadizem nad podarjeno utripajočo in okrvavljeno mišico, ali preprosteje povedano, očitno sem dobra le za pofukat, me egoistično zjebat in spizdit potem stran. In čeprav mi dela slabo od vsega poteptanega ponosa, od ega, ki je zdrobljen v prah, in žalosti, neskončne žalosti ter ponovne razočaranosti nad seboj, še vedno tako butasto in naivno verjamem, da bo nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami prišel nekdo, ki ne bo hotel le zlesti v moje hlačke, ampak si bo želel poljubljati mi čelo in si umivati zjutraj zobe z menoj.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Te ljubim. Te obožujem. Sem hvaležna, da te imam. Trenutno si od vseh prijateljev edina ob kateri se počutim popolnoma sproščeno, ker vem, da razumeš, ker me ne ubiješ z besedami, ko vidiš, da sem občutljiva, da mi je hudo. Fak, še enkrat si se izkazala za najbolj čutečo, zvesto in vdano prijateljico. Za zmer. Sam, da veš, da se zavedam, vsega kar mi daješ.((nazaj))
  • Share/Bookmark
30
Okt

Na begu…

… tja kjer je zdejle 28 stopinj, kjer je Mehika urco, Kalifornija pa tri urce stran, kjer so neskončno dolge puščave, kjer kojoti tulijo v luno, kjer so lepi avti in kjer se zlahka dobi morrisonke in flašo Jim Beama.

Sem ciganka, vedno dramatična in naveličanih, zdolgočasenih oči polnih slane vode.

Grem rihtat papirje.

P.S.: Ne, ni se mi zmešalo, prisežem. Povem vse, ko bo čas.

P.S.S.: Bodoči mož in moji plani pa to… :lol: Smeh…

  • Share/Bookmark
02
Okt

Ma konec prepatetike! Basta! Ali o tem kako so sobote precenjene.

GLOOMY SUNDAY

Dnevi kulinarike v Italiji so nekaj najboljšega na svetu. Nažreš se vseh kuhinj sveta, seveda ne ravno za male pare, nakupiš devet vrst sirov, za fejst velke pare, šarmiraš po ulicah s sončnimi očali in psom, se pustiš zapeljevati italijanskim gospodom, prečekiraš bolšji trg in nabaviš knjige, šatulje, Botticellije ornamente, en cukrček, ki ga ne izdam, pa ste mi vsi loh fejst fouš in zraven ne najdeš lepe in dovolj stare cigaretnice, ki jo že tri leta iščeš. Že dolgo let nisem bila v Tem delu Tega Mesta in krasno je bilo podoživljati spomine, sem pa na žalost ugotovila, da so mojo najljubšo uličico od Castella do Piazze popolnoma uničili in opustošili, tlakovce zamenjali z betonom, male družinske trgovinice, ki so obratovale več generacij zaprli in največji vrvež zamenjali z mrtvilom. Jebite se, tukaj sem vsak teden enkrat ušla mami in se izgubljala med ljudmi, zdej pa tega kraja niti približno ne poznam več.

BLUE MONDAY

Zadnji paradižniki z vrta zame, krvava, boleča in buškasta glava, usrani supergi, mami neverjetno lepa in vesela in Irena fejst polna dnarja. Gume na avtu sem napumpala in me je kar sram povedat kok fejst prazne sem jih imela, kljub vsemu pa zagonila zvečer 15 evrov za taksije, ker take zmedene punčke stalno pozabljamo stvari nekje in se nam stalno mudi in nas potem taksisti vozijo po mestu gor in dol. Seveda zmagajo Iggy Pop in Stoogesi zvečer, katerim nisem kazala jošk v prvi vrsti, ne, tudi mokrih hlačk nisem imela zaradi pogleda na starejša, napol gola in meni vrlo seksi telesa, nisem se drla Search and destroy, No fun, I wanna be your dog, Lust dor Life in Candy. Prodati sem morala 40 evrov drago karto, ker me niti preko tristo organizatorskih vez niso spustili noter s kamero, s katero naj bi posnela nekaj minut materiala za delodajalce zaradi katerih sem postala slavna in bogata. Vesolju, pa še čemu in komu, že dolgo nisem tako jebala matere. Ker sem seveda bolehen a obetaven otrok iz Cukrarne, sem zaradi prezeblega prestopanja pred Halo Tivoli že tretjič v štirih tednih zbolela. Tokratna diagnoza: punk bronhitis. V upanju, da bom končno že naletela na enga Housea in ga odpeljala v eno sobico in fejst zlorabla.

RUBY TUESDAY

Razen določenih razčiščevanj in pogovorov česa ne bomo več počeli in kaj bomo, bolečega prsnega koša in oslovskega kašljanja, slabega priokusa zaradi včerajšnjega koncerta, ki je postal še toliko večji, ko je folk rekel, da je bil tako prekleto jebeno dober, novega psihota v življenju, ki je samo v zadnjih mesecih en izmed pol ducata njih, zaradi katerih razmišljam, da bi spremenila telefonsko številko in nehala pisati blog, ker se že resno ne počutim več prijetno in čisto varno, najljubših kozarcev razbitih v roku petih minut – sem že omenila kako zmedeno in nerodno bitje sem? – in posledično fejst porezanih štirih prstov in dlani, da, razen tega je bil dan naravnost super. Skuhala sem tako fukiš kosilo – paradižnikovo juho s kislo smetano in svežo baziliko; popečena na trakce narezana piščančja prsa s timijanom, limono in olivnim oljem na posteljici iz rukole ter pečene, polnjene z vsem tanarbolj finim, bučke in rdeče paprike; zraven olivni in čebulni kruh ter solata z rukolo, radičem, jajci, češnjevcem in tajsko baziliko; na koncu pa tiramisu iz svežih gozdnih sadežev in zelenega čaja z okusom vanilje. Seveda sem spila še pol litra vina zraven ob kosilu in ostala priheftana ter s črnimi zobmi in ustnicami več ali manj cel dan. Tudi takrat, ko mi pred nekimi pomembnimi ljudmi res ne bi bilo potreba priti in biti taka. Baje, da se ne spodobi, a človek vendar mora jesti kosila! Zvečer sem imela doma ob pivu in viskiju raziskovanje kuglice v Guinessovi pločevinki in solznih žlez, na katere sem že skoraj pozabila, da obstajajo. Vsakih nekaj let se paše prepucat in vsakih nekaj let paše govorit o stvareh o katerih nikoli ne, o tistih črno črnastih stvareh, ki te definirajo in ki jih malokdo ve in pozna. Redko se zgodi trenutek, še redkeje se zgodijo ljudje, ki znajo poslušati, ki čutijo in ki samo so. Ko čisto nobena njihova beseda ni potrebna, ko daš največjo intimo, največje skrivnosti celega lajfa ven. Ugotoviš, da te pravzaprav zelo malo ljudi pozna, da zelo malo ljudi ve, da moj prešerno velik nasmeh ni samoumeven in da ni tam od vedno. Da se včasih uščipnem v lice in si rečem, da je fino, da sem. Mi je tako prekleto pasalo, sonček zlati. Hvala, milijon. Pozno zvečer in malo v noč sem pa imela lekcije električne kitare pri mojemu najljubšejšemu kitaristu, ki so rezultirale v bolečih in razfukanih blazinicah in v zavedanju, da I suck. Električna kitara je res seksi instrument, le jaz nisem dovolj seksi zanjo. Mi je pa blo res fino in sem še celo pot domov vadila vse povedano in pokazano na air guitar. To mi pa kar gre, veš.

WEDNESDAY’S SONG

Očitno sem ugasnila vse budilke in se zbudila pol devetih, ko bi že pol ure morala biti na faksu. Na srečo so slovenski faksi podobni vrtcom in zato ni predavanj prvi dan. Tega pač ne vem, ker zadnji leti nisem ravno na tekočem kaj dogaja v tisti fensi, čistunski stavbi polni kloniranih upedenanih bjond in kloniranih kvazi wannabe intelektualcev aka pametnjakovičev. Majkemi, jst jih ne ločim med sabo, se mi zdijo malo sumljivi in se jih na veliko izogibam, zato pa tudi ne poznam nobenega razen treh osebkov, ki so fejst inteligentni norci, pa še ti so tam ponesreči. Za inteligentne norce pač ni prostora in časa. Nina je seveda ob osmih že bila tam, ko sem se zbudila pa že na poti domov, zato sem jo povabila na kavo, ki jo je ona popestrila z dvema nigersko faličnima rogljičkoma. Se nama spet meša (a se nama kdaj ni?) obema, spet sva sošolki, spet naju bog ljubezni ne upošteva in spet bova diplomirali iz vseh gluposti, smeha in razprav o seksu. A se sploh kaj drugega pogovarjamo zadnje čase…hmmm…zadnja leta? Ta libido nas bo ubil. Obe najbolj moji in tako redki ženski v mojem življenju sta namreč, tako kot jaz, zelo…khm…živi. :) Čeprav tadruga trenutno malo manj. Matejčulo sem popoldan namreč posedla v avto in jo peljala na urgenco, kjer je boga moja palčica s 40 stopinj vročine (ki je pozneje malček padla) čakala dve uri v tistem leglu bacilov, zraven neke gospe, ki je konstantno jamrala, ker ima 38,5 stopinj. Grrrr… Me je res zaskrbelo, čeprav je pa kul da sva šle na urgenco, ker sva ugotovili, da je totalno umeten čaj iz avtomata za četrtinko evra mega. Dobro to, ne? Aja pa una z dobrimi nogami in majhno ritko, ne una iz Bon Jovi spotov, ima res 15 let. Sem jo vprašala na čiku, tko da nism več fouš. Si imela prou, jap. In da, očitno v tem trenutku nisem na Living Colour v Cvetličarni s sestrico Karmencito in njenim Zavo in več kot očitno tudi ne pijem dvojnega Jim Beama z dvemi kockami ledu, ampak namesto tega pijem kamilico doma in crkujem od bolečin v prsnem košu. Popizdevam, resno. Dva huda koncerta v treh dneh sem zamudila. To se meni pač NE SME zgoditi.

THURSDAY’s CHILD

Danes je četrtek. Zjutraj do pol devetih RTV, potem pa laufanje na faks, ker imam od 10h-16h prva predavanja, zadnje dve uri bom manjkala, ker moram biti ob treh spet na RTV-ju, ob 20h pa imamo končno snemanje vestne oddaje Zlo glasni. Ja, ime smo spremenili, hvalabudi, ker prejšnje mi je šlo že od prvega dne dalje na kurac. Tko da v ponedeljek, ko bo na sporedu glejte! V prvi oddaji nove sezone bo gost Iggy Pop, s katerega golega trebuha bom snifala koko in lizala med ter ugotavljala ali ima pod tistimi nizko spuščenimi ozkimi jeanskami rdeče čipkaste tangice ali ne, Lukec pa bo medtem namesto mene govoril z njim in poskušal izvedeti, če še vedno joče zaradi njegove neuspele romance z dunajskim dečkom, ki se rad za pusta igra, da je zajeban in si je zato nadel nadimek, ki je anagram oralnega seksa. Luka, psihotični buda, bo peljal scat vse snemalce, montažerje in postproducente tega sveta, saj bo preizkušal novo metodo, ki združuje snemanje z istočasnim metalskim headbanganjem, montiral sploh ne bo, ker to delajo samo pussyji, ki ne znajo v šusu super posneti, postprodukcijsko pa se bo usmeril v dvajseta leta prejšnjega stoletja in črpal navdih iz črnobelih nemih filmov ter se na ta način približal trenutnemu nivoju drugih slovenskih neobstoječih glasbenih oddaj. Moderni smo v nulo in Plemenita plesen nam bo vzklikala, da smo v bistvu najboljši. Ko bomo posneli, si bomo odprli pivo, si čestitali, ker smo taki carji in en drugemu govorili, da smo tako zelo vestni in zaradi tega tako zelo kul. Potem bo Lukec šel domov, Luka bo šel CARtat mojo, no najino, Matejo in se sliniti ob njenem hot prepotenem telesu, jst bom pa poklicala mojega Penclja in mu ponudila levo joško, če pride v Orto bar, ker pa bo on že tam s svojo đekolo, bo zaradi tega zahteval obe joški. Tam bodo tudi vsi moji fantje in ob ustekleničenih substancah in puhajočih oblačkih cigaretnega dima se bomo vsi ortodoksni četrtkovi otroci na toplem smejali kot pečeni mački in se pogovarjali do pol petih zjutraj, ko bo prišel moj najljubši redar in nam rekel “družba, počasi zaključte.” Šla bom domov in po poti mi bo iPod nažigal industrial verzijo s pridihom gothica Saše Lendero. Spala bom naga, ker zdaj pač to lahko počnem, pred spanjem pa bom še pol urce mislila na Spaceya, Pacina, Rotha in mojega profesorja, ki bo imel glas Diega iz Ice agea ter se seveda na vse te moje perverzne fantazije… Eh, ampak to je že druga štorija. To je že petek.1 Dan pred Černobilom je bil tudi petek, takrat sem se rodila. In petki so samo moji in jih nobenemu ne dam in nobenemu nič o njih ne povem.

GOOD FRIDAY

null


-------------------------
  1. Friday – Thank God it’s Friday! Saturday – I did WHAT last night?((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Sep

Štup štup.

Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala.

stupid

P.S.: (16:52) Komaj zdaj sem opazila, da imajo moji zadnji posti naslove štup štup, buc buc in čau čau. Toliko o moji trenutni retardiranosti, sposobnosti artikulacije in bebavem besednem zakladu budale. Oh, kako velik L imam na čelu. Grem glavo tlačit v pesek, rekord v zardevanju sem namreč že postavila.

  • Share/Bookmark
14
Sep

Buc, buc.

Danes je eden tistih dni, ko bi se res rada cartala. Zunaj svinjsko zebe, jst pa oblečena v plasti barvaste volne in z volnenimi zelenimi dokolenkami spominjam na klovna in se grejem doma na toplem, se nalivam s čajem in žrem vse mogoče sladkarije ob gledanju filmov. Sama. Grrrrr… Kje je božkanje, lupčkanje in žgečkanje?! Ma se ne pritožujem, zadnji dnevi so res čista perfekcija. Res. Samo vseeno. Brundam… Bi bilo fino imeti koga za si deliti take fine dneve…

Dragi dedek Mraz, bila sem še kar pridna, sploh v primerjavi s prejšnjimi leti, zato mislim, da si letos predčasno zaslužim…khm, khm… sej veš no…

Cepetam z nogami in se kremžim.

Gimme some love.

  • Share/Bookmark