Arhiv za kategorijo 'Jamranja'

14
Sep

rewind.

Res je. Čist nikol in čist  ničesar ne dokončam v lajfu. Samo začenjam in ne dokončam. Kronični začetnik vsega in patološki zaključkar ničesar.

Puno zunjaš a malo meda nosiš.

A veš, una dva pogleda, ki ratata mau predolga? Teh se bojim. Ker vem, da se zdej tud men loh to zgodi. Ker se počutm včasih tko osamljena. Zadnje cajte zmer bl.

Reci mi, da ne blediva, reci mi, da to ni možno. Prosm. In reci mi, da je to samo moj strah pred dolgčasom in da sva sam zmatrana in da preveč delava in dokaž mi, da je loh spet tko, po najino. Prosm…

Labilnost je kriva. Počutm se k psica, k jo loh podkupš z dvema piškotoma in tremi pobožki.

YouTube slika preogleda

Stiska me v prsih. Mord sem se prehitro pohvalila s pretečenim rokom tablet.

  • Share/Bookmark
03
Maj

So close, but yet so far…

Vse in vsi. Tudi to in tudi ti.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
19
Jun

Wet and rusting.

Kako lahko en stavek, ena gesta, enkrat povzdignjen glas, ena uničena noč in dvakrat zaloputnjena vrata izničijo učinek vseh bolno lepih stvari, ki človeka heroinsko omamljajo do stopnje bebavosti…

Bes, ki ga stopnjujem do skrajne agresije in o katerem bi poleg marsikaterih drugih lastnosti Sigmund lahko marsikaj povedal, sem se to noč modro odločila prespati, vendar se je, glej ga no zlomka bogve zakaj, danes ponovno prebudil. Btw, danes si mi prvič zasmrdel. Chinaskiju v meni si zagnusil alkohol.

Ne vem, mogoče ker sem nekje na poti tam med bebavim Minotavrom in Fatalcem svojega življenja odrasla. Mogoče, ker sem se to zimo naučila zares ljubiti in zraven utrpela trajne poškodbe. Mogoče. Mogoče, ker je moj bolan imaginarni genij za trenutek odložil svoje delo in se spustil z Meruja ter začel postopoma, previdno in potiho uživati v poslušanju tvojega dihanja med spanjem in peki palačink z orehi. Mogoče je nekje tukaj vmes razum položil robček prepit s kloroformom na gobec moji drama-queen naravi.

Kapitalna napaka. Stokrat sem si že dejala, da ne bom sprostila svojega oklepa in deviškega pasu, ki temu ne služi, pa sem se nekje med pranjem tvojih usranih t-shirtov in sanjarjenjem o otrocih in rošastem mačkonu zajebala. Voila, vzamem nazaj. Ne obstajam več, dokler si kolen ne obrabiš zaradi plazenja za menoj. Poln kurac imam debilov brez vsakega spoštovanja. Tiramisu te je včeraj čakal v hladilniku, mene čaka danes dildo doma, naju pa Kolpa drug teden pač ne bo ne čakala, ne videla.

Boli me kurac za tvoje šopke afriških lilij in vseh ostalih trav (ki btw niso moje najljubše rože), za tvojih nekaj sto sporočil, kako zelo me ljubiš, če vedno, pa čeprav malokrat do sedaj, zajebeš vse tisto kar si s trudom zgradil in si pri svojem zajebu daš duška skoraj bolj kot pri pitju alkohola. Od ljudi, še posebej od tistih, ki sem jim draga in ki so mi dragi, pričakujem, da se bodo naslednji moment ali pa vsaj ob naslednjem svitu opravičili in oddolžili. Ne! Ti svojo sago o zajebu naslednji dan samo še stopnjuješ. Vsakič znova! Prizadeti znaš res feeeejst, bravo maestro! Bojim se svojih strahopetnih korakov nazaj, bojim se svojega umikanja in zatekanja tja, kjer je fino, toplo in kjer je moj ranjen ego vedno znova pobožan in spet postavljen na piedestal…

A te boli kolk od spanja na klopci v parku?! Veš kaj, break a fucking leg. Literally.

Hvala za rože.

YouTube slika preogleda

I made you a present, you’ll never expect it

And when you unravel the secret will travel

It’s hard to take risks with a pessimist

I hope that this shaking will help us awaken

Separated by skin ‘til we let ourselves in

It’s hard to take risks with a pessimist

It’s hard to take risks

I hope one will burn me, I know you’ll desert me

(This is the closest I’ve come to touching you the way I want)

The hope can be painful, I’ll try to be faithful

(It’s hard to take risks)

  • Share/Bookmark
18
Feb

Bullshit.

Se mi zdijo nekatere stvari brezveze in se mi ne da prepirati. Iskreno, se mi ne da niti pogovarjati o določenih stvareh in jih poskušati reševati/zapletati, itak se mi je čist zdelo, da je bolje, da za nekatere ljudi ostanem še naprej v svoji školjkici in ne masturbiram na soncu vpričo njih. Raje vidim, da mi nekdo reče v ksiht, da crkuje zaradi mene oziroma da mu ne groovam več, kot da se gremo tle neke matifakintereze in kimajoče rahitične lutke igrat ter se sukamo v krogu brez tako zelo oboževanih jajc, da bi izustili tisto, kar nam leži na duši…

Vse je ok. Ja, ja, vse je ok. Si ok? Ja sm ok, zakva? Ste ok? Ma, ja, ja, veš da, mislm nč ni narobe, torej sem ok. Res ni nič narobe? Ker meni se zdi… Pa ti? Si ok? Ma ja. Ma ne vem, oprosti, ma mal sem počutim drgač ob tebi… je res vse ok? Seveda je. Sam delo pa to, pa naspat se moram, pa tko, sej veš. A sem naredila kaj narobe? Ma nč niiiii, dej se sprosti pizda, ne bit tle kot ena strahopetna pička. Ne, nč ni, nč nisi naredila narobe. Zakva pa spizdevate potem vsi stran? Ne vem, sej ne. Ja pa ja. Ma men se zdi da ne, no (v odhajajočem koraku). Vsaj mislm no, kaj pa vem, mal je čuden, dej mal cajta, pa sej ni neke frke. Ampak ja, super je, da poveš da te kaj moti. Sam ne vem, kaj pa vem. Ma ne, ok sem. Ok smo.

No love for you, you and you. Basta. Res sem en butelj.

  • Share/Bookmark
01
Feb

Ena sama misel.

Ti.

Dve misli. Ti in pisanje. Moja moč se skriva v besedah, nekaj moram narediti iz sebe.

Horoskop mi pravi, da se bo moje ljubezensko življenje stabiliziralo junija ali julija. Oh c’mon, to sta zmer najbolj dolgočasna in depresivna meseca. A lahko kdo napiše, da se bodo moje zvodenele oči in jetra stabilizirala, prosim lepo?! Like, now?! Hvala lepa.

Ti si tam in jst sm tle. Ti boš tam in jst bom še zmer tle. Al pa nekje drugje. Fajn je imeti svoje zlato tele in platinasto telo, čeprav se samo cepci lepijo na moje telo in samo romantiki na zlata teleta. Ampak me je mama rodila kot patetika in vzgojila v romantika. Aha, torej si ti kriva, milostljiva, deklica neusmiljena! Tvoje uroke, draga mama, bom poskusila pretentati s čisto novo zvezo, ki mi bo dovolila prestopiti svoje zdajšnje truplo in iti dalje, haklc pa bo ravno v tem, da ne bom nobenega zraven prizadela. Kul plan, ne? Moj mail imate. Prijave sprejemam namreč samo prek maila. Starost, videz in stanje na transakcijskem računu niso pomembni faktorji.

Kdaj bo to moje, no naše, no v bistvu bratovo dete vzklilo?! Rabim otroško kompanijo, da me naučijo vse kar že vem. Pa sem že pozabla, pozabla čutit. Želim, da me naučijo vse, kar že vem, da bom loh rekla, da vem, da nč ne vem. Povedat pa ne smem.

Mam blokado. Rada bi spisala to jebeno srčno stvar do konca, pa se mi že dva tedna nikamor ne premakne. Čisto brez inspiracije, čisto brez izgovorov, čisto brez lajfa, čisto brez krvi. Še celo meso kopni. So tud za to krivi propranololi in paroxati?

Obnavljam ta pofukan blog, na katerega nimam že dva meseca1 nič za napisat (fak, kok hitro gre cajt!), zato da veste VI, Moja neustrašna plemenita Srca, kako sem, ali bolje rečeno kako nisem. Da mord crkujem in da bi se mogoče čisto zapufala za en eternal sunshine of the spotless mind.

Torej. Pišem. Sem na odru. Kupujem lajf. Kupujem čustva. Še bolje jih pa prodajam za male pare. Velik itak povečini niso vredna. Kupujem svobodo.2 Dilam se glede drog in pasušov za pobeg. Rabim spizdit nekam. V Arizono, Kalifornijo, v Bolivijo in v mojo Srbijo, k ljudem, ki jih ne poznam, pa so bolj moji, kot vsi kofetkarji tlele. V Srbijo ja. Matr evo, alea iacta est, marca grem, moram, rabim.

P.S.: Bi dala musko. Pa je spet ne bom. Z istim razlogom, da. Sploh pa se jo je itak en kreten že več kot preveč naužil, ko je pogruntal geslo do moje nadzorne plošče in je lahko preposlušal vso prepovedano musko in prebral vse, še bolj prepovedane stvari. Prostozidarstvo je res ena fajna stvar…sam poštekat je treba, ne?


-------------------------
  1. Ja, ja, komot lahko tle protestirate vsi, ki ste na tem mestu opazili kako zelo se precenjujem… ;) ((nazaj))
  2. Ej, a ve kdo kok košta tisto Sonce, ki naj bi bojda bilo nekje tam gor, pa ga nism vidla že od septembra? A mislite, da je zdej, ko smo v recesiji, kej bolj poceni? No, po moje bi se vsaj kakšen popust dalo zrihtat, če prihajaš iz države, ki pošilja na evrosong same zmagovalne in ultrakvalitetne komade, a? To bi zihr moralo zadostovat, da mi zbijejo ceno na dva milijona evrov. Toliko mi bo namreč jutri Loterija Slovenije nakazala na račun.((nazaj))
  • Share/Bookmark
19
Jan

Karies dneva ali vesolje me z užitkom reže počasi in na tanko ko mortadelo.

Ma če bi se potrudila narediti najbolj gnil dan na svetu, mi ne bi uspelo tako kot danes. A lahko prosim gre še sploh karkoli drugega narobe?! Še dobro, da vame na koncu večera na poti s 374-te pizdarije, ki sem jo imela danes in po vseh 300 prevoženih kilometrih, ni čelno trčil traktor sredi Ljubljane. Ker z mojo današnjo srečo bi bila zame, kljub tako majhni verjetnosti dogodka, zagotova smrt na kraju nesreče. Pa nej mi še kdo reče, da nisem jebeno klišejska.

In da, zavedam se, da je to najbolj ušiv post ever. Fuck off.

Fakin šut mi!

Aja, ena svetla točka dneva: zdele me čaka dolga in predvsem zaslužena masaža… mijaaaaau!

  • Share/Bookmark
03
Nov

Afrodiziak.

Liiiiiiitri črno črnaste kave in pol minutke namakanega zelenega čaja, stres in mednarodni odnosi, dvigujejo libido do skorajšnje nezavesti. Preverjeno. V tem trenutku si od vsega najbolj želim študirati mednarodne odnose v praksi in sicer na primeru enega visokoraslega Grka, ki obvlada le materin jezik. In svoj jezik na meni. Tako bi morali mednarodni odnosi izgledati.

Meni se po 40 urah ne-spanja kratko malo jebe. Fuka. Karkoli. V vseh pomenih. Še natanko 12 ur časa imam, da dokončam to jebeno pofukano pičkarijo in ubadam se s takimi malenkostmi in jebenimi detajlčki na katerih izgubljam ure in ure z raziskovanjem, ker me jezi, da ne obvladam v nulo in da ne poznam vseh cifr, vseh teorij, vsega, vsega, vsega, kar bi se spodobilo, da veš, če raziskuješ neko področje. Draga moja Nina, če za to ne dobimo desetke, potem sem jst cheezburger. Greš stavit? Six pack?

In ker nisem dovolj utrujena, neprespana, izmozgana od vseh pofukanih služb, faksa, familje, kurcev palcev, potem moraš še ti zgaga zgagasta uletet in težit z sms-i, da se mi dokončno odpelje in odklenka. Ali bodi prijeten in vprašaj kako sem in me povabi na kavo za sprostitev ali pa mi ne serji po glavi. Basta.

In še to – nauči se hitreje odpisovati na sporočila ali sploh odpisovati, obstajamo namreč tudi redki primerki ogrožene vrste zelo pozornih ljudi, ki nas odgovor/mnenje/something zanima in nas tako motenje zasebnega reda in miru ovira pri ostalih aktivnostih/vsakodnevnih planih/something v lajfu. Ne živimo vsi pač za rit nekoga drugega in nimamo časa cel dan čakati kdaj nam bodo gospoda sporočili kaj si bodo izvolili početi v tistem dnevu. Sploh pa, ker vemo, da gospoda znajo odpisovati tudi v eni ali dveh minutah. Ko se jim dvigne. Anede?

Poln kurac mam vsega, najraje bi po Tomijevo razbila vse kar se v flatu da razbit. In ja, jebena kmetavzerska Arizona! Jedva čekam, če te zanima! Vsi kmetje tam ne premorejo toliko gnojnice, kot si jo nekateri osebki v buc-buc-ljubi-domači Slovenijci drznejo zlivati name. In pod nekateri mislim tebe. Če te zanima. Če te sploh karkoli, razen sebe, zanima. Grrrrrr…

  • Share/Bookmark
01
Nov

Arizona dream.

Najraje bi začela cviliti in piskati od navdušenja nad njegovo neizmerno ljubkostjo, ko začne tlačiti svoje tetovirane roke v žepe in jih zvijati, potem se za hip posmeje, pa zardi in pogleda z najbolj prijaznimi, nežnimi in iskrenimi očmi v tla in začne kot najbolj stereotipen genij razlagati na najbolj skromen način kako on neko stvar naredi, izpelje. Pa se v enem trenutku zave, da nima pojma o pedagogiki in da v bistvu sploh ni ničesar razložil, ker ne zna, ker on to samo naredi, ker pride iz njega, ker to čuti. Kako boš nekomu razložil kakšno ljubezen čutiš in ga naučil čutiti točno tako?!

In očara z vsakim gibom, z vsako besedo, z vsako potezo obraza. Res je najlepši moški, kar sem jih kadarkoli v življenju videla. Pa čeprav se tega niti približno ne zaveda, a vendar so mi vedno bili najbolj všeč taki, posebni moški, ki niso narejeni po merilih in kalupih brezvezne in brezglave ženske večine, ampak jih odlikujejo imenitne značajske lastnosti in kakšna napakica, ki to ni, pa jih dela tako zelo unikatne… Njegova sramežljivost, šušljanje, telo polno brazgotin, suho a vendar mišičasto z majhnim piroljubskim trebuščkom, žilave roke, starinske obleke iz 50h in 60h let, moji trije centimetri več v višini in njegov otroško naiven in široko odprt, pa vendar begajoč in plašen pogled.

In enostavno vem, psihotično, butasto, otročje, ampak vem. In čisto vse, pa naj bo še tako absurdno v svoji idejni zasnovi, postane otipljivo, realno… če si to le res fejst močno želim. V življenju sem vedno dobila čisto vse kar sem hotela, včasih še več. Na tak ali drugačen način, prej ali slej. Samo potrpežljivost je potrebna.

Nekatere stvari moram še dokončati, nekatere počistiti, ker mi ne bi ravno koristilo, če bi zajebala že zdej. Aj lajk him. Ampak ne, to ni največji plan.

Vesolje me kliče, imam še večje plane. In matr, da jih bom vse uresničila. Nič več me ne veže na to našo podalpsko deželico, moje korenine ne morejo pognati v mrzli, gnijoči in plesnivi zemlji. Preveč bolečine, preveč grdih spominov, preveč utesnjenosti z debilitetami, hudobijami, egoizmom in vsesplošnim ljudskim stremenjem k vlogi glavnega kmeta na vasi, pa čeprav le za trenutek. Fuj, bljak, predvsem pa zeh.

Dolgočasi me vse to, res me, me iritira, me spravlja v jok in depresije. Sem občutljiva, senzibilna in z zelo odprtim srce, ki ga nosim na pladnju pred vsemi, medtem ko hodim po svetu z vsemi petimi čuti maksimalno na preži, pa tudi s tistim šestim in tistim sedmim, srčnim. Ko se ta lastnost na katero sem najbolj ponosna in hvaležna, da jo imam, uporablja na tej gnijoči zemlji kot neprijetna opazka, kot žaljivka, kot vsiljujoč občutek, da bi se morala zamisliti, da je z menoj nekaj narobe, potem res vem, da nimam kaj tu početi. Ne zdaj. Ne, dokler si ne odebelim kože.

Upam, da mi faks odobri vse kar potrebujem za odhod in mi tako reši lajf s tem, da mi pomaga pri mojem begu. Sem se čisto zatrapala v to mestece. Hočem tja. In se že vidim, kako si podajam dimčke svojih rdečih 100s marličev s puščavskim vetrom, ko sedim na vrhu enega prepada, pred menoj pa neskončna ognjena rdečina puščave in namesto muske vsake toliko zvok kakšne rattle snake ali pa kakega kojota, ki je zalutal. In umazani in zaprašeni kavbojski škornji, zagorela polt, slamnik in pirček. In faks s katerim imam dejansko neke cilje in prihodnost s katero jih imam še več in s Slovenijo, s katero jih nimam.

Po vseh jebah, ki sem jih zadnja leta preživljala, doživela, preživela, po vseh komajda izbojevanih bitkah z mojimi preljubimi deprami, se mi dejansko ne da več furat safra, res mislim, da sem fejst pupica in da si tudi jaz kej lepega zaslužim, ne pa sam praznjenja na meni – svojih frustracij, jajc, življenjske rutine in dolgcajta ter hkratnega polnjenja ega, moči, bastardnosti in občutka normalnosti in nedolžnosti. Nimam več energije, ne morem več, sem izmozgana, utrujena in če ostanem, tvegam, da bo ščasoma izginil še zadnji košček mene.

YouTube slika preogleda

To kar se je nazadnje dogajalo je bila zgolj kaplja čez rob, pa vendar vseeno dovolj velika, da se mi je vse še desetkrat bolj zagnusilo in da so se moja načela le utrdila. In jaz, krava, koliko časa sem se žrla in imela slabo vest ter si prav po štiftarsko nalagala kazni za neupoštevanje načel ter grdih, grdih misli in dejanj! Jaz! Poleg tega, da sem prvič v lajfu prelomila svojo res veliko zapoved in moralno načelo, me najbolj žre ta strah, o katerem sva se včeraj ob pivcu z Ninette1 pogovarjali. Če sem pred to zadnjo poletno pizdarijo, ki sem jo naredila, imela še kanček samozavesti in zaupanja v odnose, ju sedaj nimam več, ker reeees ne zaupam nikomur. Vse kar mi preostane je le, da verjamem. Samo verjamem. Brez vsake osnove za vero, brez dobrih izkušenj, ki bi mi vero potrjevale.

Očitno sem narejena za to, da se me kot Petrovaradinsko trdnjavo osvaja in osvaja, dokler se ne dobi srca na pladnju, kar omogoči osvajalcem nežno razpiranje mojih nog in po opravljeni avanturi hladen in brezčuten sadizem nad podarjeno utripajočo in okrvavljeno mišico, ali preprosteje povedano, očitno sem dobra le za pofukat, me egoistično zjebat in spizdit potem stran. In čeprav mi dela slabo od vsega poteptanega ponosa, od ega, ki je zdrobljen v prah, in žalosti, neskončne žalosti ter ponovne razočaranosti nad seboj, še vedno tako butasto in naivno verjamem, da bo nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami prišel nekdo, ki ne bo hotel le zlesti v moje hlačke, ampak si bo želel poljubljati mi čelo in si umivati zjutraj zobe z menoj.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Te ljubim. Te obožujem. Sem hvaležna, da te imam. Trenutno si od vseh prijateljev edina ob kateri se počutim popolnoma sproščeno, ker vem, da razumeš, ker me ne ubiješ z besedami, ko vidiš, da sem občutljiva, da mi je hudo. Fak, še enkrat si se izkazala za najbolj čutečo, zvesto in vdano prijateljico. Za zmer. Sam, da veš, da se zavedam, vsega kar mi daješ.((nazaj))
  • Share/Bookmark
02
Okt

Ma konec prepatetike! Basta! Ali o tem kako so sobote precenjene.

GLOOMY SUNDAY

Dnevi kulinarike v Italiji so nekaj najboljšega na svetu. Nažreš se vseh kuhinj sveta, seveda ne ravno za male pare, nakupiš devet vrst sirov, za fejst velke pare, šarmiraš po ulicah s sončnimi očali in psom, se pustiš zapeljevati italijanskim gospodom, prečekiraš bolšji trg in nabaviš knjige, šatulje, Botticellije ornamente, en cukrček, ki ga ne izdam, pa ste mi vsi loh fejst fouš in zraven ne najdeš lepe in dovolj stare cigaretnice, ki jo že tri leta iščeš. Že dolgo let nisem bila v Tem delu Tega Mesta in krasno je bilo podoživljati spomine, sem pa na žalost ugotovila, da so mojo najljubšo uličico od Castella do Piazze popolnoma uničili in opustošili, tlakovce zamenjali z betonom, male družinske trgovinice, ki so obratovale več generacij zaprli in največji vrvež zamenjali z mrtvilom. Jebite se, tukaj sem vsak teden enkrat ušla mami in se izgubljala med ljudmi, zdej pa tega kraja niti približno ne poznam več.

BLUE MONDAY

Zadnji paradižniki z vrta zame, krvava, boleča in buškasta glava, usrani supergi, mami neverjetno lepa in vesela in Irena fejst polna dnarja. Gume na avtu sem napumpala in me je kar sram povedat kok fejst prazne sem jih imela, kljub vsemu pa zagonila zvečer 15 evrov za taksije, ker take zmedene punčke stalno pozabljamo stvari nekje in se nam stalno mudi in nas potem taksisti vozijo po mestu gor in dol. Seveda zmagajo Iggy Pop in Stoogesi zvečer, katerim nisem kazala jošk v prvi vrsti, ne, tudi mokrih hlačk nisem imela zaradi pogleda na starejša, napol gola in meni vrlo seksi telesa, nisem se drla Search and destroy, No fun, I wanna be your dog, Lust dor Life in Candy. Prodati sem morala 40 evrov drago karto, ker me niti preko tristo organizatorskih vez niso spustili noter s kamero, s katero naj bi posnela nekaj minut materiala za delodajalce zaradi katerih sem postala slavna in bogata. Vesolju, pa še čemu in komu, že dolgo nisem tako jebala matere. Ker sem seveda bolehen a obetaven otrok iz Cukrarne, sem zaradi prezeblega prestopanja pred Halo Tivoli že tretjič v štirih tednih zbolela. Tokratna diagnoza: punk bronhitis. V upanju, da bom končno že naletela na enga Housea in ga odpeljala v eno sobico in fejst zlorabla.

RUBY TUESDAY

Razen določenih razčiščevanj in pogovorov česa ne bomo več počeli in kaj bomo, bolečega prsnega koša in oslovskega kašljanja, slabega priokusa zaradi včerajšnjega koncerta, ki je postal še toliko večji, ko je folk rekel, da je bil tako prekleto jebeno dober, novega psihota v življenju, ki je samo v zadnjih mesecih en izmed pol ducata njih, zaradi katerih razmišljam, da bi spremenila telefonsko številko in nehala pisati blog, ker se že resno ne počutim več prijetno in čisto varno, najljubših kozarcev razbitih v roku petih minut – sem že omenila kako zmedeno in nerodno bitje sem? – in posledično fejst porezanih štirih prstov in dlani, da, razen tega je bil dan naravnost super. Skuhala sem tako fukiš kosilo – paradižnikovo juho s kislo smetano in svežo baziliko; popečena na trakce narezana piščančja prsa s timijanom, limono in olivnim oljem na posteljici iz rukole ter pečene, polnjene z vsem tanarbolj finim, bučke in rdeče paprike; zraven olivni in čebulni kruh ter solata z rukolo, radičem, jajci, češnjevcem in tajsko baziliko; na koncu pa tiramisu iz svežih gozdnih sadežev in zelenega čaja z okusom vanilje. Seveda sem spila še pol litra vina zraven ob kosilu in ostala priheftana ter s črnimi zobmi in ustnicami več ali manj cel dan. Tudi takrat, ko mi pred nekimi pomembnimi ljudmi res ne bi bilo potreba priti in biti taka. Baje, da se ne spodobi, a človek vendar mora jesti kosila! Zvečer sem imela doma ob pivu in viskiju raziskovanje kuglice v Guinessovi pločevinki in solznih žlez, na katere sem že skoraj pozabila, da obstajajo. Vsakih nekaj let se paše prepucat in vsakih nekaj let paše govorit o stvareh o katerih nikoli ne, o tistih črno črnastih stvareh, ki te definirajo in ki jih malokdo ve in pozna. Redko se zgodi trenutek, še redkeje se zgodijo ljudje, ki znajo poslušati, ki čutijo in ki samo so. Ko čisto nobena njihova beseda ni potrebna, ko daš največjo intimo, največje skrivnosti celega lajfa ven. Ugotoviš, da te pravzaprav zelo malo ljudi pozna, da zelo malo ljudi ve, da moj prešerno velik nasmeh ni samoumeven in da ni tam od vedno. Da se včasih uščipnem v lice in si rečem, da je fino, da sem. Mi je tako prekleto pasalo, sonček zlati. Hvala, milijon. Pozno zvečer in malo v noč sem pa imela lekcije električne kitare pri mojemu najljubšejšemu kitaristu, ki so rezultirale v bolečih in razfukanih blazinicah in v zavedanju, da I suck. Električna kitara je res seksi instrument, le jaz nisem dovolj seksi zanjo. Mi je pa blo res fino in sem še celo pot domov vadila vse povedano in pokazano na air guitar. To mi pa kar gre, veš.

WEDNESDAY’S SONG

Očitno sem ugasnila vse budilke in se zbudila pol devetih, ko bi že pol ure morala biti na faksu. Na srečo so slovenski faksi podobni vrtcom in zato ni predavanj prvi dan. Tega pač ne vem, ker zadnji leti nisem ravno na tekočem kaj dogaja v tisti fensi, čistunski stavbi polni kloniranih upedenanih bjond in kloniranih kvazi wannabe intelektualcev aka pametnjakovičev. Majkemi, jst jih ne ločim med sabo, se mi zdijo malo sumljivi in se jih na veliko izogibam, zato pa tudi ne poznam nobenega razen treh osebkov, ki so fejst inteligentni norci, pa še ti so tam ponesreči. Za inteligentne norce pač ni prostora in časa. Nina je seveda ob osmih že bila tam, ko sem se zbudila pa že na poti domov, zato sem jo povabila na kavo, ki jo je ona popestrila z dvema nigersko faličnima rogljičkoma. Se nama spet meša (a se nama kdaj ni?) obema, spet sva sošolki, spet naju bog ljubezni ne upošteva in spet bova diplomirali iz vseh gluposti, smeha in razprav o seksu. A se sploh kaj drugega pogovarjamo zadnje čase…hmmm…zadnja leta? Ta libido nas bo ubil. Obe najbolj moji in tako redki ženski v mojem življenju sta namreč, tako kot jaz, zelo…khm…živi. :) Čeprav tadruga trenutno malo manj. Matejčulo sem popoldan namreč posedla v avto in jo peljala na urgenco, kjer je boga moja palčica s 40 stopinj vročine (ki je pozneje malček padla) čakala dve uri v tistem leglu bacilov, zraven neke gospe, ki je konstantno jamrala, ker ima 38,5 stopinj. Grrrr… Me je res zaskrbelo, čeprav je pa kul da sva šle na urgenco, ker sva ugotovili, da je totalno umeten čaj iz avtomata za četrtinko evra mega. Dobro to, ne? Aja pa una z dobrimi nogami in majhno ritko, ne una iz Bon Jovi spotov, ima res 15 let. Sem jo vprašala na čiku, tko da nism več fouš. Si imela prou, jap. In da, očitno v tem trenutku nisem na Living Colour v Cvetličarni s sestrico Karmencito in njenim Zavo in več kot očitno tudi ne pijem dvojnega Jim Beama z dvemi kockami ledu, ampak namesto tega pijem kamilico doma in crkujem od bolečin v prsnem košu. Popizdevam, resno. Dva huda koncerta v treh dneh sem zamudila. To se meni pač NE SME zgoditi.

THURSDAY’s CHILD

Danes je četrtek. Zjutraj do pol devetih RTV, potem pa laufanje na faks, ker imam od 10h-16h prva predavanja, zadnje dve uri bom manjkala, ker moram biti ob treh spet na RTV-ju, ob 20h pa imamo končno snemanje vestne oddaje Zlo glasni. Ja, ime smo spremenili, hvalabudi, ker prejšnje mi je šlo že od prvega dne dalje na kurac. Tko da v ponedeljek, ko bo na sporedu glejte! V prvi oddaji nove sezone bo gost Iggy Pop, s katerega golega trebuha bom snifala koko in lizala med ter ugotavljala ali ima pod tistimi nizko spuščenimi ozkimi jeanskami rdeče čipkaste tangice ali ne, Lukec pa bo medtem namesto mene govoril z njim in poskušal izvedeti, če še vedno joče zaradi njegove neuspele romance z dunajskim dečkom, ki se rad za pusta igra, da je zajeban in si je zato nadel nadimek, ki je anagram oralnega seksa. Luka, psihotični buda, bo peljal scat vse snemalce, montažerje in postproducente tega sveta, saj bo preizkušal novo metodo, ki združuje snemanje z istočasnim metalskim headbanganjem, montiral sploh ne bo, ker to delajo samo pussyji, ki ne znajo v šusu super posneti, postprodukcijsko pa se bo usmeril v dvajseta leta prejšnjega stoletja in črpal navdih iz črnobelih nemih filmov ter se na ta način približal trenutnemu nivoju drugih slovenskih neobstoječih glasbenih oddaj. Moderni smo v nulo in Plemenita plesen nam bo vzklikala, da smo v bistvu najboljši. Ko bomo posneli, si bomo odprli pivo, si čestitali, ker smo taki carji in en drugemu govorili, da smo tako zelo vestni in zaradi tega tako zelo kul. Potem bo Lukec šel domov, Luka bo šel CARtat mojo, no najino, Matejo in se sliniti ob njenem hot prepotenem telesu, jst bom pa poklicala mojega Penclja in mu ponudila levo joško, če pride v Orto bar, ker pa bo on že tam s svojo đekolo, bo zaradi tega zahteval obe joški. Tam bodo tudi vsi moji fantje in ob ustekleničenih substancah in puhajočih oblačkih cigaretnega dima se bomo vsi ortodoksni četrtkovi otroci na toplem smejali kot pečeni mački in se pogovarjali do pol petih zjutraj, ko bo prišel moj najljubši redar in nam rekel “družba, počasi zaključte.” Šla bom domov in po poti mi bo iPod nažigal industrial verzijo s pridihom gothica Saše Lendero. Spala bom naga, ker zdaj pač to lahko počnem, pred spanjem pa bom še pol urce mislila na Spaceya, Pacina, Rotha in mojega profesorja, ki bo imel glas Diega iz Ice agea ter se seveda na vse te moje perverzne fantazije… Eh, ampak to je že druga štorija. To je že petek.1 Dan pred Černobilom je bil tudi petek, takrat sem se rodila. In petki so samo moji in jih nobenemu ne dam in nobenemu nič o njih ne povem.

GOOD FRIDAY

null


-------------------------
  1. Friday – Thank God it’s Friday! Saturday – I did WHAT last night?((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Sep

Štup štup.

Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala. Irena ti si budala.

stupid

P.S.: (16:52) Komaj zdaj sem opazila, da imajo moji zadnji posti naslove štup štup, buc buc in čau čau. Toliko o moji trenutni retardiranosti, sposobnosti artikulacije in bebavem besednem zakladu budale. Oh, kako velik L imam na čelu. Grem glavo tlačit v pesek, rekord v zardevanju sem namreč že postavila.

  • Share/Bookmark
14
Sep

Buc, buc.

Danes je eden tistih dni, ko bi se res rada cartala. Zunaj svinjsko zebe, jst pa oblečena v plasti barvaste volne in z volnenimi zelenimi dokolenkami spominjam na klovna in se grejem doma na toplem, se nalivam s čajem in žrem vse mogoče sladkarije ob gledanju filmov. Sama. Grrrrr… Kje je božkanje, lupčkanje in žgečkanje?! Ma se ne pritožujem, zadnji dnevi so res čista perfekcija. Res. Samo vseeno. Brundam… Bi bilo fino imeti koga za si deliti take fine dneve…

Dragi dedek Mraz, bila sem še kar pridna, sploh v primerjavi s prejšnjimi leti, zato mislim, da si letos predčasno zaslužim…khm, khm… sej veš no…

Cepetam z nogami in se kremžim.

Gimme some love.

  • Share/Bookmark
03
Avg

Namesto fuka jebanje v glavo.

Ne, ni me ne vem kako prizadela ta neodzivnost. Rahlo mi gre na kurac samo dejstvo, da sem očitno vedno znova profi v stresiranju moških, ki očitno ne prenesejo dejstva, da včasih celo nisem hard-to-get-prasica in da mi je včasih kdo od njih celo majčkeno všeč. Dokler ne jebem, se slina v potokih vali izza odprtih žnabelj in so jeziki do tal, ko pa se milo nasmehnem, naredim enih par trapastih bedarij, ki jih počnem staromodno v zadregi in z rdečico na licih vedno znova, ko mi nekdo, v dobrem smislu, obrne želodec, potem pa vsi glave v tla in kot pravi olimpijci izvedejo tek na tisoč metrov v pizdo jebeno materino. Tut prou. What doesn’t kill you makes you stranger.1

YouTube slika preogleda

Mah, ces’t la vie. V petek sem se po začetni otožnosti dogovorila s prijateljem, s katerim se po večmesečnih pizdlenjih, razumeva bolje kot kadarkoli, da se dobiva na enem zame nujno potrebnem piru. Nekako sem čutila, da bi on utegnil biti od vseh src, prijateljev, kolegov in znancev, tisti večer najboljša družba. Pa ne za “fizično tolažbo” ali karkoli podobnega, ampak kljub temu, da mu marsikatere osebnostne lastnosti očitam, ker me nervirajo, sem v nekaj določenih aspektih pred njim lahko čisto gola in majhna in sploh mu ni treba reči besedice (če pa jo v takih trenutkih, je točno taka kot jo potrebujem), ker vem, da me takrat od vseh na svetu najbolj razume. Sicer vedno znova upam, da se bo vzdržal bedastih intermezzotov s povsem banalnimi in nevmesnimi temami in še bolj kretenoidnih komentarjev ob mojem stokanju. :) Ampak v petek mu je to uspelo v še najboljši možni in še nikoli videni meri. Hvala. Mi ful pomeni, da štekaš določene stvari, ki jih noben drugi ne.

Sobota je seveda bila v znamenju prebolevanja mačka. A jebi ga, dobre in slabe stvari je treba zaliti z alkoholom, čeprav imam resne načrte količino le-tega omejiti na karseda minimalna in nujno potrebna uživanja. God damn, I sound like an alcoholic. Kot naprimer jutri, ko se vidim po stotih letih z Matjažem, enim izmed mojih src in človekom s katerim lahko debatiram dva tedna, pa mi ne bo dolgčas. Dobila sem tako lepo sporočilo od njega včeraj, da me je kar malo stisnilo. Kako bi se potem človek uprl popivanju z njim? ;)

Ne morem fukat. Čeprav mi je v zadnjih dveh mesecih nekaj čet prijateljev in ostalih človečnjakov reklo, da izgledam prekleto horny in fuckable, da niti ne govorim, da v življenu nisem imela toliko nekih zainteresiranih osebkov kot v tem obdobju. Ko pa bi, pa vas ni, jebovas. Res ne morem fukat, ne uživam, ne čutim ničesar. Sredi seksa sem sposobna zaspati, kad dečko svrši pa v petih sekundah zatem. Očitno mi manjka samo še ljubezen do fuzbala in tič med nogami pa bom tapravi dec.

Jejhata!

Vstajam še vedno ob petih zjutraj, ker so štiri ure največ kar lahko spim. Jebi se vesolje, jebeno poletje je in jst mam končno cajt za spat!


-------------------------
  1. Joker (Heath Ledger), The Dark Knight.((nazaj))
  • Share/Bookmark
01
Avg

Čisto novo spoznanje

Zlomila sem si srce. Sploh nisem vedela, da je možno, da ga sama sebi.

Pizda, spet sem zajebala. Bilo je i prošlo je. Arrivederci! Nasvidenje v naslednji vojni! Who’s next?

  • Share/Bookmark
25
Jun

Ogledalce, ogledalce na steni povej, R U MI NME?

Always alone, never lonely. Always lonely, never alone.

Post-something depression…

Skiciram in rišem in gradim in na koncu vedno vse sesujem, kar sama, samo tako, da me slučajno ne bi drugi prehiteli.

Mislim, da se za kratek čas poslavljam od vseh. Seveda kar mora biti narejeno, bo narejeno tudi bilo. Odgovornost, ki je verjetno odvisna v veliki meri tudi od samostojnosti in zrelosti, je pač previsoka. I am not daddy’s girl and I never was… Za nekaj časa imam dovolj vseh interakcij, rabim mir, na telefon se ne bom javljala, messenger bo izklopljen, drinki ne pridejo v poštev.

Razbijala bi vsa ogledala po vrsti, sovražim jih. Nekatere bolijo zavrnitve, mene pa najbolj samozavrnitve. Seveda je super, če imaš vsak trenutek na razpolago nekoga, ki čist tko btw in kao nevede navrže kakšno tako izjavo, da se spomniš, da si gnoj. Če si že slučajno ravno za kakšno sekundo pozabil.

Sovražim svoj patos, pa vendar se vse nekako vedno giblje v tem začaranem krogu. Ker ne obstajajo ličila, ki bi mi lahko še bolj prekrila obraz (a mi v resnici le odkrivajo žalostne oči in nasmešek stisnjenih ustnic. Kdaj sem se nazadnje zares smejala? Ne, resno – kdaj?) in se zato še dodatno zatekam k baseballski čepici, pilotskim sončnim očalam in dj-evskim slušalkam, seveda v preširokih moških oblačilih. Vsi od mene nekaj pričakujejo, vsi bi me radi spreminjali. Ne prenesem svojega telesa, ne prenesem svojega obraza, ne prensem svoje zabitosti, nesposobnosti, nesposobnosti komunikacije z normalnim svetom, ne prenesem svojih napak, ne prenesem napak, ki mi jih drugi očitajo, ne prenesem, da sem utelešenje besede Pomanjkljivost. Ta poletja mi vedno na samodestrukcijo udarijo. Verjetno se šele takrat zavem kako brezvezna in kako sama sem.

Stanje izhoda se bliža…

  • Share/Bookmark
18
Jun

Kva pa čeb enkrt za spremembo gora pršla k Mohamedu,a?

Men se meša. Sam tok da veste.1


-------------------------
  1. Danes sem fasala en mičken živčen zlom (zaradi dela in ker bi moj dan moral imeti 72 ur pa jih, no shit Sherlock, nima) in se začela histerično jokat in dret, ker se mi je, spet mičken, utrgalo. Za sprostitev pa imam potem še dežurnega mešalca glave in mehčalca kolen, wannabe dežurni mešalci so hvalabogu trenutno na stand by, zato pa mojih par ljubih zalezovalcev ne počiva. Life sux.((nazaj))
  • Share/Bookmark
14
Jun

Too young to go steady.

Hvala, ker me spomniš kdo sem. Da sem.

Telefon je zjutraj zazvonil okrog 10h in me prebudil. Spočita, neverjetno naspana in napolnjena z energijo sem se zvlekla s postelje in oddrsela proti kuhinji v klovnastih hlačah pižame in koščku blaga, ki naj bi se mu reklo majčka, a si tega imena ne zasluži. Cedevita, lulat, zobe ščetkat, tuš in lase umivat. Kava je zaradi faze med lulanjem in tuširanjem ogabna in je ne morem spiti. Namesto tega pokadim dve cigareti več. Maili, maili, maili. Pizda, spet so mi pred nosom zaprli kemično čistilnico, kjer me čaka tunika. Nekam čuden je ta petek, kar ne morem se znebiti nenavadnega priokusa, resnično mi ta dan ne diši kot petek, pa da se jebeš ne. Pa ne ker se junij preveša v drugo polovico in zunaj oblaki lulajo kot aprila. Niti zaradi trinajstega dneva v mesecu, ki je tokrat padel na petek. Point je, ker mačka ni doma, pa me ob petkih vedno čaka, ko proti poldnevu odprem oči. Sploh pa po takih nočeh, ko v fajni in lepi družbi spijem pol ducata damskih pirov. Noč ima svojo moč, pravijo. Orto tudi, pravim jst. Še ena kava, tokrat s sosedom, potem kosilo, ki ga je moj fajni cimer skuhal in še ena kava ter šest cigaretov na oknu z njim. Preoblečem se, umijem si obraz in zobe, spnem lase, si ustnice namažem z labello in si kapnem kapljo parfuma na vrat, zapestje in prsi. Čez deset minut moram od doma, zato na hitro poiščem mojo adidas potovalno torbico in na hitro zmečem vse, brez česar nam bejbam živeti ni. Ključi okrog vratu, mobitel in čiki v kilometrskem žepu širokih hlač, torba in fotkič na ramenu, teranov liker za Ljubezen in domača marmelada za mamasto mamo Ljubezni. Čisto vse mame so namreč nore name in zavedam se svoje moči, ko kot z daljincem sprožim plaz iiiiii-jev, aaaaa-jev in oooo-jev, nasmehov, objemov in poljubov. Tako vljudnih in pozornih punc kot sem jst pač ne delajo več. :P

In smo dali Jamirquote v avtu do konca in smo šli.

Shit, še zdaj imam okus po včerajšnjem večeru na jeziku.

Te ljubim, te častim, te občudujem in te spoštujem.1 Vaju, oba!

YouTube slika preogleda

Slastna, ampak reeeeees slastna gurmanska večerja, o kateri sem sanjala cel teden. Idlično gnezdece, fajna muzika, zmešan pes, ki je Joe Pescijeva duša dvojčica, sedmina elite človeštva zleknjena na tleh na blazinah ob ognju, zunaj dež, noter krasni pogovori in solze smeha. Dve flaši šampanjca, sixpack, liker in nekaj jointov, da izbruhe smeha podaljšajo, ojačajo glasnost in stopnjujejo nesmiselnost. Izbran motiv za mojo novo tetovažo, igranje briškule, dolge, senzualne masaže. Ko misliš, da je minila ura in pol, pa pogledaš na telefon in ugotoviš, da jih je sedem.

Hvala, ker me spomniš kdo sem. Pozabljam.

Moje stanovanje je čistunsko in čisto nič pravljično kot včasih, po stenah se ne bohotijo črno-bele fotografije Mojih Src, glasba ne odmeva po stanovanju in vonj po sai baba dišavah je zadušen. Kipci, rože, začimbe, slike, kuuuupi knjig, pikčasti, črtasti in karirasti vzorci mavričnih barv malodane povsod, obeski, listki, računi, kartoline, bron in baker in zlato, posušeno cvetje in sadje, na desetine sveč raznoraznih oblik in barv, posodice s poldragimi kamni, foto filmi. Ničesar od tega ne moreš pri meni več zajeti v vsak kotiček svojega očesa. Stanovanje je pusto, dolgočasno in že dolgo napolnjeno s slabo energijo.

Ne znam več kuhati. Moja kuhinja ni več napolnjena s Soncem, dobrimi vibracijami, Jamirquoti v ozadju in mizo za katero sedijo moji najboljši prijatelji. Dobivamo se na kavah v Che-ju, ker nobenemu izmed njih ni do druženja v flatu. Moja vsakodnevna večurna slastna kosila za meni drage ljudi so ukinjena, ker tukaj ne morem več kuhati z ljubeznijo. In to je edina sestavina, ki je nujno potrebna pri vseh jedeh. Kuham enkrat na par tednov in zgolj zase, na kar pa v življenju do konca lanskega leta niti približno nisem bila navajena.

Ne preurejam več stanovanja, pozabljam zaliti rože, pozabljam jesti zajtrke in piti kavo zraven.

Ne srkam več rdečega vina ali martinija zleknjena v ležalniku in z nogami na ograji. Pijem cedevito in ostale pizdarije, ki jih prej nikoli nisem v takih količinah.

Moja posteljnina ne diši več po lavandru, ki je bil zataknjen v majhnih vrečkicah za rob jogija.

Ne spim več gola.

Ko gledam film moram medtem narediti nekaj pavz, ker ne smem kaditi na svoji postelji.

Kurc, niti filmov ne gledam več, pa mi jih je bilo v navadi pogledati do deset na teden. Ne odkrivam nobene muske, ki bi me res fascinirala in je ne bi že poznala. Začnem brati knjigo, pa je ne preberem do konca. Začnem slikati, pa me nedokončana in zaprašena platna še vedno čakajo.

Ne preživljam več takih večerov in noči kot sem jih včeraj, ker ni nikoli tako sproščenega vzdušja. Preveč slabe energije je vsenaokrog.

Rabim živali, da bi lahko skrbela za nekoga, pa jih ne morem imeti.

Se še sploh znam poljubljati? Zadnjim parim dečkom sem spretno odsekala ukradene poljube.

Parfuma si nisem kupila že skoraj pol leta, na tržnici tudi nisem več vsak teden. V Zvezdo ne hodim več na tortico in v Casablanci ne pijem več espressa. Ne kupujem si več vsaka dva tedna sama sebi rož in zgodilo se je že parkrat, da sem si pozabila nakapljati parfum na telo.

Manj se smejem, manj se jočem, več sem resna. Ne znam se več obleči v mojem stilu, ljudem odgovarjam deset sekund kasneje, ko se zavem, da me je nekdo nekaj vprašal. Dredov nimam več, uhanov tudi ne. V zelo bližnji prihodnosti načrtujem še eno novo tetovažo, a se ne bi čudila, če bi me ti plani čakali še dolgo.

Kot človek z do pikice pozorno zgrajenim in izdelanim stilom življenja imam občutek kot da bi me nekdo z blazino dušil, tako zelo me utesnjuje vse. Duše manjka pol in srce še poskušam uloviti.

The Girl with Heart.

VAJU LJUBIM! Najiskreneje sem hvaležna za prekrasen večer. To je bil eden tistih večerov o katerih se bomo čez par let pogovarjali “Ej, a se spomniš takrat…?” in ena izmed tistih stvari, ki mi bo čarala nasmehe na stara leta, ko bom vsa zgubana sedela na verandi pred neskončnim poljem in poslušala veter.

YouTube slika preogleda

Sam Johna pa mam še zmer fejst rada! :P


-------------------------
  1. To ni napisano v dvojini zato, da zveni bolj osebno, ko bo vsak izmed vaju prebral.((nazaj))
  • Share/Bookmark
11
Jun

Am, bam, pet podgan.

Upanje umre vedno zadnje.

In vse kar lahko dam je upanje… Ena iskrica v očeh, ki se tu pa tam zasveti nad belo paleto, ki na ven deluje kot bi še vedno bila mlečnozoba, lahko zelo hitro podari preveč upanja. Sem opazila. Da. Nevede trošim naokrog poljube, streljam puščice, čaram in spuščam uroke nad tiste, ki jim kuštram lase. Ali pa jim le-te delam sive. Oziroma jim kuštram sive lase. Kakorkoli pač. :)

Ljudje kričijo name in se prijemajo za glavo, ko mi hočejo dopovedati, da naj se otresem ratia, da sem jebena samaritanka in da preveč poslušam glavo. Jaz pa samo zmigujem z njo, tlačim potne roke v žepe, na široko odpiram cigansko temne oči in se dejansko počutim kot da bi ušla iz risanke,1 kot da ne spadam sem, kot da ne govorim istega jezika, predvsem pa kot da ne živim v istih dimenzijah kot vsi ostali. Preklinjam čez deficit plemenitosti in se sprašujem, kje so vsi ljudje, katerih žile bi bile kot moje, tako starinske, kot bi jih na meter v antikvariatih kupil. Ne verjamem, da je vaš svet lepši, niti ne verjamem, da je bolj načelen kot je moj, sploh pa ne, da je tako dišeč. Moje duše ne strežem naokrog kot Saloma Johanaanovo glavo na pladnju in je niti ne bom zaradi mokrih sanj svoje pizde. Če je to za vas dovolj dober argument, da se podate na tržnico prodajati svoja načela in vizije sveta, voila. Jst služim zlatnike na drugačne načine.

Če se vrnem k iskricam v očeh – je ena res dovolj, da zaneti požar? Ne razumem niti tega, kako se iskrica sploh prebije do učk skozi školjkasto lupino, čez vse oklepe in bojne oprave, ki sem si jih nadela ter se zraven ne utopi v slani tekočini s katero je do vrha napolnjeno telo. Hudo mi je, ko odrivam in včasih nehote kot črna vdova poteptam vse okrog sebe – am, bam, pet podgan – ti greš ven! Ljubi, ne ljubi, ljubi – ne ljubi! Enostavno ne zaupam več nikomur, vsa sem plašna in sto izgovorov imam pripravljenih zakaj pač ne morem “zaplavati”.2 Ne, res ne morem ponuditi ničesar, razen upanja. Verjetno še dolgo ne bom. Čakre so preveč zamašene, glava prepolna in vse balastno breme ljubezenske zgodovine mi sega že konkretno čez ramena. Srce je oledenelo in nič ne kaže, da mi ga bo letos to aprilsko poletje odtalilo.

YouTube slika preogleda

Face to face my lovely foe Mouth to mouth raining heaven’s blows Hand on heart tic tac toe Under the stars naked as we flow Cheek to cheek the bitter sweet Commit your crime in your deadly time

Commit your crime in your deadly time It’s too divine I want to bend I want this bliss but something says I must resist

Another life another time We’re Siamese twins writhing intertwined Face to face no telling lies The masks they slide to reveal a new disguise

You never can win it’s the state I’m in This danger thrills and my conflict kills They say follow your heart follow it through But how can you when you’re split in two?

And you’ll never know You’ll never know

One more kiss before we die Face to face and dream of flying Who are you? who am I? Wind in wings two angels falling To die like this with a last kiss It’s falsehood’s flame it’s a crying shame Face to face the passions breathe I hate to stay but then I hate to leave

And you’ll never know You’ll never know . . .

Stric Pencelj je zihr ponosen name… ;)


-------------------------
  1. Tako sem namreč že večkrat bila označena, op.a.((nazaj))
  2. Morala se viša premosorazmerno z ohlajevanjem in oddaljevanjem od “tega” sveta ter posledičnim objektiviziranjem…((nazaj))
  • Share/Bookmark
20
Apr

Over & Out.

Nobenega ne morem vzljubiti, kaj šele dalje ljubiti. Pizde so pizde in pizde so v vladajoči večini. Težko je izluščiti zlato od gnoja, saj zadnje čase najdemo še drek zavit v pozlačeni foliji. Za male pare. Tisti, ki se hranijo z mojo prisotnostjo v njihovem življenju, na varnostni razdalji se razume (nič bat, čisto nobene želje nimam po zmanjšanju te razdalje, ker ste mi odveč), si filajo ego z menoj in mi vcepljajo (upam, da nehote) občutek majhnosti, odvečnosti, grdote, debilnosti. “Ti si še mlada, ti ne štekaš.” Vi ste pa stari, grdi in polni frustracij, katerih tarča so ljudje okrog vas. Bravo, to pa je res pohvale vredno! I am just not that into you. Over & Out.

Nikogar nočem ob sebi, občasno hočem kak fuk, stiskanje in božanje po laseh mi namreč lahko dajo Moja Srca. Pejte stran vsa moška golazen, če se ukvarjam z vami, časa zmanjka za tiste, ki so mogoče prikrajšani pa me v enem kotu opazujejo in obožujejo. So ljudje, brez katerih (se zdi da) ne morem, a hkrati ne opravljajo funkcije Mojih Src, niti ne katerekoli funkcije. So ljudje, ki so velikodušnejši, prijaznejši, pozornejši do xy ljudi, ne pa do “bližnjih”. So ljudje, ki več svoje pozitivne energije, več nasmehov, več komplimentov, več spodbudnih besed namenijo “tujcem” kot pa “prijateljem”. So ljudje, ki nikoli ne bodo razumeli poante globoke ljubezni in bližine, ker se ukvarjajo s površinskimi stvarmi. In glumijo. In glumijo. In glumijo. In včasih jim celo uspe, da tako naivno, optimistično in utopično kozo kot sem jaz, obrnejo okoli prsta in jo očarajo. Vsaj za trenutek ali dva, dokler koza verjame, da je tisto kar je dobrega resnično, pristno in kar je slabega, je zaigrano. Pa ni. Preveč slabih stvari ste naredili, preveč zajebali, preveč slabi ljudje ste. Nočem nobenih bližnjih interakcij z vami. Over & Out.

Dajem manevrski prostor vsem, ki jih do sedaj nisem imela časa opaziti. Lepim, pametnim, godnim. Over & Out.

  • Share/Bookmark
01
Apr

Štorije anu baldorije

Štiri objave me čakajo skorajda dodelane med osnutki in nobene nisem bila sposobna dokončati (recenziji koncertov Majk in Nietov, eno jamranje in eno pizdlenje). Se je pa v teh parih dneh nabralo štorij za ducat zapisov, preden začnem jamrat, pizdit, brundat, cmizdit, pametovat in pripovedovat te štorije, pa degustiram našega Iztoka, ki se mi ravno vrti v ozadju:

Pred več kot dvesto leti, nam štorija govori, da strašno so nervozni bli naši nonoti. Če kej jim je sfalilo, če kej jim ni blo prou, so grofa tko ku prasca nataknli na kol.

An vse so mu pobrali, kar vrednga je blo, požrli v grajski kleti vse vino vse meso. Jen poli so groficu, ma ben tisto pustmo stat, da vidli pot domov bi, so še zažgali grad.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala

Zdej pravjo, da ne dela več takih se reči, k zdej baje živimo v civilizaciji, kjer treba ti ni delat, če dob’r znaš gobcat, ma če garaš ku živina, pej moraš gob’c zdržat.

Jz sm, ku zdej se reče, nekvalificiran kmet. jn ku vsak kmet znou zmerom sm dosti potrpet. Nervozen zdej ratavam, pomagat si ne znam, ma sej nisem kriv, če take jz prednike imam.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala

V meni zdej prebuja spet puntarski se duh, marskteru vidim monu, k žre zastonj me kruh. Jn nikdar nč ne dela, k’ samo iz kruha drek, aaa, čakte čakte, pršu bo zlati srednji vek.

An takrat ku spet pride tisti zlati cajt, ne skrbte, znou orodje si bom pravu najt’. Sem se moderniziral, sekirce nimam več, ma tudi sz motorku bi padla glava preč.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala1

Soooooo…

Termometer je sicer pokazal 38.4 ampak ker nimam težko pričakovanih migrenskih napadov, se frajerka jst, pretvarjam da mi nič ne fali.2 In grem “bolna” na Majke in v službo in v Orto in spim gola in si ne sušim las. Se da biti še bolj ignorantski?

Posledica so seveda bile bezgavke na vratu in pod pazduho v velikosti oreha, zaradi česar nisem mogla baš nešto vratu premikat. Namesto nosu imam sredi fače še vedno ogromen pomidor (modra old school Nivea rules), namesto oči pa, aja, oči sploh nisem imela. Če sem se počutila kot, da ne bi imela oči, ker so bile zaradi solz skorajda čisti minus, pa sem se po drugi strani še kako zavedala vsake svoje mišice in koščice v telesu, ker so bolele ko prasička. Ne bom govorila, lahko si predstavljate, kako se lušno potencira bolečina v kolenih, če maš že tako ali tako že deset let zjebano pogačico. Robčkov spet zmanjkuje, hrana se mi gabi, prsti me bolijo, lupčkat se mi ne da. Seveda sem pamet blesava vseeno bila za vikend 20 ur v službi in preživela dneve po laufanjih in za kompjutrom (in na koncertih :) ) in trenutno si ne želim nič bolj kot tople postelje in liter čaja.

pofukana gripa.

Čeprav smo se meli, navkljub mojem konstantnem kihanju, najprej v četrtek na Majkah3 in potem v soboto prav fino tako v Ortu, kot pri meni doma. Moj najdražji Škrat, Čarovnik, Brvinc, Pankrt in Arheolog so mi bili kot vedno neznansko fina družba z najprijetnejšejšimi in iz viskija v viski pametnejšimi debatkami. Prevajalec je uletu samo na eno kavico4 in se, vsem na žalost, ni pridružil blebetajoči grupici starcev na afterju pri Deklici. Pankrt in Čarovnik sta bila namreč lačna in Deklica je tako ob 7h (ta nova ura me je čisto zjebala) zjutraj kuhala špinačne tagliatelle s češnjevci, gorgonzolo, pestom, listi bazilike in česnom ter grško solato za zraven.5

Ta večer v Ortu si seveda ne gre zapomniti zgolj po gurmanskem zaključku. Ne vem al je bla luna al kaj, ljudje so bili čisto pobeblani. Najprej je uletela neka 26-letna šmrklja, ki je, bila tako neizmerno v božju pofukano mater zabita, da to ni res. Kakopak se je nalepila (ne vem kdo od vas cigotov mojih jo je pripeljal tja?! Če sploh jo je kdo?!) name, ker me kao “že ful časa opazuje vedno znova ko pride v Orto in sem zihr neki pomembnega.” Na tem mestu bi prva čelna letela. Folk, ki me pozna točno ve, kako nizko toleranco imam do takih kromanjoncev in kako očitno zavijam z očmi in se pizdim. Ne znam skrivat. Druga čelna bi morala leteti, ko je začela kokodakat o… eh tega ne bom govorila, ker me je še zanjo sram. Ne vem a izgledam kot človek, ki se mu gre take stvari govort?! C’mon no!!! Tretja čelna in iskanje zobkov po tleh bi pa moralo nastopit, ko je začela natolcevat neke stvari v stilu “mislim sej jst njega ne poznam osebno, ampak sem slišala, baje da…” Vse kul in prav, pač nej kokodaka, jeba je le to, da je natolcevala stvari o mojem bivšem gospod(ič?)u, za katere seveda vem, da niso resnične. Njen ksiht ob tem že živčno in razpičkano izgovorjenem podatku je seveda bil Munchovsko razpotegnjen. Takoj zatem sem jo, literally, poslala v pizdo materino in mislim da še v reproduktivne organe njenih prednikov do četrtega kolena in se obrnila stran. Don’t mess with my people, sem čisto preveč levje zaščitniška do ljudi, ki so Moja Srca. Ni me več pozdravila tisti večer. Hmmm… I wonder why…

Kmalu za tem incidentom grem po drink k ta starmu točilnemu pultu6, kjer je bila gužva in sem šla zadaj naročit moji lubici. In mi tri bejbike mahajo z denarjem in neki govorijo. “Prosim?” “Tri ba…” “Sori ne slišim, muska ful naglas!” “Tri bandidose!” “Kaj???? Ma jst ne strežem tukaj.” “A res?? Joj sori, sam smo mislile, da zihr delaš v Ortu, ker te vedno vidmo tle, pa zmer se pogovarjaš s kelnarji in z vsemi ful za šankom” Ej halooooo, c’moooon!!! Ne morejo me zamenjati za inventar đizs! Moji dečki pa se za mizo režijo kot pečeni mački…

Nedeljsko jutro je bilo…sladko.

Včeraj zvečer sem šla v Orta na Niete. Koncert je bil taaaako jebački, da to ni res! Žal mi je samo, ker nisem mogla čisto sproščeno žurat in uživat, ker sem morala snemat špil in kasneje še kratek intervjujček in biti kolikor toliko trezna. Se ga bom pa zihr do daska nabutala 27.maja v Križankah, kjer je THE koncert Nietov. Bil je maj, maj moje smrti… :lol: Aja pa spoznala sem dva mala pankerja, ki sta se neki zatrapala vame, en še posebej in me tako spoštljivo-luškano-najstniško osvajala, da mi je prav po Mrs. Robinsonsko prijalo.

YouTube slika preogleda

Ne ljubi se mi več pisati in spuščam stvari, ker bi drugače trajalo še kar nekaj časa…

Na tem mestu, kot uvod v naslednjo anekdoto paše ta komad (zaradi imena banda in zaradi naslova komada, ne zaradi druzga :D ):

YouTube slika preogleda

Po jutranji7 dostavi kamere na Vesti in doooolgi kavi z mojim najdražjim Srcem Katarinco, ki se je drži ta status najdlje, dobim Sanjin sms, da nej uletim počekirat njen dva dni nov flat. Super! Skočim po nekaj pirčkov v trgovino za naju, čokolado za Gospoda Otroka in že sem tam! Seveda je treba vedno prepucat vsak flat, preden se vseliš noter in iz lastnih izkušenj vem, da je to nekaj najbolj zoprnega, tako iz organizacijskega vidika, kot iz sfukanostnega vidika. Če sva s Sanjo skupaj seveda nikoli ne poslušamo banda Prisluhnimo tišini (sem se pa namesto tega danes po dolgem času naposlušala Bijelega dugma) in tako midve čikcava, pirčkava in se menčkava in še enkrat – ker vem kako v pizdi se je selit ji pomagam prepucavat flat, kot izkušena in diplomirana Fata. Z referencami. But Murphy loves us. Both. Ma ne, to niti stric Murphy ni, tle gre za samega Belzebuba na pohodu, jebemtiš. Reeees sem zjebana, ne da se mi pisat več… Da skrajšam: Mene je v roku petnajstih minut dvakrat pošteno streslo 220 voltov, Sanji so nataknili lisice na avto. Ne me spraševat kako se počutim in danes mi pliiiiiiiiis ne jamrat, ker tega res ne zmorem poslušat. Sanje pa tudi ne. Levice ne čutim, desnico in ramena imam mravljinčasta, malček mi slabo dela in mal šibko se počutim. Zlob(i)na denarnica se verjetno čist isto počuti. In ej, Srce, nikoli ne tako vreščim, nikoli ne jamram, če ne umrem, pomeni, da loh delam naprej. In pliiiis navadi se, če rečem, da nekaj bi, potem to tudi mislim. Vljudnosti, ki zahteva mojo energijo, moje srce in moje živce ne poznam. Če česa nočem ali se mi preprosto ne ljubi to tudi zelo jasno povem. Tako da, you’re welcome! ;) * Jutr?

Ne, to niso sanje, je pa namesto tega čista vesoljna zloba na pohodu…


-------------------------
  1. Iztok Mlakar: Štorije in baldorije.((nazaj))
  2. Pač tko kot vedno, razen če me reeeeeeeeees pošteno stisne zdravje, ne jamram in morim folku in vse bolezni ignoriram in se delam, da jih ni.((nazaj))
  3. pizde gnile blogerske, noben mi ni pršu delat družbe, pa sem čist lepo prosila :P . Recenzija sledi v naslednjem postu.((nazaj))
  4. Ampak ok, itak me je dal na vsesplošni ignore, tko da takle mamo jebi ga.((nazaj))
  5. oziroma mojo različico le-te: kumari, papriki, paradižnikom, črnim olivam in kockam fete sem dodala še rukolo in blo je za s kruhom pomazat in pivom poplaknit!((nazaj))
  6. ponosna?((nazaj))
  7. Zaspala sem ob 6h, vstala ob 8:30!!! Kje pištola?((nazaj))
  • Share/Bookmark
10
Mar

Eros/Tanathos

Bruham žolč, ogenj in tablete.1 Ljudem uspeva zdravje razfukavati brez kančka slabe vesti. Ne vem kako mi uspe pristati vedno znova v isti trgovini z lutkami in marionetami, pa čeprav jih ne rabim, ker se pač ne maram igrati z njimi. Nezanimive, puste, brezvezne so. Ne ločiš ene od druge. Nimajo srca in zatorej ti ga niti podarjajo ne nazaj, če se milostno igraš z njimi. Zato sem vedno imela raje fante. Še zdaj jih imam. Bore malo deklic mi dela družbo na kavah v primerjavi s fantki. Zategadelj v marcu odhajam. Nekam kjer je topleje, svetlejše, svobodnejše. Kjer se da dihati in kjer utripa srce. Kjer ni marionet in reklam, frustracij in copycatov. Torej gremo k najboljšem sosedu! :) Oh those beautiful boys! Pimps and queens and criminal queers…

Pero, a se spomniš tega? ;) 2

YouTube slika preogleda

Pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam, sanjam, pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam… All those beautiful boys!

Stiska me v prsih, vem da se nisem zmotila, ti si se. Ko te vidim, vem, da si se. Istočasno pa me mika tisto česar ne smem, pa še tisto kar lahko in imam na pladnju. V bistvu so trije pladnji (oh, me naughty, naughty girl) – na enem je jastog, na drugem dunajc, na tretjem pa jadranske sipe z jagodami. Za enega poznam vrednost, ne ljubi se mi pa počasi delat na nečem, ki te na koncu ne nasiti. Drugi vem, da bi me nasitil, mi je pa tako brezvezen, da bi se ga na sredini naveličala jest. Tretji pa je… hmmm… vem, da gre za krasno jed, ki so jo moja usta že okušala, point je pa v tem, da je 1.) treba prehodit milje in se fejst porezat, da prideš do tja, kjer jed strežejo pa še ni nujno, da jo boš dobil; 2.) trenutno je tko al tko nimajo na menuju in mi je zato nedosegljiva; 3.) Preveč košta. Vsega.

Kadilski poljub.

Verjetno bom raje ostala na sadju, zelenjavi in se s pravo hrano le igrala. Se delala otroško naivno, se delala, da ne opažam pogledov, da ne slišim besed, da imam možgane joškatih plavolasih starlet. Zapeljevala in se pustila zapeljevati, ne pa tudi zapeljati. Ne zaupam in ne verjamem nikomur več. Zavedam se svoje moči, ki lahko očara. Lahko pa tudi uničujoče in krvavo potepta. Neverjetna je moč, ki jo imaš, ko se razpucaš določenih stvari in se počutiš res dobro. Zato pa smo v odhajanju. Razpucat hočem vse, kar je v moji moči, že tako je preveč problemov, na katere nimam vpliva. Če bršljanu odvzameš drevo, bo drevo živelo dalje, bršljan pa bo umrl. Vedno sem rada sadila drevesa, parazitov nikoli nisem marala. Moč, ki ni ustvarjena s parazitstvom je tisto kar me definira. Škoda, ker ljudje to spoznajo, ko je prepozno. Tace stran, trupla.

Sonce v biku, luna v škorpijonu, ascendent v levu.

Don’t come closer. You can watch, but you can’t touch. Oh those beautiful boys! Shoot me.

Antony : Those, those beautiful boys Those, those beautiful boys

Cocorosie : Born illegitimately To a whore, most likely He became an orphan Oh what a lovely orphan he was Sent to the reformatory Ten years old, was his first glory Got caught stealing from a nun Now his love story had begun

Thirty years he spent wandering A devil’s child with dove wings He went to prison In every country he set foot in Oh how he loved prison How awfully lovely was prison

Antony : All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears

Cocorosie : His greatest love was executed The pure romance was undisputed Angelic hoodlums and holy ones Angelic hoodlums and holy ones

Antony : All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears

All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears

All those beautiful boys Beautiful boys… All those beautiful boys Beautiful boys…

Those beautiful boys…


-------------------------
  1. Danes sem spet bruhala ponoči zaradi migrenskega napada, še dobro, da sem “obvezno” morala na faks “komaj” opoldan. Živci me spet jebejo. Eseji in raziskovalne naloge se pišejo, mene pa glava boli ter želodec svinjsko peče in razjeda…((nazaj))
  2. Fina, fina, fina muzika. Česa vse se ne odkrije na netu… vse je usojeno. 1+1=2.((nazaj))
  • Share/Bookmark