Ned 3. Avg 2008
Ne, ni me ne vem kako prizadela ta neodzivnost. Rahlo mi gre na kurac samo dejstvo, da sem očitno vedno znova profi v stresiranju moških, ki očitno ne prenesejo dejstva, da včasih celo nisem hard-to-get-prasica in da mi je včasih kdo od njih celo majčkeno všeč. Dokler ne jebem, se slina v potokih vali izza odprtih žnabelj in so jeziki do tal, ko pa se milo nasmehnem, naredim enih par trapastih bedarij, ki jih počnem staromodno v zadregi in z rdečico na licih vedno znova, ko mi nekdo, v dobrem smislu, obrne želodec, potem pa vsi glave v tla in kot pravi olimpijci izvedejo tek na tisoč metrov v pizdo jebeno materino. Tut prou. What doesn’t kill you makes you stranger.
Mah, ces’t la vie. V petek sem se po začetni otožnosti dogovorila s prijateljem, s katerim se po večmesečnih pizdlenjih, razumeva bolje kot kadarkoli, da se dobiva na enem zame nujno potrebnem piru. Nekako sem čutila, da bi on utegnil biti od vseh src, prijateljev, kolegov in znancev, tisti večer najboljša družba. Pa ne za “fizično tolažbo” ali karkoli podobnega, ampak kljub temu, da mu marsikatere osebnostne lastnosti očitam, ker me nervirajo, sem v nekaj določenih aspektih pred njim lahko čisto gola in majhna in sploh mu ni treba reči besedice (če pa jo v takih trenutkih, je točno taka kot jo potrebujem), ker vem, da me takrat od vseh na svetu najbolj razume. Sicer vedno znova upam, da se bo vzdržal bedastih intermezzotov s povsem banalnimi in nevmesnimi temami in še bolj kretenoidnih komentarjev ob mojem stokanju. 
Ampak v petek mu je to uspelo v še najboljši možni in še nikoli videni meri. Hvala. Mi ful pomeni, da štekaš določene stvari, ki jih noben drugi ne.
Sobota je seveda bila v znamenju prebolevanja mačka. A jebi ga, dobre in slabe stvari je treba zaliti z alkoholom, čeprav imam resne načrte količino le-tega omejiti na karseda minimalna in nujno potrebna uživanja. God damn, I sound like an alcoholic. Kot naprimer jutri, ko se vidim po stotih letih z Matjažem, enim izmed mojih src in človekom s katerim lahko debatiram dva tedna, pa mi ne bo dolgčas. Dobila sem tako lepo sporočilo od njega včeraj, da me je kar malo stisnilo. Kako bi se potem človek uprl popivanju z njim? 
Ne morem fukat. Čeprav mi je v zadnjih dveh mesecih nekaj čet prijateljev in ostalih človečnjakov reklo, da izgledam prekleto horny in fuckable, da niti ne govorim, da v življenu nisem imela toliko nekih zainteresiranih osebkov kot v tem obdobju. Ko pa bi, pa vas ni, jebovas. Res ne morem fukat, ne uživam, ne čutim ničesar. Sredi seksa sem sposobna zaspati, kad dečko svrši pa v petih sekundah zatem. Očitno mi manjka samo še ljubezen do fuzbala in tič med nogami pa bom tapravi dec.
Jejhata!
Vstajam še vedno ob petih zjutraj, ker so štiri ure največ kar lahko spim. Jebi se vesolje, jebeno poletje je in jst mam končno cajt za spat!
-------------------------
Pet 1. Avg 2008
Zlomila sem si srce. Sploh nisem vedela, da je možno, da ga sama sebi.
Pizda, spet sem zajebala. Bilo je i prošlo je. Arrivederci! Nasvidenje v naslednji vojni! Who’s next?
Sre 25. Jun 2008
Objavil irenca
25. junij 2008 pod
lucidnost ,
Jamranja16 komentarjev
Always alone, never lonely. Always lonely, never alone.
Post-something depression…
Skiciram in rišem in gradim in na koncu vedno vse sesujem, kar sama, samo tako, da me slučajno ne bi drugi prehiteli.
Mislim, da se za kratek čas poslavljam od vseh. Seveda kar mora biti narejeno, bo narejeno tudi bilo. Odgovornost, ki je verjetno odvisna v veliki meri tudi od samostojnosti in zrelosti, je pač previsoka. I am not daddy’s girl and I never was… Za nekaj časa imam dovolj vseh interakcij, rabim mir, na telefon se ne bom javljala, messenger bo izklopljen, drinki ne pridejo v poštev.
Razbijala bi vsa ogledala po vrsti, sovražim jih. Nekatere bolijo zavrnitve, mene pa najbolj samozavrnitve. Seveda je super, če imaš vsak trenutek na razpolago nekoga, ki čist tko btw in kao nevede navrže kakšno tako izjavo, da se spomniš, da si gnoj. Če si že slučajno ravno za kakšno sekundo pozabil.
Sovražim svoj patos, pa vendar se vse nekako vedno giblje v tem začaranem krogu. Ker ne obstajajo ličila, ki bi mi lahko še bolj prekrila obraz (a mi v resnici le odkrivajo žalostne oči in nasmešek stisnjenih ustnic. Kdaj sem se nazadnje zares smejala? Ne, resno - kdaj?) in se zato še dodatno zatekam k baseballski čepici, pilotskim sončnim očalam in dj-evskim slušalkam, seveda v preširokih moških oblačilih. Vsi od mene nekaj pričakujejo, vsi bi me radi spreminjali. Ne prenesem svojega telesa, ne prenesem svojega obraza, ne prensem svoje zabitosti, nesposobnosti, nesposobnosti komunikacije z normalnim svetom, ne prenesem svojih napak, ne prenesem napak, ki mi jih drugi očitajo, ne prenesem, da sem utelešenje besede Pomanjkljivost. Ta poletja mi vedno na samodestrukcijo udarijo. Verjetno se šele takrat zavem kako brezvezna in kako sama sem.
Stanje izhoda se bliža…
Sre 18. Jun 2008
Men se meša. Sam tok da veste.
-------------------------
Sob 14. Jun 2008
Hvala, ker me spomniš kdo sem. Da sem.
Telefon je zjutraj zazvonil okrog 10h in me prebudil. Spočita, neverjetno naspana in napolnjena z energijo sem se zvlekla s postelje in oddrsela proti kuhinji v klovnastih hlačah pižame in koščku blaga, ki naj bi se mu reklo majčka, a si tega imena ne zasluži. Cedevita, lulat, zobe ščetkat, tuš in lase umivat. Kava je zaradi faze med lulanjem in tuširanjem ogabna in je ne morem spiti. Namesto tega pokadim dve cigareti več. Maili, maili, maili. Pizda, spet so mi pred nosom zaprli kemično čistilnico, kjer me čaka tunika. Nekam čuden je ta petek, kar ne morem se znebiti nenavadnega priokusa, resnično mi ta dan ne diši kot petek, pa da se jebeš ne. Pa ne ker se junij preveša v drugo polovico in zunaj oblaki lulajo kot aprila. Niti zaradi trinajstega dneva v mesecu, ki je tokrat padel na petek. Point je, ker mačka ni doma, pa me ob petkih vedno čaka, ko proti poldnevu odprem oči. Sploh pa po takih nočeh, ko v fajni in lepi družbi spijem pol ducata damskih pirov. Noč ima svojo moč, pravijo. Orto tudi, pravim jst. Še ena kava, tokrat s sosedom, potem kosilo, ki ga je moj fajni cimer skuhal in še ena kava ter šest cigaretov na oknu z njim. Preoblečem se, umijem si obraz in zobe, spnem lase, si ustnice namažem z labello in si kapnem kapljo parfuma na vrat, zapestje in prsi. Čez deset minut moram od doma, zato na hitro poiščem mojo adidas potovalno torbico in na hitro zmečem vse, brez česar nam bejbam živeti ni. Ključi okrog vratu, mobitel in čiki v kilometrskem žepu širokih hlač, torba in fotkič na ramenu, teranov liker za Ljubezen in domača marmelada za mamasto mamo Ljubezni. Čisto vse mame so namreč nore name in zavedam se svoje moči, ko kot z daljincem sprožim plaz iiiiii-jev, aaaaa-jev in oooo-jev, nasmehov, objemov in poljubov. Tako vljudnih in pozornih punc kot sem jst pač ne delajo več. 
In smo dali Jamirquote v avtu do konca in smo šli.
Shit, še zdaj imam okus po včerajšnjem večeru na jeziku.
Te ljubim, te častim, te občudujem in te spoštujem. Vaju, oba!
Slastna, ampak reeeeees slastna gurmanska večerja, o kateri sem sanjala cel teden. Idlično gnezdece, fajna muzika, zmešan pes, ki je Joe Pescijeva duša dvojčica, sedmina elite človeštva zleknjena na tleh na blazinah ob ognju, zunaj dež, noter krasni pogovori in solze smeha. Dve flaši šampanjca, sixpack, liker in nekaj jointov, da izbruhe smeha podaljšajo, ojačajo glasnost in stopnjujejo nesmiselnost. Izbran motiv za mojo novo tetovažo, igranje briškule, dolge, senzualne masaže. Ko misliš, da je minila ura in pol, pa pogledaš na telefon in ugotoviš, da jih je sedem.
Hvala, ker me spomniš kdo sem. Pozabljam.
Moje stanovanje je čistunsko in čisto nič pravljično kot včasih, po stenah se ne bohotijo črno-bele fotografije Mojih Src, glasba ne odmeva po stanovanju in vonj po sai baba dišavah je zadušen. Kipci, rože, začimbe, slike, kuuuupi knjig, pikčasti, črtasti in karirasti vzorci mavričnih barv malodane povsod, obeski, listki, računi, kartoline, bron in baker in zlato, posušeno cvetje in sadje, na desetine sveč raznoraznih oblik in barv, posodice s poldragimi kamni, foto filmi. Ničesar od tega ne moreš pri meni več zajeti v vsak kotiček svojega očesa. Stanovanje je pusto, dolgočasno in že dolgo napolnjeno s slabo energijo.
Ne znam več kuhati. Moja kuhinja ni več napolnjena s Soncem, dobrimi vibracijami, Jamirquoti v ozadju in mizo za katero sedijo moji najboljši prijatelji. Dobivamo se na kavah v Che-ju, ker nobenemu izmed njih ni do druženja v flatu. Moja vsakodnevna večurna slastna kosila za meni drage ljudi so ukinjena, ker tukaj ne morem več kuhati z ljubeznijo. In to je edina sestavina, ki je nujno potrebna pri vseh jedeh. Kuham enkrat na par tednov in zgolj zase, na kar pa v življenju do konca lanskega leta niti približno nisem bila navajena.
Ne preurejam več stanovanja, pozabljam zaliti rože, pozabljam jesti zajtrke in piti kavo zraven.
Ne srkam več rdečega vina ali martinija zleknjena v ležalniku in z nogami na ograji. Pijem cedevito in ostale pizdarije, ki jih prej nikoli nisem v takih količinah.
Moja posteljnina ne diši več po lavandru, ki je bil zataknjen v majhnih vrečkicah za rob jogija.
Ne spim več gola.
Ko gledam film moram medtem narediti nekaj pavz, ker ne smem kaditi na svoji postelji.
Kurc, niti filmov ne gledam več, pa mi jih je bilo v navadi pogledati do deset na teden. Ne odkrivam nobene muske, ki bi me res fascinirala in je ne bi že poznala. Začnem brati knjigo, pa je ne preberem do konca. Začnem slikati, pa me nedokončana in zaprašena platna še vedno čakajo.
Ne preživljam več takih večerov in noči kot sem jih včeraj, ker ni nikoli tako sproščenega vzdušja. Preveč slabe energije je vsenaokrog.
Rabim živali, da bi lahko skrbela za nekoga, pa jih ne morem imeti.
Se še sploh znam poljubljati? Zadnjim parim dečkom sem spretno odsekala ukradene poljube.
Parfuma si nisem kupila že skoraj pol leta, na tržnici tudi nisem več vsak teden. V Zvezdo ne hodim več na tortico in v Casablanci ne pijem več espressa. Ne kupujem si več vsaka dva tedna sama sebi rož in zgodilo se je že parkrat, da sem si pozabila nakapljati parfum na telo.
Manj se smejem, manj se jočem, več sem resna. Ne znam se več obleči v mojem stilu, ljudem odgovarjam deset sekund kasneje, ko se zavem, da me je nekdo nekaj vprašal. Dredov nimam več, uhanov tudi ne. V zelo bližnji prihodnosti načrtujem še eno novo tetovažo, a se ne bi čudila, če bi me ti plani čakali še dolgo.
Kot človek z do pikice pozorno zgrajenim in izdelanim stilom življenja imam občutek kot da bi me nekdo z blazino dušil, tako zelo me utesnjuje vse. Duše manjka pol in srce še poskušam uloviti.
VAJU LJUBIM! Najiskreneje sem hvaležna za prekrasen večer. To je bil eden tistih večerov o katerih se bomo čez par let pogovarjali “Ej, a se spomniš takrat…?” in ena izmed tistih stvari, ki mi bo čarala nasmehe na stara leta, ko bom vsa zgubana sedela na verandi pred neskončnim poljem in poslušala veter.
Sam Johna pa mam še zmer fejst rada!
-------------------------
Sre 11. Jun 2008
Upanje umre vedno zadnje.
In vse kar lahko dam je upanje… Ena iskrica v očeh, ki se tu pa tam zasveti nad belo paleto, ki na ven deluje kot bi še vedno bila mlečnozoba, lahko zelo hitro podari preveč upanja. Sem opazila. Da. Nevede trošim naokrog poljube, streljam puščice, čaram in spuščam uroke nad tiste, ki jim kuštram lase. Ali pa jim le-te delam sive. Oziroma jim kuštram sive lase. Kakorkoli pač.
Ljudje kričijo name in se prijemajo za glavo, ko mi hočejo dopovedati, da naj se otresem ratia, da sem jebena samaritanka in da preveč poslušam glavo. Jaz pa samo zmigujem z njo, tlačim potne roke v žepe, na široko odpiram cigansko temne oči in se dejansko počutim kot da bi ušla iz risanke, kot da ne spadam sem, kot da ne govorim istega jezika, predvsem pa kot da ne živim v istih dimenzijah kot vsi ostali. Preklinjam čez deficit plemenitosti in se sprašujem, kje so vsi ljudje, katerih žile bi bile kot moje, tako starinske, kot bi jih na meter v antikvariatih kupil. Ne verjamem, da je vaš svet lepši, niti ne verjamem, da je bolj načelen kot je moj, sploh pa ne, da je tako dišeč. Moje duše ne strežem naokrog kot Saloma Johanaanovo glavo na pladnju in je niti ne bom zaradi mokrih sanj svoje pizde. Če je to za vas dovolj dober argument, da se podate na tržnico prodajati svoja načela in vizije sveta, voila. Jst služim zlatnike na drugačne načine.
Če se vrnem k iskricam v očeh - je ena res dovolj, da zaneti požar? Ne razumem niti tega, kako se iskrica sploh prebije do učk skozi školjkasto lupino, čez vse oklepe in bojne oprave, ki sem si jih nadela ter se zraven ne utopi v slani tekočini s katero je do vrha napolnjeno telo. Hudo mi je, ko odrivam in včasih nehote kot črna vdova poteptam vse okrog sebe - am, bam, pet podgan - ti greš ven! Ljubi, ne ljubi, ljubi - ne ljubi! Enostavno ne zaupam več nikomur, vsa sem plašna in sto izgovorov imam pripravljenih zakaj pač ne morem “zaplavati”. Ne, res ne morem ponuditi ničesar, razen upanja. Verjetno še dolgo ne bom. Čakre so preveč zamašene, glava prepolna in vse balastno breme ljubezenske zgodovine mi sega že konkretno čez ramena. Srce je oledenelo in nič ne kaže, da mi ga bo letos to aprilsko poletje odtalilo.
Face to face
my lovely foe
Mouth to mouth
raining heaven’s blows
Hand on heart
tic tac toe
Under the stars
naked as we flow
Cheek to cheek
the bitter sweet
Commit your crime in your deadly time
Commit your crime in your deadly time
It’s too divine
I want to bend
I want this bliss but something says I must resist
Another life
another time
We’re Siamese twins writhing intertwined
Face to face
no telling lies
The masks they slide to reveal a new disguise
You never can win
it’s the state I’m in
This danger thrills and my conflict kills
They say follow your heart
follow it through
But how can you
when you’re split in two?
And you’ll never know
You’ll never know
One more kiss
before we die
Face to face
and dream of flying
Who are you?
who am I?
Wind in wings
two angels falling
To die like this
with a last kiss
It’s falsehood’s flame
it’s a crying shame
Face to face
the passions breathe
I hate to stay but then I hate to leave
And you’ll never know
You’ll never know . . .
Stric Pencelj je zihr ponosen name…
-------------------------
Ned 20. Apr 2008
Nobenega ne morem vzljubiti, kaj šele dalje ljubiti. Pizde so pizde in pizde so v vladajoči večini. Težko je izluščiti zlato od gnoja, saj zadnje čase najdemo še drek zavit v pozlačeni foliji. Za male pare. Tisti, ki se hranijo z mojo prisotnostjo v njihovem življenju, na varnostni razdalji se razume (nič bat, čisto nobene želje nimam po zmanjšanju te razdalje, ker ste mi odveč), si filajo ego z menoj in mi vcepljajo (upam, da nehote) občutek majhnosti, odvečnosti, grdote, debilnosti. “Ti si še mlada, ti ne štekaš.” Vi ste pa stari, grdi in polni frustracij, katerih tarča so ljudje okrog vas. Bravo, to pa je res pohvale vredno! I am just not that into you. Over & Out.
Nikogar nočem ob sebi, občasno hočem kak fuk, stiskanje in božanje po laseh mi namreč lahko dajo Moja Srca. Pejte stran vsa moška golazen, če se ukvarjam z vami, časa zmanjka za tiste, ki so mogoče prikrajšani pa me v enem kotu opazujejo in obožujejo. So ljudje, brez katerih (se zdi da) ne morem, a hkrati ne opravljajo funkcije Mojih Src, niti ne katerekoli funkcije. So ljudje, ki so velikodušnejši, prijaznejši, pozornejši do xy ljudi, ne pa do “bližnjih”. So ljudje, ki več svoje pozitivne energije, več nasmehov, več komplimentov, več spodbudnih besed namenijo “tujcem” kot pa “prijateljem”. So ljudje, ki nikoli ne bodo razumeli poante globoke ljubezni in bližine, ker se ukvarjajo s površinskimi stvarmi. In glumijo. In glumijo. In glumijo. In včasih jim celo uspe, da tako naivno, optimistično in utopično kozo kot sem jaz, obrnejo okoli prsta in jo očarajo. Vsaj za trenutek ali dva, dokler koza verjame, da je tisto kar je dobrega resnično, pristno in kar je slabega, je zaigrano. Pa ni. Preveč slabih stvari ste naredili, preveč zajebali, preveč slabi ljudje ste. Nočem nobenih bližnjih interakcij z vami. Over & Out.
Dajem manevrski prostor vsem, ki jih do sedaj nisem imela časa opaziti. Lepim, pametnim, godnim. Over & Out.
Tor 1. Apr 2008
Štiri objave me čakajo skorajda dodelane med osnutki in nobene nisem bila sposobna dokončati (recenziji koncertov Majk in Nietov, eno jamranje in eno pizdlenje). Se je pa v teh parih dneh nabralo štorij za ducat zapisov, preden začnem jamrat, pizdit, brundat, cmizdit, pametovat in pripovedovat te štorije, pa degustiram našega Iztoka, ki se mi ravno vrti v ozadju:
Pred več kot dvesto leti, nam štorija govori,
da strašno so nervozni bli naši nonoti.
Če kej jim je sfalilo, če kej jim ni blo prou,
so grofa tko ku prasca nataknli na kol.
An vse so mu pobrali, kar vrednga je blo,
požrli v grajski kleti vse vino vse meso.
Jen poli so groficu, ma ben tisto pustmo stat,
da vidli pot domov bi, so še zažgali grad.
Lalala lalala lalala lala la la lalalala
Zdej pravjo, da ne dela več takih se reči,
k zdej baje živimo v civilizaciji,
kjer treba ti ni delat, če dob’r znaš gobcat,
ma če garaš ku živina, pej moraš gob’c zdržat.
Jz sm, ku zdej se reče, nekvalificiran kmet.
jn ku vsak kmet znou zmerom sm dosti potrpet.
Nervozen zdej ratavam, pomagat si ne znam,
ma sej nisem kriv, če take jz prednike imam.
Lalala lalala lalala lala la la lalalala
V meni zdej prebuja spet puntarski se duh,
marskteru vidim monu, k žre zastonj me kruh.
Jn nikdar nč ne dela, k’ samo iz kruha drek,
aaa, čakte čakte, pršu bo zlati srednji vek.
An takrat ku spet pride tisti zlati cajt,
ne skrbte, znou orodje si bom pravu najt’.
Sem se moderniziral, sekirce nimam več,
ma tudi sz motorku bi padla glava preč.
Lalala lalala lalala lala la la lalalala
Soooooo…
Termometer je sicer pokazal 38.4 ampak ker nimam težko pričakovanih migrenskih napadov, se frajerka jst, pretvarjam da mi nič ne fali. In grem “bolna” na Majke in v službo in v Orto in spim gola in si ne sušim las. Se da biti še bolj ignorantski?
Posledica so seveda bile bezgavke na vratu in pod pazduho v velikosti oreha, zaradi česar nisem mogla baš nešto vratu premikat. Namesto nosu imam sredi fače še vedno ogromen pomidor (modra old school Nivea rules), namesto oči pa, aja, oči sploh nisem imela. Če sem se počutila kot, da ne bi imela oči, ker so bile zaradi solz skorajda čisti minus, pa sem se po drugi strani še kako zavedala vsake svoje mišice in koščice v telesu, ker so bolele ko prasička. Ne bom govorila, lahko si predstavljate, kako se lušno potencira bolečina v kolenih, če maš že tako ali tako že deset let zjebano pogačico. Robčkov spet zmanjkuje, hrana se mi gabi, prsti me bolijo, lupčkat se mi ne da. Seveda sem pamet blesava vseeno bila za vikend 20 ur v službi in preživela dneve po laufanjih in za kompjutrom (in na koncertih ) in trenutno si ne želim nič bolj kot tople postelje in liter čaja.
Čeprav smo se meli, navkljub mojem konstantnem kihanju, najprej v četrtek na Majkah in potem v soboto prav fino tako v Ortu, kot pri meni doma. Moj najdražji Škrat, Čarovnik, Brvinc, Pankrt in Arheolog so mi bili kot vedno neznansko fina družba z najprijetnejšejšimi in iz viskija v viski pametnejšimi debatkami. Prevajalec je uletu samo na eno kavico in se, vsem na žalost, ni pridružil blebetajoči grupici starcev na afterju pri Deklici. Pankrt in Čarovnik sta bila namreč lačna in Deklica je tako ob 7h (ta nova ura me je čisto zjebala) zjutraj kuhala špinačne tagliatelle s češnjevci, gorgonzolo, pestom, listi bazilike in česnom ter grško solato za zraven.
Ta večer v Ortu si seveda ne gre zapomniti zgolj po gurmanskem zaključku. Ne vem al je bla luna al kaj, ljudje so bili čisto pobeblani. Najprej je uletela neka 26-letna šmrklja, ki je, bila tako neizmerno v božju pofukano mater zabita, da to ni res. Kakopak se je nalepila (ne vem kdo od vas cigotov mojih jo je pripeljal tja?! Če sploh jo je kdo?!) name, ker me kao “že ful časa opazuje vedno znova ko pride v Orto in sem zihr neki pomembnega.” Na tem mestu bi prva čelna letela. Folk, ki me pozna točno ve, kako nizko toleranco imam do takih kromanjoncev in kako očitno zavijam z očmi in se pizdim. Ne znam skrivat. Druga čelna bi morala leteti, ko je začela kokodakat o… eh tega ne bom govorila, ker me je še zanjo sram. Ne vem a izgledam kot človek, ki se mu gre take stvari govort?! C’mon no!!! Tretja čelna in iskanje zobkov po tleh bi pa moralo nastopit, ko je začela natolcevat neke stvari v stilu “mislim sej jst njega ne poznam osebno, ampak sem slišala, baje da…” Vse kul in prav, pač nej kokodaka, jeba je le to, da je natolcevala stvari o mojem bivšem gospod(ič?)u, za katere seveda vem, da niso resnične. Njen ksiht ob tem že živčno in razpičkano izgovorjenem podatku je seveda bil Munchovsko razpotegnjen. Takoj zatem sem jo, literally, poslala v pizdo materino in mislim da še v reproduktivne organe njenih prednikov do četrtega kolena in se obrnila stran. Don’t mess with my people, sem čisto preveč levje zaščitniška do ljudi, ki so Moja Srca. Ni me več pozdravila tisti večer. Hmmm… I wonder why…
Kmalu za tem incidentom grem po drink k ta starmu točilnemu pultu, kjer je bila gužva in sem šla zadaj naročit moji lubici. In mi tri bejbike mahajo z denarjem in neki govorijo.
“Prosim?”
“Tri ba…”
“Sori ne slišim, muska ful naglas!”
“Tri bandidose!”
“Kaj???? Ma jst ne strežem tukaj.”
“A res?? Joj sori, sam smo mislile, da zihr delaš v Ortu, ker te vedno vidmo tle, pa zmer se pogovarjaš s kelnarji in z vsemi ful za šankom”
Ej halooooo, c’moooon!!! Ne morejo me zamenjati za inventar đizs! Moji dečki pa se za mizo režijo kot pečeni mački…
Nedeljsko jutro je bilo…sladko.
Včeraj zvečer sem šla v Orta na Niete. Koncert je bil taaaako jebački, da to ni res! Žal mi je samo, ker nisem mogla čisto sproščeno žurat in uživat, ker sem morala snemat špil in kasneje še kratek intervjujček in biti kolikor toliko trezna. Se ga bom pa zihr do daska nabutala 27.maja v Križankah, kjer je THE koncert Nietov. Bil je maj, maj moje smrti… 
Aja pa spoznala sem dva mala pankerja, ki sta se neki zatrapala vame, en še posebej in me tako spoštljivo-luškano-najstniško osvajala, da mi je prav po Mrs. Robinsonsko prijalo.
Ne ljubi se mi več pisati in spuščam stvari, ker bi drugače trajalo še kar nekaj časa…
Na tem mestu, kot uvod v naslednjo anekdoto paše ta komad (zaradi imena banda in zaradi naslova komada, ne zaradi druzga 
):
Po jutranji dostavi kamere na Vesti in doooolgi kavi z mojim najdražjim Srcem Katarinco, ki se je drži ta status najdlje, dobim Sanjin sms, da nej uletim počekirat njen dva dni nov flat. Super! Skočim po nekaj pirčkov v trgovino za naju, čokolado za Gospoda Otroka in že sem tam! Seveda je treba vedno prepucat vsak flat, preden se vseliš noter in iz lastnih izkušenj vem, da je to nekaj najbolj zoprnega, tako iz organizacijskega vidika, kot iz sfukanostnega vidika. Če sva s Sanjo skupaj seveda nikoli ne poslušamo banda Prisluhnimo tišini (sem se pa namesto tega danes po dolgem času naposlušala Bijelega dugma) in tako midve čikcava, pirčkava in se menčkava in še enkrat - ker vem kako v pizdi se je selit ji pomagam prepucavat flat, kot izkušena in diplomirana Fata. Z referencami. But Murphy loves us. Both. Ma ne, to niti stric Murphy ni, tle gre za samega Belzebuba na pohodu, jebemtiš. Reeees sem zjebana, ne da se mi pisat več… Da skrajšam: Mene je v roku petnajstih minut dvakrat pošteno streslo 220 voltov, Sanji so nataknili lisice na avto. Ne me spraševat kako se počutim in danes mi pliiiiiiiiis ne jamrat, ker tega res ne zmorem poslušat. Sanje pa tudi ne. Levice ne čutim, desnico in ramena imam mravljinčasta, malček mi slabo dela in mal šibko se počutim. Zlob(i)na denarnica se verjetno čist isto počuti. In ej, Srce, nikoli ne tako vreščim, nikoli ne jamram, če ne umrem, pomeni, da loh delam naprej. In pliiiis navadi se, če rečem, da nekaj bi, potem to tudi mislim. Vljudnosti, ki zahteva mojo energijo, moje srce in moje živce ne poznam. Če česa nočem ali se mi preprosto ne ljubi to tudi zelo jasno povem. Tako da, you’re welcome! *
Jutr?
Ne, to niso sanje, je pa namesto tega čista vesoljna zloba na pohodu…
-------------------------
Pon 10. Mar 2008
Bruham žolč, ogenj in tablete. Ljudem uspeva zdravje razfukavati brez kančka slabe vesti. Ne vem kako mi uspe pristati vedno znova v isti trgovini z lutkami in marionetami, pa čeprav jih ne rabim, ker se pač ne maram igrati z njimi. Nezanimive, puste, brezvezne so. Ne ločiš ene od druge. Nimajo srca in zatorej ti ga niti podarjajo ne nazaj, če se milostno igraš z njimi. Zato sem vedno imela raje fante. Še zdaj jih imam. Bore malo deklic mi dela družbo na kavah v primerjavi s fantki. Zategadelj v marcu odhajam. Nekam kjer je topleje, svetlejše, svobodnejše. Kjer se da dihati in kjer utripa srce. Kjer ni marionet in reklam, frustracij in copycatov. Torej gremo k najboljšem sosedu! Oh those beautiful boys! Pimps and queens and criminal queers…
Pero, a se spomniš tega?
[youtube]nBut-A9IhGI&feature=related[/youtube]
Pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam, sanjam, pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam… All those beautiful boys!
Stiska me v prsih, vem da se nisem zmotila, ti si se. Ko te vidim, vem, da si se. Istočasno pa me mika tisto česar ne smem, pa še tisto kar lahko in imam na pladnju. V bistvu so trije pladnji (oh, me naughty, naughty girl) - na enem je jastog, na drugem dunajc, na tretjem pa jadranske sipe z jagodami. Za enega poznam vrednost, ne ljubi se mi pa počasi delat na nečem, ki te na koncu ne nasiti. Drugi vem, da bi me nasitil, mi je pa tako brezvezen, da bi se ga na sredini naveličala jest. Tretji pa je… hmmm… vem, da gre za krasno jed, ki so jo moja usta že okušala, point je pa v tem, da je 1.) treba prehodit milje in se fejst porezat, da prideš do tja, kjer jed strežejo pa še ni nujno, da jo boš dobil; 2.) trenutno je tko al tko nimajo na menuju in mi je zato nedosegljiva; 3.) Preveč košta. Vsega.
Verjetno bom raje ostala na sadju, zelenjavi in se s pravo hrano le igrala. Se delala otroško naivno, se delala, da ne opažam pogledov, da ne slišim besed, da imam možgane joškatih plavolasih starlet. Zapeljevala in se pustila zapeljevati, ne pa tudi zapeljati. Ne zaupam in ne verjamem nikomur več. Zavedam se svoje moči, ki lahko očara. Lahko pa tudi uničujoče in krvavo potepta. Neverjetna je moč, ki jo imaš, ko se razpucaš določenih stvari in se počutiš res dobro. Zato pa smo v odhajanju. Razpucat hočem vse, kar je v moji moči, že tako je preveč problemov, na katere nimam vpliva. Če bršljanu odvzameš drevo, bo drevo živelo dalje, bršljan pa bo umrl. Vedno sem rada sadila drevesa, parazitov nikoli nisem marala. Moč, ki ni ustvarjena s parazitstvom je tisto kar me definira. Škoda, ker ljudje to spoznajo, ko je prepozno. Tace stran, trupla.
Sonce v biku, luna v škorpijonu, ascendent v levu.
Don’t come closer. You can watch, but you can’t touch. Oh those beautiful boys! Shoot me.
Antony :
Those, those beautiful boys
Those, those beautiful boys
Cocorosie :
Born illegitimately
To a whore, most likely
He became an orphan
Oh what a lovely orphan he was
Sent to the reformatory
Ten years old, was his first glory
Got caught stealing from a nun
Now his love story had begun
Thirty years he spent wandering
A devil’s child with dove wings
He went to prison
In every country he set foot in
Oh how he loved prison
How awfully lovely was prison
Antony :
All those beautiful boys
Pimps and queens and criminal queers
All those beautiful boys
Tattoos of ships and tattoos of tears
Cocorosie :
His greatest love was executed
The pure romance was undisputed
Angelic hoodlums and holy ones
Angelic hoodlums and holy ones
Antony :
All those beautiful boys
Pimps and queens and criminal queers
All those beautiful boys
Tattoos of ships and tattoos of tears
All those beautiful boys
Pimps and queens and criminal queers
All those beautiful boys
Tattoos of ships and tattoos of tears
All those beautiful boys
Beautiful boys…
All those beautiful boys
Beautiful boys…
Those beautiful boys…
-------------------------
Sre 5. Mar 2008
How do you wake up from a nightmare, when you’re not asleep?
Stvar se že od prejšnje srede ne premakne na bolje pa da se jebeš. Že en teden ne morem spati. Ne, to ne pomeni, da slabo spim, to pomeni, da ponoči NE spim sploh! Če bi se vsaj potem naspala, če pač zamudim predavanje, ampak neeeeee, zaspim okrog pol sedmih in se zbudim ob devetih čisto spočita. Pa sej ne rabim veliko spanja, 4-6 ur je več kot dovolj, ampak kar je preveč je pa preveč pizda. Rada bi jebeno zaspala, mislim fak, ne pa ponoči splakovala rabljenih kondomov, ki plavajo v školjki dijoporko! Edino noč, ko sem spala, ko mala bebica in to skoraj 10 ur (!!!) je bilo, ko sem spala v soboto doma pri starših na primorskem. Hmmm. Očitno moram spati v drugih posteljah, to pomaga. Ne pomaga mi pa nič drugega - ne čajčki, ne mlekca, ne par pirov, ne dormeo jogi, ne lavandrova kopel, ne športanje, ne sfukanost, ne naporen celodneven urnik, ne da mi je toplo, ne da mi je hladno, ne odhajanje v posteljo skupej z zajčki in pepelkami, niti odhajanje v posteljo, ob urah ko se Ortić zapira. Mogoče joint?
Čeprav sem odkrila že neko zaporedje - ko me zjutraj med šesto in osmo uro, ko normalni smrtniki začenjajo dan, končno zmanjka, sanjam za popizdit intenzivno in doživeto dvoje sanj, ki se že sedmi dan izmenično menjujejo vsako jutro. En dan sanjam najbolj bizarne lynchoidne sanje, ki so, o moj fakin bog, res pritegnjeno grozljive, naslednji dan sanjam najbolj perverzne in mokre sanje, ko se zbujam v skorajšnih orgazmih. Jutro za tem spet kri, potem fuk, kri, fuk.
Mogoče je pa res neka Razkolnikova finta. Ali pa sem zatrapana. Ali pa imam probleme z želodcem. Mogoče sem pa preveč infantilno besna.
Spaaaaaaaaaaaaaaaalaaaaa biiiii…
[youtube]09Zsd858KQs&feature=related[/youtube]
-------------------------
