Arhiv za kategorijo 'Izbrana vina'

28
Jun

Odhajanja.

So dnevi, ko začutiš, da se vse okrog tebe tako zelo spreminja, da ne glede kaj narediš, ne glede kaj storiš, ne moreš vplivati na potek dogodkov. In se sesedeš na klop v parku in si misliš: Dolgo je trajalo, dolgo obdobje brez strašnih tragedij, dolgo srečno obdobje brez zapuščanj prijateljev, dolgo obdobje lojalnosti, sreče, smeha, miru. No, zdej so me itak začeli vsi tisti, ki si jim vedno stala ob strani, spet zapuščati in ne, noben niti z najmanjšo gesto ne da vedeti, da ga zanima, kako sem, da me pogreša (tko, zares in ne larifari besede, ki nimajo nobene teže brez dejanj), da bi sam dal vedeti, da se celo spomni name. Ni problema, bom preživela, sam vas ne želim več v življenju. Ne želim več takih ljudi, ki bodo spet pritekli k meni, ko bodo meli probleme in kozlarije v lajfu in jst bom valda skenslala izpite na faksu, dejt s svojim možem, svojo familjo in še kaj – vse za njih. Ko bodo pa srečni, bodo pa samozadostni in ignorantski. Hvala lepa, lepo nam je blo skupaj, ampak jst si tko prijateljstva ne predstavljam. Pač, se zgodi, poti grejo narazen, nočem da delamo iz tega dramo, sam čimprej bi rada šla naprej in pozabla na to svojo napako, kako napačno mi je očitno uspelo presoditi nekaj ljudi. Ne, niti nočem, da si me zdej označujete v telefone in na koledarčke pod geslo: ” IRENA! Pokliči v avgustu za eno hitro kofe, preden gre!” Ne, z nobenim se ne rabim videti. Če v zadnje pol leta ni bilo potrebe, tudi sama ne vidim potrebe zdej. Ja? Ja. Mogoče so se vse te misli skristalizirale v zadnjih nekaj dneh, ko se je res izkazalo še enkrat kdo so tisti, ki stojijo ob strani in kdo so tisti, ki jih spet ni. In mogoče mi je šele zdaj vse res jasno. Me stupid.

No v vsem tem dolgem obdobju so bile tudi smrti, v zadnjih letih več njih, pa vendar so me vse bolj šokirale, kot pa zares globoko prizadele.

Tokrat me je šokiralo in prizadelo. Že tretji dan zapored preživljam v postelji in kar nekam apatično zrem predse. Brez posebnih misli, brez česarkoli v glavi. Le vsake toliko časa me zadane, ko se mi pred očmi izriše kakšen spomin, prizorček iz naših skupnih dogodivščin in takrat se mi posoda z vodo v očeh napolni in prevrne. Danes, čez slabo eno uro, je pogreb, ki se ga ne bom mogla udeležiti, šele jutri grem namreč dol. Ker vem, da so fantje popolnoma zlomljeni in da jim bo blazno pomenilo, da jim izkažem moralno podporo in da se pokažem tam. Bojim se trenutka, ko jih bom zagledala, ker vem, da bo vsa apatija izginila in da me bo popolnoma zlomilo. Ker vem, da bom takrat dojela, kaj se je sploh zgodilo. Ker zaenkrat mi še ni čisto jasno.

Žixica moja, pogrešala te bom. Pogrešali te bomo. Tudi približno si ne morem predstavljati Novega Sada brez tebe, tudi približno si ne morem predstavljati banda brez tebe in koncertov brez tvojih orglic in tudi približno si ne morem predstavljati vseh pirčkanj pod drevesi v Oblomovu in zajtrkov in kosilc s fanti, ko bo en stol vedno znova ostajal prazen. In tvojega ogromnega vedno nagajivega nasmeha in pogleda, tvojih objemov in poljubčkov na lica in vseh tvojih šal o triatlonskih cigotih. Joj, tvoj smisel za humor, ko smo vedno vsi za mizo cepali od smeha, že preden si sploh začeli pripovedovati kakšno zgodbico. In vse tvoje srbsko-madžarske dobrote, ki si jih kuhal v tistem ogromnem loncu, ki sem ti ga tisto noro poletje 2008 tovorila v kovčku v Novi Sad. 13 ur dolga pot z vlakom, goddamnit! :)

Ej, ne morem. Ne morem še pisat in mislim, da niti ne znam. Rada sem te mela, te spoštovala in vedno boš ostal v mojem spominu kot najbolj rokerski izmed mojih petih novosadskih sončkov. Pet let se že poznamo, ne? Že na začetku sem vam rekla, da ste moji bratci. To čutim do vas, zelo družinsko ljubezen. Moji starejši bratci.

Enostavno ne morem verjet in ne, ne morem požret.

Žiksa, nekega dne se srečava. Pripravi orglce, jst bom pripravla pivo in meli bomo en super blues bar tam gor nekje …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
10
Jun

Čakam te …

Sedmeri modri. Že ko sem bila otrok in smo v prvem razredu brali njihove pesmi, so se mi zdeli taki stari gospodje, sivih glav, modrih misli in najbolj barvitih besed. Ko sem odraščala, sem se z neutolažljivim hrepenenjem v prsih utapljala v njihovih ljubezenskih pesmih, čez čas ko sem še malo bolj odrasla, pa sem si ob vsaki nesrečni ljubezni – in teh ni bilo malo – želela svojo žalost tako potencirati, da bi na koncu počila kot balon. Z vinom, s pesmimi in besedami. In nič ni pomagalo bolj kot tista malo temačnejša poezija.

Spremljali so me celo življenje in kljub hlastanju po svetovni poeziji, sem se vedno znova vračala – domov. Gospod Minatti, srečno pot!

Čakam te 

Čakam te.
Čakam, prisluškujem miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer …
O, leta dolgo
te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt zdaj življenje …
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

  • Share/Bookmark
21
Okt

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca …

Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Ko bom dala iz sebe in svojih sanj sredico sredic, ko bom prišla v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do zadnje resnice, do krova in pravega kova, takrat – takrat se srečava, gospod Pavček.

  • Share/Bookmark
24
Sep

Nevermind…

20 let je že od tega, sirjusli?!

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
08
Okt

Dom je tam, kjer je hevimetal srce.

Jutr mamo X-letnico mature z mojimi dragimi hevimetalci. Bogu za ritjo, ofkors, v neki jebeni taborniški koči in ker skromnost ni lepa čednost, bomo razpotegnili kar na dva dni to rajanje z navitimi jeziki, kitarcami in kakšno penzijonistično partijo briškule. Čevapi, ta zelen pir in obične budale. Čist mam potne roke, komaj čakam pridet nazaj….domov.

YouTube slika preogleda

Ofkors, naš omiljeni prfoks matematke po imenu Rudi bo tud tam in spet bomo pretiravali z domačimi zvarki. Sweet.

  • Share/Bookmark
14
Jan

More od olova i nebo od borova…

Romantična večerjica za dva, tvoj vinček, moj martini bianco in najina zadnja obmesečnica preden začneva šteti leta z obletnicami. Vem, da je zunaj še sneg, ampak men je letos prvič zadišalo po poletju. Vonji po poletju, ki se mi zažrejo tik pod kožo in se kot mravljinci zadrsajo od lopatic po hrbtenici proti točki kjer hrbet izgubi svoje spodobno ime. Trilje, rukola, tisti ptički, ki se zadnje dni derejo že ob 5h zjutraj s platane pod najinim oknom in krema za sončenje, po kateri diši moj obraz. In ti, ki mi tako čutno in strastno deklamiraš to pesem in mi zraven čisto nič diskretno podarjaš najlepše poglede in dotike.

YouTube slika preogleda

Ne daj se Ines, ne daj se godinama moja Ines.
Drukcijim pokretima i navikama,
jer još ti je soba topla, prijatan raspored
i rijetki predmeti…
Imala si više ukusa od mene
tvoja soba… divota
Gazdarica ti je u bolnici
uvjek si se razlikovala
po boji papira svojih pisama, po poklonima,
pratila me sljedeceg jutra oko 9 do stanice
i ruši se zeleni autobus tjeran jesenjim vjetrom
kao list niz jednu Beogradsku padinu.
U vecernjem sam odijelu, i opkoljen pogledima

Ne daj se mladosti moja, ne daj se Ines.

Dugo je pripremano naše poznanstvo
i onda slucajno uz vrucu rakiju i sa svega nekoliko recenica loše prekrivena želja
tvoj je nacin gospode i obrazi seljanke
prostakušo i plemkinjo moja…
A tvoje grudi, krevet i moja soba obješena u zraku kao naranca,
kao narancasta svjetiljka nad zelenom i modrom vodom Zagreba
proletirskih brigada trideset i devet
kod Krković.

Pokisla ulica od prozora dalje
i šum predvecernjih tramvaja…
Lijepi trenutci nostalgije, ljubavi i siromaštva,
Upotreba zajednicke kupaonice
i molim vas ako me tko traži…

Ne daj se Ines
Evo me ustajem tek da okrenem plocu
dali je to nepristojno u ovakvom casu, Mozart, Requiem, Agnus Dei,
Meni je ipak najdraži pocetak…
Raspolažem s još milion nježnih i bezobraznih trenutaka naše mladosti,
koja nas provlastitim ocima
vara, krade i napušta,

Ne daj se Ines.
Poderi pozivnicu,
otkazi veceru, prevari muža odlazeci da se pocešljaš u nekom boljem hotelu…
Dodirni me ispod stola koljenom,
generacijo moja, ljubavnice.

Znam da ce jos biti mladoti, ali ne više ovakve u prosjeku tisucu devetsto trideset osma,
ja necu imati s kim ostati mlad,ako svi ostarite,i ta ce mi mladost teško past,
a bit ce ipak da ste vi u pravu jer sam sam na ovoj obali koju ste napustili i predali bezvoljno.

A ponovo pocinje kiša, kao što vec
kišni listopad,na otocima more od olova
i nebo od borova, udaljeni glasovi koji se mješaju glas majke, prijatelja, kceri,
ljubavnice, broda, brata…
Na brzinu pokupljeno rublje pred kišu
i nestale svjetlastom bjelinom,
još malo šetnje uz more
i
gotovo…

Ne daj se Ines…

  • Share/Bookmark
10
Dec

Zaročena…

L kot lampijon.

You and me. Now and forever.

Zaročena.

  • Share/Bookmark
28
Apr

Moja Srca + Moj Dan = Pure perfection

My birthday party

LOOOOOOOOOOOOOOL!!! :lol:

Vsi moji najdražji razen treh, ki se nahajajo trenutno nekje v tujini ali pa na berglah, so me več kot 24 ur obkrožali. Vsi razen enega pa so me zabavali in nasmejali do solz. Že dolgo časa (eno leto?) se nisem imela tako lepo… Vas ljubim, obožujem, častim, tako iskreno, da že kar boli. Srca moja in pravljična bitja.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Sto ljudi mi lahko dopoveduje stvari, ki jih že vem, ki so logične, smaoumevne, sto ljudi vem, da mi hoče dobro, ampak dokler samo glava šteka, srce pa še ne čist, ne pomaga. Pustite mi, da se do konca opečem. Sama moram priti do tega, nič drugega ne pomaga. Osel gre samo enkrat na led, ljudje imamo drsališča…

  • Share/Bookmark