Najprej čisto off topic zadeva. Xy-om se je odpizdilo. A se je sezona gonjenja letos slučajno otvorila že dva meseca pred jebenim gregorjevim?! Ker kar je tu mač je pa tu mač.
Druga stvar, ki me pa za razliko od prve spravlja v simpatetičen smeh, pa je povezana z blogerji. Iščem, iščem in kljub vsemu mogoče enkrat na dva ali tri mesece zasledim kakšnega nadpovprečnega. Ampak ne, nisem hotela povedati čisto tega, čeprav je povezano s tem, da se križam, ko razmišljam, če ima sploh kdo kaj zanimivega za povedati, če kdo sploh kaj zanimivega v lajfu počne, se ukvarja s čim, če kdo zanimivo razmišlja, če je kreativec, če se sploh na vsaj eno prekleto stvar spozna tako dobro, da lahko brez zadržkov reče, da to obvlada, brez da bi se mu družba okrog ob taki izjavi smejala. Naklonjenost ljudi ni težko predobiti, spoštovanje je tisto zajebano.
Kakorkoli, fenomen blogerskega egotripaštva (za prazen nič, saj večina tistih, ki egotripajo nimajo čisto nič za pokazati v življenju razen emmm, to da hodijo v službo ali na faks, to da pišejo blog, kafečkajo oziroma popivajo in se ukvarjajo z najbolj banalnimi stvarmi prebivalstva sredine gaussove krivulje) je tisti, ki se mi zdi zanimiv. Večina blogerjev se namreč direktno ali indirektno hvali s tako bedastimi stvarmi, da se prijemam za glavo, in išče med svojimi komentatorji potrditev v stilu “kok si ti fajn, lep/a, pameten/a…”, čeprav hkrati pozablja, da so to potrditve s strani publike, ki je pretty much nezahtevna in se je zatorej za vprašati kakšno težo in veličino taki komplimenti sploh imajo. Če citiram Mr. Mojota, iz zadnjega Blogorolinega intervjuja: “…Videti je tudi, da je število komentarjev skoraj obratno sorazmerno s kakovostjo bloga. Ne nujno, ampak empirično gledano je vsekakor tako. …”
Blog lahko zasvoji zaradi občutka potrditve in naklonjenosti, ki ti ga komentatorji dajejo. Ravno včeraj sem imela fajn debatko z enim izmed prijateljev na to temo in sva se oba strinjala, da bo udarec za vse te, recimo jim, “naj komentirani”, ko bodo izpadli iz le-te grupe. Konec koncev, stvari so dejansko nezanimive, nekreativno napisane, niti ne ponujajo nobenih cukrčkov ali presežkov. In takih stvari se ljudstvo, navajeno panem et circenses, preprosto sčasoma naveliča. Ego, ki je s takimi trivialnimi ali banalnimi zadevami tako hitro boostan in hranjen na tak način, z enako hitrostjo tudi ponikne dva metra pod zemljo.
In ljudje ostanejo brez nekih področji v lajfu, ki bi bila izpiljena, saj dvajsetkratno osveževanje Blogosove strani in čekiranje ter komentiranje svoje metrske blogorole, ki je nastala po principu “ti dodaš mene, jaz dodam tebe” ne pa po principu “kvalitetni blogi vredni branja”, terja precej časa. Kar ti časa v dnevu ostane pa porabiš za službo/faks in kofečkanje ter popivanje s svojo blogorolo. (Da ne bo pomote, (ker že predvidevam v katero smer bo razmišljanje na tem mestu šlo) tudi sama sem spoznala peščico res krasnih ljudi prek bloga s katerimi se imamo radi, se spoštujemo in hengamo.) Popolnoma razumljivo je, da se potem lahko le sesedeš in travmiraš ali pa cepetaš z nogami in se reptilsko pizdiš po blogih in zahtevaš svoj status nazaj. Tudi sama bi si pognala kuglo skozi možgane, če bi bila edina stvar s katero bi se v lajfu ukvarjala blog.
In da, to se je že zgodilo, sedaj pa s prijatelji opazujemo kako se to dogaja kar nekaj blogerjem. Niste več zanimivi (nikoli bili, bi sama rekla) in zdej postaja cela štala. Priporočam, da se vpišete na kakšen plesni tečaj, tečaj risanja ali pa jebeno začnete po dveh ali treh dekadih življenja študirati vsa humanistična področja o katerih nimate blage veze.
Naj se zabava začne!
-------------------------
) blogerji! Bravo!!!
Zadnja naročila