Omnia mea mecum porto.

Včasih, samo včasih, me prime, da bi šla na vrh sveta in se drla neko ime!!!

Rada bi dala vso energijo ven. Ampak (za spremembo) ne skozi pathos, ne skozi tanathos. Muzo, ki je privihrala v moj lajf, čutim zgolj preko erosa. Tako evforična, tako polna idej in ambicij ter ciljev nisem bila še nikoli. Postavljala bi spomenike, slikala tisoče slik, pisala pesmi, zgodbe, fotografirala samo njega. In vem, da bi lahko bili sami opusi, če bi želela. On. Največji v vesolju, ne, večji od vesolja, on, ki maje tla pod nogami. Če bi le zares obstajal…

Ni ostalo več veliko časa. Moram izčrpati to energijo. Itak bo vsega, kot bi mignil, kmalu konec.

Masturbacija in kreacija sta moji odrešitvi.

Seth me free!!!

P.s.: Spet zelo pijan post ob 04:10 zjutraj. Direkt iz Orta. Že cel čas mislim nanj.

3 komentarji

Ura je pet zjutraj in jaz sem spet že eno uro budna in blodim po bajti. Jebemti tri potrebne ure spanja.

Grem laufat do Žal in nazaj, dokler je še Ljubljana tako mirna, tiha, lepa. Do sončnega vzhoda bom že nazaj, upam. Da v miru spijem kavo, pokadim pet marličev in pozdravim Sonce. Potem učenje ruščine in francoščine, da zapolnim dopoldan. Kaj pa potem? …:/

6 komentarjev

Charlie Kaufman: There was this time in high school. I was watching you out the library window. You were talking to Sarah Marsh. ¹
Donald Kaufman: Oh, God. I was so in love with her.
Charlie Kaufman: I know. And you were flirting with her. And she was being really sweet to you.
Donald Kaufman: I remember that.
Charlie Kaufman: Then, when you walked away, she started making fun of you with Kim Canetti. And it was like they were laughing at me. You didn’t know at all. You seemed so happy.
Donald Kaufman: I knew. I heard them.
Charlie Kaufman: How come you looked so happy?
Donald Kaufman: I loved Sarah, Charles. It was mine, that love. I owned it. Even Sarah didn’t have the right to take it away. I can love whoever I want.
Charlie Kaufman: But she thought you were pathetic.
Donald Kaufman: That was her business, not mine. You are what you love, not what loves you. That’s what I decided a long time ago.
Donald Kaufman: Whats up?
Charlie Kaufman: Thank you.
Donald Kaufman: For what?

Ljubav je lepa, dok se ćeka…

1. Spike Jonze: Adaptation (2002). ((nazaj))

5 komentarjev

Ko vohaš v zraku junij. S sandali na nogah, z ogrlicami okrog vratu in s pirom v roki na stopnicah fontane. Klasika.

Spet sem rekla, da bom spala, pa so me (spet) kelnarji v Ortu nafilali s free drinksi… Baaah, kok lajf ni fair!

Prijetno utrujena sem. Drugače povedano - telesno in psihično zjebana v božju fakin mater, ker pač moj delavnik zadnje tri tedne (pa še naslednja dva) traja po 20 ur. Ampak sem zadovoljna s svojimi produkti. Da. Ponosna sem nase. Prav pridna znam biti.

S&M. Ne v seksualnem pomenu. Nočem, ne morem, pa vendar očitno oddajam preveč talepih hormonov v atmosfero.

“Vsaka oblast pomeni policijo in vsaka polcija orožje v surovih rokah in vsako orožje prinaša trpljenje in vsako trpljenje se sprevrže v upor. In vsak upor, ki preraste v revolucijo. Revolucija prinaša novo oblast.”
Koncert je bil super! NIET - klanjam se (čeprav se Marolt vztrajno upira temu izrazu. Aleš - hvala za vse! )Moj brat zadovoljen in zadovoljen. Več kot očitno. Mislm, da je malček ponosen name… Sumim… Jst pa nanj čist preveč. Jutri se poroči… jst pa čist preveč raznežena…

Ko bom velika (pametna, modra, lepa in indijski slon) bom režiserka videospotov. In glasbena novinarka.

Rada Vas imam. Ne dam. Nočem.

Ko sem živčna se mi začnejo potiti roke (v bistvu začnejo dobesedno lulati) in predel pod nosom.

Pizda, kako lep dan in večer je bil.

Moja obsesija s knjigami je prevelika.

Ko dobim novo službo, najamem svoje stanovanje.

Predstojnica (bivša) moje katedre me je danes vprašala, ko sem se skoraj zabila vanjo (ker je zaradi muske v ušesih nisem opazila) da me ne vidi nič na faksu. In sem ji povedala, da pavziram in da jemljem cel faks skupi tko… polaaaako. In me vpraša kaj pa potemtakem počnem sedaj - ko ji povem, mi pa izjavi “Ja gospodična, potem ste pa zgrešili faks”. Moj odgovor: “O jaaaa! Sej to sem vam povedala, že ko sem bla v prvem letniku!” Ona: “V katerem pa ste sedaj?” Jst: “V prvem.” (Njej se pač ne govori neuradnih stvari - torej, da sem v drugem, muahahha.) A jebi ga, sem bila čisto preveč pridna dokler ni nastopil faks, so vsi pričakovali čisto preveč od mene, pa kljub vsemu se ljudem očitno ne da dopovedati, da od mene lahko pričakujejo le nepričakovano. Jebi ga, res je tko! Anyway, njen odziv: “Jooooj Irena! (smeh in stisk roke)”

V četrtek grem v nabavo mojega stajliš vibratorja.

Ne maram trgovin z oblekami. Res ne. Že en mesec se odpravljam kupovat obleko za bratovo poroko, pa mi je še ni ratalo kupit, ker se mi gravža it v te kurčeve štacune. David, pomagaj!

Ura je pet, čez dve uri moram pa vstat. Super, res!

Dala bi se dol. Hkrati pa ne.

Sovražim ogledala. In izložbe. Ne morem se gledati.

Test je pokazal ne, telo danes tudi. Jok in na drevo. Hvala Budi.

Spodbijam vse možne teorije o sebi, ki jih imajo ljudje, ki so preveč prepričani vase in premalo vame. Empatija ljudje, empatija! To vam cel čas govorim!

Res sem pošteno, iskreno in pristno bitje. Da. To so moje top 3 lastnosti.

Naj se mi nekdo sprehodi po glavi, da se meni ne bo treba. Naporno mi je namreč, ker je hard disc poln.

Teranov liker je da best. Naredim najboljšega. Matjaž pa najboljše čevape s cimetom. Zdej ti verjamem, da znaš kuhat.

Zaljubljena sem… ful…

V LAJF…

Na zdravje! Na lajf! Na revolucije!

Irena

P.S.: Spet v rožicah. Ne bom več, my fat ass.

P.S.S.: Vem, da sem brezvezna ampak to je samo poročilo. Za tiste moje. Sam tko, da pustim sled…da sem ok. Da sploh sem.

12 komentarjev

…je izjavil 10 dni nazaj prijatelj iz Srbije. Pod vplivom parih jim beamov sem mu še nekaj oporekala in filozofirala, on pa mi je samo parkrat ponovil ta stavek. Sicer se mi je zdel stavek blazno lušen ampak nisem ga pa čutla. Komaj danes so me te besede zadele, tko dirita v srce. In ja, štekam. Čutim.

Rada bi se ovila s tvojim telesom in se okitila s tvojimi poljubi po ramenih, vratu, lopaticah… hrbtenici… bokih… in nazaj…okrog popka… po bradavičkah… ugriz v vrat, polizan rob obraza in uho… in čuten poljub na usta. Rada bi se spojila s teboj, ti brazdala z nohti tvoj hrbet, za katerega se še nisem odločila ali je mišičast ali koščen. Z eno roko bi ti potovala skozi mediteransko temne lase, z drugo bi te močno tiščala k sebi za ramo. Rada bi te vohala. Tko, zlo na blizu. Rada bi čutila tvojo sapo na mojih sencah, drhtenje tvojih ustnic na mojem licu, tvoje šepetanje in vse tihe nasmeške, ko se ti vidita tista dva hecna vampirska zoba.

Hočem, da vidiš v mojih očeh, da bi te pojedla… Zlooo počasi…

Noge bi ovijala okrog tvojih meč in imela dolge lase ovite okrog tvojega zapestja ter svoj jezik okupirala s tvojo, meni rajcajočo, spodnjo ustnico. V ozadju bi špilali Gossipi, ki bi se nadaljevali s poslušanjem obema dobro znanih prstov na španskih kitarah. Odprta okna bi koristila s svežino zraka šele proti jutru, ko bi že ležal na meni, napol pokrit z belo rjuho in s prsti drsečimi po mojih rokah in ramenih, medtem ko bi ti jaz božala po laseh in ti poljubljala čelo…

Tako malo je potrebno, da si nekoga tako zelo želim? Ali pa ima to resno zvezo s tem, da “Ljubav je lepa dok se čeka”? “I have a feeeeelling!!!” Da ja??????

Mora biti poletje. Mora. Pomlad čisto preveč zrajca vse skup.

P.S.: Post se ne navezuje na avtorja naslovnega stavka.

P.S.S.: Te moje rumene boksarce so zakon. Pizda, mam hudo rit.

8 komentarjev

Čist sem živčna, mravljinci so okupirali celo moje telo, v grlu imam kepo, roke potne in restless-feet sindrom. Danes bo odličen dan! THE tridnevje se začenja… Jutri imam rojstni dan, ampak ga častim že dan predtem in še dan potem, ker sem pač mali obsedenec z edinim, čisto mojim praznikom v letu. Mami hvala!

Kratko črno kafečke, trije marlboro rdeči 100s in mjuziiiiiiiiik dirita v žilo. Pa še v nos. In v usta. Aaaaaaa!!!

In jst sem čisto zares zaljubljena v Johna. Masterplan je še vedno v igri…

Zvečer pa shagga jagga! Jeeeee!

13 komentarjev

Danes sem spala ko micena bebica skoraj 6 ur! Lavandorovo eterično olje vtrto v zapestja pomaga. Mami, naš vrla strokovnjakinja in mojstrica za vse, mi je včeraj brala iz neke knjige celih deset minut po telefonu kaj vse pomaga pri nespečnosti (in posebej počasi in glasno prebrala tisto o kajenju, uživanju alkohola in drugih substanc ). Seveda sem zraven umirala od smeha, še posebej zatem, ko ji pač rečem, da mi res ne rabi brat, da bom že shendlala in mi ona odgovori nekam odsotno, da ok in me da na ignore in bere dalje. Vedno ista štorija! - vedno ko pade v neko stvar, je sploh ne moreš pripraviti do tega, da bi se s čim drugim ubadala. Grozna je! Grozen, grozen, grozen škrat naš! Tako grozna je, da se ravnokar odpravljam na tržnico po en ogromen šop rož. Vrtnice, lilije ali pa tulipani - te ima najraje. Jutri namreč pride k meni na eno kavo v Ljubljano in za 8. marec se vsem fajnim puncam da rožice ofkors! (Jst ji bom sicer en dan prej, ker pač ne gre drugače.) Kdor tega ne stori je bebec, ki verjetno ne dela še kakšnih drugih stvari, sploh pa ne tistih v povezavi s pozornostjo, ljubkimi malenkostmi in razveseljevanjem tistih finih in pomembnih ljudi okoli sebi. Tako da bom seveda nabavila cvetje še za vse moje drage gospodične, tiste dve s katerimi se dobim po veliko mesecih na kavi, gospodično sestrico s katero grem danes v Cankarja gret stolčke in gospodično bratovo punco.¹

Zgubljanje po tržnicah mi je nekaj najlepšega. Kupovanje cvetja in začimb, barantanje, poznavalsko ovohavanje (in včasih tudi glumljenje zato, da te ne osleparijo) in pretehtavanje sadežev in zelenjave, nasmehi, pozdravi in stvari “za zraven, ker ste simpatična” ki mi jih branjevke in branjevci podarijo so priceless. Že kakšen mesec je odkar sem nazadnje bila na tržnici. Zato upam, glede na to, da se pomlad s svetlobno hitrostjo približuje, da že prodajajo zelišča in začimbe. Moj ogromen začimbni lonec je namreč že od decembra prazen in treba je posadit rožice in začimbice. Poleg svojih knjig, plat, fotkiča, določenih dragocenosti, v bistvu vsega kar me čisto definira, so začimbe ene izmed tistih stvari, kjer sem strašno alergična, da se jih kdo dotika ali bognedaj trže in obira ali zgolj menca med rokami zaradi finega vonja brez mojega dovoljenja in prisotnosti. Moj značaj levinje se pokaže samo pri stvareh in osebah, ki mi fejst pomenijo in do katerih sem izredno zaščitniška. Vem, da zveni neumno, ampak ne morem si pomagat.
In sori kameradka, vem, da ti lavander smrdi, ma jutri ga bomo posadili, tako da se bo treba sprijaznit… Čeprav mislim, da boš bila vesela vsaj tistega učinka, ki ga ima v koherenci s tobakom.

Intermezzo - kakšen pofukan deja-vu pa zdej doživljam! O moj bog. Še en intermezzo - šit, sploh ne morem verjet kako dobro se po dooooolgem času spet počutim! Yay!

Aja, na vrsti za sanje je bila spet tema krvi, kljub branju Pavesea in polnočnim pogovorčkom. Jutri bodo spet ta fine, komaj čakam.

Laufam na tržnico, na kosilo v tajsko restavracijo Da Buda (kok-se-kul-sliši) in na kafečke. Pol pa, zeeeeh, v službo.

1. Pri nas je familja A VERY important thing. Poleg hrane seveda.((nazaj))

Brez komentarjev

How do you wake up from a nightmare, when you’re not asleep?

Stvar se že od prejšnje srede ne premakne na bolje pa da se jebeš. Že en teden ne morem spati. Ne, to ne pomeni, da slabo spim, to pomeni, da ponoči NE spim sploh!¹ Če bi se vsaj potem naspala, če pač zamudim predavanje, ampak neeeeee, zaspim okrog pol sedmih in se zbudim ob devetih čisto spočita. Pa sej ne rabim veliko spanja, 4-6 ur je več kot dovolj, ampak kar je preveč je pa preveč pizda. Rada bi jebeno zaspala, mislim fak, ne pa ponoči splakovala rabljenih kondomov, ki plavajo v školjki dijoporko!² Edino noč, ko sem spala, ko mala bebica in to skoraj 10 ur (!!!) je bilo, ko sem spala v soboto doma pri starših na primorskem. Hmmm. Očitno moram spati v drugih posteljah, to pomaga. Ne pomaga mi pa nič drugega - ne čajčki, ne mlekca, ne par pirov, ne dormeo jogi, ne lavandrova kopel, ne športanje, ne sfukanost, ne naporen celodneven urnik, ne da mi je toplo, ne da mi je hladno, ne odhajanje v posteljo skupej z zajčki in pepelkami, niti odhajanje v posteljo, ob urah ko se Ortić zapira. Mogoče joint?

Čeprav sem odkrila že neko zaporedje - ko me zjutraj med šesto in osmo uro, ko normalni smrtniki začenjajo dan, končno zmanjka, sanjam za popizdit intenzivno in doživeto dvoje sanj, ki se že sedmi dan izmenično menjujejo vsako jutro. En dan sanjam najbolj bizarne lynchoidne sanje, ki so, o moj fakin bog, res pritegnjeno grozljive, naslednji dan sanjam najbolj perverzne in mokre sanje, ko se zbujam v skorajšnih orgazmih. Jutro za tem spet kri, potem fuk, kri, fuk.

Mogoče je pa res neka Razkolnikova finta. Ali pa sem zatrapana. Ali pa imam probleme z želodcem. Mogoče sem pa preveč infantilno besna.

Spaaaaaaaaaaaaaaaalaaaaa biiiii…

[youtube]09Zsd858KQs&feature=related[/youtube]

1. God bless make-up.((nazaj))
2. Ja, tudi tako prizadeti ljudje obstajajo.((nazaj))

11 komentarjev