Omnia mea mecum porto.

Danes snemamo na Vesti že sedmo glasbeno oddajo Prazna stran. Ogledali si jo boste lahko ta petek.

To ni katerakoli stran. To je stran. Prazna stran.

2 komentarja

Čist sem živčna, mravljinci so okupirali celo moje telo, v grlu imam kepo, roke potne in restless-feet sindrom. Danes bo odličen dan! THE tridnevje se začenja… Jutri imam rojstni dan, ampak ga častim že dan predtem in še dan potem, ker sem pač mali obsedenec z edinim, čisto mojim praznikom v letu. Mami hvala!

Kratko črno kafečke, trije marlboro rdeči 100s in mjuziiiiiiiiik dirita v žilo. Pa še v nos. In v usta. Aaaaaaa!!!

In jst sem čisto zares zaljubljena v Johna. Masterplan je še vedno v igri…

Zvečer pa shagga jagga! Jeeeee!

13 komentarjev

Imenitna britanska zasedba Chris Jagger’s Atcha bo zasedla oder ljubljanske cvetličarne Mediapark v četrtek, 24, aprila in glasbene sladokusce razvajala z dovršeno odigranim rock-bluesom ter karizmatičnim in močnim vokalom Chrisa Jaggerja, brata slavnejšega Micka Jaggerja. Kot gost večera se bo predstavila slovenska blues skupina Mojo Hand.

V predprodaji so vstopnice 28, na dan koncerta pa kar 31 evrov. Se splača, ful!

V okviru letošnjega že iztekajočega Ortofesta se bodo 25. aprila po treh letih k nam vrnili indie-rockerji The Notwist. Nemška zasedba, ki nastopa pri nas v okviru evropske turneje, bo promovirala svoj nov album The Devil, You + Me, ki izide v prihodnjem mesecu.

V predprodaji so vstopnice 15 evrov.

Prav tako na odru Orto bara bo v četrtek, 1. maja zasijala novosadska skupina Šinobusi, ki se lahko pohvali, kot najmlajši blues band v Srbiji, z odličnimi avtorskimi komadi in energijo, s katero fantje z obilico smeha na odru okužijo slehernega poslušalca. Glasba ob kateri boki enostavno ne morejo mirovati. Iskreno priporočam!

Vstopnice so na dan koncerta 5 evrov.

6 komentarjev

Ta pomlad je prav fina, ultra fina. A vohaš? Ej, ful diši no! Mirna sem, diham, mogoče mi nekaj manjka, vsekakor to ni delo, stvari se delajo, stvari se dogajajo. Ni časa za razmišljat bedarije. Včeraj sva z našim Lukcom in njegovim škorcem končno posnela oddajo in je kar v redu. Čeprav ne dvomim v to, da bo še boljša, zdej se pač še malo lovimo tako s scenarijem kot s snemanjem in vsem ostalim. Pha, amaterja sva! Lukec in njegov škorec sta na kameri res simpatična. Pa tudi za njo, da ne bo pomote, dečko in njegov škorec sta ultrakul in pač nista BUDAli Naši tetki se na tem mestu še enkrat zahvaljujem za pravo forte primorsko kavo (moj fotr bi te zihr posvojil, če bi jo probal), predvsem pa za vse ostalo. *

Ta drugemu mojemu Lukcu pa smo v ponedeljek čisto zajebali biznis. Moral bi namreč snemati koncert nekega (vem, grozna sem, nimam pojma kdo so ) metalskega banda v Ortu, pa smo khm khm… zamudili koncert. Ja vem, babe smo grozne - ene so zamudile, druge bi čikcale, tretje bi vinčkale. Za nas pretept vse po vrsti! Evo Lukec, nastavljam ti rit, you can slap me twice and call me a bitch (Slaven TM)

Stvar, ki je pa sigurno ne bom zamudila je jutrišnji koncert Majk v Cvetličarni. Čisto sem hektična (sori, res ne morem spomnit druge besede) ob tej misli in zgledam ko uni kužek, ki ga naviješ in pol popizdi in teče in piska in laja po celi bajti. Aaaaaa! Res, komaj čakam, lani sem jih dvakrat šla poslušat in sem bila čist paf, fantje ga tako jebeno dobro žgejo, da si lahko po koncertu samo pobiraš čeljust tam nekje izpod nog. Zokija mamo radi, Bare je pa itak moj idol! Na koncert grem sama, tako da če gre še kdo, je dobrodošel, da me pocuka za rokav in mi da dva šamarja. Al pa povabi na dvojnega Jim Beama. Kar vam je ljubše.

Evo, vrijeme, da se krene. Pičim na sestanek.

17 komentarjev

Bruham žolč, ogenj in tablete.¹ Ljudem uspeva zdravje razfukavati brez kančka slabe vesti. Ne vem kako mi uspe pristati vedno znova v isti trgovini z lutkami in marionetami, pa čeprav jih ne rabim, ker se pač ne maram igrati z njimi. Nezanimive, puste, brezvezne so. Ne ločiš ene od druge. Nimajo srca in zatorej ti ga niti podarjajo ne nazaj, če se milostno igraš z njimi. Zato sem vedno imela raje fante. Še zdaj jih imam. Bore malo deklic mi dela družbo na kavah v primerjavi s fantki. Zategadelj v marcu odhajam. Nekam kjer je topleje, svetlejše, svobodnejše. Kjer se da dihati in kjer utripa srce. Kjer ni marionet in reklam, frustracij in copycatov. Torej gremo k najboljšem sosedu! Oh those beautiful boys! Pimps and queens and criminal queers…

Pero, a se spomniš tega? ²

[youtube]nBut-A9IhGI&feature=related[/youtube]

Pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam, sanjam, pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam… All those beautiful boys!

Stiska me v prsih, vem da se nisem zmotila, ti si se. Ko te vidim, vem, da si se. Istočasno pa me mika tisto česar ne smem, pa še tisto kar lahko in imam na pladnju. V bistvu so trije pladnji (oh, me naughty, naughty girl) - na enem je jastog, na drugem dunajc, na tretjem pa jadranske sipe z jagodami. Za enega poznam vrednost, ne ljubi se mi pa počasi delat na nečem, ki te na koncu ne nasiti. Drugi vem, da bi me nasitil, mi je pa tako brezvezen, da bi se ga na sredini naveličala jest. Tretji pa je… hmmm… vem, da gre za krasno jed, ki so jo moja usta že okušala, point je pa v tem, da je 1.) treba prehodit milje in se fejst porezat, da prideš do tja, kjer jed strežejo pa še ni nujno, da jo boš dobil; 2.) trenutno je tko al tko nimajo na menuju in mi je zato nedosegljiva; 3.) Preveč košta. Vsega.

Verjetno bom raje ostala na sadju, zelenjavi in se s pravo hrano le igrala. Se delala otroško naivno, se delala, da ne opažam pogledov, da ne slišim besed, da imam možgane joškatih plavolasih starlet. Zapeljevala in se pustila zapeljevati, ne pa tudi zapeljati. Ne zaupam in ne verjamem nikomur več. Zavedam se svoje moči, ki lahko očara. Lahko pa tudi uničujoče in krvavo potepta. Neverjetna je moč, ki jo imaš, ko se razpucaš določenih stvari in se počutiš res dobro. Zato pa smo v odhajanju. Razpucat hočem vse, kar je v moji moči, že tako je preveč problemov, na katere nimam vpliva. Če bršljanu odvzameš drevo, bo drevo živelo dalje, bršljan pa bo umrl. Vedno sem rada sadila drevesa, parazitov nikoli nisem marala. Moč, ki ni ustvarjena s parazitstvom je tisto kar me definira. Škoda, ker ljudje to spoznajo, ko je prepozno. Tace stran, trupla.

Sonce v biku, luna v škorpijonu, ascendent v levu.

Don’t come closer. You can watch, but you can’t touch. Oh those beautiful boys! Shoot me.

Antony :
Those, those beautiful boys
Those, those beautiful boys

Cocorosie :
Born illegitimately
To a whore, most likely
He became an orphan
Oh what a lovely orphan he was
Sent to the reformatory
Ten years old, was his first glory
Got caught stealing from a nun
Now his love story had begun

Thirty years he spent wandering
A devil’s child with dove wings
He went to prison
In every country he set foot in
Oh how he loved prison
How awfully lovely was prison

Antony :
All those beautiful boys
Pimps and queens and criminal queers
All those beautiful boys
Tattoos of ships and tattoos of tears

Cocorosie :
His greatest love was executed
The pure romance was undisputed
Angelic hoodlums and holy ones
Angelic hoodlums and holy ones

Antony :
All those beautiful boys
Pimps and queens and criminal queers
All those beautiful boys
Tattoos of ships and tattoos of tears

All those beautiful boys
Pimps and queens and criminal queers
All those beautiful boys
Tattoos of ships and tattoos of tears

All those beautiful boys
Beautiful boys…
All those beautiful boys
Beautiful boys…

Those beautiful boys…

1. Danes sem spet bruhala ponoči zaradi migrenskega napada, še dobro, da sem “obvezno” morala na faks “komaj” opoldan. Živci me spet jebejo. Eseji in raziskovalne naloge se pišejo, mene pa glava boli ter želodec svinjsko peče in razjeda…((nazaj))
2. Fina, fina, fina muzika. Česa vse se ne odkrije na netu… vse je usojeno. 1+1=2.((nazaj))

16 komentarjev

It’s a boy, it’s a boy!!!!! My beloved son…

Ampak, točn to. Čist je brezvezen, nimaš kaj delat z njim. Vse kar mu daš v roke je itak zanj pretežko, tko da poleg plenic in medvedka ne more imeti pri sebi niti enga ključa, igra se sam s svojimi prsti. V prostem času počne isto. Cel čas me zasleduje, (nobenih achievementsov nima, še nekaj let se ne bo mogu učit ničesar, pesmi ne bo mogu pisat do svoje adolescence, prijateljev tudi še nima, fotr tudi še ni šel delat testa očetovstva. Čeprou bo fotr tako ali tako umrl kmalu. Baje. Tko se po mestu govori.

Aja, ime! Ime še izbiram, glede na to da sva s tamalim zavedna (jst sem, on še bo, verjamem v to) Parižana in da ima torej zaenkrat še moj priimek (fotr iz Dubrovnika ga še ni potrdil, remember?), se najbolj nagibam k dvem imenom, ki bi mi tudi sicer v izbor imen, ki ga imam na voljo, fuuuuul potegnili (pa lepo in čisto melodično se s priimkom zlivata!) in sicer:

Beau al pa Basil.

Fotr ma pogojno pravico do veta.

Čist sem momsy. Res, res, res, sem ful vesela…

2 komentarja

…ali orandum est ut sit mens sana in corpore sano.

Spet en tak fin dan. Ker smo preveč sfukani hodimo spat s kurami ob desetih ali enajstih in potem se seveda zbujamo čisto spočiti ob 4h zjutraj… Začela sem pisati seminarsko o Milgramovem eksperimentu (or why nazis aren’t bad guys), katere osnutek sem sicer naredila že predvčerajšnjim, vmes še malce zadremala, preslišala budilko za na faks, ki me je opozarjala do moram biti ob 07:15 že v predavalnici in ko sem se zbudila ob devetih sem imela tako velik občutek krivde, da sem po jutranjem tuširanju takoj začela s seminarsko in jo, yaaaay, že končala!¹ 19 strani should be enough. Prebrala The Economista in povzela nekaj člankov, odšla v moj The kafič na pir s človekom, ki se niti ne zaveda, kako zelo polni baterije s svojo prisotnostjo. Res si fajn dečko! Take so že nehali delat zdavnaj!

Danes poslušam Massive Attack po dolgeeeem cajtu.² Paše. Moja najljubša komada:

[youtube]y1svI-owtWA&feature=related[/youtube]

Res se mi zdi hecno kako človek hitro pozabi občutek bolečine, spomin, ki bi moral boleti, pa ne. Verjetno je to nujno v boju po preživetju, nekaj živalskega ki je ostalo še v nas, da pozabimo občutke bolečine, ne pozabimo pa občutkov sreče. O tragedijah lahko govoriš in se jih spomniš do največjih možnih detajlov natančno, ne občutiš pa bolečine, ki te je takrat prevzemala. Naštimani smo na najmanjšo možno porabo energije, na hladno. Takoj, ko se otopli, se radiator ugasne. Meni to pomladno sonce že na vso moč pripeka pod pulover… Crush na nekoga, na nekaj… Ne vem kaj točno mi je, ampak prebujam se, dobro mi je. In vem, da bom šla na polno, vem, da se zavedam napak, ki jih ne bom več ponavljala, zavedam se, da postajam vedno bolj odrasla bejba. Vse kar me s palico pretepe po hrbtu mi sadistično vgravira v mene napis, ki mi odebeli kožo, izostri vid, mi da energijo petletnega otroka, mi našobi ustnice in razgiba obe možganski hemisferi. Srce poveča, ga odreši balasta in odvije povoje z njega.

Kako lepo je biti živ. Kako lep občutek je, če ne obupaš, če se ne predaš, če krvavi pot potiš in Nietzschejansko zrasteš kot vrtnica sredi kupa dreka.

Grem laufat pol ure. In potem si grem kuhat pašto z mozzarello, gorgonzolo, parmezanom in feto. Ter svežimi listi bazilike, ki so me danes kot darilo čakali. Futr, futr, futr! Mišice, mišice, mišice! Orandum est ut sit mens sana in corpore sano!

P.S.: HVALA!

1. Oddati jo sicer moram komaj čez en mesec, a sem pridno dete.((nazaj))
2. To smo nazadnje poslušali v osnovni šoli oziroma na začetku gimnazije((nazaj))

Brez komentarjev

Glava se bistri, stvari se čistijo. Pomlad mi z močjo mošusa prodira v nosnice. Vidim stvari, vidim tisto lepoto lepotasto, pa četudi gre za take malenkosti, kot je opazovanje tiste Velike prasičke, ki osvetljuje nočno nebo, ko se izgubljaš po ulicah vedno bolj prebujajočega se mesta in džankijesko vlečeš čik za čikom, prasičke, ki se zaveda, da te ima bolj kot najkarizmatičnejša lepotica v svojih krempljih,¹ spoznavanje imenitnih ljudi, ko se vprašaš pismo, a take punce še obstajajo?!, ne vem, plakat za baletno predstavo Romeo$Julija, želje krasnih ljudi, ki jih občuduješ in maš rad, da se jim pridružiš na piru, kupovanje mesa v sosedovi mesnici, kuhanje kosila za Boginjo in Moja Srca…
Polnim se. Diham. Rada se imam.

Mogoče so k vsemu temu prispevala vsa moja pravljična bitja in bitja, ki pravljična šele postajajo z vedno bolj enotnim si mnenjem, da je treba Irenca spizdit stran in pliiiiiis mej se rada in se ne ubadaj s tistimi, ki te niso vredni. Toliko besed, ki so pripihale z vseh vetrov očitno zna vplivati. Povoje sem, sicer v bolečinah, odvila, kri na njih je strjena. In da, prav je bilo, da sem se še enkrat opekla, saj sem tudi konec koncev vedela že zdavnaj, da se bom. Ljudje se pač ne spreminjajo. In rabim nežnost, ne v seksualnem smislu, ampak rabim, da me nekdo vabi na večerje, me poboža po laseh in mi da vedeti, da je dobro vztrajati in preživeti zimo, ker sem spomladanski otrok in šele takrat zaživim. Rabim take Prijatelje, ki tako prekleto vedo čisto vse, ki poznajo moje najmanjše kretnje, ton glasu, poglede in res Vas je lepo imeti. Moji ljubi gentlemani, ki tako dobro znate razvajati, risati nasmehe in izvabljati iz mene najmilejšo feminilnost.
Polnim se. Diham.

Spet ena dragocena izkušnja,² spet razna priseganja, da me ne bo več noben pretental s sladkimi obljubami, da on pa tega ne dela, da on pa ni tak, pa čeprav bolj kot sem zahtevna in težje kot me je očarat, višjo stopnjo elegantnosti in fine prikritosti načina, kako me zjebati ima vsak naslednji tip. Isti kurac, le pakunga je vedno bolj dizajnerska. Kot je Shakespeare zapisal (mislim da v Juliju Cezarju) tisti, ki preveč mislijo, so nevarni (oziroma nekaj v tem stilu, ne spomnim se čisto :P).

Bepanthen in obliži blagodejno vplivajo na srce in počutje.
Polnim se. O, ja.

Cover pesmi, ki so ga naredili Doorsi 40 let kasneje (in kasneje tudi Bowie), iz Brechtove operete s konca 1920-ih oziroma z začetka 1930-ih še nikoli ni bil prepevan, oziroma jst bolj brundam, tako resnično in doživeto

Well, show me the way
To the next whiskey bar
Oh, don’t ask why
Oh, don’t ask why
Show me the way
To the next whiskey bar
Oh, don’t ask why
Oh, don’t ask why

For if we don’t find
The next whiskey bar
I tell you we must die
I tell you we must die
I tell you, I tell you
I tell you we must die

Oh, moon of Alabama
We now must say goodbye
We’ve lost our good old mama
And must have whiskey, oh, you now why

Oh, moon of Alabama
We now must say goodbye
We’ve lost our good old mama
And must have whiskey, oh, you now why

Well, show me the way
To the next little girl
Oh, don’t ask why
Oh, don’t ask why

Show me the way
To the next little girl
Oh, don’t ask why
Oh, don’t ask why

For if we don’t find
The next little girl
I tell you we must die
I tell you we must die
I tell you, I tell you
I tell you we must die

Oh, moon of Alabama
We now must say goodbye
We’ve lost our good old mama
And must have whiskey, oh, you now why

1. Kot bi rekel moj stric Dimitrij za luno “Ma pogladi, pogladi unega szi krjmplji, kaku dejla kuku!” Familje so res fasinantna zadeva… Đizs…((nazaj))
2. Zakaj kurac ne morejo biti enkrat za spremembo dragocene izkušnje posledica lepih stvari?!((nazaj))

5 komentarjev

Mi šopa skozi telo, ko poslušam tole. Trikrat 2. Dve je lepo število. Je prvo praštevilo (mokra sem ob tej besedi), je prvo sodo naravno število, je število, ki ima največjo emocionalno noto, je število ki ima kar dvakrat (spet 2!) mesto v zodiaku, je magično število v fiziki, nič ni lepšega kot govoriti v dvojini… Ok, sploh nisem tega hotela povedati, malček sem odjadrala. V glavnem zadnje par (evo spet deljivo z 2! Ne, hec.) dni bolno poslušam opere na računalniku (kolikor to sploh lahko prijetno zveni, pač ne morem jih na stolpu, ker bi koga motilo), težko je, če se ukvarjaš z zajebi in pofuki. Tako da izkoriščam čas, ko sem sama doma, da nabijam Puccinija na mrtvo Nedeljska jutra so pa itak najlepša. Since ever.

Luciano Pavarotti in Queen (brez Freddie ready-ja ofkors) s komadom Too much love will kill you. Touchy. Veeeery touchy. A se bo Lučko hmal zjokal ali se samo meni zdi?

[youtube]C7FGPIRJx6I&feature=related[/youtube]

Luciano Pavarotti in James Brown - en mojih najljubših duetov! Preposlušan že najman kakšnih 700krat. Dlake mi grejo pokonci, peezda! En izmed mojih najljubših top ten performanceov, mislim, po tem koliko me prešejka in fascinira. Kok se Jim Lučanotu kjutiš smejčka, pošilja poljubčke in mu ploske, res, neprecenljiva ljubkost! Sploh pa, ker sta mi tadva tako ljuba, tako velika in tako mrtva. Ko je Jimmy umrl je bil doma jok in stok za popizdit. It’s a man ’s world!

Luciano Pavarotti in Barry White. Če sem v prejšnjih dveh primerih podala primere mešanja operne legende z rock in funk kralji, seveda kot zvrst ne sme manjkati tudi soul, da poskrbimo za vse moje okuse, ki so največkrat zadovoljeni. Za to sta poskrbela gospod iz moje ljube Modene in gospod iz, ha, hmm iz nikogaršnje ljubega Galvestonea My first, my last, my everything! We love Barry! Yay!

[youtube]kL0WFcygdWY&feature=related[/youtube]

“Penso che una vita per la musica sia una vita spesa bene ed è a questo che mi sono dedicato.”¹

Trije songi za lahko noč? Bo dovolj? Jst grem pa nabijat dalje Carusa…

1. Luciano Pavarotti (1935-2007). My beloved Modena uomo.((nazaj))

Brez komentarjev

Pojma nimam kaj me švasa, fleša, tolče po glavi in vrta črvive luknje v srce.¹ In zdaj ne vem točno kaj mi fali ampak kar jokala bi cel čas. Kar nekaj me spet moj sick mind psihira in dela neke čudne in bolne scenarije, ki vsebujejo različice od A do ŽBNJ. Name it! Ko si sicer čisto zadovoljen z vsem kar imaš, kar si in potem je tam ena in edina stvar, ki ti uničuje odnose, ki te prevrtava in dela krvave rove skozi tvoje telo, ki jo čutiš po celem trebuhu, vzdolž hrbtenice do trtice in skozi, na drugo stran do maternice, pa iz tam dirita v srce in nato v glavo. Iz glave v jezik. In jezik potem razfuka vse kar je najlepše. Meje mojega sveta so meje mojega jezika.² Definitivno je moj svet ali majhen in zloben ali pa manično-depresiven. Škodim sebi, škodim drugim. Zaupanje sem izničila, strah eksponentno povečala. Odvod poguma je plašnost. Koren ega je nesigurnost. Iz poezije sem ustvarila matematiko, iz ljubezni školjko.

Beri naprej »

1. Ali pa v bolno glavo. Sej ne vem kaj imam bolj bolno - srce ali glavo.((nazaj))
2. Ludwig Wittgenstein: Tractatus Logico-Philosophicus. 1922.((nazaj))

6 komentarjev