Ne da se mi delat, grem spet masturbirat.1
((nazaj))
Planeti se postavljajo na svoja mesta in men pomlad že tko hard core diši.
Vsak dan se počutm bolš, misli mi preokupira nek lušten stvor, ki se je vzel od nikjer in po 51-ih urah nespanja se s krvavimi očmi režim kot pečen maček. Čisto koketna sem in nenamerno, krehkrehbullshitkreh, flirtam z vsemi, ki mi prekrižajo pot… Life is fair, life is good!
I am free and on the market, jihaaaa!
P.s.: In da, zavedam se, da je to spet en res brezveznjaški post, ma si moram zapomniti te jebeno prekrvavljene trenutke… Na poti domov sem si kupila dva1 izvoda Millerjevega Seksusa, v treh dneh me čakajo tri različne predstave na katere sem bila povabljena pa še eno luštno pirčkanje, hihi. In res se ne morem odločiti, kaj mi bo letos bolj všeč – valentinovo ali petek trinajstega? 
I’m back…
OI!
Včasih, samo včasih, me prime, da bi šla na vrh sveta in se drla neko ime!!!
Rada bi dala vso energijo ven. Ampak (za spremembo) ne skozi pathos, ne skozi tanathos. Muzo, ki je privihrala v moj lajf, čutim zgolj preko erosa. Tako evforična, tako polna idej in ambicij ter ciljev nisem bila še nikoli. Postavljala bi spomenike, slikala tisoče slik, pisala pesmi, zgodbe, fotografirala samo njega. In vem, da bi lahko bili sami opusi, če bi želela. On. Največji v vesolju, ne, večji od vesolja, On, ki maje tla pod nogami, ki ruši meje. Tiste v glavah, tiste na zemljevidih, tiste v prstih in tiste v srcu. Žive meje. Če bi le zares obstajal… On Ivan.
Ni ostalo več veliko časa. Moram izčrpati to energijo. Itak bo vsega, kot bi mignil, kmalu konec.
Masturbacija in kreacija sta moji odrešitvi.
Seth me free!!!
OI.
P.s.: Spet zelo pijan post ob 04:10 zjutraj. Direkt iz Orta. Ampak hej, preko substanc sem bližje Njemu Ivanu. Že cel čas mislim Nanj…
OI!!!
…prejšnjega zapisa: glava ne uboga pol kurca nič. Strast je prevelika in mislim, da se je srce začelo vmešavati. Vem, da ne smem, vem, da ne morem, vem, da nimam kaj iskati tam. Pa vendar me vleče. Še nikoli se nisem tako močno brzdala glede katerekoli stvari. Koliko smem? Koliko ne smem? Čakam samo tvoj odgovor, tvoj odziv…
Te hočem. Te nočem. O ja, te hočem. O shit, te nočem. Ali pač…
Blog je moj rešitelj, tukaj lahko napišem vse, tukaj puščam odtise in mogoče nekoč spomine. Ničesar drugega ne smem, ne morem. Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Nič ni dovoljeno, vse je resnično.
Ni le fuk, je le fak.
P.s.: (21.8.08. op.) Še vedno ne najdem tega komada, ki ga iščem. Ta bi tudi enako dobro pasal:
Dej no, Slavene bre, pomagaj mi! ((nazaj))Ah in oh! Če bi po Paveseovo rekla, da gre za lepo poletje, bi se zlagala. Ker, prvič, ne poznam nobenega s sifilisom, in drugič ker je poletje krasno.1 Skoraj vsak večer, ah kaj lažem – vsako noč, se ob najbolj nemogočih urah spontano znajde cela družba mojih najboljših prijateljev (beri Moja Srca) pri meni z več alkohola v rokah kot krvi v glavah. In pivčkamo in čikcamo in debatkamo vsaj dokler ne odprejo tanartabl socialistične in prijazne trgovine Sandi pod mojim stanovanjem, da lahko kupimo čike. Drugega nam v lajfu ne manjka. Tako zelo se imamo radi. Tako iskreno, tako čisto, ni skrivnosti, ki si je ne bi mogli povedati, ni zadrege, ni obsojanj, ni sramu. Čista ljubezen. Prijateljstvo za vse čase. Pika stop. Ne dam.
Furamo razvrat, tulimo v mesec in buljimo v zvezde ter štejemo utrinke in se kregamo z zadnje cajte najbolj simpatičnim fotrom, ter že po defaultu hipijevsko mamo, kdo jih je več videl, kdo se laže, da jih je videl in kdo slepari pri štetju, midva s fotrom se pa po zelenem šestorčku tako dereva, da nam je sosedova mularija že fouš, ker imamo večji žur pred bajto kot oni. Fotr se brez dlake na jeziku zelo slikovito pizdi na purgerje, ki se pizdijo čez našega psa in mu prepovedujejo plavanje v morju, ter jih pošilja v reproduktivne organe njihovih prednikov in se dere po plaži psu, naj nauči plavati debele, stare in tečne italijanske purgerske gospe z rokavčki, plavutkami in šlaufkom okrog pasu2, ki se očitno imajo za plavalke, pa to niso. Jaz se pizdim na mamo, ker razvaja psa, bolj kot je mene, brata in sestro, saj gospodu Psu niso dovolj trije žaklji jebeno dragih igrač, ampak mu je treba dati še eno izmed petih mojih najljubših iz otroštva. Da jo razcefra na prafaktorje. Vsi se pizdimo in pizdimo se že toliko, da se imamo radi. Kakšni primorci bi pa bili, če se ne bi drli en čez drugega?
Ker se je moj fotr pizdil, ker je v dveh urah videl samo dva utrinka, mama pa sedem, sta se oba pobrala spat in pes za njima, jst pa zvlekla ležalnik na grič za hišo, na čudovito jaso, s še čudovitejšim pogledom v nebo polno zvezd in manj utrinki kot v moji že malo pijani glavi. Pogled na telefon je bil še vedno lepši kot vsako avgustovsko nočno nebo. Masturbirala sem do pol štirih zjutraj. Dvakrat mi je prišlo. Ta drugič je bilo res odpusti-jim-saj-ne-vedo-kaj-delajo jebeno dobro in zjutraj resnično nisem čutila potrebe po tem, da bi staršem razlagala, kaj je tisti moker flek na ležalniku.3 Sem pa še vedno imela potrebo po nečem drugem, le da je bila nasprotno od pričakovanj, še trikrat večja, kot dan pred tem. Hemingway bi rekel, zemlja se je dvakrat zatresla, jst bi ga pa ob tem zgolj na gobec usekala in se šla pošteno nakresat s prepovedanim ljubimcem iz omare, ki po profesiji rajca, po duši pa mehča kolena in, ave imperator, okupira moje že tako kaotične misli. Lepo sem bila definirana – vse imam po reglcih, le sama sem utelešenje kaosa.
Vmes smo še včeraj praznovali fotrov rojstni dan in se ga spet zverinsko nažrli in napili. Misli o bulimiji so mi prebudile moje drage tete, ki ti silijo hrano v vsako telesno odprtino in te na koncu do onemoglosti nažrejo, vmes pa te še vsi strici brutalno napijejo, ker vino in piri pač ne smejo ostati. Ste dobili približen vtis o moji kot-zajcev-nas-je-družini? Bi jo radi spoznali? Emmmm, aha, se mi je zdelo, da ne.
S fotrom sva šla danes oba k okulistu (in potem malo zapravljat ter na eno pivo, hihi) in ugotovila, da imava enako fuknjene oči. Okulist je njemu dosodil rdeči karton, ker je pač že starina, meni pa rumeni karton, ker sem še lepa, mlada, godna. Zato od jutri dalje nosim vsaj dve leti stalno očala. Vsaj trije moji best frendi pa v kot in drkat name. 
Na mladiče, ki so julija skakali po glavi, smo pozabili, še posebej, ker te v opravičilo povabijo na zmenek in ga skenslajo tako, da ga pozabijo skenslati. Mali moj ljubček, ne bo šlo tako. Takim gospodičnam kot sem jaz, se tega ne dela, zlahka in izurjeno te namreč lahko poteptam z visokimi petami, dvignjeno glavo, s čikom v desnici in fakičem na levici.
Glava je težka, telo drhteče, srce pa bije zmedeno aritmično. Morala me jebe in resno bi bil že čas, da se naučim poslušati glavo in odjebati srce. Čustva in čute. Igra z meduzami še nikoli ni prinesla drugega kot opeklin. Kazen mora biti, pravijo. Kakšna bo tokrat?
Pišisatelji, prepesniki, glalalasbeniki in zrežiserji bi me zlahka uporabili v svojih zgodbah in godbah. Le da vsebine ne morejo najti na tem blogu, ampak le na pivu z menoj. V mojih, cigansko črnih, očeh.
Charlie Kaufman: There was this time in high school. I was watching you out the library window. You were talking to Sarah Marsh. 1 Donald Kaufman: Oh, God. I was so in love with her. Charlie Kaufman: I know. And you were flirting with her. And she was being really sweet to you. Donald Kaufman: I remember that. Charlie Kaufman: Then, when you walked away, she started making fun of you with Kim Canetti. And it was like they were laughing at me. You didn’t know at all. You seemed so happy. Donald Kaufman: I knew. I heard them. Charlie Kaufman: How come you looked so happy? Donald Kaufman: I loved Sarah, Charles. It was mine, that love. I owned it. Even Sarah didn’t have the right to take it away. I can love whoever I want. Charlie Kaufman: But she thought you were pathetic. Donald Kaufman: That was her business, not mine. You are what you love, not what loves you. That’s what I decided a long time ago. Donald Kaufman: Whats up? Charlie Kaufman: Thank you. Donald Kaufman: For what?
Ljubav je lepa, dok se ćeka…
Men se meša. Sam tok da veste.1
Še dobro, da imam svojega bodočega moža že izbranega. Da mi ni treba skrbeti še za to.1 Lepi otroci bodo.
Upanje umre vedno zadnje.
In vse kar lahko dam je upanje… Ena iskrica v očeh, ki se tu pa tam zasveti nad belo paleto, ki na ven deluje kot bi še vedno bila mlečnozoba, lahko zelo hitro podari preveč upanja. Sem opazila. Da. Nevede trošim naokrog poljube, streljam puščice, čaram in spuščam uroke nad tiste, ki jim kuštram lase. Ali pa jim le-te delam sive. Oziroma jim kuštram sive lase. Kakorkoli pač.
Ljudje kričijo name in se prijemajo za glavo, ko mi hočejo dopovedati, da naj se otresem ratia, da sem jebena samaritanka in da preveč poslušam glavo. Jaz pa samo zmigujem z njo, tlačim potne roke v žepe, na široko odpiram cigansko temne oči in se dejansko počutim kot da bi ušla iz risanke,1 kot da ne spadam sem, kot da ne govorim istega jezika, predvsem pa kot da ne živim v istih dimenzijah kot vsi ostali. Preklinjam čez deficit plemenitosti in se sprašujem, kje so vsi ljudje, katerih žile bi bile kot moje, tako starinske, kot bi jih na meter v antikvariatih kupil. Ne verjamem, da je vaš svet lepši, niti ne verjamem, da je bolj načelen kot je moj, sploh pa ne, da je tako dišeč. Moje duše ne strežem naokrog kot Saloma Johanaanovo glavo na pladnju in je niti ne bom zaradi mokrih sanj svoje pizde. Če je to za vas dovolj dober argument, da se podate na tržnico prodajati svoja načela in vizije sveta, voila. Jst služim zlatnike na drugačne načine.
Če se vrnem k iskricam v očeh – je ena res dovolj, da zaneti požar? Ne razumem niti tega, kako se iskrica sploh prebije do učk skozi školjkasto lupino, čez vse oklepe in bojne oprave, ki sem si jih nadela ter se zraven ne utopi v slani tekočini s katero je do vrha napolnjeno telo. Hudo mi je, ko odrivam in včasih nehote kot črna vdova poteptam vse okrog sebe – am, bam, pet podgan – ti greš ven! Ljubi, ne ljubi, ljubi – ne ljubi! Enostavno ne zaupam več nikomur, vsa sem plašna in sto izgovorov imam pripravljenih zakaj pač ne morem “zaplavati”.2 Ne, res ne morem ponuditi ničesar, razen upanja. Verjetno še dolgo ne bom. Čakre so preveč zamašene, glava prepolna in vse balastno breme ljubezenske zgodovine mi sega že konkretno čez ramena. Srce je oledenelo in nič ne kaže, da mi ga bo letos to aprilsko poletje odtalilo.
Face to face my lovely foe Mouth to mouth raining heaven’s blows Hand on heart tic tac toe Under the stars naked as we flow Cheek to cheek the bitter sweet Commit your crime in your deadly time
Commit your crime in your deadly time It’s too divine I want to bend I want this bliss but something says I must resist
Another life another time We’re Siamese twins writhing intertwined Face to face no telling lies The masks they slide to reveal a new disguise
You never can win it’s the state I’m in This danger thrills and my conflict kills They say follow your heart follow it through But how can you when you’re split in two?
And you’ll never know You’ll never know
One more kiss before we die Face to face and dream of flying Who are you? who am I? Wind in wings two angels falling To die like this with a last kiss It’s falsehood’s flame it’s a crying shame Face to face the passions breathe I hate to stay but then I hate to leave
And you’ll never know You’ll never know . . .
Stric Pencelj je zihr ponosen name…
…je izjavil 10 dni nazaj prijatelj iz Srbije. Pod vplivom parih jim beamov sem mu še nekaj oporekala in filozofirala, on pa mi je samo parkrat ponovil ta stavek. Sicer se mi je zdel stavek blazno lušen ampak nisem ga pa čutla. Komaj danes so me te besede zadele, tko dirita v srce. In ja, štekam. Čutim.
Rada bi se ovila s tvojim telesom in se okitila s tvojimi poljubi po ramenih, vratu, lopaticah… hrbtenici… bokih… in nazaj…okrog popka… po bradavičkah… ugriz v vrat, polizan rob obraza in uho… in čuten poljub na usta. Rada bi se spojila s teboj, ti brazdala z nohti tvoj hrbet, za katerega se še nisem odločila ali je mišičast ali koščen. Z eno roko bi ti potovala skozi mediteransko temne lase, z drugo bi te močno tiščala k sebi za ramo. Rada bi te vohala. Tko, zlo na blizu. Rada bi čutila tvojo sapo na mojih sencah, drhtenje tvojih ustnic na mojem licu, tvoje šepetanje in vse tihe nasmeške, ko se ti vidita tista dva hecna vampirska zoba.
Hočem, da vidiš v mojih očeh, da bi te pojedla… Zlooo počasi…
Noge bi ovijala okrog tvojih meč in imela dolge lase ovite okrog tvojega zapestja ter svoj jezik okupirala s tvojo, meni rajcajočo, spodnjo ustnico. V ozadju bi špilali Gossipi, ki bi se nadaljevali s poslušanjem obema dobro znanih prstov na španskih kitarah. Odprta okna bi koristila s svežino zraka šele proti jutru, ko bi že ležal na meni, napol pokrit z belo rjuho in s prsti drsečimi po mojih rokah in ramenih, medtem ko bi ti jaz božala po laseh in ti poljubljala čelo…
Tako malo je potrebno, da si nekoga tako zelo želim? Ali pa ima to resno zvezo s tem, da “Ljubav je lepa dok se čeka”? “I have a feeeeelling!!!” Da ja??????
Mora biti poletje. Mora. Pomlad čisto preveč zrajca vse skup.
P.S.: Post se ne navezuje na avtorja naslovnega stavka.
P.S.S.: Te moje rumene boksarce so zakon. Pizda, mam hudo rit.
Rada bi si marsikaterega človeka sprala z obraza in neprizadeto gledala kako v vrtincu odplesuje iz mojega življenja naravnost v odtok. Rada bi umila telo vseh dotikov, nočem več slišati glasov, prebrati besed ali vonjati vonjev, ki so nekoč bili Dišave. Iritirajo me, silijo me namreč v najbolj iritirajočo mirnost. Nočem dotikov, nočem butastih konkvistadorjev, marionet okitenih v tuje perje, nočem mehkih stiskov rok, objemov in poljubov, ki so sami sebi namen. Fuck off. Iskrenost, Pristnost, Plemenitost. To iščem.
Na drugi strani imam pa pravljična bitja. Rada bi vse ljudi, ki so se zvrtinčili, še preden so me spoznali posrkala vase. Globoko vase. Pa vem, da jih nikoli ne bom, niti jih nočem, niti se zato ne bom trudila. Morala je previsoka, izkušnje gorgonzolasto plemenite, jst pa postajam stara. Wild Childa smo dali pančkat, dovoljujem pa možnost, da v sanjah postane dokončno Trnuljčica. Želja ni dovolj velika, niti ne more biti, ukvarja se namreč z brušenjem bisera. Mi pa zasedajo take misli velik del možganskega procesorja. O ja, to pa. Tisti del, ki je zadolžen za vsakodnevno uporabo prstkov pod tušem. Dolgih nohtov nimam z razlogom.
In spet: danes imam kratek banalen pogovor s človekom, ki mi samo dokazuje, da se ljudje ne spreminjajo. Sploh pa ne za druge, ne zato, ker bi jim ti nekaj pomenili; in potem oni dan poslušam bejbe, ki same sebe hvalijo pred drugimi in se stavijo v oblake pred “kolegicami” s takimi stvarmi, da le okrepim s črnilom kljukico iz prakse ob teoriji, ki je nastala že dobrih 15 let nazaj; in poslušam klapico mulcev na piru, ki ne da ne vidijo gozda, ampak kot S.Wonder bulijo v eno pofukano drevo. Pa ga spet – ne vidijo. V nič ne verjamem, v nič ne verujem, veliko preziram, malo ljubim. Ampak tisto kar ljubim, ljubim hard core.
Nedeljski gosti, verjetno so prenažrti praznikov, lulajoči oblaki mi visijo nad glavo in mi hočejo sporočiti, da naj ostanem doma. Pa tako rada bi se družila, poslušala fino muziko, se menčkala srčne debate in kadila čik za čikom. Rada bi bila z nekom to kar sem, se izlivala, se prelivala, ga vlivala, ne odhajala resignirano v boju z neumnimi v odtok. Površno perfekcionistična, ljubko nergava, pičkursko inteligentna, pravilno zmotna, kašljajoč smejoča. Hedonističen maničen depresivc.
Vlaga zunaj mi diši za znoret. Nočem biti retardirano teatralna – ampak res bi se šla zdej z nekom (ma ne tečt, da bomo čim manj mokri) ven sprehajat, pit pir iz piksne in se menčkat dokler se ne naveličamo. Brez dežnikov, brez ličil, po sredi ulic. Posušimo si lahko lase in obleke pri meni. Tako rajcajočega deževja ni bilo že nekaj cajta. Gre kdo z mano? Ma kdo velikonočna jajca?
Moj najljubši velikonočni zajec.
Bruham žolč, ogenj in tablete.1 Ljudem uspeva zdravje razfukavati brez kančka slabe vesti. Ne vem kako mi uspe pristati vedno znova v isti trgovini z lutkami in marionetami, pa čeprav jih ne rabim, ker se pač ne maram igrati z njimi. Nezanimive, puste, brezvezne so. Ne ločiš ene od druge. Nimajo srca in zatorej ti ga niti podarjajo ne nazaj, če se milostno igraš z njimi. Zato sem vedno imela raje fante. Še zdaj jih imam. Bore malo deklic mi dela družbo na kavah v primerjavi s fantki. Zategadelj v marcu odhajam. Nekam kjer je topleje, svetlejše, svobodnejše. Kjer se da dihati in kjer utripa srce. Kjer ni marionet in reklam, frustracij in copycatov. Torej gremo k najboljšem sosedu! Oh those beautiful boys! Pimps and queens and criminal queers…
Pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam, sanjam, pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam… All those beautiful boys!
Stiska me v prsih, vem da se nisem zmotila, ti si se. Ko te vidim, vem, da si se. Istočasno pa me mika tisto česar ne smem, pa še tisto kar lahko in imam na pladnju. V bistvu so trije pladnji (oh, me naughty, naughty girl) – na enem je jastog, na drugem dunajc, na tretjem pa jadranske sipe z jagodami. Za enega poznam vrednost, ne ljubi se mi pa počasi delat na nečem, ki te na koncu ne nasiti. Drugi vem, da bi me nasitil, mi je pa tako brezvezen, da bi se ga na sredini naveličala jest. Tretji pa je… hmmm… vem, da gre za krasno jed, ki so jo moja usta že okušala, point je pa v tem, da je 1.) treba prehodit milje in se fejst porezat, da prideš do tja, kjer jed strežejo pa še ni nujno, da jo boš dobil; 2.) trenutno je tko al tko nimajo na menuju in mi je zato nedosegljiva; 3.) Preveč košta. Vsega.
Verjetno bom raje ostala na sadju, zelenjavi in se s pravo hrano le igrala. Se delala otroško naivno, se delala, da ne opažam pogledov, da ne slišim besed, da imam možgane joškatih plavolasih starlet. Zapeljevala in se pustila zapeljevati, ne pa tudi zapeljati. Ne zaupam in ne verjamem nikomur več. Zavedam se svoje moči, ki lahko očara. Lahko pa tudi uničujoče in krvavo potepta. Neverjetna je moč, ki jo imaš, ko se razpucaš določenih stvari in se počutiš res dobro. Zato pa smo v odhajanju. Razpucat hočem vse, kar je v moji moči, že tako je preveč problemov, na katere nimam vpliva. Če bršljanu odvzameš drevo, bo drevo živelo dalje, bršljan pa bo umrl. Vedno sem rada sadila drevesa, parazitov nikoli nisem marala. Moč, ki ni ustvarjena s parazitstvom je tisto kar me definira. Škoda, ker ljudje to spoznajo, ko je prepozno. Tace stran, trupla.
Sonce v biku, luna v škorpijonu, ascendent v levu.
Don’t come closer. You can watch, but you can’t touch. Oh those beautiful boys! Shoot me.
Antony : Those, those beautiful boys Those, those beautiful boys
Cocorosie : Born illegitimately To a whore, most likely He became an orphan Oh what a lovely orphan he was Sent to the reformatory Ten years old, was his first glory Got caught stealing from a nun Now his love story had begun
Thirty years he spent wandering A devil’s child with dove wings He went to prison In every country he set foot in Oh how he loved prison How awfully lovely was prison
Antony : All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears
Cocorosie : His greatest love was executed The pure romance was undisputed Angelic hoodlums and holy ones Angelic hoodlums and holy ones
Antony : All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears
All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears
All those beautiful boys Beautiful boys… All those beautiful boys Beautiful boys…
Those beautiful boys…
V wc-ju. V wc-ju sva pristala.
Prišel je do šanka, ko sem naročala drink zase in za dva dobra prijatelja. Čakam, čakam. “Ne, ne!!! Prosim, a lahko kozarce tut?! Pir pijem razen polet na asfaltu pred blokom vedno s kozarca! Da best, stari!” Posmeje se mi. “Čist brezvezna tanova embalaža,” “Čist!” se posmejem nazaj, v glumljenju zabavljaške cirkuške opice.
Vse debate potekajo pro et contra okrog Drnovška, okrog Kosova, okrog Residentsov in Claypoola, okrog tega kdo je gej in kdo izmed heterov si bo te šele priznal, okrog gledališča, okrog luzerskih samooklicanih estradnikov, ki jih dežela itak skorajda ne premore, okrog blogov in kdo je out ter kdo ni, kdo dobr piše, kdo je pa sam brezvezna mularija, ki se ne ukvarja z ničemer in ne obvlada ničesar ter zatorej nima ničesar za povedati. Standardne debate. Po treh pirih debate ofkors zaidejo na prepovedano območje. Ljubezen. Fuk. Ljubezen. Fuk. Iskrenost nikoli ni tiha. Ko rečem s povzdignjenim glasom, da sori, fuk ni dober če ni kreativnosti in tiste prave strasti, ki žge, čutim na sebi pogled s sosednje mize. Nehote se obrnem. S pirom v roki, naslonjenim na v zajeban nasmešek privihane jaggerske ustnice in s pogledom izpod čela, gleda proti meni in se v presledkih reži, očitno sledeč debati za našo mizo. Spijem požirek pira, skomignem z rameni in seveda po primorsko to tudi z rokami nakažem češ “A jebi ga, takle mamo!” ter se mu nasmehnem in si chain-smokersko prižgem nov čik. Kdo je s kom, kaj je dober fuk, kako se orgazme doživlja, kdaj se jih hlini, kdaj se jih ne, kdaj se pofukaš sredi avtoceste, kdaj misijonarc tudi lih tko pali. Kako je fuk slab, če ljubezen pojenja, in kako ljubezen pojenja, če je fuk slab. Če ni drivea.
Tretji pir me je kljub strastni debati z odličnima sogovorcema (eden od njiju je uspešen mamin sinek, drugi pa razvratni razbojnik, oba moška ofkors) pognal na wc, da se osvežim. Pritisnem na tipko, ki odpre pomična vrata, natakarju naročim novo rundo in skočim po stopnicah do wc-ja. Ko preverjam, če so vrata zaklenjena in klikam po stikalu iščoč luč, se oglasi za mano smejoč “A avtocesta al kaj?” Obrnem se. On. S karizmo, ki se jo zavoha skozi deset sten, z inteligentnim, sarkastičnim nasmeškom, ki bi zaradi mene lahko bil tudi butast kot 1001 noč. Obrnem se, malce zardim, pogledam v tla in začnem brundati nekaj v stilu kaj ima on sploh za prisluškovati. Pogledam končno gor, v oči, ki se še vedno sarkastično ter vedno bolj perverzno smehljajo. V isti sekundi se zaprejo in sunkovito premaknejo proti meni. Na hitro odpreva vrata z rokami, ki motovilijo okrog iščoč kljuko in ključ, ki bi naju skril. Z ustnicami se zagrebe v moj vrat. Moj pulover s kapuco, kar naenkrat leži malce naprej od umivalnika. Zobe čutim na vratu, na prsih, pod odmaknjenim športnim modrčkom, ki je danes čakal na moj dejmo-se-zbildat tek. Z rokami mu grem pod majico in mu z nohti delam brazde po hrbtu. Jeziki se prepletajo. Roke pomaknem proti popku in dalje, kjer trebuh izgubi svoje spodobno ime ter mu odpnem gumb in zadrgo na hlačah ter mu jih sunkovito potegnem do sredine čvrstih stegen. Istočasno premakne on svoje roke izpod mojih snoopy hlačk in odpne zadrgo, prime me za rit in me posadi na umivalnik. Nisem pogledala dol, imela sem po dolgem času res s strastjo priprte oči, ko se vidi le malček beločnic. Niti mi ni bilo treba, moj globoooook izdih je nadomestil pogled. Niti fobije niso uspele preprečiti te pofukane strasti, ne to, da se bo umivalnik zrušil, ne to, da bom dobila poleg njegovih nohtov koščke ogledala v hrbet, niti on ni skrbel, kot ponavadi moji jebači počnejo, da bi naju kdo zasačil.
Končala sva skoraj skupaj. Brez hlinjena, brez balasta, brez obveznosti. Hotel mi je povedati svoje ime, vsaj mislim da, pa sem mu položila kazalec na fukiš ustnice in mu rekla, da ne rabi tega delat. Da ne rabim ničesar vedet o njemu, ne rabim ničesar od njega, on pa tudi ne od mene. Jutrišnjega dne ni bilo. Uro zatem, ko dobesedno sfukana ležim v postelji, ga še vedno ni. You are there and I’m here, that’s it. Ne želim, nočem, ne rabim. Ne rabiš.
Čeprav vem, da bo vztrajal. Da me bo iskal. To vsi moji počnejo. Po takih večerih…
Avatar in čik v gobcu. Verjemi, da se ne rabiš trudit z mano.
Glava se bistri, stvari se čistijo. Pomlad mi z močjo mošusa prodira v nosnice. Vidim stvari, vidim tisto lepoto lepotasto, pa četudi gre za take malenkosti, kot je opazovanje tiste Velike prasičke, ki osvetljuje nočno nebo, ko se izgubljaš po ulicah vedno bolj prebujajočega se mesta in džankijesko vlečeš čik za čikom, prasičke, ki se zaveda, da te ima bolj kot najkarizmatičnejša lepotica v svojih krempljih,1 spoznavanje imenitnih ljudi, ko se vprašaš pismo, a take punce še obstajajo?!, ne vem, plakat za baletno predstavo Romeo$Julija, želje krasnih ljudi, ki jih občuduješ in maš rad, da se jim pridružiš na piru, kupovanje mesa v sosedovi mesnici, kuhanje kosila za Boginjo in Moja Srca… Polnim se. Diham. Rada se imam.
Mogoče so k vsemu temu prispevala vsa moja pravljična bitja in bitja, ki pravljična šele postajajo z vedno bolj enotnim si mnenjem, da je treba Irenca spizdit stran in pliiiiiis mej se rada in se ne ubadaj s tistimi, ki te niso vredni. Toliko besed, ki so pripihale z vseh vetrov očitno zna vplivati. Povoje sem, sicer v bolečinah, odvila, kri na njih je strjena. In da, prav je bilo, da sem se še enkrat opekla, saj sem tudi konec koncev vedela že zdavnaj, da se bom. Ljudje se pač ne spreminjajo. In rabim nežnost, ne v seksualnem smislu, ampak rabim, da me nekdo vabi na večerje, me poboža po laseh in mi da vedeti, da je dobro vztrajati in preživeti zimo, ker sem spomladanski otrok in šele takrat zaživim. Rabim take Prijatelje, ki tako prekleto vedo čisto vse, ki poznajo moje najmanjše kretnje, ton glasu, poglede in res Vas je lepo imeti. Moji ljubi gentlemani, ki tako dobro znate razvajati, risati nasmehe in izvabljati iz mene najmilejšo feminilnost. Polnim se. Diham.
Spet ena dragocena izkušnja,2 spet razna priseganja, da me ne bo več noben pretental s sladkimi obljubami, da on pa tega ne dela, da on pa ni tak, pa čeprav bolj kot sem zahtevna in težje kot me je očarat, višjo stopnjo elegantnosti in fine prikritosti načina, kako me zjebati ima vsak naslednji tip. Isti kurac, le pakunga je vedno bolj dizajnerska. Kot je Shakespeare zapisal (mislim da v Juliju Cezarju) tisti, ki preveč mislijo, so nevarni (oziroma nekaj v tem stilu, ne spomnim se čisto 
).
Bepanthen in obliži blagodejno vplivajo na srce in počutje. Polnim se. O, ja.
Cover pesmi, ki so ga naredili Doorsi 40 let kasneje (in kasneje tudi Bowie), iz Brechtove operete s konca 1920-ih oziroma z začetka 1930-ih še nikoli ni bil prepevan, oziroma jst bolj brundam, tako resnično in doživeto
Well, show me the way To the next whiskey bar Oh, don’t ask why Oh, don’t ask why Show me the way To the next whiskey bar Oh, don’t ask why Oh, don’t ask why
For if we don’t find The next whiskey bar I tell you we must die I tell you we must die I tell you, I tell you I tell you we must die
Oh, moon of Alabama We now must say goodbye We’ve lost our good old mama And must have whiskey, oh, you now why
Oh, moon of Alabama We now must say goodbye We’ve lost our good old mama And must have whiskey, oh, you now why
Well, show me the way To the next little girl Oh, don’t ask why Oh, don’t ask why
Show me the way To the next little girl Oh, don’t ask why Oh, don’t ask why
For if we don’t find The next little girl I tell you we must die I tell you we must die I tell you, I tell you I tell you we must die
Oh, moon of Alabama We now must say goodbye We’ve lost our good old mama And must have whiskey, oh, you now why
Đizs…((nazaj))…kot če te zjutaj zbudi nekaj trdega med stegni…
…in potem lastnika te trdote v polsnu usekaš na gobec, ker ti pač ne paše, da te kdo budi…
… kot, da se zjutraj v topli, mehki postelji obrneš na levo (čudne stvari so vedno malo leve, tiste normalne, prave so desne=right) in zagledaš nekega zabuhlega in celega zalimanega škrata, ki v istem trenutku odpre oči in ti podari prvi lupček v dnevu, ki je zaradi objestranskega gnjusnega smrada iz kadilskih gobcev, nekaj najbolj srčkanega, prijetnega in sladkega.
…kot da sediš na eni ultra seksi (ampak res, hard core seksi) žemljičasti ritki zgoraj brez in s sokoljim očesom iščeš, če je kje kakšen mozolj na hrbtu tvojega ljubega samčka in ga z vsemi desetimi mačjimi kremplji napadaš in mrcvariš on pa mrtvo-hladno spi. Lahko me vse feministke sveta pošljete na grmado, ampak resnično, moški so se razvili v normalne ljudi (sicer v une “bolj ta počasne” ampak ajde), ženske smo pa še vedno bližje opicam.
…kot, da te čaka zjutraj juice iz sveže iztisnjenih pomaranč in črno črnasta kava s tremi žlicami cukra. Ajde tudi z dvemi se da preživeti, če matematika nekomu ne štima najbolje.
…kot zbujati nekoga pol metra pod njegovim vratom. Pa čeprav je včasih zaradi presenečenja njegov prvi hiter gib s telesom, tako nevaren, da skorajda postaneš zaradi prvega refleksnega odziva lastnega gobca zobna Lorena Bobbit.
…kot umivanje zob skupaj v kopalnici. In trapasto flackanje s ščetko po frisu miškolina, ki preraste v vsesplošni rezgetajoči zobna pasta fajt. Če si radikalec, lahko začneš tudi pljuvati zobno pasto, ki jo že imaš v ustih.
…kot seks. Zjutraj, pred in med zajtrkom, pred kosilom, med pripravljanjem kosila (hot pants naredijo pač svoje), po kavi in sprehodu po kosilu (The way to a man’s heart is through his stomach. Aja pa kakšnih ten inches nižje se tudi da.), med delovno pavzo, ob večernem filmu, na poti z večernega drinka, tik pred spanjem. Med spanjem. Aja, pa če koga od naju zamika še kaj vmes, še takrat. Množimo in plodimo se velikonočniindnevni zajci blesavi!
…kot prepiranje zaradi brezveznosti. In zbujanja ponoči, ker ti ne da miru še ena študija/bukva/zapis/karkoli s čimer bi mu lahko dokazal, da nima prav in da si ti brus allmighty.
…kot pogovor na messengerju, kljub temu da je med obemi kompjutri le ena stena. In ko se ti pač ne ljubi, napisat neke dolge povedi, se pač zadereš iz kuhinje to kar si mislil povedati.
…kot šlatanje pod mizo v lokalu in temu sledeče osnovnošolsko hihitanje.
…kot njegovo mmmm-anje in uuuu-janje in maaa-anje, ko skuhaš nekaj dobrega. In poje tri polne krožnike dobrot.
…kot to, da se med hojo že čisto podzavestno gentlemansko umakne na notranjo stran (torej proti cesti ) pločnika.
…kot da te tako čisto mimogrede v trgovini ali med hojo prime nežno za roko. In ga potem strese elektrika.
…kot…
Kot je dejal Bentley v American Beauty: ” Video’s a poor excuse, I know. But it helps me remember… and I need to remember… Sometimes there’s so much beauty in the world I feel like I can’t take it, like my heart’s going to cave in.”
Vsa prava lepota se skriva tukaj:
Angela Hayes: Yeah? Well, at least I’m not ugly! Ricky Fitts: Yes, you are. And you’re boring, and you’re totally ordinary, and you know it.
Ker ni pri nama nič čisto nič konvencionalnega, ti želim nekonvencionalno dan prepozno happy valentine!
Pa…eh sej veš…nisi mi zoprn.
Današnji dan1 je potekal v znamenju motnih in še bolj navzgor zavihanih mačjih oči, labilne hoje, litrov cedevite, bolečih meč in jošk, lekadolov, čustvene labilnosti, napihnjenega trebuha in konstantnega občutka slabosti, retardiranih izjav in nesposobnosti artikulacije, kislih kumaric in marcipana2, fukotožnosti oziroma THE libida in posrane (dobesedno) kuhinje ter uničenih svinčnikov, barv in še nekaj drugih stvari, ki jih je zaznamoval moj pes tekom svojega nočnega protesta, v jezi in užaljenosti, ker grem jst ven, on pa ne. Seveda bi razen slednjega, bilo veliko bolje, če ne bi pila laškega in ga poplaknila z milijontimi dvojnimi Jim Beami. V novem letu ne bom več mešala pijač.
Ampak se ne počutim samo zaradi tega mačje. Pretty much enake misli si delim z mačkonom s fotke. Yes, I have butterflies in my stomach. Again. And again and again…
Hkrati bi predla, se z dvignjeno ritjo šulila okrog svojega lastnika in se pustila božati. Ja, pest si tlačim v usta in zamolklo tulim, ker me bo razneslo od hormonov. Yes I am horny. (Ali bondovsko) Very Horny. Perverzije, ki se trenutno odvijajo v vseh scenarijih v moji glavi, zvenijo tako resnično in umazano, da lahko zlahka rečem “Anais šta? Anais čega?”…
In nenazadnje, včeraj sem hengala in popivala s takimi beyond osupljivimi težkokategornimi in cukrastimi mački in mačkami, da bilo resnično čudno, če se danes rezultati večera ne bi održali tako mačje. In mačkasto. Make me meow!3
Še song za lahko noč: The Walkabouts in komad The light will stay on. Mačja, pardon mačkasta, poteza večera pa je, da sem samo komad pripopala gor in nič napisala ne o izvajalcu ne o komadu, ker enostavno nisem sposobna. Bom ob prvi priložnosti. Lahko noč.
Mijau!
Zadnjo sem zaužila zjutraj. Z optimistično mislijo na večer. Neko drugo stvar pa bi prvo v letu zaužila zdej, če bi jo imela na ogledalcu pred seboj. Pa ne kupujemo. Zaradi podražitev, kao. Pasalo bi jih nekaj njih. Takoj zatem pa sedem ur tantričnih domačih nalog. Uf, še pred vsem tem pa bi jedla čevape. Eno veliko porcijo čevapov in en glaž ajvarja. In kisle kumarice. Pol pa ja, po malem umirati. Glede na razmetavanje, perverznost, cmerenje in željo po dotični hrani ali imam samo godzillski PMS al pa sem noseča. Slednje namreč že dva dni sanjam. Čeprav, sanjala sem istočasno tudi, da sem sodelovala v nagradni igri (nagrada je bla, da si loh prelaufal 8000 stopnic, da si na daleč vidu papeža), ki se je odvijala na plaži, pri kateri se je folk posedel v avtobus, ki so ga po neki skakalnici na tirih izstrelili v morje in tisti, ki je prvi priplaval na obalo je zmagal. Jst sem zmagala. Ostale verjetno še iščejo. Tako da, that is my pregnancy test – I’m not pregnant, I’m just a sicko.
Ker pa danes ne bom imela ničesar na ogledalcu, ravno tako me ne bo noben nategnil nocoj, čevapov tudi ne dostavljajo več, kumaric nimam doma, mi ostane zgolj moj avatar. Da. The woman with the plan.
Spet en komad zame. Opiše moje trenutno razpoloženje. Drugače pa fenofakinjebenomenalen komad.
(Lahko) Noč.
Moj Freddie…
Crazy little thing called Love…
Don’t stop me now…
Zadnja naročila