Omnia mea mecum porto.

Včasih, samo včasih, me prime, da bi šla na vrh sveta in se drla neko ime!!!

Rada bi dala vso energijo ven. Ampak (za spremembo) ne skozi pathos, ne skozi tanathos. Muzo, ki je privihrala v moj lajf, čutim zgolj preko erosa. Tako evforična, tako polna idej in ambicij ter ciljev nisem bila še nikoli. Postavljala bi spomenike, slikala tisoče slik, pisala pesmi, zgodbe, fotografirala samo njega. In vem, da bi lahko bili sami opusi, če bi želela. On. Največji v vesolju, ne, večji od vesolja, on, ki maje tla pod nogami. Če bi le zares obstajal…

Ni ostalo več veliko časa. Moram izčrpati to energijo. Itak bo vsega, kot bi mignil, kmalu konec.

Masturbacija in kreacija sta moji odrešitvi.

Seth me free!!!

P.s.: Spet zelo pijan post ob 04:10 zjutraj. Direkt iz Orta. Že cel čas mislim nanj.

3 komentarji

…prejšnjega zapisa: glava ne uboga pol kurca nič. Strast je prevelika in mislim, da se je srce začelo vmešavati. Vem, da ne smem, vem, da ne morem, vem, da nimam kaj iskati tam. Pa vendar me vleče. Še nikoli se nisem tako močno brzdala glede katerekoli stvari. Koliko smem? Koliko ne smem? Čakam samo tvoj odgovor, tvoj odziv…

Te hočem. Te nočem. O ja, te hočem. O shit, te nočem. Ali pač…

Blog je moj rešitelj, tukaj lahko napišem vse, tukaj puščam odtise in mogoče nekoč spomine. Ničesar drugega ne smem, ne morem. Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Nič ni dovoljeno, vse je resnično.

Ni le fuk, je le fak.

¹

P.s.: (21.8.08. op.) Še vedno ne najdem tega komada, ki ga iščem. Ta bi tudi enako dobro pasal:

1. Zunaj tako prijetno pada dež, da bi se najraje šla naga sprehajat po ulicah (če bi le živela kje drugje, kjer te ne vsake dva metra nekdo pozna ali pa je že slišal nekaj o tebi), namesto tega verižno kadim čike na postelji, mijaukam in pretegujem svoje tačke ter se ne morem spomniti naslova komada, ki bi ga rada dala zraven v ta post. Slaven bi zihr vedu, sam on spi zdejle. A veš un komad k je tak počasen, bluesy in gre nekak tko:” Cause you look like rain… You look like rain, you look like rain, you look like rain…” Dej no, Slavene bre, pomagaj mi! ((nazaj))

4 komentarji

Ah in oh! Če bi po Paveseovo rekla, da gre za lepo poletje, bi se zlagala. Ker, prvič, ne poznam nobenega s sifilisom, in drugič ker je poletje krasno.¹ Skoraj vsak večer, ah kaj lažem - vsako noč, se ob najbolj nemogočih urah spontano znajde cela družba mojih najboljših prijateljev (beri Moja Srca) pri meni z več alkohola v rokah kot krvi v glavah. In pivčkamo in čikcamo in debatkamo vsaj dokler ne odprejo tanartabl socialistične in prijazne trgovine Sandi pod mojim stanovanjem, da lahko kupimo čike. Drugega nam v lajfu ne manjka. Tako zelo se imamo radi. Tako iskreno, tako čisto, ni skrivnosti, ki si je ne bi mogli povedati, ni zadrege, ni obsojanj, ni sramu. Čista ljubezen. Prijateljstvo za vse čase. Pika stop. Ne dam.

Furamo razvrat, tulimo v mesec in buljimo v zvezde ter štejemo utrinke in se kregamo z zadnje cajte najbolj simpatičnim fotrom, ter že po defaultu hipijevsko mamo, kdo jih je več videl, kdo se laže, da jih je videl in kdo slepari pri štetju, midva s fotrom se pa po zelenem šestorčku tako dereva, da nam je sosedova mularija že fouš, ker imamo večji žur pred bajto kot oni. Fotr se brez dlake na jeziku zelo slikovito pizdi na purgerje, ki se pizdijo čez našega psa in mu prepovedujejo plavanje v morju, ter jih pošilja v reproduktivne organe njihovih prednikov in se dere po plaži psu, naj nauči plavati debele, stare in tečne italijanske purgerske gospe z rokavčki, plavutkami in šlaufkom okrog pasu², ki se očitno imajo za plavalke, pa to niso. Jaz se pizdim na mamo, ker razvaja psa, bolj kot je mene, brata in sestro, saj gospodu Psu niso dovolj trije žaklji jebeno dragih igrač, ampak mu je treba dati še eno izmed petih mojih najljubših iz otroštva. Da jo razcefra na prafaktorje. Vsi se pizdimo in pizdimo se že toliko, da se imamo radi. Kakšni primorci bi pa bili, če se ne bi drli en čez drugega?

Ker se je moj fotr pizdil, ker je v dveh urah videl samo dva utrinka, mama pa sedem, sta se oba pobrala spat in pes za njima, jst pa zvlekla ležalnik na grič za hišo, na čudovito jaso, s še čudovitejšim pogledom v nebo polno zvezd in manj utrinki kot v moji že malo pijani glavi. Pogled na telefon je bil še vedno lepši kot vsako avgustovsko nočno nebo. Masturbirala sem do pol štirih zjutraj. Dvakrat mi je prišlo. Ta drugič je bilo res odpusti-jim-saj-ne-vedo-kaj-delajo jebeno dobro in zjutraj resnično nisem čutila potrebe po tem, da bi staršem razlagala, kaj je tisti moker flek na ležalniku.³ Sem pa še vedno imela potrebo po nečem drugem, le da je bila nasprotno od pričakovanj, še trikrat večja, kot dan pred tem. Hemingway bi rekel, zemlja se je dvakrat zatresla, jst bi ga pa ob tem zgolj na gobec usekala in se šla pošteno nakresat s prepovedanim ljubimcem iz omare, ki po profesiji rajca, po duši pa mehča kolena in, ave imperator, okupira moje že tako kaotične misli. Lepo sem bila definirana - vse imam po reglcih, le sama sem utelešenje kaosa.

Vmes smo še včeraj praznovali fotrov rojstni dan in se ga spet zverinsko nažrli in napili. Misli o bulimiji so mi prebudile moje drage tete, ki ti silijo hrano v vsako telesno odprtino in te na koncu do onemoglosti nažrejo, vmes pa te še vsi strici brutalno napijejo, ker vino in piri pač ne smejo ostati. Ste dobili približen vtis o moji kot-zajcev-nas-je-družini? Bi jo radi spoznali? Emmmm, aha, se mi je zdelo, da ne.

Na mladiče, ki so julija skakali po glavi, smo pozabili, še posebej, ker te v opravičilo povabijo na zmenek in ga skenslajo tako, da ga pozabijo skenslati. Mali moj ljubček, ne bo šlo tako. Takim gospodičnam kot sem jaz, se tega ne dela, zlahka in izurjeno te namreč lahko poteptam z visokimi petami, dvignjeno glavo, s čikom v desnici in fakičem na levici.

Glava je težka, telo drhteče, srce pa bije zmedeno aritmično. Morala me jebe in resno bi bil že čas, da se naučim poslušati glavo in odjebati srce. Čustva in čute. Igra z meduzami še nikoli ni prinesla drugega kot opeklin. Kazen mora biti, pravijo. Kakšna bo tokrat?

Pišisatelji, prepesniki, glalalasbeniki in zrežiserji bi me zlahka uporabili v svojih zgodbah in godbah. Le da vsebine ne morejo najti na tem blogu, ampak le na pivu z menoj. V mojih, cigansko črnih, očeh.

S fotrom sva šla danes oba k okulistu (in potem malo zapravljat ter na eno pivo, hihi) in ugotovila, da imava enako fuknjene oči. Okulist je njemu dosodil rumeni karton, ker je pač že starina, meni pa rdeči karton, ker sem še lepa, mlada, godna. Zato od jutri dalje nosim vsaj dve leti stalno očala. Vsaj trije moji best frendi pa v kot in drkat name.

1. Človeka čisto zamori, ko ugotovi, da je Pavesea omenjal v zapisih tudi Iztok Gartner.((nazaj))
2. Resno potrebujete še dodatnega gumijastega?((nazaj))
3. Še posebej, če prideš le za dva dni na mesec na obisk.((nazaj))

10 komentarjev

Predzadnji odstavek tega zapisa - vzamem nazaj.

17 komentarjev

Charlie Kaufman: There was this time in high school. I was watching you out the library window. You were talking to Sarah Marsh. ¹
Donald Kaufman: Oh, God. I was so in love with her.
Charlie Kaufman: I know. And you were flirting with her. And she was being really sweet to you.
Donald Kaufman: I remember that.
Charlie Kaufman: Then, when you walked away, she started making fun of you with Kim Canetti. And it was like they were laughing at me. You didn’t know at all. You seemed so happy.
Donald Kaufman: I knew. I heard them.
Charlie Kaufman: How come you looked so happy?
Donald Kaufman: I loved Sarah, Charles. It was mine, that love. I owned it. Even Sarah didn’t have the right to take it away. I can love whoever I want.
Charlie Kaufman: But she thought you were pathetic.
Donald Kaufman: That was her business, not mine. You are what you love, not what loves you. That’s what I decided a long time ago.
Donald Kaufman: Whats up?
Charlie Kaufman: Thank you.
Donald Kaufman: For what?

Ljubav je lepa, dok se ćeka…

1. Spike Jonze: Adaptation (2002). ((nazaj))

5 komentarjev

Men se meša. Sam tok da veste.¹

1. Danes sem fasala en mičken živčen zlom (zaradi dela in ker bi moj dan moral imeti 72 ur pa jih, no shit Sherlock, nima) in se začela histerično jokat in dret, ker se mi je, spet mičken, utrgalo. Za sprostitev pa imam potem še dežurnega mešalca glave in mehčalca kolen, wannabe dežurni mešalci so hvalabogu trenutno na stand by, zato pa mojih par ljubih zalezovalcev ne počiva. Life sux.((nazaj))

9 komentarjev

Še dobro, da imam svojega bodočega moža že izbranega. Da mi ni treba skrbeti še za to.¹ Lepi otroci bodo.

1. Samo še obvestiti ga moram o tem.((nazaj))

6 komentarjev

Upanje umre vedno zadnje.

In vse kar lahko dam je upanje… Ena iskrica v očeh, ki se tu pa tam zasveti nad belo paleto, ki na ven deluje kot bi še vedno bila mlečnozoba, lahko zelo hitro podari preveč upanja. Sem opazila. Da. Nevede trošim naokrog poljube, streljam puščice, čaram in spuščam uroke nad tiste, ki jim kuštram lase. Ali pa jim le-te delam sive. Oziroma jim kuštram sive lase. Kakorkoli pač.

Ljudje kričijo name in se prijemajo za glavo, ko mi hočejo dopovedati, da naj se otresem ratia, da sem jebena samaritanka in da preveč poslušam glavo. Jaz pa samo zmigujem z njo, tlačim potne roke v žepe, na široko odpiram cigansko temne oči in se dejansko počutim kot da bi ušla iz risanke,¹ kot da ne spadam sem, kot da ne govorim istega jezika, predvsem pa kot da ne živim v istih dimenzijah kot vsi ostali. Preklinjam čez deficit plemenitosti in se sprašujem, kje so vsi ljudje, katerih žile bi bile kot moje, tako starinske, kot bi jih na meter v antikvariatih kupil. Ne verjamem, da je vaš svet lepši, niti ne verjamem, da je bolj načelen kot je moj, sploh pa ne, da je tako dišeč. Moje duše ne strežem naokrog kot Saloma Johanaanovo glavo na pladnju in je niti ne bom zaradi mokrih sanj svoje pizde. Če je to za vas dovolj dober argument, da se podate na tržnico prodajati svoja načela in vizije sveta, voila. Jst služim zlatnike na drugačne načine.

Če se vrnem k iskricam v očeh - je ena res dovolj, da zaneti požar? Ne razumem niti tega, kako se iskrica sploh prebije do učk skozi školjkasto lupino, čez vse oklepe in bojne oprave, ki sem si jih nadela ter se zraven ne utopi v slani tekočini s katero je do vrha napolnjeno telo. Hudo mi je, ko odrivam in včasih nehote kot črna vdova poteptam vse okrog sebe - am, bam, pet podgan - ti greš ven! Ljubi, ne ljubi, ljubi - ne ljubi! Enostavno ne zaupam več nikomur, vsa sem plašna in sto izgovorov imam pripravljenih zakaj pač ne morem “zaplavati”.² Ne, res ne morem ponuditi ničesar, razen upanja. Verjetno še dolgo ne bom. Čakre so preveč zamašene, glava prepolna in vse balastno breme ljubezenske zgodovine mi sega že konkretno čez ramena. Srce je oledenelo in nič ne kaže, da mi ga bo letos to aprilsko poletje odtalilo.

Face to face
my lovely foe
Mouth to mouth
raining heaven’s blows
Hand on heart
tic tac toe
Under the stars
naked as we flow
Cheek to cheek
the bitter sweet
Commit your crime in your deadly time

Commit your crime in your deadly time
It’s too divine
I want to bend
I want this bliss but something says I must resist

Another life
another time
We’re Siamese twins writhing intertwined
Face to face
no telling lies
The masks they slide to reveal a new disguise

You never can win
it’s the state I’m in
This danger thrills and my conflict kills
They say follow your heart
follow it through
But how can you
when you’re split in two?

And you’ll never know
You’ll never know

One more kiss
before we die
Face to face
and dream of flying
Who are you?
who am I?
Wind in wings
two angels falling
To die like this
with a last kiss
It’s falsehood’s flame
it’s a crying shame
Face to face
the passions breathe
I hate to stay but then I hate to leave

And you’ll never know
You’ll never know . . .

Stric Pencelj je zihr ponosen name…

1. Tako sem namreč že večkrat bila označena, op.a.((nazaj))
2. Morala se viša premosorazmerno z ohlajevanjem in oddaljevanjem od “tega” sveta ter posledičnim objektiviziranjem…((nazaj))

10 komentarjev

…je izjavil 10 dni nazaj prijatelj iz Srbije. Pod vplivom parih jim beamov sem mu še nekaj oporekala in filozofirala, on pa mi je samo parkrat ponovil ta stavek. Sicer se mi je zdel stavek blazno lušen ampak nisem ga pa čutla. Komaj danes so me te besede zadele, tko dirita v srce. In ja, štekam. Čutim.

Rada bi se ovila s tvojim telesom in se okitila s tvojimi poljubi po ramenih, vratu, lopaticah… hrbtenici… bokih… in nazaj…okrog popka… po bradavičkah… ugriz v vrat, polizan rob obraza in uho… in čuten poljub na usta. Rada bi se spojila s teboj, ti brazdala z nohti tvoj hrbet, za katerega se še nisem odločila ali je mišičast ali koščen. Z eno roko bi ti potovala skozi mediteransko temne lase, z drugo bi te močno tiščala k sebi za ramo. Rada bi te vohala. Tko, zlo na blizu. Rada bi čutila tvojo sapo na mojih sencah, drhtenje tvojih ustnic na mojem licu, tvoje šepetanje in vse tihe nasmeške, ko se ti vidita tista dva hecna vampirska zoba.

Hočem, da vidiš v mojih očeh, da bi te pojedla… Zlooo počasi…

Noge bi ovijala okrog tvojih meč in imela dolge lase ovite okrog tvojega zapestja ter svoj jezik okupirala s tvojo, meni rajcajočo, spodnjo ustnico. V ozadju bi špilali Gossipi, ki bi se nadaljevali s poslušanjem obema dobro znanih prstov na španskih kitarah. Odprta okna bi koristila s svežino zraka šele proti jutru, ko bi že ležal na meni, napol pokrit z belo rjuho in s prsti drsečimi po mojih rokah in ramenih, medtem ko bi ti jaz božala po laseh in ti poljubljala čelo…

Tako malo je potrebno, da si nekoga tako zelo želim? Ali pa ima to resno zvezo s tem, da “Ljubav je lepa dok se čeka”? “I have a feeeeelling!!!” Da ja??????

Mora biti poletje. Mora. Pomlad čisto preveč zrajca vse skup.

P.S.: Post se ne navezuje na avtorja naslovnega stavka.

P.S.S.: Te moje rumene boksarce so zakon. Pizda, mam hudo rit.

8 komentarjev

Rada bi si marsikaterega človeka sprala z obraza in neprizadeto gledala kako v vrtincu odplesuje iz mojega življenja naravnost v odtok. Rada bi umila telo vseh dotikov, nočem več slišati glasov, prebrati besed ali vonjati vonjev, ki so nekoč bili Dišave. Iritirajo me, silijo me namreč v najbolj iritirajočo mirnost. Nočem dotikov, nočem butastih konkvistadorjev, marionet okitenih v tuje perje, nočem mehkih stiskov rok, objemov in poljubov, ki so sami sebi namen. Fuck off. Iskrenost, Pristnost, Plemenitost. To iščem.

Na drugi strani imam pa pravljična bitja. Rada bi vse ljudi, ki so se zvrtinčili, še preden so me spoznali posrkala vase. Globoko vase. Pa vem, da jih nikoli ne bom, niti jih nočem, niti se zato ne bom trudila. Morala je previsoka, izkušnje gorgonzolasto plemenite, jst pa postajam stara. Wild Childa smo dali pančkat, dovoljujem pa možnost, da v sanjah postane dokončno Trnuljčica.
Želja ni dovolj velika, niti ne more biti, ukvarja se namreč z brušenjem bisera. Mi pa zasedajo take misli velik del možganskega procesorja. O ja, to pa. Tisti del, ki je zadolžen za vsakodnevno uporabo prstkov pod tušem. Dolgih nohtov nimam z razlogom.

In spet: danes imam kratek banalen pogovor s človekom, ki mi samo dokazuje, da se ljudje ne spreminjajo. Sploh pa ne za druge, ne zato, ker bi jim ti nekaj pomenili; in potem oni dan poslušam bejbe, ki same sebe hvalijo pred drugimi in se stavijo v oblake pred “kolegicami” s takimi stvarmi, da le okrepim s črnilom kljukico iz prakse ob teoriji, ki je nastala že dobrih 15 let nazaj; in poslušam klapico mulcev na piru, ki ne da ne vidijo gozda, ampak kot S.Wonder bulijo v eno pofukano drevo. Pa ga spet - ne vidijo. V nič ne verjamem, v nič ne verujem, veliko preziram, malo ljubim. Ampak tisto kar ljubim, ljubim hard core.

Nedeljski gosti, verjetno so prenažrti praznikov, lulajoči oblaki mi visijo nad glavo in mi hočejo sporočiti, da naj ostanem doma. Pa tako rada bi se družila, poslušala fino muziko, se menčkala srčne debate in kadila čik za čikom. Rada bi bila z nekom to kar sem, se izlivala, se prelivala, ga vlivala, ne odhajala resignirano v boju z neumnimi v odtok. Površno perfekcionistična, ljubko nergava, pičkursko inteligentna, pravilno zmotna, kašljajoč smejoča. Hedonističen maničen depresivc.

Vlaga zunaj mi diši za znoret. Nočem biti retardirano teatralna - ampak res bi se šla zdej z nekom (ma ne tečt, da bomo čim manj mokri) ven sprehajat, pit pir iz piksne in se menčkat dokler se ne naveličamo. Brez dežnikov, brez ličil, po sredi ulic. Posušimo si lahko lase in obleke pri meni. Tako rajcajočega deževja ni bilo že nekaj cajta. Gre kdo z mano? Ma kdo velikonočna jajca?

Moj najljubši velikonočni zajec.

18 komentarjev