Dve stvari mam za povedat. Šla sem za eno leto okol sveta. Ja. Zasvoji. Grem še.
Moj blog in moje pisanje je za en kurac. Tko, pa sem povedala. K prebereš za nazaj in si rečeš, ja, fajn bi blo, da si najdeš kakšen drug hobi, anede, ker pisat pa res ne znaš. Grow fucking up.
Sam povem.
No, toliko o mojem opravičilu za vse dogodke/besede/reakcije/obnašanje/fiil-the-gap vsem, ki sem jih včeraj na Bložiču na novo spoznala. Stari mački so pač navajeni že vsega hudega. Za tiste, ki jih včer nisem spoznala: lepo, da ste pršli, mogoče se vidmo (spet) naslednje leto, mogoče ne. Zlo verjetno pa je, da se itak ne bomo zaštekali, ker pač vsi mi pa valda ne morte bit všeč, žalibog. Ja kaj zdej, sej sem že zgor napisala, da sem zlo grozna oseba. Če bi mi dišali, bi vas že zavohala. Jst na primer Ponpetu ne dišim ane. 
Jebi ga, takle mamo. Kakorkoli, če ste pa včer opazili osebo, ki je ustrezala vsem zgornjim točkam, potem sem najverjetneje bila jst. Torej veste kdo sem in ko me vidite naslednjič, me pocukajte za rokav al pa lase (zakaj mi to zveni spet zlo kinky? Hm.). Za dvojnega Jim Beama s tremi kockami ledu sem zmer. 
P.S.: Žurka je bla fina. Ful. Nekaj lepih, fajnih in platinastih ljudi sem pogrešala, sam me je potolažlo dost fajnih parov jošk v prostoru. Davida bom jst poročila, ker je najbolj fukiš dečko daleč naokrog. Če se pa kdaj premisliš srce…sej veš…noge dam tebi narazen kadarkoli. DJ Željc, jst te mam rada in vem, da globoko v sebi tudi ti čutiš ljubezen do mene, kar priznej si. Namreč, hvala za Roadhouse blues, pa vse Doorse včer. Long live rock’n'roll!
Pa tako sem se veselila izvolitve nove vlade, glede na prejšnji trop pritegnjencev. Mrš!
http://www.vimeo.com/2365606Eden izmed serije (producent Leonardo Di Caprio) meni zelo všečnih filmčkov na temo torkovih volitev, ki poziva k intenzivni mobilizaciji volivcev. Nekaj takega1 so se tudi naši šli… pa jim je, hvalabudi, na koncu ratalo. Upam, da bom v torek zvečer tudi lahko rekla hvalabudi in šla, tako kot zadnjič, s prijatelji proslavljat v Cheja.
Jack Dawson forever!
Not! 
The Residents bodo po petih letih spet začeli tourat po Evropi, nam najbližje bodo v Linzu in v Beogradu. V Linzu bodo v eni mali dvoranici 21. novembra, karte so 28,23 evra, kar je dost poceni. Srbi pa me s svojo jebi-vetrovnostjo že rahlo živčijo. Koncert je napovedan za 18. novembra, na uradni strani Residentsov piše, da bo špil v Domu Omladine, a po prebiranju srbskih medijev ugotovim, da oni sami še vedno ne vedo kje bo koncert, niti koliko stanejo vstopnice.
Jst bi fuuuuul šla, veliko raje sicer v Beograd kot v Linz, ampak…eh, v bistvu mi je vseeno. Sam z vlakom se mi nekako ne da cjazit 10 ur, s svojim avtom pa tudi ne bi peljala, ker me itak vsi kurcajo, da grozno ne varno vozim že tukej. Torej, anybody? Gre kdo z mano, koga zanima?
Zdi se mi vredno objave. Pa čeprav sama ne premorem toliko jajc, da bi video do konca pogledala1 in čeprav sem bila označena za morbidneža zadnje čase.
No, I’m not one of the treehuggers.
Upam, da ne boste ob koncu videa le vzdihnili “boooogi” in že čez 10 minut pozabili kaj ste videli. Da, nekatere živali jemo, ker smo na vrhu prehranjevalne verige. Nekatere živali bi tudi nas jedle, da. Nobena izmed njih pa nas ne bi ubila zato, da bi iz objestnosti v naprednem, tehnološko razvitem 21. stoletju nosila naše krzno ali usnje.
Go, do something!
P.S.: Itak so res grdi. 
Ohohoho! Kako smo predvidljivi! Samo odmaknem kremplje z vratu in jih perverzno preselim na drug testosteronski naslov, četudi le za kratek in norčav čas, pa se že počutijo uboščki nekam zapostavljeni in zganjajo cirkus ter se postavljajo na trepalnice. Buahaha, v jok in na drevo. In začnejo pisati in začnejo klicati in jokati in stokati, čivkati in mijaukati, če-jati in bi-jati, in bi me držali pod roko ter me razkazovali in mi razkazovali vsa čudesa (zeh.). Peljali bi me na kosila in večerje in pozne večerne drinke, upajoč, da bi me opili do te mere, da bi hlačke postale mokre in voljne, da se kar same slečejo in misleč, da sem tipična babnica, ki po burni noči zapriseže svoje misli in srce zgolj, ah in oh, njemu. Emmmm… ne. Nisem ledeno hladna prasica, ampak zaljubim se pa ne v vsakega, ki mimo pride. Zatrapam, to ja, ampak to ne pomeni prav veliko. Tako da, ti, ti, ti, ti in ti, čisto nič se vam ego ne bo dvignil, če me boste položili, prej se bo še malček speštal in jaz si bom prižgala čik in si rekla fino, vsaj baterije na vibratorju se ne bodo še tko hitro znucale.
Res, take pobeblanosti, kot se letos od spomladi dalje dogaja, še nisem doživela. In zdej se jepte, ker je zunaj zadnje dni slabo vreme in se mi ne da čisto ničesar drugega kot spati, študirati prepovedane in brati pohujšljive zadeve ter se učiti ruskih kletvic. In milo rečeno, za celo nogometno ekipo bi-pa-ne-bi-kaj-pa-če-in-ko-mi-bo-jev, preprosto eto mnye do huya.
Danes snemamo na Vesti že sedmo glasbeno oddajo Prazna stran. Ogledali si jo boste lahko ta petek.
To ni katerakoli stran. To je stran. Prazna stran.
Čist sem živčna, mravljinci so okupirali celo moje telo, v grlu imam kepo, roke potne in restless-feet sindrom. Danes bo odličen dan! THE tridnevje se začenja… Jutri imam rojstni dan, ampak ga častim že dan predtem in še dan potem, ker sem pač mali obsedenec z edinim, čisto mojim praznikom v letu. Mami hvala!
Kratko črno kafečke, trije marlboro rdeči 100s in mjuziiiiiiiiik dirita v žilo. Pa še v nos. In v usta. Aaaaaaa!!!
In jst sem čisto zares zaljubljena v Johna. Masterplan je še vedno v igri… 
Zvečer pa shagga jagga! Jeeeee!
Imenitna britanska zasedba Chris Jagger’s Atcha bo zasedla oder ljubljanske cvetličarne Mediapark v četrtek, 24, aprila in glasbene sladokusce razvajala z dovršeno odigranim rock-bluesom ter karizmatičnim in močnim vokalom Chrisa Jaggerja, brata slavnejšega Micka Jaggerja. Kot gost večera se bo predstavila slovenska blues skupina Mojo Hand.
V predprodaji so vstopnice 28, na dan koncerta pa kar 31 evrov. Se splača, ful!
V okviru letošnjega že iztekajočega Ortofesta se bodo 25. aprila po treh letih k nam vrnili indie-rockerji The Notwist. Nemška zasedba, ki nastopa pri nas v okviru evropske turneje, bo promovirala svoj nov album The Devil, You + Me, ki izide v prihodnjem mesecu.
V predprodaji so vstopnice 15 evrov.
Prav tako na odru Orto bara bo v četrtek, 1. maja zasijala novosadska skupina Šinobusi, ki se lahko pohvali, kot najmlajši blues band v Srbiji, z odličnimi avtorskimi komadi in energijo, s katero fantje z obilico smeha na odru okužijo slehernega poslušalca. Glasba ob kateri boki enostavno ne morejo mirovati. Iskreno priporočam!
Vstopnice so na dan koncerta 5 evrov.
Ta pomlad je prav fina, ultra fina. A vohaš? Ej, ful diši no! Mirna sem, diham, mogoče mi nekaj manjka, vsekakor to ni delo, stvari se delajo, stvari se dogajajo. Ni časa za razmišljat bedarije. Včeraj sva z našim Lukcom in njegovim škorcem končno posnela oddajo in je kar v redu. Čeprav ne dvomim v to, da bo še boljša, zdej se pač še malo lovimo tako s scenarijem kot s snemanjem in vsem ostalim. Pha, amaterja sva! Lukec in njegov škorec sta na kameri res simpatična. Pa tudi za njo, da ne bo pomote, dečko in njegov škorec sta ultrakul in pač nista BUDAli Naši tetki se na tem mestu še enkrat zahvaljujem za pravo forte primorsko kavo (moj fotr bi te zihr posvojil, če bi jo probal), predvsem pa za vse ostalo. *
Ta drugemu mojemu Lukcu pa smo v ponedeljek čisto zajebali biznis. Moral bi namreč snemati koncert nekega (vem, grozna sem, nimam pojma kdo so 
) metalskega banda v Ortu, pa smo khm khm… zamudili koncert. Ja vem, babe smo grozne – ene so zamudile, druge bi čikcale, tretje bi vinčkale. Za nas pretept vse po vrsti! Evo Lukec, nastavljam ti rit, you can slap me twice and call me a bitch (Slaven TM)
Stvar, ki je pa sigurno ne bom zamudila je jutrišnji koncert Majk v Cvetličarni. Čisto sem hektična (sori, res ne morem spomnit druge besede) ob tej misli in zgledam ko uni kužek, ki ga naviješ in pol popizdi in teče in piska in laja po celi bajti. Aaaaaa! Res, komaj čakam, lani sem jih dvakrat šla poslušat in sem bila čist paf, fantje ga tako jebeno dobro žgejo, da si lahko po koncertu samo pobiraš čeljust tam nekje izpod nog. Zokija mamo radi, Bare je pa itak moj idol! Na koncert grem sama, tako da če gre še kdo, je dobrodošel, da me pocuka za rokav in mi da dva šamarja. Al pa povabi na dvojnega Jim Beama. Kar vam je ljubše.
Evo, vrijeme, da se krene. Pičim na sestanek.
Bruham žolč, ogenj in tablete.1 Ljudem uspeva zdravje razfukavati brez kančka slabe vesti. Ne vem kako mi uspe pristati vedno znova v isti trgovini z lutkami in marionetami, pa čeprav jih ne rabim, ker se pač ne maram igrati z njimi. Nezanimive, puste, brezvezne so. Ne ločiš ene od druge. Nimajo srca in zatorej ti ga niti podarjajo ne nazaj, če se milostno igraš z njimi. Zato sem vedno imela raje fante. Še zdaj jih imam. Bore malo deklic mi dela družbo na kavah v primerjavi s fantki. Zategadelj v marcu odhajam. Nekam kjer je topleje, svetlejše, svobodnejše. Kjer se da dihati in kjer utripa srce. Kjer ni marionet in reklam, frustracij in copycatov. Torej gremo k najboljšem sosedu! 
Oh those beautiful boys! Pimps and queens and criminal queers…
Pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam, sanjam, pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam… All those beautiful boys!
Stiska me v prsih, vem da se nisem zmotila, ti si se. Ko te vidim, vem, da si se. Istočasno pa me mika tisto česar ne smem, pa še tisto kar lahko in imam na pladnju. V bistvu so trije pladnji (oh, me naughty, naughty girl) – na enem je jastog, na drugem dunajc, na tretjem pa jadranske sipe z jagodami. Za enega poznam vrednost, ne ljubi se mi pa počasi delat na nečem, ki te na koncu ne nasiti. Drugi vem, da bi me nasitil, mi je pa tako brezvezen, da bi se ga na sredini naveličala jest. Tretji pa je… hmmm… vem, da gre za krasno jed, ki so jo moja usta že okušala, point je pa v tem, da je 1.) treba prehodit milje in se fejst porezat, da prideš do tja, kjer jed strežejo pa še ni nujno, da jo boš dobil; 2.) trenutno je tko al tko nimajo na menuju in mi je zato nedosegljiva; 3.) Preveč košta. Vsega.
Verjetno bom raje ostala na sadju, zelenjavi in se s pravo hrano le igrala. Se delala otroško naivno, se delala, da ne opažam pogledov, da ne slišim besed, da imam možgane joškatih plavolasih starlet. Zapeljevala in se pustila zapeljevati, ne pa tudi zapeljati. Ne zaupam in ne verjamem nikomur več. Zavedam se svoje moči, ki lahko očara. Lahko pa tudi uničujoče in krvavo potepta. Neverjetna je moč, ki jo imaš, ko se razpucaš določenih stvari in se počutiš res dobro. Zato pa smo v odhajanju. Razpucat hočem vse, kar je v moji moči, že tako je preveč problemov, na katere nimam vpliva. Če bršljanu odvzameš drevo, bo drevo živelo dalje, bršljan pa bo umrl. Vedno sem rada sadila drevesa, parazitov nikoli nisem marala. Moč, ki ni ustvarjena s parazitstvom je tisto kar me definira. Škoda, ker ljudje to spoznajo, ko je prepozno. Tace stran, trupla.
Sonce v biku, luna v škorpijonu, ascendent v levu.
Don’t come closer. You can watch, but you can’t touch. Oh those beautiful boys! Shoot me.
Antony : Those, those beautiful boys Those, those beautiful boys
Cocorosie : Born illegitimately To a whore, most likely He became an orphan Oh what a lovely orphan he was Sent to the reformatory Ten years old, was his first glory Got caught stealing from a nun Now his love story had begun
Thirty years he spent wandering A devil’s child with dove wings He went to prison In every country he set foot in Oh how he loved prison How awfully lovely was prison
Antony : All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears
Cocorosie : His greatest love was executed The pure romance was undisputed Angelic hoodlums and holy ones Angelic hoodlums and holy ones
Antony : All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears
All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears
All those beautiful boys Beautiful boys… All those beautiful boys Beautiful boys…
Those beautiful boys…
It’s a boy, it’s a boy!!!!! My beloved son…
Ampak, točn to. Čist je brezvezen, nimaš kaj delat z njim. Vse kar mu daš v roke je itak zanj pretežko, tko da poleg plenic in medvedka ne more imeti pri sebi niti enga ključa, igra se sam s svojimi prsti. V prostem času počne isto. Cel čas me zasleduje, (nobenih achievementsov nima, še nekaj let se ne bo mogu učit ničesar, pesmi ne bo mogu pisat do svoje adolescence, prijateljev tudi še nima, fotr tudi še ni šel delat testa očetovstva. Čeprou bo fotr tako ali tako umrl kmalu. Baje. Tko se po mestu govori.
Aja, ime! Ime še izbiram, glede na to da sva s tamalim zavedna (jst sem, on še bo, verjamem v to) Parižana in da ima torej zaenkrat še moj priimek (fotr iz Dubrovnika ga še ni potrdil, remember?), se najbolj nagibam k dvem imenom, ki bi mi tudi sicer v izbor imen, ki ga imam na voljo, fuuuuul potegnili (pa lepo in čisto melodično se s priimkom zlivata!) in sicer:
Beau al pa Basil.
Fotr ma pogojno pravico do veta.
Čist sem momsy. Res, res, res, sem ful vesela…
Moj najljubšejši hipi…
…in definitivno najljubši politik, odkar se spomnim, da spremljam slovenski politični prostor.
Priznam, malček me stiska.1
Počivajte v miru…mislim, da ste ga več kot potrebovali.
Nej gre vse v tri pizde! Še Kubo so mi vzeli… Pa sem jo že zadnje štiri leta načrtovala in odlašala v zavedanju, da mi teče voda v grlo.
Vse še živeče muzeje zapirajo, mi dinozavri pa jim jebemo vse po spisku, ker se manevrski prostor tako hitro manjša, da se v vsej svoji velikosti ne moremo niti več obrniti na mestu, kmalu se nas bo tako stisnilo, da se bomo le še zdrobili v prah. Samo še nekdo od Rollingov nej umre, potem je pa res konec ere. In potem naj se še kdo čudi zakaj sem tako zagrenjena in razpizdljena na cel svet. Grem na kofi in čik ven. Aja, sej res, tudi to je šlo adijo rio mare. Pofukani kradljivci. Leto 1984 še nikoli ni bilo tako blizu.
Evo, zdej je popolnoma isti kurac ali greste na Ibizo, Kubo ali Havaje. Isti jebeni kurac. Še bližje je Bol na Braču.
Prazgodovina, stari vek, srednji vek, novi vek, novejša zgodovina, bolni vek.
Fuck off.
Ko se zgubljam na take dneve po moji mrzli, usrani Ljubljani, me prime v tej grozljivi mirnosti, da bi se čisto brezvestno šla uleči na tire.
Pogrešam svojo otroškost, ko se mi svetijo oči, ko šejkam nogo cel čas, ko je gostota besed enaka gostoti osmija, pomešana z rezgetajočim smehom iz mojih jaggerskih ust. Nekaj osebkov je še, ob katerih mislim, da se smejem tako, pa še to vedno poredkeje in še to, ko se lahko1. Letos ni bilo prave zime, moje srce se še ni zbudilo skupaj z zvončki, mogoče zato, ker letos sploh ni spalo, ampak je ostalo mazohistično budno, v trpinčenju samega sebe, da lahko ostane budno še ta teden, pa še ta teden, ampak zdej pa res sam še ta teden… Moj smeh je drugačen, moj pogled je drugačen, mimika obraza in vihanje obrvi cinično, zadržano, spet mi je nekdo rekel (pa čeprav je kreten), da je grozno, da imam 22, ker se mu zdi, da se pogovarja z 32-letnico, da je škoda, da bi morala biti na plesišču z ostalimi fufljami ne pa govorit take stvari, da prehitevam svoj čas. Ko odprem usta, se na obrazu pojavijo gube očitno. Verjetno je to zato, ker je moje telo napolnjeno s slano, utekočinjeno žalostjo, ki mi guba kožo, kot v kadi, le da od znotraj. Verjetno je to res grozno, čeprav po drugi strani, še trikrat bolj grozno od vse bolečine celega sveta, ki jo moraš nositi na plečih, mi je dejstvo, da bi razmišljala in se obnašala, kot moji belerofontovski vrstniki.
Ne morem verjeti kako zelo me zjeba vse. Ne počutim se sproščeno, ne da kaj hlinim ali igram, le vsega ne morem dati ven, pa čeprav si to neznansko želim. Vem da goste besede ne bodo poslušane, vem da bo otroški smeh zatrt, iz linearnosti se ustvarja trodimenzinalnost, iz realnih kompleksna števila, gola ne morem več tekati naokoli, levica služi figovem listu, desnica skriva zardevajoče prsi mlade Venere, rojene iz morske pene. Rabim vonj morja, hočem domačnost.
Zadnje čase me pogosto stiska v prsih in ne pusti pljučam, da bi si nadevale zvrhan krožnik zraka. Kolapsiranje še nikoli ni bilo tako zabavno, hrana še nikoli tako ogabna, droge in tablete še nikoli tako zaželjene in hkrati nujno potebne. Yay! Moje telo proseče cvili, naj ga odrešim prometejevskih muk, pa sem raje shizofrenična sadistka.
Preveč sem polna gneva, obvezno moram zamenjati okolje, stanovanje, posaditi cvetje in začimbe, tiste ljudi okrog sebe, ki so kot unused desktop items popucat in vreči v recycle bin, posvetliti barvo las, odstraniti črnino garderobe pogrebnega zavoda, se obleči v krila in pokazati noge, ki jih nad delom kjer izgubijo spodobno ime krasi ozek pas, na katerega bi bila še madame Wintourova ponosna, kupiti Boudoir Vivienne Westwood, si natrgati šopek rož za prepozno valentinovo, ker mi ga noben drug ne bo, si mogoče dati spet kakšnega izmed uhančkov, ki počivajo v tamali šatuljici. Stran, stran, stran. Črtat, radirat, prebelit. Cvetočo renesanso ustvariti. Eirene la Magnifica. Flourishing, florentia, Firence. Tja moram spet… v emocionalno prežete mediteranske pokrajine. Pila bi nektar in jedla ambrozijo. Brez Tantalov okrog sebe.
Vse kar mi je ostalo od otroka je naivnost. Da, to pa vsekakor. Če gre osel le enkrat na led, sem jaz umetnostna drsalka. Ja, maničen depresivc sem, ne rabiš biti Sherlock za to, da je jasno. In ne, res ni ok. Pristanišča so polna, nikjer mi ne dovolijo se zasidrati, tako torej zbegano plujem gor in dol ob pristanišču. Sita sem skorajda neprekinjeno ponavljajočih se praznin, ki sem jih deležna leta in leta. Hočem difuzijo pizda! Ne le tisto difuzijo fuka, ampak pravo kurčevo substitucijsko difuzijo miru in varnosti, naj napolnita te praznine in zamenjata objokane oči za otroškost. Nočem več tega konstantnega občutka krivde, konstantnega opravičevanja, konstantnega sramu svojega obstoja, naj se enkrat po dolgem času tudi jaz uščipnem in se vprašam, če se to meni res dogaja in začnem delati prevale vzdolž ljubljanske promenade kot tistega oktobra. Zaslužim si, dovolj ste me pretepali otroci, dovolj je bilo.
Pila bi nektar in jedla ambrozijo… na rdeči odejici na nekem travniku, se nastavljala v kratkem krilcu in modrčku soncu in pustila, da mi s šlatanjem mehča luske in trdo kožo, da mi zvoki funka topijo celulit in da vročina suši solze, ki se nabirajo pod pilotskimi sončnimi očali. Ne kruha in iger, cartanja in ljubkovanja hočem! Dejte mi že to pofukano pomlad, mraz mi resno škodi.
Ko da bi se polila s flašo utekočinjenih feromonov1, ne vem kaj se dogaja, vem le, da so tipi postali res pobeblani v božju mater.
I am not interested in any new relationships. Ne ljubezenske, ne seksualne, ne nič. So please stop bugging me. Hvala.
Glava me tako prekleto boli že cel dan, da se mi že meša. Šest tablet ni pomagalo. Glede na to, da vem kako hude so lahko bolečine, ker imam že cel lajf probleme s tem, pa se mi spet ne zdi tako fejst hudo, da bi šla po injekcijo na urgenco.
Utrujena sem, od vsega. Od konstantnih malih pizdarij zaradi katerih moram laufat naokrog kot fuknjena (faks + štirje honorarni jobi + vsi opravki in sestanki s tem povezani + vse stvari, ki me zanimajo in v katerih sicer uživam in jih kljub temu, da sem zjebana nočem dat čisto na stran, ker mam filing, da zamujam pol lajfa), do stalnih nekih skrbi nad glavo (dejmo špilat psihiatre, psihologe; ne smeš zbolet, ne smeš zbolet, ne zdej!; Bob mora lulat, Boba je treba okopat, buc, buc; oddaj to, oddaj uno, spremeni to, spremeni uno…; kdaj bodo začele delovat, pizdarija, rabim očitno druge; keš – najdi najboljši način kako se ti bo uspelo sami preživljati in zraven skrbeti še za druge + varčevati za neke pomembne dogodke v bližnji prihodnosti…). Hvalabogu, poskušam skoraj vedno najti čas za kavo ali kosilo ali dvojnega jim beama z meni ljubimi ljudmi. Sicer bolj na hitro, brez nekih večurnih seans, ampak gre.
Kot vsak normalen človek, ne, ne človek, ženska (me smo namreč polzombiji) se seveda v tiste pol ure resnično prostega časa (če sem za compom malček bluzim, ampak predvsem delam in pišem ter researcham) moram ukvarjati zraven še s srčnimi problemi, (ne, zaklopke so tut še kul zaenkrat, vsaj to, knock knock) ker “buahahahaha jok in stok, sploh me nima rad, jst ga pa mam toooook in ful mi nič lepega ne reče, jst pa cela slinasta zraven njega.” Res, grozna sem. Take so včasih na grmadah sežigali. Knock knock again.
In ker seveda še to ni dovolj, se morajo seveda v mojem lajfu najti najprimitevnejši, površinski, zabiti, primerki primatov, da mi s svojimi kvazi hudimi “jebami”, frustracijami in kompleksi morijo. Pa kaj me kurac briga, če si ti zabit. Če te jst ne jebem v glavo zaradi tega (pa bi te, o jaaaa, tako zelo lahko, glede na moje kriterije v lajfu jebemlitimamicu), pizda a me loh ti nehaš zajedat, če slučajno nisem?! A veš, jst se že dolgoooo zavedam kaj mam in česa nimam, ne bo ti ratalo me zjebat, sori. Samo ti boš postal še bolj zafrustriran, jst te bom pa še bolj prezirala. That’s it. In pizda, tega nikoli nisem razumela, namesto, da bi folk tekmoval sam s sabo in bil sebi največji tekmec, poskušal preseči svoje cilje, svoje zmožnosti, iti še višje, še močneje, še hitreje, neeeeeeee. Ti bebci tekmujejo z drugimi. Ajme bože. Mislim a štekate, da ste že zdavnaaaaaj zamudili vlak, da bi prišli na (zdaj kar naenkrat) željeno postajo?! V enem tednu ne moreš prebrati vseh klasikov, stotine pesniških zbirk, filozofov, se naučiti to, se naučiti ono, postati profi v tem ali onem, preposlušati na tisoče albumov in pogledati toliko filmov, zgodovino imeti v mezincu al karkoli že. Name it. Niti ne moreš spremeniti čez noč svoje mentalitete ali drastično globine in širine svojega razmišljanja. Lahko začnete delati na tem, da, mogoče pridete vsaj na neko normalno raven spoštovanja, ampak ne na tak način, ne s takim life-stylom, ne s takimi prioritetami v lajfu, ne s to vašo zagamano bučo iz Spodnjih Pirnič, ne s kopiranjem drugih ljudi (malo tega, malo onega – zmazek je pa tako grotesken, da se vsi prijemammo za glavo, oni si pa še zmer mislijo, da noben ne opazi in da so kul ter “da oni “taki pač so”. Ne niste, jebeni copycati!). Predvsem pa ne z glumljenjem nekih zgornjih znanj. S tem namreč lahko očarate le druge bebce. Vsak pameten pa vas prečita v pol minute. Kot tudi vaše komplekse in frustracije. Stop it. You look ridiculous. And even more stupid than you already are.
“Irena, kok si pa ti ošabna!” “Sori, nimam cajta bit kokoš.” “??? [Say wha'?!]” “Ma ja, tko najhitreje preženem take kot si ti stran.”
Ja res, jebemtimater. Žleht sem, žleeeeeht! Čista prasica. Prepotentna, naduvana, ošabna pička. Sam kok čudno, nikoli se ne hvalim, še vedno (bolj) zardevam ob komplimentih, še vedno imam ogromno število prekrasnih ljudi okoli sebe (kar se voha, se zavoha) in se umaknem stran od takih kot ste vi. Nekako sem prepričana, iz premnogih izkušenj (kje se taki najdejo, da se vztrajno, ko pijavke limajo name, tudi ne vem a), da se bodo vaše prioritete, zdaj namišljeni cliji in želje, spustile na prejšnji hilibilijevski nivo, takoj ko bom spizdila iz vašga lajfa. In bom. Začenši…hmmm, zakaj pa ne že kar zdaj, ha? 3, 4… Run Forrest, run!
Sploh pa kaj se sekiram zaradi takih klincov, imam dvanajst apostolov in tri Bogove. Vi pičkurji in pičkice pa imate…hmmm…KMŠ? Dej pejte tja na pičke al pa razširjat noge in pustite mene, da V MIRU spijem kavico z zgoraj omenjenimi, brez vaših klicev, mailov, videvanj, teženj in buahhaha (not funny, hunny) kmetavzarskega humorja.
Na zahodu nič novega – my ass Kramer1 Najlepši pogled na nebo oziroma zdaj že sončni zahod v tem letu. Poezija čista. Ravnokar sem prišla domov z laufanja po Tivoliju z mojim Bobdogom2 in nisem si mogla kaj kot da sem pol ure samo sedela, kadila čike (una mona je skakala okoli ko en kojec3 ) in bulila v nebo. Če imate šanso Ljubljančani, prosim pejte ven in poglejte proti zahodu kako Monetevsko4 je. Imenitno!
Nahajam se vzhodno od raja5
Post Scriptum (18:55): Ta post je izgubil pomen svoje pobude, ker se je zdaj spustila že tema, saj me je med pisanjem posta zmotila familja. Sestra in brat z zaročenko (jeeeeej!) so me prišli obiskat. Pa mi moja dva bogova vseeno pomenita eno pikico več kot ta blog. Rada vaju imam.
Zadnja naročila