Glava me tako prekleto boli že cel dan, da se mi že meša. Šest tablet ni pomagalo. Glede na to, da vem kako hude so lahko bolečine, ker imam že cel lajf probleme s tem, pa se mi spet ne zdi tako fejst hudo, da bi šla po injekcijo na urgenco.
Utrujena sem, od vsega. Od konstantnih malih pizdarij zaradi katerih moram laufat naokrog kot fuknjena (faks + štirje honorarni jobi + vsi opravki in sestanki s tem povezani + vse stvari, ki me zanimajo in v katerih sicer uživam in jih kljub temu, da sem zjebana nočem dat čisto na stran, ker mam filing, da zamujam pol lajfa), do stalnih nekih skrbi nad glavo (dejmo špilat psihiatre, psihologe; ne smeš zbolet, ne smeš zbolet, ne zdej!; Bob mora lulat, Boba je treba okopat, buc, buc; oddaj to, oddaj uno, spremeni to, spremeni uno…; kdaj bodo začele delovat, pizdarija, rabim očitno druge; keš – najdi najboljši način kako se ti bo uspelo sami preživljati in zraven skrbeti še za druge + varčevati za neke pomembne dogodke v bližnji prihodnosti…). Hvalabogu, poskušam skoraj vedno najti čas za kavo ali kosilo ali dvojnega jim beama z meni ljubimi ljudmi. Sicer bolj na hitro, brez nekih večurnih seans, ampak gre.
Kot vsak normalen človek, ne, ne človek, ženska (me smo namreč polzombiji) se seveda v tiste pol ure resnično prostega časa (če sem za compom malček bluzim, ampak predvsem delam in pišem ter researcham) moram ukvarjati zraven še s srčnimi problemi, (ne, zaklopke so tut še kul zaenkrat, vsaj to, knock knock) ker “buahahahaha jok in stok, sploh me nima rad, jst ga pa mam toooook in ful mi nič lepega ne reče, jst pa cela slinasta zraven njega.” Res, grozna sem. Take so včasih na grmadah sežigali. Knock knock again.
In ker seveda še to ni dovolj, se morajo seveda v mojem lajfu najti najprimitevnejši, površinski, zabiti, primerki primatov, da mi s svojimi kvazi hudimi “jebami”, frustracijami in kompleksi morijo. Pa kaj me kurac briga, če si ti zabit. Če te jst ne jebem v glavo zaradi tega (pa bi te, o jaaaa, tako zelo lahko, glede na moje kriterije v lajfu jebemlitimamicu), pizda a me loh ti nehaš zajedat, če slučajno nisem?! A veš, jst se že dolgoooo zavedam kaj mam in česa nimam, ne bo ti ratalo me zjebat, sori. Samo ti boš postal še bolj zafrustriran, jst te bom pa še bolj prezirala. That’s it. In pizda, tega nikoli nisem razumela, namesto, da bi folk tekmoval sam s sabo in bil sebi največji tekmec, poskušal preseči svoje cilje, svoje zmožnosti, iti še višje, še močneje, še hitreje, neeeeeeee. Ti bebci tekmujejo z drugimi. Ajme bože. Mislim a štekate, da ste že zdavnaaaaaj zamudili vlak, da bi prišli na (zdaj kar naenkrat) željeno postajo?! V enem tednu ne moreš prebrati vseh klasikov, stotine pesniških zbirk, filozofov, se naučiti to, se naučiti ono, postati profi v tem ali onem, preposlušati na tisoče albumov in pogledati toliko filmov, zgodovino imeti v mezincu al karkoli že. Name it. Niti ne moreš spremeniti čez noč svoje mentalitete ali drastično globine in širine svojega razmišljanja. Lahko začnete delati na tem, da, mogoče pridete vsaj na neko normalno raven spoštovanja, ampak ne na tak način, ne s takim life-stylom, ne s takimi prioritetami v lajfu, ne s to vašo zagamano bučo iz Spodnjih Pirnič, ne s kopiranjem drugih ljudi (malo tega, malo onega – zmazek je pa tako grotesken, da se vsi prijemammo za glavo, oni si pa še zmer mislijo, da noben ne opazi in da so kul ter “da oni “taki pač so”. Ne niste, jebeni copycati!). Predvsem pa ne z glumljenjem nekih zgornjih znanj. S tem namreč lahko očarate le druge bebce. Vsak pameten pa vas prečita v pol minute. Kot tudi vaše komplekse in frustracije. Stop it. You look ridiculous. And even more stupid than you already are.
“Irena, kok si pa ti ošabna!”
“Sori, nimam cajta bit kokoš.”
“??? [Say wha'?!]”
“Ma ja, tko najhitreje preženem take kot si ti stran.”
Ja res, jebemtimater. Žleht sem, žleeeeeht! Čista prasica. Prepotentna, naduvana, ošabna pička. Sam kok čudno, nikoli se ne hvalim, še vedno (bolj) zardevam ob komplimentih, še vedno imam ogromno število prekrasnih ljudi okoli sebe (kar se voha, se zavoha) in se umaknem stran od takih kot ste vi. Nekako sem prepričana, iz premnogih izkušenj (kje se taki najdejo, da se vztrajno, ko pijavke limajo name, tudi ne vem a), da se bodo vaše prioritete, zdaj namišljeni cliji in želje, spustile na prejšnji hilibilijevski nivo, takoj ko bom spizdila iz vašga lajfa. In bom. Začenši…hmmm, zakaj pa ne že kar zdaj, ha? 3, 4… Run Forrest, run!
Sploh pa kaj se sekiram zaradi takih klincov, imam dvanajst apostolov in tri Bogove. Vi pičkurji in pičkice pa imate…hmmm…KMŠ? Dej pejte tja na pičke al pa razširjat noge in pustite mene, da V MIRU spijem kavico z zgoraj omenjenimi, brez vaših klicev, mailov, videvanj, teženj in buahhaha (not funny, hunny) kmetavzarskega humorja.
Zadnja naročila