Arhiv za 28.06.2012

28
Jun

Odhajanja.

So dnevi, ko začutiš, da se vse okrog tebe tako zelo spreminja, da ne glede kaj narediš, ne glede kaj storiš, ne moreš vplivati na potek dogodkov. In se sesedeš na klop v parku in si misliš: Dolgo je trajalo, dolgo obdobje brez strašnih tragedij, dolgo srečno obdobje brez zapuščanj prijateljev, dolgo obdobje lojalnosti, sreče, smeha, miru. No, zdej so me itak začeli vsi tisti, ki si jim vedno stala ob strani, spet zapuščati in ne, noben niti z najmanjšo gesto ne da vedeti, da ga zanima, kako sem, da me pogreša (tko, zares in ne larifari besede, ki nimajo nobene teže brez dejanj), da bi sam dal vedeti, da se celo spomni name. Ni problema, bom preživela, sam vas ne želim več v življenju. Ne želim več takih ljudi, ki bodo spet pritekli k meni, ko bodo meli probleme in kozlarije v lajfu in jst bom valda skenslala izpite na faksu, dejt s svojim možem, svojo familjo in še kaj – vse za njih. Ko bodo pa srečni, bodo pa samozadostni in ignorantski. Hvala lepa, lepo nam je blo skupaj, ampak jst si tko prijateljstva ne predstavljam. Pač, se zgodi, poti grejo narazen, nočem da delamo iz tega dramo, sam čimprej bi rada šla naprej in pozabla na to svojo napako, kako napačno mi je očitno uspelo presoditi nekaj ljudi. Ne, niti nočem, da si me zdej označujete v telefone in na koledarčke pod geslo: ” IRENA! Pokliči v avgustu za eno hitro kofe, preden gre!” Ne, z nobenim se ne rabim videti. Če v zadnje pol leta ni bilo potrebe, tudi sama ne vidim potrebe zdej. Ja? Ja. Mogoče so se vse te misli skristalizirale v zadnjih nekaj dneh, ko se je res izkazalo še enkrat kdo so tisti, ki stojijo ob strani in kdo so tisti, ki jih spet ni. In mogoče mi je šele zdaj vse res jasno. Me stupid.

No v vsem tem dolgem obdobju so bile tudi smrti, v zadnjih letih več njih, pa vendar so me vse bolj šokirale, kot pa zares globoko prizadele.

Tokrat me je šokiralo in prizadelo. Že tretji dan zapored preživljam v postelji in kar nekam apatično zrem predse. Brez posebnih misli, brez česarkoli v glavi. Le vsake toliko časa me zadane, ko se mi pred očmi izriše kakšen spomin, prizorček iz naših skupnih dogodivščin in takrat se mi posoda z vodo v očeh napolni in prevrne. Danes, čez slabo eno uro, je pogreb, ki se ga ne bom mogla udeležiti, šele jutri grem namreč dol. Ker vem, da so fantje popolnoma zlomljeni in da jim bo blazno pomenilo, da jim izkažem moralno podporo in da se pokažem tam. Bojim se trenutka, ko jih bom zagledala, ker vem, da bo vsa apatija izginila in da me bo popolnoma zlomilo. Ker vem, da bom takrat dojela, kaj se je sploh zgodilo. Ker zaenkrat mi še ni čisto jasno.

Žixica moja, pogrešala te bom. Pogrešali te bomo. Tudi približno si ne morem predstavljati Novega Sada brez tebe, tudi približno si ne morem predstavljati banda brez tebe in koncertov brez tvojih orglic in tudi približno si ne morem predstavljati vseh pirčkanj pod drevesi v Oblomovu in zajtrkov in kosilc s fanti, ko bo en stol vedno znova ostajal prazen. In tvojega ogromnega vedno nagajivega nasmeha in pogleda, tvojih objemov in poljubčkov na lica in vseh tvojih šal o triatlonskih cigotih. Joj, tvoj smisel za humor, ko smo vedno vsi za mizo cepali od smeha, že preden si sploh začeli pripovedovati kakšno zgodbico. In vse tvoje srbsko-madžarske dobrote, ki si jih kuhal v tistem ogromnem loncu, ki sem ti ga tisto noro poletje 2008 tovorila v kovčku v Novi Sad. 13 ur dolga pot z vlakom, goddamnit! :)

Ej, ne morem. Ne morem še pisat in mislim, da niti ne znam. Rada sem te mela, te spoštovala in vedno boš ostal v mojem spominu kot najbolj rokerski izmed mojih petih novosadskih sončkov. Pet let se že poznamo, ne? Že na začetku sem vam rekla, da ste moji bratci. To čutim do vas, zelo družinsko ljubezen. Moji starejši bratci.

Enostavno ne morem verjet in ne, ne morem požret.

Žiksa, nekega dne se srečava. Pripravi orglce, jst bom pripravla pivo in meli bomo en super blues bar tam gor nekje …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
10
Jun

Čakam te …

Sedmeri modri. Že ko sem bila otrok in smo v prvem razredu brali njihove pesmi, so se mi zdeli taki stari gospodje, sivih glav, modrih misli in najbolj barvitih besed. Ko sem odraščala, sem se z neutolažljivim hrepenenjem v prsih utapljala v njihovih ljubezenskih pesmih, čez čas ko sem še malo bolj odrasla, pa sem si ob vsaki nesrečni ljubezni – in teh ni bilo malo – želela svojo žalost tako potencirati, da bi na koncu počila kot balon. Z vinom, s pesmimi in besedami. In nič ni pomagalo bolj kot tista malo temačnejša poezija.

Spremljali so me celo življenje in kljub hlastanju po svetovni poeziji, sem se vedno znova vračala – domov. Gospod Minatti, srečno pot!

Čakam te 

Čakam te.
Čakam, prisluškujem miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer …
O, leta dolgo
te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt zdaj življenje …
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

  • Share/Bookmark