Arhiv za 28.01.2009

28
Jan

Meditacije.

Naključij ni.1 Faaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaak…

Januarji se vedno začnejo nekam tako žalostno, so pa februarji zato toliko bolj hecni. Se že smejem, pa ne vem zakaj. Nekaj voham, nekaj se kuha. Aha, minestrone alla mia mamma!2 Moj svet je fin. (Pst, pst, prid mal sem. Dam ti ga, si itak njegov edini prebivalec. Zamenjaš za čunga lunga? Kiss.) Se mi meša? Postajam nora? Se meša vam?

Vem, kam se bom peljala za valentinovo! Obožujem klišejskost in patetiko. Da, prav res sem rada trapasta. Eirene does trapalandija.

Bojim se moških, ki bi se bili morali bati mene. Bojim se, ker prizadanem, ker lomim srca kot za stavo, tista res lepa in dobra, za katere mi bo nekega dne še tako jebeno žal, da jim nisem dala priložnosti. Ali pa bi mi vsaj moralo biti žal, no. Tako grdo se igram s čustvi ljudi! Kakšna zver sem, nesramna, nespametna zver!3 Mi je res žal, se opravičujem za vso svojo ušivost, ampak ne morem. Moje srce pripada še vedno samo nekomu. Od sedaj naprej se ne družim več s fanti. Tako bo še najmanj škode od mene. Hodila bom s sklonjeno glavo in zardevala, ves preostali čas pa bom preživela doma v topli postelji z očali na nosu in ptičjim gnezdom na glavi ter čarala, pudrala in dišavila besede do norosti. I think! Pastels!

Zajebem vse kar se zajebat da. Zakaj se nisem nikoli priučila, tako kot vsi spodobni ljudje, malce zmernosti? Tako bi lahko bilo pretiravanje rezervirano samo za praznike. Je vsak moj dan praznik?

Ne jem. Pijem. Ne jočem. Govorim. Ne mislim. Bolim.

Svet je poln debilov. Res, res.

YouTube slika preogleda

- Podel sem. Vodim v razvrat.

- Vôdi.


-------------------------
  1. T.S.: It’s a pitty. Via tituba.((nazaj))
  2. Pišem. Glavo mi bo razneslo od domišljije. Stradam svoje telo, tako kaznujem poredno dušo, mogoče bo nekega dne lepa. Kenslam vse tablete, tako nagrajujem svoje telo, mogoče bo nekega dne lepo. Heglova lepa duša, L’orealovo lepo telo. Za crknt.((nazaj))
  3. Tako nespametna, tako željna nečesa, ne nečesa, ampak točno tistega občutka in vonja, točno tistega iščem, upajoč, da ga lahko brezglavo najdem še kje drugje – identičnega! Ne najdem več belega mošusa, ki bi tako dišal kot je tisti, ki sem ga imela pred leti. Stal me je veliko, o ja. Nočem substitutov in nekih približkov, nekih cenenih kopij in zgolj občutkov varnosti s pridihom simpatičnosti, ki me kmalu ziritirajo do čiste anksioznosti.((nazaj))
  • Share/Bookmark
19
Jan

Karies dneva ali vesolje me z užitkom reže počasi in na tanko ko mortadelo.

Ma če bi se potrudila narediti najbolj gnil dan na svetu, mi ne bi uspelo tako kot danes. A lahko prosim gre še sploh karkoli drugega narobe?! Še dobro, da vame na koncu večera na poti s 374-te pizdarije, ki sem jo imela danes in po vseh 300 prevoženih kilometrih, ni čelno trčil traktor sredi Ljubljane. Ker z mojo današnjo srečo bi bila zame, kljub tako majhni verjetnosti dogodka, zagotova smrt na kraju nesreče. Pa nej mi še kdo reče, da nisem jebeno klišejska.

In da, zavedam se, da je to najbolj ušiv post ever. Fuck off.

Fakin šut mi!

Aja, ena svetla točka dneva: zdele me čaka dolga in predvsem zaslužena masaža… mijaaaaau!

  • Share/Bookmark
11
Jan

Once upon a time there was a little loonie girl in dorothy’s shoes. One day she met a boy, that was even greater loonie than she was. But he wore Vans…

Kot bi rekel en simpatičen fant, počutim se kot, da bi tisoč let nazaj padla s konja in se zbudila v današnjem svetu.

V mojem imaginarnem1 svetu vse štima, vse je tko kot mora bit in status quo mi čisto odgovarja. Brez muze in safra pač ni presežne kreative. Ko delam cirkusantko iz sebe in žongliram s svojim iztrganim srcem ter počnem sto luštnih neumnosti samo za njegov nasmeh in se mi hkrati zdi, ko ob nekom drugem v postelji oblečena samo in zgolj zaspim, nekaj najbolj perverznega in umazanega, če moja dlan počiva celo noč v njegovi.

Ko imaš nekoga tako zelo rad, da si se celo temu filingu pripravljen odreči, le da ga lahko obdržiš v življenju. Samo včasih, ko se uležeš, se prevrne v očeh posoda z vodo in se zaveš svoje maternice. In v trebuhu je toplo, ko pred seboj v dlaneh motriš rdečo utripajočo gmoto, iz katere lije in šprica rdeča tekočina po luknji v tvojih prsih in belih stopalcih in belih rokah in belem obrazu, posejanim s parom črnih začudenih oči, ki kukajo izpod razkuštranih pramenov temnih dolgih las. In čist nič ne boli, samo lepo je. Sej pravim, čudni so ti dnevi, in tisti pogled, ki me je čisto zasvojil in tisti konj, ki ni bil dobro osedlan…

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. You are what you love, not what loves you…((nazaj))
  • Share/Bookmark
06
Jan

Peti v mesecu.

Danes se mi zdi, da je topleje kot prejšnje dni in da je moje telo lažje kot včeraj. Iščem po stanovanju izgubljeno zlomljeno uho, nabijam Manuta in Radio Bembo in zraven popiskavam na modrookega nosana. Zdej se spet1 zavedam, da ipak obstaja medikament, ki je zmer tam in ki name vedno znova zdravilno učinkuje in vzamem nazaj vse besede, da noben v mestu ne govori mojega jezika. Je fino ko vem zdej, da ne rabim jemat nobenih jebenih tablet, ampak samo pokličem nekoga, ki me zmer nasmeje in nekoga, ki bi se zmer pogovarjal točno tisto o čemer bi se jst. Ko je toliko lepih besed izrečenih in tako lepo spletenih med seboj, da mi vedno dregnejo in požgečkajo duha in ga čisto prebudijo. Ko je um neskončen in srce še večje in je ob deficitu srca in recesijski histeriji butastih drekcevpekcev, ki je sama ne razumem, to dejstvo tako prekleto poživljajoče, kot rdeča barva v črno belem filmu. Ko sem čisto inspirirana pod tem vplivom in se mi zdi, da mi bo razneslo glavo od vse domišljije, ki jo nujno moram spraviti na papir in me hektično prehitevajo čudovite (za)misli, hkrati pa kolnem dejstvo, da imam čez tri ure kolokvij in seminarsko ter esej2 do jutri.

Kakorkoli, fajn je biti petega v mesecu, ko me poleg napolnjenega transakcijskega računa čaka še najboljši prjatu, ki me čisto čuti, šteka in ve o meni tudi tisto česar sploh ne ve. Nekaterih ne rabiš videti vsak dan, pa vendar dajo več kot vsi ostali skupaj ter ostanejo, tudi ko ostali že zdavnaj odidejo s pasuši za pobeg in zmer nekako čutiš v sebi, da malce pazijo nate. In čisto mogoče je, da je ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila v življenju to, da sem te spoznala. Sam se bom še zmer naprej delala, da si mi zoprn ter se ob pirih brundajoče prepirala s tabo glede tvojih provokativnih bedarij in nikoli, nikoli, nikoli ti ne bom povedala, da si mi včeraj čisto zares rešil življenje.

You got yourself friend for life, hunny. ;)

Z veliko brundajoče ljubezni,

za zmer tvoja prjatlca Irena.


-------------------------
  1. Vsaj nekaj dni bo trajalo…((nazaj))
  2. Umetnost dvigne glavo, ko religije sprostijo svoj prijem.((nazaj))
  • Share/Bookmark
04
Jan

Kopnim, ko rosna sraga…

Always alone, never lonely. Cut the crap.

Temu, da grem jutri kupovat z mojim dragim Srcem nov vibrator kljubuje dejstvo, da padam zadnje čase1 samo na geje, zasedene ali grde moške. To da je vsem, razen gejem, skupen ekstremen (emocionalni in/ali moralni) debilizem, ne bi posebej poudarjala. Kakopak, sem skrajno nezanimiva dečva, ki se lahko zadnje čase pohvali na vprašanje ‘S čim se pa ti kej ukvarjaš?’ zgolj z valjanjem po travi, smučanjem in potapljanjem in hkrati še vedno nisem fit.

Večina ljudi za katere bi dajala roke v ogenj, me zadnje mesece razočara na vsakem koraku in sploh si ne morem predstavljati, da bi bilo slabše. Me je ob prvi misli, da bi pobegnila nekam stran stisnilo in mi je bilo hudo in mogoče, mogoče čisto majčken, me je za sekundo spreletelo, da bi bilo za koga nož v srce, če bi šla… Sedaj pa motrim sebe in misel, da mogoče še nikoli nisem bila manjša in naivnejša punčka, ki bi bolj verjela v stvari, ki dejansko ne obstajajo ali pa so obstajale samo za trenutek ali dva. Moj matematični, racionalni um mi govori, da je to dobro, da se naredi selekcija med ljudmi, ki me obdajajo in za katere bi še par tednov ali mesecov nazaj stavila ves denar. Kadarkoli. Po levje bi lahko izpraskala oči vsakemu, ki bi jim hotel blizu. Zdaj se poskušam navajati na dejstvo, da mi je vseeno. Srce se je že zdavnaj razletelo in očitno koščki samo še na manjše prafaktorske enote letijo, sama pa popolnoma nemočno opazujem kako se vse okrog mene dogaja z eksponentno hitrostjo napito s smehom in radostjo, jst pa samo stojim na eni in isti točki in noge se mi kar nočejo odlepiti in iti. Kamorkoli. Rezat žile ali pa na travo, ki je bolj zelena. Bojda, da je prav, da se naredi selekcija in prostor za nove ljudi. Za nove bolečine?

Čakam na maj in ta kar ne pride, četudi se dnevi že daljšajo in mi filajo sanje. Mislim da se, čisto iskreno, nisem počutila bolj v pizdi že od leta 2001 in pojma nimam, koliko nižje se lahko še spustim. Temelj morale je sočutje in vsak dan znova stopam v gnoj ter pazim, da se mi robovi vrečastih hlač ne osmradijo. Strahovi so z vsakim dnem večji, sanje bolj moraste, banalne življenjske funkcije omejene, srce pa osiromašeno. Ko kot sestradan volk iščeš hrano v naslednji žrtvi, ki bi te povabila na pir, te opila in te z besedami, tistimi tapravimi, malimi ali velikimi vendar pomembnimi, omamila vsaj za nekaj dni. Tolk, da preživiš. Prejšnjo zimo so me rešila takšna pirčkanja z nekom, za letošnjo pa dvomim, nič ne kaže, da kdorkoli v tem mestu govori moj jezik ali pa da se ga kdorkoli želi učiti.

Baje smo nekateri ljudje pač rojeni s tragedijo v krvi in z venami, ki se ožajo in sušijo…

Always lonely, never alone.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Leta?((nazaj))
  • Share/Bookmark