05
Dec
08

Kar si/bi ljubil in izgubil. Zadnjič.

Nocoj se spet počutim sama. Res, sama. Danes sem izgubila sanje, vso perfekcijo tega, kar sem dojemala kot perfekcijo. In si nisem nikoli mislila, da bom v celem svojem življenju še kdaj čutila drugič, še kdaj spet, še kdaj karkoli podobnega. In sem. Vsakemu sem se zaprisegla, a nikoli se počutila tako zvesto, kot sem se počutila tebi. Smešno ha, kako zelo me je ganlo in kako globoko je pršlo… Še 93tič – sem največji romantik in sem še večji patetik. Danes je vse izginilo. Saj je verjetno že prej. Ampak dans sem jst to, eureka!, dojela – da je moje bitke danes konec, da ne bom čist nč več tekla za ljubeznijo. In v tem trenutku mislim, da nikoli več, za nobenim. Moje srce je zlomljeno, zmečkano, upepeljeno. In jočem in mi je hudo. Vem pa da, od danes naprej, ne smeš biti moj čist nč, niti v polnočnih sanjarjenjih. Nočeš, da te sanjam. Ne bom. Obljubim. Grem stran. Beg vedno pomaga. Atleti že vedo o čem govorim. Kateri bebec bi drugače sploh laufal iz točke A v točko B sam za žur?! Jebeni Forresti. Jebena tabela.

Samo upam, da me bo nekje med bežanjem zgazil vlak ali avto ali naključni nekdo do smrti. Danes se mi pač enostavno ne da živet. No reason, no treason. Basta. Nej me nekdo prosim zmaliči na prafaktorje, da to meni ne bo potrebno.

Mene ni požela kosa,
bila sem ko v jutru rosa,
ki jo pije sonca žar.

Zdaj več nisem svetna stvar,
nisem roža in ne kamen,
sem le zate svetel plamen.

Kdaj je šlo med nama vse kar sva imela? Vem, zajebala sem jaz. Ker grem vedno predaleč in vse izgubim. Oprosti mi. Tako zelo mi je žal.

Usta so mi bila nema,
kot teh kamnov bela hosta,
nihče ni zaslutil mosta
vzpetega med nama dvema.

Bila pot je le za duše.
Zdaj bi vpila, vpila rada,
ali glas moj zopet pada
name od zelene ruše.

Zakaj se še vedno loviva kot mačka in miš? Kaj je med nama kar me tok neustavljivo vleče k teb in to že toliko časa? Je res to zgolj nedorečenost in nedosegljivost? Nisem nedosegljiva, zate. Veš, da nisem. Veš, da se mi vedno zašibijo kolena ob tebi in da ne znam drugega kot delati mono iz sebe. Čutiš to in mislim, čutim, upam, da je pri tebi enako. Zakaj se ne uloviva, sam še enkrat? Vem da je tristo preveč ovir, štekam, vem da je še desetkrat več izgovorov, ampak oba sva odrasla in…eh.. res sem si želela, da bi lahko bi bila to, kar sva nekoč v najini svobodi duha v enem, samo enem trenutku že bila. Lahko, a vendar očitno težko. Ker sem jst krava mislila, da nisem sam jst k to čutm. Pa sem.

Vidiš še te naše križe?
Komaj še oko te gleda,
zgublja tvoja se beseda,
daleč si, o pridi bliže!

Že si tu. – Saj če široke
smrti so molčeče struge,
kakor val z obali druge
spet prihajaš v moje roke.

Na moj temni grobni kamen
dal si luč, da me obsije,
kri si vlil v njo, da jo pije
in da rase rdeči plamen.

O, še srca kri natoči!
Saj ozarja nje svetloba
tudi tebe – da do groba
ne boš blodil v mrtvi noči.

Rada bi zdaj pisala drugačen post, rada bi te imela v postelji, po tvojem celonočnem smrčanju in zbujanju s kamioni pod oknom, zaspanega in s tvojim najbolj nagajivim in simpatičnim smrdečim nasmehom slišala “Dobro jutro, khm, khm!” in mi ne bi bilo treba razlagati zakaj imam Benignijeve filme rada. Rada bi, da me objameš in mi poljubljaš hrbet in mi rečeš, da me maš rad, ker sem jst in jst in sem ob tebi jst in sem ti tako posebna, da bežiš stran, ker bi v bistvu rad bil z menoj, ker bi norec bil vsak, ki bi odkorakal stran od mene. In ker bi skupaj kadila jutranji cigaret. Rada bi videla, da bi za naju bilo spet tisto poletje in da ne bi čakal na naslednji maj. Vsako zimo se bojim, da bom zmrznila in ne dočakala pomladi, nikoli v življenju nisem imela toliko loja in tako kosmatega kožuha kot drugi. Rada bi, da bi sedela z dvema bandidosoma in v japankah na najgrši fontani ever, jst cela opletena v hipurske ogrlice in zapestnice, ti razkuštran in cel lep. Najlepši.

O noči, noči v pomladi!
Sle so sikale ko gadi,
nisem bila mrzla skala.

Mnoge sem noči bedela,
kri je v mojih žilah vrela
ali nisem se ti vdala.

Vendar sem ti bila draga.
Ah, saj samo hrepenenje
srca pravo je življenje.
Slast kopni ko rosna sraga.

Tvoja sem že toliko časa, kot si niti sam ne moreš predstavljati. Tudi takrat, ko me nisi imel, ko me nisi niti videl, sem bila tvoja. Stokrat sem premlevala najine pogovore, stokrat šla skozi tvoje stavke in besede in si te predstavljala kako jih izgovarjaš in kakšen izraz na obrazu imaš. Žal, sem določenim pogovorom nasedla in žal sem jim nasedla, prej kot je njihov, Tanjin, čas prišel.

So pri meni tvoji listi,
zadnje tvoje so besede;
listi so še beli, čisti,
le besede so že blede.

Saj sem jih vsak dan močila,
saj ne vem, s čim bi zaprla
stokom svojim pot iz grla,
s čim bi liste posušila.

Rada bi, da bi bil že ves ta čas ob meni, samo moj, moj, moj. Ampak je očitno bilo že tako prav. V tem življenju očitno res ni čas rojen za naju dva in komaj zdaj to vem. Res iskreno mi je žal in opravičujem se ti iz vsega srca, da sem tako butala z glavo skozi zid, da sem tako forcirala stvari, ki še niso bile zrele za kaj tako, vsaj z moje strani, velikega, ki nima le velike začetnice, ampak vse črke. Toliko stvari se mi je ta čas zgodilo in velikokrat sem razmišljala, kako bi bilo, če bi ti bil ob meni. Velikokrat sem se spomnila nate – si človek, ob katerem se počutim najbolj sproščeno, bolj kot sem se zadnje štiri leta ob kateremkoli svojem dečku, pa vendar še vedno ne veš skoraj nič o meni. Človek, ki mu najbolj zaupam in hkrati človek ob katerem sebi ne zaupam več. Toliko stvari bi ti rada povedala in vem, da bi bil navdušen nad njimi! In rada bi vedela, čutila kaj se s teboj dogaja ves ta čas.

Nisi prišel, ko sem spanec
zadnji sredi sveč zaspala;
tvoje rože le – o hvala! –
v roke dal mi je neznanec.

Gledala sem samo v vrata:
ni bilo te k moji krsti,
ne v pogrebcev kratki vrsti,
ne ko hladna je lopata

grob zasula. Svoje reve
si zaprl v samoto sobe,
videla sem: pil grenkobe
kupo si noči in dneve.

O, saj vem to, da počasi,
le če skrita je v tišine,
gori sveča bolečine,
cestni veter jo ugasi.

Tako zelo te ves čas že pogrešam. Tako zelo mi na nek način manjkaš. Nimam več nekih Great expectations. Postala sem veliko bolj realna (sem res?) kot si me takrat spoznal, ko mi je še čisto preveč dogajalo v glavi. Ljubila sem te tako zelo, močno, za popizdit močno. Si človek, za katerega si želim, da bi si ga lahko predstavljala s sivimi lasmi, zgubanimi rokami oklepajoč se s Klimtovimi motivi poslikane skodelice jasminovega čaja na neki verandi, katere se opletajo češnjevci in pred katero se razprostira polje sivke, v naslonjaču in z ljubeznivim pogledom, tako zelo ljubeznivim. Tako iskrene ljubezni ne bom nikoli več sposobna. Vedno bova, tako ali drugače. Kot prijatelja, kot sodelavca, kot starša, kot upokojenca, kot karkoli kar nama bo življenje dalo. In mene bo bolelo ko kurba.. Tebe ne bo. Čist nč ne dvomim v to

Moje krilo, mojo rožo,
moje noge, moje roke,
usta in oči globoke,
mojih lic bledečo kožo,

moje srce, prsa mala,
bodo skoro grizli črvi.
Ko pa zadnje kaplje krvi
črna zemlja bo sesala,

mislila bom: ti si v zemlji,
s tabo se ta zadnja kaplja
mojega telesa staplja
in porečem: “Jemlji, jemlji!”

Zelo sem srečna. Vedno. Hvala za vse, resnično hvala. Najina zgodba enega leta. Eno leto kot eno življenje. Vse se je odvrtelo v enemu letu. Sva mogoče porabila ves nama namenjen čas?

O kako sem sama, sama!
Kaj me nisi k sebi vabil?
O kako je tesna jama!
Kaj si res me že pozabil?

Kličem tiho te in plakam,
plakam in sem brez pokoja
in ko ni te, še te čakam
in sem samo tvoja, tvoja.

Ta prostor bo najin ne glede na to, kje bova in kaj bova postala. Samo midva veva kje je in samo midva ga lahko obiščeva. Srčno upam, da se bova še kdaj tam srečala.

Še te čakam, saj nikoli
v svetu tam ne najdeš sreče.
Tudi meni svet le boli
dal je in tesnobe ječe.

Samo smrt svobode zor je:
v nji spet najdeš, kar si ljubil,
večnosti ti vrne morje,
kar si ljubil in izgubil.

Nihče meni te ne vzame,
saj že zdaj si, dragi, večen
gost samo te moje jame.
Bodi srečen, srečen, srečen!

Vse skupaj je filmsko. Čisto preveč filmsko. In filmi se pač ne končajo tako.

Tvoja.

(Alojz Gradnik: De Profundis).

(Ta zapis je bil napisan pred časom, sedaj pa mislim, da je čas, da ga lahko objavim z največjim cmokom v grlu. In še enkrat. Zdaj, zate.)

To si imel in to bi lahko imel. Pa izgubljaš, mogoče si celo že izgubil. Tako zelo veliko ljubezen, kot sam dobro veš, kako težko jo je dobiti, še težje pa dati… Mislim, da je napočil čas, da zaprem to knjigo, to je najbrž epilog. Zatorej… Bilo mi je lepo, res lepo, krasno. Svoja čustva sem doterala do maksimuma. Intenzivneje se ne da čutiti. To si mi ti dal. In to je ogromno, pa ne edino. Hvala. Knjiga, pa gre na polico k ostalim, tja, kamor sedaj sodi. Samo vedi, da v 23ih letih življenja nisem spoznala nobenega, ki bi ti do gležnjev segel. Tako. Da.

[po polurnem joku globok vdih]

Čas je za nov roman.

Irena.

P.S.: Res sem se rabla spucat. Veritas vos liberabit. Zdaj se poslavljam. In bom izginila zate in nikoli več ti ne bo treba slišati zame in boš lahko bil oh in sploh srečen. Kot si že itak zdaj. Je tako? Ja. Jebeno fejst mi je hudo, ampak ti ne znaš biti moj najboljši prijatelj, še manj pa moj. Moram te tako kot vse ostale, blazno arogantno in egoistično, skenslat. Pa vendar z željo po lastnem obstoju. Ubil si me že prevečkrat. Preveč. In tebi je vedno vseeno…

  • Share/Bookmark



24 Odzivov do “Kar si/bi ljubil in izgubil. Zadnjič.”


  1. 1    sivina 5.12.2008 ob 06:15

    Presunljive besede, presunljiva čustva. Na nek način me tvoj zapis spominja name. Prav je, začni pisati novi roman, upam da ti bo uspelo. Meni ni, nekje vmes sem spoznal, da je prava ljubezen samo ena. Še vedno upam, da se motim….

  2. 2    mandy 5.12.2008 ob 07:48

    Virtulno te objamem.

  3. 3    roll 5.12.2008 ob 08:18

    O jeba. Poznam to. Ampak res. Pr men je trajalo pa več kot leto, in bil sem tako globoko prepričan, da to je pa to, in ne more bit na svetu več kaj niti približno podobnega. Pa je čas tekel, in prišla je. Še boljša. Še razburljivejša. Zakva mormo skor vsi imet take izkušnje? Men ni blo kul. Preboleče je. Stres totalni. Hotu sem da izginem…

  4. 4 irenca   irenca 5.12.2008 ob 08:35

    Jst bi sam šla v to pofukano Arizono že jutr, če bi se dalo… Love me, adore me, smash me, erase me…

  5. 5    zloba 5.12.2008 ob 09:11

    Pikica, če še enkrat njemu rečeš oprosti, te lastnoročno brcnem v Arizono. Opravičujejo se lahko le drugi sami sebi, ker so izpustili iz rok nekaj tako pasje lepega in dobrega, kot si ti.

    Ampak verjetno … iz muz ne moreš delat žensk, ker jih potem ne moreš več ljubiti, ane?

  6. 6    zloba 5.12.2008 ob 09:12

    In ja, moram še to napisati – že dooooolgo nisem prebrala česa tolk iskreno lepega. Pa žalostnega. Itak.

  7. 7    Vanja 5.12.2008 ob 09:15

    ah irenca, toliko bolečine, energije…za privid…Amapk oK, to spada k letom;-) Vse lepo ti želim in enega pokončnega, močnega, samozavestnega ljubimca nekoč….da boš lahko ti ti brez opravičevanja ker si intenzvina. Uživaj sama s seboj, ker lahko,

  8. 8    GSH 5.12.2008 ob 09:32

    http://www.youtube.com/watch?v=LK0CJqMK6f0

    hard je, sej čez nekaj let mislš da si že over… dokler ne slišeš določenga komada, verza, te spomne.. a big big love..

  9. 9    nimfa 5.12.2008 ob 11:09

    O moj bog…

  10. 10 Marija   Marija 5.12.2008 ob 13:52

    Draga moja, teb je hudo, men je pa ob tem, ko berem tebe in take poste, manj hudo in dejansko se mi mal upanja v ljudi povrne, da je še kdo sposoben čutit, čustvovat in pisat. Objem.

  11. 11    ali karimi 5.12.2008 ob 15:57

    Brez besed…

  12. 12 simonarebolj   simonarebolj 5.12.2008 ob 18:26

    Ja … ’sweet torture’! Sladko fukotožje. Samo ena misel je lahko strašnejša, zaradi česar se zdi tak trenutek strašen … da se nikoli ne bi uspel več tako močno mlet v postfestumu, torej tudi ne tako fatalno izživljat prej… hehe … Že sedem let nisem bila zatreskana in nora. Pomislek na šus v glavo od dolgcajta je naravnost patetično brezvezen v primerjavi z mislijo, kako je lahko kar konec s tabo, ko fatalno drkaš na halucinacijo o strastni hudo pomenljivi ljubezni nad vsakdanje nepomembnim premikanjem po vedno istem svetu.

    Uživaj!

  13. 13    ali karimi 5.12.2008 ob 18:44

    Baje v Arizoni po mestu plavajo ribe in Đoni Dep.

  14. 14 irenca   irenca 5.12.2008 ob 19:13

    ali karimi you just draw the smile on my face :)

    Se grem potapljat v pir…

    @Zloba, you know me… opica nespametna in brez vsakega znanja uporabe ratia, as usual… :*

    @nimfa, tud jst mu tko pravim ja…

    @vanja, eh fajne ljubimce, ki bi te s telesom razvajali in z besedami božali, lahko najdeš na vsakem vogalu. Zaljubim do ušes in še čez pa se veliko težje… Eh I won’t die, sam te plasti lusk po telesu me že res ovirajo pri hoji. Sploh če gre za hojo z nekom.

    @Marija, hvala ti draga…za vse… :*

    @GSH: veeeeem… a se loh pizda prosim igram enkrat že tud jst v mojem real lifeu Eternal sunshine of the spotless mind?!

    @Simona, vem…zato pa še zmer hodim po tem vedno istem in brezveznem svetu polnem crapa in narejenih nasmehov s svojim srcem na pladnju, tko da ga lahko vsak zaštiha. Pa vendar, če bi ga skrivala, izolirala ter z vato obložila, tko da ne bi nikol špricalo v curkih krvi, bi ergo potem pomenilo, da bi se morala odpovedati tudi vsemu tistemu, kar poganja kri po njem in ga dela sploh utripajočega. To so pa vse tiste stvari zaradi katerih se sploh, hmmmm, splača živeti. V enmu komadu je meni izredno fin verz “…don’t be afraid of a little bit of pain, pleasure is on the other side…” Pa sej sem jst v teoriji naravnost imenitna in vem vse to, da lepše kot se imaš, intenzivneje kot čutiš, bolj je ob koncu hudo, ali kdor visoko leta, nizko pade. ;) Sam praksa me jebe tko da… kljub vsemu boli kot prasica in razjeda drobovje…

    But! In Gloria Gaynor we trust! :)

  15. 15    ninek 5.12.2008 ob 20:00

    Mislim na tebe in ti pošiljam pozitivno energijo.

  16. 16 irenca   irenca 5.12.2008 ob 20:08

    Oh Brežičanka moja! Hvala. Upam, da se v Mariboru/Brežcah mate bolš… Pozdravi doma in jim pošlji moje tople objeme in poljube!

    With love, aj, ajrin.

  17. 17    Katrin 5.12.2008 ob 21:11

    …si mi dala za mislt pa za prestet kolk let…skor bo 8…pa se zmeri, vsake tolko, tm nekje, se spomnes ksnih filingov in ti kr ni jasn kuko da sva zdej vsak v svoji zgodbi…zapopizdit sej vem…se bl pa to, da vem, da ce se to nebi zgodl, si itak ne bi bla vsec…tko da ja, vsaj neki dobrga iz tega :s …ne bom ti napisala da bo prsu “ta pravi” ker v to pac ne verjamem…vem pa, in se mi zdi da ti tud, kuko je treba cutit…in ce tega ni je boljs it naprej…kamorkol in kolkr delc je pac treba…mogoc tud v Arizono ;) objem :)

  18. 18    BabaG. 5.12.2008 ob 21:18

    Princesa, avtor tvojih naslovnih besed je bil tudi princ in kaj je je rekel, kaj ti piše – vse svoje nosim s seboj, seboj, seboj…

  19. 19    BabaG. 5.12.2008 ob 21:54

    uf, uf, ne morem si pomagat, the thingS behind your words:/…here it goes, from me to you: princesa mix:

    ne patroniziraj me

    vijolična je relativno všečna barva

    rocket 66 JE dober komad čeprav je imel Ike težave

    in potem pridem tja kjer mi razložijo da-jeba patronizirat je treba, vijolična je relativno dobra barva in ja valda, ne me jebat-rocket 66 je dober komad, neglede(1)…

    Hot rail, hot rail…

    In?

    Še vedno boš mogla vzeti vse svoje s seboj…

    ?

  20. 20 irenca   irenca 5.12.2008 ob 22:14

    @Katrin, objem…

    @babaG, [OCD on] avtor naslovnih besed ni bi princ, je bil pa razglašen v 6. stoletju BC za najmodrejšega izmed veličastnih sedmerih modrih v starogrškem svetu. Zlo pameten dečko, ki je zlo fajnih stvari povedal, predvsem pa bil preudaren in dober človek, ki je stavil na dobroto in modrost, kar pa sta v mojem lajfu edini vodili. Zato ga imam v naslovu. [OCD off]

    vijolični ljudje so mi uničili vijolično barvo in Ike mi je uničil rocket 66.

    Sej ravno to je najhuje…vsa ta prtljaga vseh teh let…moj duša se stara mnogo hitreje kot moje telo…počutim se 15 let starejša kot dejansko sem…

  21. 21    katja 6.12.2008 ob 14:59

    tega kar čutim, ne bom mogla nikoli nečutit. ko ljubim, ne gre, da ne bi. ko sem jezna, mi od nekje privrejo opravičila (not gud!) izgovorov je še in oh in še. da je krivda moja.pa ni. vem, tako globoko ni prišel še nihče. ampak, upam, da ni bil zadnji. naslednji naj bo manj egoističen. in naj ti zleze pod kožo, v žile, naj prekrije te fotospomine nasmehov in čudovite grive (!), dotikov in poljubov…naj prekrije to zblojeno identiteto v večnost zapisanega nepremagljivega ljubimca. ker je vse samo stvar ene percepcije, ki se noče in noče umazati, pa če jo še tako butam ob umazano steno…

  22. 22    katja2 10.12.2008 ob 16:09

    zivim po enaki filozofiji. nocem se odpovedat velikim amplitudam, ceprav je interval pod nulo dosti daljsi od tistega nad njo. fajn je tako, zajebano sicer…ampak ko potegnes crto, je fajn. ni mira. pa sej verjetno noces it v grob kot lepo ohranjena voscena lutka.

  23. 23 sadie007   sadie007 10.12.2008 ob 20:50

    ne bom rekla ‘ta prav še pride’, čeprav obe veva, da bodo še prihajali … ti želim, da te enkrat najde :)

    fenomenalno pišeš, požiram te …

  24. 24 irenca   irenca 14.12.2008 ob 15:11

    @Katja… Ja, naslednji nej bo mal manj egoističen. Imam že poln k vseh teh zadnjih štirih let in dečkov, ki si radi futrajo ina futrajo ego, potem pa se meni nič tebi nič zavejo, da itak nimajo kaj dati in da v bistvu smai ne vejo zakaj točno so sploh prcali vame…the story of my life…

    @katja2, sej to… Starat se je treba dostojno in vsako obdobje lajfa živeti na ful. Predvsem živeti. Čutiti… pain vedno prinese pleasure in obratno. Večji kot je pleasure bolj boli, ampak jst še zmer hočem tist pleasure na ful in ne samo neke medle sence lagodja…

    @sejdika, ma sej jst vem, da bodo še prihajali in se bom jst še zaljubljala in se potem spet cmerla in potem spet hodila dva metra nad zemljo… in tud enkrat bo pršu uni tapravi, s katerim si bova pustila brezpogojno brazdati en drugmu srce in se mogoče še zmer držala za roke in se šlatala za ritko, ko bova imela že od gub razbrazdan obraz…bo, vse bo, ko bo cajt… Kaj druzga mi pa ostane, kot da samo verjamem v ljubezen? Ampak vseen me pa še zmer vse gane, kljub temu, da postajam zmer bl velka punca in sem že skor ta prava baba. Jok je taka fina očiščevalna kura…

    Hvala. Isto misel namenjam tebi… :*

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !