Arhiv za 5.12.2008

05
Dec

Kar si/bi ljubil in izgubil. Zadnjič.

Nocoj se spet počutim sama. Res, sama. Danes sem izgubila sanje, vso perfekcijo tega, kar sem dojemala kot perfekcijo. In si nisem nikoli mislila, da bom v celem svojem življenju še kdaj čutila drugič, še kdaj spet, še kdaj karkoli podobnega. In sem. Vsakemu sem se zaprisegla, a nikoli se počutila tako zvesto, kot sem se počutila tebi. Smešno ha, kako zelo me je ganlo in kako globoko je pršlo… Še 93tič – sem največji romantik in sem še večji patetik. Danes je vse izginilo. Saj je verjetno že prej. Ampak dans sem jst to, eureka!, dojela – da je moje bitke danes konec, da ne bom čist nč več tekla za ljubeznijo. In v tem trenutku mislim, da nikoli več, za nobenim. Moje srce je zlomljeno, zmečkano, upepeljeno. In jočem in mi je hudo. Vem pa da, od danes naprej, ne smeš biti moj čist nč, niti v polnočnih sanjarjenjih. Nočeš, da te sanjam. Ne bom. Obljubim. Grem stran. Beg vedno pomaga. Atleti že vedo o čem govorim. Kateri bebec bi drugače sploh laufal iz točke A v točko B sam za žur?! Jebeni Forresti. Jebena tabela.

Samo upam, da me bo nekje med bežanjem zgazil vlak ali avto ali naključni nekdo do smrti. Danes se mi pač enostavno ne da živet. No reason, no treason. Basta. Nej me nekdo prosim zmaliči na prafaktorje, da to meni ne bo potrebno.

Mene ni požela kosa,
bila sem ko v jutru rosa,
ki jo pije sonca žar.

Zdaj več nisem svetna stvar,
nisem roža in ne kamen,
sem le zate svetel plamen.

Kdaj je šlo med nama vse kar sva imela? Vem, zajebala sem jaz. Ker grem vedno predaleč in vse izgubim. Oprosti mi. Tako zelo mi je žal.

Usta so mi bila nema,
kot teh kamnov bela hosta,
nihče ni zaslutil mosta
vzpetega med nama dvema.

Bila pot je le za duše.
Zdaj bi vpila, vpila rada,
ali glas moj zopet pada
name od zelene ruše.

Zakaj se še vedno loviva kot mačka in miš? Kaj je med nama kar me tok neustavljivo vleče k teb in to že toliko časa? Je res to zgolj nedorečenost in nedosegljivost? Nisem nedosegljiva, zate. Veš, da nisem. Veš, da se mi vedno zašibijo kolena ob tebi in da ne znam drugega kot delati mono iz sebe. Čutiš to in mislim, čutim, upam, da je pri tebi enako. Zakaj se ne uloviva, sam še enkrat? Vem da je tristo preveč ovir, štekam, vem da je še desetkrat več izgovorov, ampak oba sva odrasla in…eh.. res sem si želela, da bi lahko bi bila to, kar sva nekoč v najini svobodi duha v enem, samo enem trenutku že bila. Lahko, a vendar očitno težko. Ker sem jst krava mislila, da nisem sam jst k to čutm. Pa sem.

Vidiš še te naše križe?
Komaj še oko te gleda,
zgublja tvoja se beseda,
daleč si, o pridi bliže!

Že si tu. – Saj če široke
smrti so molčeče struge,
kakor val z obali druge
spet prihajaš v moje roke.

Na moj temni grobni kamen
dal si luč, da me obsije,
kri si vlil v njo, da jo pije
in da rase rdeči plamen.

O, še srca kri natoči!
Saj ozarja nje svetloba
tudi tebe – da do groba
ne boš blodil v mrtvi noči.

Rada bi zdaj pisala drugačen post, rada bi te imela v postelji, po tvojem celonočnem smrčanju in zbujanju s kamioni pod oknom, zaspanega in s tvojim najbolj nagajivim in simpatičnim smrdečim nasmehom slišala “Dobro jutro, khm, khm!” in mi ne bi bilo treba razlagati zakaj imam Benignijeve filme rada. Rada bi, da me objameš in mi poljubljaš hrbet in mi rečeš, da me maš rad, ker sem jst in jst in sem ob tebi jst in sem ti tako posebna, da bežiš stran, ker bi v bistvu rad bil z menoj, ker bi norec bil vsak, ki bi odkorakal stran od mene. In ker bi skupaj kadila jutranji cigaret. Rada bi videla, da bi za naju bilo spet tisto poletje in da ne bi čakal na naslednji maj. Vsako zimo se bojim, da bom zmrznila in ne dočakala pomladi, nikoli v življenju nisem imela toliko loja in tako kosmatega kožuha kot drugi. Rada bi, da bi sedela z dvema bandidosoma in v japankah na najgrši fontani ever, jst cela opletena v hipurske ogrlice in zapestnice, ti razkuštran in cel lep. Najlepši.

O noči, noči v pomladi!
Sle so sikale ko gadi,
nisem bila mrzla skala.

Mnoge sem noči bedela,
kri je v mojih žilah vrela
ali nisem se ti vdala.

Vendar sem ti bila draga.
Ah, saj samo hrepenenje
srca pravo je življenje.
Slast kopni ko rosna sraga.

Tvoja sem že toliko časa, kot si niti sam ne moreš predstavljati. Tudi takrat, ko me nisi imel, ko me nisi niti videl, sem bila tvoja. Stokrat sem premlevala najine pogovore, stokrat šla skozi tvoje stavke in besede in si te predstavljala kako jih izgovarjaš in kakšen izraz na obrazu imaš. Žal, sem določenim pogovorom nasedla in žal sem jim nasedla, prej kot je njihov, Tanjin, čas prišel.

So pri meni tvoji listi,
zadnje tvoje so besede;
listi so še beli, čisti,
le besede so že blede.

Saj sem jih vsak dan močila,
saj ne vem, s čim bi zaprla
stokom svojim pot iz grla,
s čim bi liste posušila.

Rada bi, da bi bil že ves ta čas ob meni, samo moj, moj, moj. Ampak je očitno bilo že tako prav. V tem življenju očitno res ni čas rojen za naju dva in komaj zdaj to vem. Res iskreno mi je žal in opravičujem se ti iz vsega srca, da sem tako butala z glavo skozi zid, da sem tako forcirala stvari, ki še niso bile zrele za kaj tako, vsaj z moje strani, velikega, ki nima le velike začetnice, ampak vse črke. Toliko stvari se mi je ta čas zgodilo in velikokrat sem razmišljala, kako bi bilo, če bi ti bil ob meni. Velikokrat sem se spomnila nate – si človek, ob katerem se počutim najbolj sproščeno, bolj kot sem se zadnje štiri leta ob kateremkoli svojem dečku, pa vendar še vedno ne veš skoraj nič o meni. Človek, ki mu najbolj zaupam in hkrati človek ob katerem sebi ne zaupam več. Toliko stvari bi ti rada povedala in vem, da bi bil navdušen nad njimi! In rada bi vedela, čutila kaj se s teboj dogaja ves ta čas.

Nisi prišel, ko sem spanec
zadnji sredi sveč zaspala;
tvoje rože le – o hvala! –
v roke dal mi je neznanec.

Gledala sem samo v vrata:
ni bilo te k moji krsti,
ne v pogrebcev kratki vrsti,
ne ko hladna je lopata

grob zasula. Svoje reve
si zaprl v samoto sobe,
videla sem: pil grenkobe
kupo si noči in dneve.

O, saj vem to, da počasi,
le če skrita je v tišine,
gori sveča bolečine,
cestni veter jo ugasi.

Tako zelo te ves čas že pogrešam. Tako zelo mi na nek način manjkaš. Nimam več nekih Great expectations. Postala sem veliko bolj realna (sem res?) kot si me takrat spoznal, ko mi je še čisto preveč dogajalo v glavi. Ljubila sem te tako zelo, močno, za popizdit močno. Si človek, za katerega si želim, da bi si ga lahko predstavljala s sivimi lasmi, zgubanimi rokami oklepajoč se s Klimtovimi motivi poslikane skodelice jasminovega čaja na neki verandi, katere se opletajo češnjevci in pred katero se razprostira polje sivke, v naslonjaču in z ljubeznivim pogledom, tako zelo ljubeznivim. Tako iskrene ljubezni ne bom nikoli več sposobna. Vedno bova, tako ali drugače. Kot prijatelja, kot sodelavca, kot starša, kot upokojenca, kot karkoli kar nama bo življenje dalo. In mene bo bolelo ko kurba.. Tebe ne bo. Čist nč ne dvomim v to

Moje krilo, mojo rožo,
moje noge, moje roke,
usta in oči globoke,
mojih lic bledečo kožo,

moje srce, prsa mala,
bodo skoro grizli črvi.
Ko pa zadnje kaplje krvi
črna zemlja bo sesala,

mislila bom: ti si v zemlji,
s tabo se ta zadnja kaplja
mojega telesa staplja
in porečem: “Jemlji, jemlji!”

Zelo sem srečna. Vedno. Hvala za vse, resnično hvala. Najina zgodba enega leta. Eno leto kot eno življenje. Vse se je odvrtelo v enemu letu. Sva mogoče porabila ves nama namenjen čas?

O kako sem sama, sama!
Kaj me nisi k sebi vabil?
O kako je tesna jama!
Kaj si res me že pozabil?

Kličem tiho te in plakam,
plakam in sem brez pokoja
in ko ni te, še te čakam
in sem samo tvoja, tvoja.

Ta prostor bo najin ne glede na to, kje bova in kaj bova postala. Samo midva veva kje je in samo midva ga lahko obiščeva. Srčno upam, da se bova še kdaj tam srečala.

Še te čakam, saj nikoli
v svetu tam ne najdeš sreče.
Tudi meni svet le boli
dal je in tesnobe ječe.

Samo smrt svobode zor je:
v nji spet najdeš, kar si ljubil,
večnosti ti vrne morje,
kar si ljubil in izgubil.

Nihče meni te ne vzame,
saj že zdaj si, dragi, večen
gost samo te moje jame.
Bodi srečen, srečen, srečen!

Vse skupaj je filmsko. Čisto preveč filmsko. In filmi se pač ne končajo tako.

Tvoja.

(Alojz Gradnik: De Profundis).

(Ta zapis je bil napisan pred časom, sedaj pa mislim, da je čas, da ga lahko objavim z največjim cmokom v grlu. In še enkrat. Zdaj, zate.)

To si imel in to bi lahko imel. Pa izgubljaš, mogoče si celo že izgubil. Tako zelo veliko ljubezen, kot sam dobro veš, kako težko jo je dobiti, še težje pa dati… Mislim, da je napočil čas, da zaprem to knjigo, to je najbrž epilog. Zatorej… Bilo mi je lepo, res lepo, krasno. Svoja čustva sem doterala do maksimuma. Intenzivneje se ne da čutiti. To si mi ti dal. In to je ogromno, pa ne edino. Hvala. Knjiga, pa gre na polico k ostalim, tja, kamor sedaj sodi. Samo vedi, da v 23ih letih življenja nisem spoznala nobenega, ki bi ti do gležnjev segel. Tako. Da.

[po polurnem joku globok vdih]

Čas je za nov roman.

Irena.

P.S.: Res sem se rabla spucat. Veritas vos liberabit. Zdaj se poslavljam. In bom izginila zate in nikoli več ti ne bo treba slišati zame in boš lahko bil oh in sploh srečen. Kot si že itak zdaj. Je tako? Ja. Jebeno fejst mi je hudo, ampak ti ne znaš biti moj najboljši prijatelj, še manj pa moj. Moram te tako kot vse ostale, blazno arogantno in egoistično, skenslat. Pa vendar z željo po lastnem obstoju. Ubil si me že prevečkrat. Preveč. In tebi je vedno vseeno…

  • Share/Bookmark