Arhiv za 29.11.2008

29
Nov

O neizmerni sreči, zavedanju nje, o tem, da kri ni voda, Dan D-ju, o razočaranjih, o muziki in ljubezni, ki je pri meni kar ne zmanjka

Vsi so sam za pofukat.

YouTube slika preogleda

Well you play that tarantella
all the hounds will start to roar
The boys all go to hell
and then the cubans hit the floor
They drive along the pipeline,
they tango ’til they’re sore
They take apart their nightmares
and they leave them by the door

Let me fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
I’ll tell you all my secrets,
but I lie about my past
And send me off to bed forever more

Make sure they play my theme song,
I guess daisies will have to do
Just get me to New Orleans
and paint shadows on the pews
Turn the spit on that pig
and kick the drum and let me down
Put my clarinet beneath your bed
’til I get back in town

Let me fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
I’ll tell you all my secrets,
but I lie about my past
So send me off to bed forever more

Just make sure she’s all in calico
and the color of a doll
Wave the flag on cadillac day,
and a skillet on the wall
Cut me a switch or hold your breath
’til the sun goes down
Write my name on the hood,
send me off to another town, and just

And just let me fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
Tell you all my secrets,
but I lie about my past
Will you send me off to bed for evermore

Fall out of the window
with confetti in my hair
Deal out jacks or better
on a blanket by the stairs
I’ll tell you all my secrets,
but I lie about my past
Send me off to bed for evermore,
send me off to bed for evermore


Obožujem svojega bratca Mimija in sestrico Karmencito! Malokdo ima tako srečo kot jaz, sem neskončno ponosna na njiju in peljala bi ju za roke na vrh sveta, pa četudi je eden izmed njiju na meji zastrupitve z alkoholom. Res me imata rada. IN RES JU LJUBIM. Slišita?! Bereta?! LJUBIM VAJU!!! Hvala vama, da sta včeraj bila ob meni. Še petstodevetintridesetič, mi je neskončno veliko pomenilo, da sta včeraj prišla. Najraje bi se kar zjokala od sreče in se ščipala v po naši mami podedovana lička.

Za našo Uršo, ki je ubogica pol noči preživljala migrenske napade in našega Dejana ter, no ne ravno našega Vaskota velja isto. Legende!

Prav tako izredno hvala vsem mojim najboljšim prijateljem, ki so prišli v snežnem metežu z vlaki iz vsepovsod in ki so se vozili tri ure po avtocestah, pa vendar prišli, četudi so zamudili koncert. Hvala vsem fajnim blogerjem (naša Mary je super plesačica), ki vedno bolj presenečajo ter fascinirajo in so prišli kljub temu, da so eno uro poskušali priklicati taksije, potem jih še pol ure čakali in se nato še dodatne pol ure vozili do Orta. Hvala mojemu bodočemu možu, najdražjemu škratu Penclju, ki se mu je ravno to zgodilo in je prišel kljub temu, da ne prenese take muzike. Zaradi mene. Ker me ima rad in ker ve, da mi pomeni. Hvala vsem, ki so se prišli samo pofočkat in povedat, da imajo totalno pizdarijo in da šibajo v pm. Ker me imajo radi in ker vejo, da mi pomeni, da so se pojavili tam. Ja? Ja. Hvala vsem, ki moje sestrice niste kljub njenemu stanju poskušali nategniti, čeprav ste govorili kako huda bejba je, ker sem mislila, da se mi bo zmešalo od moje levje zaščitniškosti. Hvala vam fantje, moji najdražji in najljubši, da ste prišli iz meni tako drage Vojvodine, prinesli Sonce in moje boke razmigali za naslednje pol leta. Zdej mi spet ni treba laufat na Žale do spomladi in se delat, da živim zdravo. HVALA ZA MUZIKO!!! TOOOOO!!! Hvala tebi dragi moj bivši, ki si zlat in ki te imam rada, kljub temu, da bi te marsikdaj pretepla. V bistvu bi si večino časa zaslužil brce v svojo blesavo rit, pa vendar mojemu bratu mečeš kepe, ga kupuješ kot hišnega ljubljenčka na facebooku in greš z njim na kavo, ko jaz še spim. In si tam velikokrat, no, včasih, ko te potrebujem in imaš neko svojevrstno pristnost in iskrenost. Kar pa večino časa glumiš, pa itak nikoli nisem pri tebi kupila in se mi zdi naravnost trapasto simpatično, ampak razumem in da, tudi to imam rada pri tebi. In nisi pizda, namenoma nikoli! In ja, na koncu sem bila dejansko res mal ljubosumna, priznam. Otroci me zmer ubijejo.

Hvala Mojim Srcem1, da me vsake toliko časa napizdijo kot prasico, da se vsaj za nekaj časa zavem, da so vsi nokturni za v smeti, da me je malokdo vreden in da sem v samem bistvu res fajna, fajna punca.

In da, zavedam se, da takih kot sem jst ne delajo več.2 Jebi ga.

Over & Out.


-------------------------
  1. Na jok mi gre od Vse Te Velike Ljubezni Bolezni, Ki Jo Zmoremo In Premoremo. Da čutimo! Da se vohamo! Da se objemamo, stiskamo, šlatamo in lupčkamo, plešemo in pojemo, jokamo in stokamo ter se tolažimo! Da se ljubimo! Da smo! Do konca. Zmer. Za vas. Vsi za enega, eden za vse. Moji mušketirji, Sanče Panse in Lanceloti.((nazaj))
  2. By my math professor Rudi. 2005.((nazaj))
  • Share/Bookmark
27
Nov

Pahor in leteči veleposlanik Rupel

Pa tako sem se veselila izvolitve nove vlade, glede na prejšnji trop pritegnjencev. Mrš!

http://www.vimeo.com/2365606
  • Share/Bookmark
26
Nov

Nokturno.

Nč Ti ne bom rekla in nč ne bom povedala naglas. Samo kupila si bom nov parfum in odštevala ure do petka, ko se bom prav po damsko pretvarjala, da mi je vseeno ali Ti dišim ali ne ter se muzala ob misli, da smeš v polnočnih sanjarjenjih biti tako zelo blizu, da bi se Te lahko skoraj dotaknila in pobožala, če bi si to zaželela.

YouTube slika preogleda

V mislih je dovoljeno grešiti, v mislih je dovoljeno vse, ob tebi pa mi je dovoljeno biti jaz. Ob tebi sem lahko jaz! Kako otročje srečno se počutim zaradi tega!

Lepota o stvareh obstaja v duhu, ki premišljuje o njih.1 To je moja največja svoboda.


-------------------------
  1. D.Hume: O merilu okusa.((nazaj))
  • Share/Bookmark
20
Nov

Stranka zelenih (ali vidimo se na Bloghecu naslednji petek ;) )

Vse barve, samo zelene ne!

http://www.vimeo.com/2271017

Jebemti grinskrin.

Obožujem pa Lukčevo liziko. Protest and survive! :lol: 1 Zloglasno!

P.S.: Jst sem drugače fino, zmatrana v božju mater, ampak fino.2 Ravnokar imam čik pavzico, za katero si želim, da bi lahko trajala dva tedna. Kot vidite ne spim, odvajam se te nepotrebne razvade, to je za lenuhe. Prav tako se do nadaljnjega odvajam tudi socialnega življenja, ki se mi prav tako zdi potrata časa. Kdo se pa dan danes še sploh druži s svojimi najdražjimi? Pha, kdo sploh ima najdražje? Raje ne povem kakšne dead lines imam uturjene za fakin vsak dan. Voda v grlu je passe, jst diham že na škrge. Čakam naslednji četrtek, ko se ga bom po posneti oddaji napila, sedaj ko obvladam pofukano ekonomijo, verjetno že, zelo ekonomično, z enim pirom. Čakam naslednji četrtek, ko pridejo fantje iz Srbije in bodo s seboj pripeljali Sonce v to pofukano mrzlo, sivo in megleno Emono. E, mona! Čakam vas, da pridete naslednji petek (28.11.) sem, ker zaupam v človeštvo, da ima še vedno okus za resnično dobre stvari. Da še vedno čuti glasbo, tisto tapravo. In ker vem, da bi radi spili z mano pivce ali deset njih, se malo podružili, se veliko smejali in se imeli fino. What about another bloghec, ha? ;)

Simona je kul. Zlo iskreno in brez sarkazma. Tomi je moj, samo moj, ga obožujem in ga ne dam nikoli. Nina je jaz. Moj kisik, moja hrana. Nom, nom, nom. Ona JE!3 In rada… rada imam Tebe. Še zmer.

Over&Out.


-------------------------
  1. Treba je namreč fejst bežat pred našim Lukom, če te dobi, da imaš na sebi kaj zelenega. :lol: ((nazaj))
  2. Emocionalno mirna. Pomirjena. Resignirana. ((nazaj))
  3. V karseda filozofskem smislu zapolnjevanja moje lastne biti. Ne, je suha. Se ne prehranjuje baš rada, čeprav delam na tem že tri leta.((nazaj))
  • Share/Bookmark
07
Nov

Fair trade. Mogoče.

Važn, da je moj omiljeni profesor s faksa na facebooku moj pet. Razmišljam še, če je fejst neprimerno, če stisnem gumb “spank him” in če bi od tega zavisela moja ocena pri njegovem predmetu, ki se bo predaval šele v naslednjem semestru. In če bi zavisela, v katero smer bi…Hmmm…1

Mogoče je samo moja utrujenost, mogoče ta poteptana samozavest, ki jo očitno ne zmorem in ne smem znormalizirati niti na minimum. Mogoče je slaba vest, zaradi vse sramote, ki sem si jo naredila, buča, buča, buča. Mogoče so pacienti, ki vedno znova uletavajo v moj lajf, ravno ko sem najbolj fino in najbolj samozadostna, pa se jim je ravno kurac dvignil. Ko bi se jim le še tisti filing za moralo, za lepo in dobro. Za fair trade. Daj-dam, enako. Mogoče je ta fair trade s katerim sem se zadnje tedne jebala. In sošolci brez vsakega smisla za humor. Mogoče je Zlatko. Ali pa tako prekleto lepi asistent, ob katerem ne morem, da ne bi plahutala z vekami. Mami mi je dala nasvet o, pazi to besedo, “koketiranju”, pa še o tem kako se “geje spreobrača pod mizo”. Norec babji, ki ga ljubim. Mogoče je tuna, ki jo jem že drugi dan zaporedoma, ker nimam časa za dihat. Mogoče verižno kajenje dveh škatel marličev na dan ali konzumiranje sedmih kav in milijontih skodelic zelenega čaja. Ali multivitaminskih tablet in litrov vode, ki je drugače sploh ne maram. Mogoče ta embalaža v katero sem zavita in si grem na bruhanje. Mogoče ta pofukana jesen in moja večna melanholija, ki se skriva za tem jejhata-stašin-sendvič-iz-amerike bedastim nasmehom. In ta patetična potreba po zunanji potrditvi, ki kar ne neha rasti in to pofukano sramovanje lastne prezence. Ne morem pogledati oddaje, ne morem se sprehoditi do klopi ali povedati česa kar vem naglas na predavanju. Ta nerodnost, ta grobost, ta oduren glas, ta ne-nežnost.

Mogoče, ker mi zmanjkuje že drugi kozarec kislih kumaric v dveh dneh, mogoče zaradi moje sterilnosti, in Van-der-Bree-jevske popredalčkanosti in sistematičnosti, ki me čisto preveč omejuje in zateguje, mogoče ker ne fukam toliko kot rabim, mogoče ker mi v vsej frigidnosti sploh ni do fuka, mogoče ker sem leta nazaj spustila z rok tisto, česar ne bi smela, mogoče ker ne upoštevam svojih načrtov in intuicij. Mogoče se zaradi tega spet jočem. Ne vem kaj mi je ampak zadnje čase bi se stalno nekaj cmerila, ogabno patetična pička sem.

In kljub temu, da sem navdušena, da se svet končno vrti v mojo smer in da se v nekem globalnem, neosebnem smislu poli končno menjujejo, sem jezna nase, ker sem v tem letu prekršila dve izmed približno ducata svojih najbolj močnih načel. Ena lekcija je bila več kot dobra šiba za mojo ritko, varanja pač res ne odobravam in sedaj imam le še večji odpor do tega. Sem pač dinozaver, ki verjame v ljubezen. Tisto veliko, brezpogojno in nekupljivo s katerimkoli drugim, mladim, dišečim, godnim telesom. Drugo prekršeno načelo se pa veže na princip, da svojega telesa ne “prodajam”. Imam možgane, znanje ter druge adute v žepu, hvala, ne rabim početi bedastih stvari. In sem padla. Ker pač nočem prekršiti še tretjega načela, ki se tiče moje neodvisnosti. Pod težo višjih ciljev, ki jih imam in z Aristotelovim izgovorom, da denar služi le za dosego le-teh. So I signed a contract for some stupid commercials.

Zato, da bo moja Arizona, da bo moj Novi Sad, da bo moja Afrika in moj Pariz. I’ll always have Paris…


-------------------------
  1. Evo. Ravnokar sem ponucala vso dobro voljo in energijo, ki sem jo imela na razpolago za ta dan. Basta.((nazaj))
  • Share/Bookmark
05
Nov

72 ur bedenja

Ponosna sem, da sem ob šestih zjutraj bila priča live prenosu prvega govora prvega izvoljenega afroameriškega predsednika ZDA. Yes we can. Jst pa v jok. Mene pač vse preveč gane. Sem ponosna in srečna, da je prišlo do tega dneva, ki si ga 50 let nazaj, kar je takorekoč včeraj, nobeden niti v sanjah ni predstavljal. No, mogoče samo v sanjah… I have a dream… Zdaj pa imam res Arizona dream in še en velik razlog več, da komaj čakam. Yes we can. To je dan za vse Martine, Malcolme in Rose… Letos me vesolje prepričuje, da je fino imeti upanje, da se stvari lahko spreminjajo, da se gore lahko premikajo. Yes we can. Po celonočnem refreshanju sprotnih rezultatov, se sedaj zadovoljna valjam po postelji1 in to imam namen delati še zihr ene tri ure, boli me kurac, it was about time, ha? Yes, we can be that stupid.

It was the biggest tuesday.

Upam samo, da bo vse v redu z njim… Imamo pop ikono 21. stoletja.

YouTube slika preogleda

P.S. Peopl! Phonez, mesagez… U r doin it rong.


-------------------------
  1. Sicer z migrenami, ampak vseeno zadovoljna. Poskušam zaspat, pa preveč razbija po buči… ((nazaj))
  • Share/Bookmark
03
Nov

Afrodiziak.

Liiiiiiitri črno črnaste kave in pol minutke namakanega zelenega čaja, stres in mednarodni odnosi, dvigujejo libido do skorajšnje nezavesti. Preverjeno. V tem trenutku si od vsega najbolj želim študirati mednarodne odnose v praksi in sicer na primeru enega visokoraslega Grka, ki obvlada le materin jezik. In svoj jezik na meni. Tako bi morali mednarodni odnosi izgledati.

Meni se po 40 urah ne-spanja kratko malo jebe. Fuka. Karkoli. V vseh pomenih. Še natanko 12 ur časa imam, da dokončam to jebeno pofukano pičkarijo in ubadam se s takimi malenkostmi in jebenimi detajlčki na katerih izgubljam ure in ure z raziskovanjem, ker me jezi, da ne obvladam v nulo in da ne poznam vseh cifr, vseh teorij, vsega, vsega, vsega, kar bi se spodobilo, da veš, če raziskuješ neko področje. Draga moja Nina, če za to ne dobimo desetke, potem sem jst cheezburger. Greš stavit? Six pack?

In ker nisem dovolj utrujena, neprespana, izmozgana od vseh pofukanih služb, faksa, familje, kurcev palcev, potem moraš še ti zgaga zgagasta uletet in težit z sms-i, da se mi dokončno odpelje in odklenka. Ali bodi prijeten in vprašaj kako sem in me povabi na kavo za sprostitev ali pa mi ne serji po glavi. Basta.

In še to – nauči se hitreje odpisovati na sporočila ali sploh odpisovati, obstajamo namreč tudi redki primerki ogrožene vrste zelo pozornih ljudi, ki nas odgovor/mnenje/something zanima in nas tako motenje zasebnega reda in miru ovira pri ostalih aktivnostih/vsakodnevnih planih/something v lajfu. Ne živimo vsi pač za rit nekoga drugega in nimamo časa cel dan čakati kdaj nam bodo gospoda sporočili kaj si bodo izvolili početi v tistem dnevu. Sploh pa, ker vemo, da gospoda znajo odpisovati tudi v eni ali dveh minutah. Ko se jim dvigne. Anede?

Poln kurac mam vsega, najraje bi po Tomijevo razbila vse kar se v flatu da razbit. In ja, jebena kmetavzerska Arizona! Jedva čekam, če te zanima! Vsi kmetje tam ne premorejo toliko gnojnice, kot si jo nekateri osebki v buc-buc-ljubi-domači Slovenijci drznejo zlivati name. In pod nekateri mislim tebe. Če te zanima. Če te sploh karkoli, razen sebe, zanima. Grrrrrr…

  • Share/Bookmark
02
Nov

Big Tuesday.

Eden izmed serije (producent Leonardo Di Caprio) meni zelo všečnih filmčkov na temo torkovih volitev, ki poziva k intenzivni mobilizaciji volivcev. Nekaj takega1 so se tudi naši šli… pa jim je, hvalabudi, na koncu ratalo. Upam, da bom v torek zvečer tudi lahko rekla hvalabudi in šla, tako kot zadnjič, s prijatelji proslavljat v Cheja.

YouTube slika preogleda

Jack Dawson forever!

Not! :lol:


-------------------------
  1. NEKAJ TAKEGA sem rekla, ipak, da če se trije v en glas samo derejo na tromostovju, ni ista in tko nobel pakunga. ((nazaj))
  • Share/Bookmark
01
Nov

Arizona dream.

Najraje bi začela cviliti in piskati od navdušenja nad njegovo neizmerno ljubkostjo, ko začne tlačiti svoje tetovirane roke v žepe in jih zvijati, potem se za hip posmeje, pa zardi in pogleda z najbolj prijaznimi, nežnimi in iskrenimi očmi v tla in začne kot najbolj stereotipen genij razlagati na najbolj skromen način kako on neko stvar naredi, izpelje. Pa se v enem trenutku zave, da nima pojma o pedagogiki in da v bistvu sploh ni ničesar razložil, ker ne zna, ker on to samo naredi, ker pride iz njega, ker to čuti. Kako boš nekomu razložil kakšno ljubezen čutiš in ga naučil čutiti točno tako?!

In očara z vsakim gibom, z vsako besedo, z vsako potezo obraza. Res je najlepši moški, kar sem jih kadarkoli v življenju videla. Pa čeprav se tega niti približno ne zaveda, a vendar so mi vedno bili najbolj všeč taki, posebni moški, ki niso narejeni po merilih in kalupih brezvezne in brezglave ženske večine, ampak jih odlikujejo imenitne značajske lastnosti in kakšna napakica, ki to ni, pa jih dela tako zelo unikatne… Njegova sramežljivost, šušljanje, telo polno brazgotin, suho a vendar mišičasto z majhnim piroljubskim trebuščkom, žilave roke, starinske obleke iz 50h in 60h let, moji trije centimetri več v višini in njegov otroško naiven in široko odprt, pa vendar begajoč in plašen pogled.

In enostavno vem, psihotično, butasto, otročje, ampak vem. In čisto vse, pa naj bo še tako absurdno v svoji idejni zasnovi, postane otipljivo, realno… če si to le res fejst močno želim. V življenju sem vedno dobila čisto vse kar sem hotela, včasih še več. Na tak ali drugačen način, prej ali slej. Samo potrpežljivost je potrebna.

Nekatere stvari moram še dokončati, nekatere počistiti, ker mi ne bi ravno koristilo, če bi zajebala že zdej. Aj lajk him. Ampak ne, to ni največji plan.

Vesolje me kliče, imam še večje plane. In matr, da jih bom vse uresničila. Nič več me ne veže na to našo podalpsko deželico, moje korenine ne morejo pognati v mrzli, gnijoči in plesnivi zemlji. Preveč bolečine, preveč grdih spominov, preveč utesnjenosti z debilitetami, hudobijami, egoizmom in vsesplošnim ljudskim stremenjem k vlogi glavnega kmeta na vasi, pa čeprav le za trenutek. Fuj, bljak, predvsem pa zeh.

Dolgočasi me vse to, res me, me iritira, me spravlja v jok in depresije. Sem občutljiva, senzibilna in z zelo odprtim srce, ki ga nosim na pladnju pred vsemi, medtem ko hodim po svetu z vsemi petimi čuti maksimalno na preži, pa tudi s tistim šestim in tistim sedmim, srčnim. Ko se ta lastnost na katero sem najbolj ponosna in hvaležna, da jo imam, uporablja na tej gnijoči zemlji kot neprijetna opazka, kot žaljivka, kot vsiljujoč občutek, da bi se morala zamisliti, da je z menoj nekaj narobe, potem res vem, da nimam kaj tu početi. Ne zdaj. Ne, dokler si ne odebelim kože.

Upam, da mi faks odobri vse kar potrebujem za odhod in mi tako reši lajf s tem, da mi pomaga pri mojem begu. Sem se čisto zatrapala v to mestece. Hočem tja. In se že vidim, kako si podajam dimčke svojih rdečih 100s marličev s puščavskim vetrom, ko sedim na vrhu enega prepada, pred menoj pa neskončna ognjena rdečina puščave in namesto muske vsake toliko zvok kakšne rattle snake ali pa kakega kojota, ki je zalutal. In umazani in zaprašeni kavbojski škornji, zagorela polt, slamnik in pirček. In faks s katerim imam dejansko neke cilje in prihodnost s katero jih imam še več in s Slovenijo, s katero jih nimam.

Po vseh jebah, ki sem jih zadnja leta preživljala, doživela, preživela, po vseh komajda izbojevanih bitkah z mojimi preljubimi deprami, se mi dejansko ne da več furat safra, res mislim, da sem fejst pupica in da si tudi jaz kej lepega zaslužim, ne pa sam praznjenja na meni – svojih frustracij, jajc, življenjske rutine in dolgcajta ter hkratnega polnjenja ega, moči, bastardnosti in občutka normalnosti in nedolžnosti. Nimam več energije, ne morem več, sem izmozgana, utrujena in če ostanem, tvegam, da bo ščasoma izginil še zadnji košček mene.

YouTube slika preogleda

To kar se je nazadnje dogajalo je bila zgolj kaplja čez rob, pa vendar vseeno dovolj velika, da se mi je vse še desetkrat bolj zagnusilo in da so se moja načela le utrdila. In jaz, krava, koliko časa sem se žrla in imela slabo vest ter si prav po štiftarsko nalagala kazni za neupoštevanje načel ter grdih, grdih misli in dejanj! Jaz! Poleg tega, da sem prvič v lajfu prelomila svojo res veliko zapoved in moralno načelo, me najbolj žre ta strah, o katerem sva se včeraj ob pivcu z Ninette1 pogovarjali. Če sem pred to zadnjo poletno pizdarijo, ki sem jo naredila, imela še kanček samozavesti in zaupanja v odnose, ju sedaj nimam več, ker reeees ne zaupam nikomur. Vse kar mi preostane je le, da verjamem. Samo verjamem. Brez vsake osnove za vero, brez dobrih izkušenj, ki bi mi vero potrjevale.

Očitno sem narejena za to, da se me kot Petrovaradinsko trdnjavo osvaja in osvaja, dokler se ne dobi srca na pladnju, kar omogoči osvajalcem nežno razpiranje mojih nog in po opravljeni avanturi hladen in brezčuten sadizem nad podarjeno utripajočo in okrvavljeno mišico, ali preprosteje povedano, očitno sem dobra le za pofukat, me egoistično zjebat in spizdit potem stran. In čeprav mi dela slabo od vsega poteptanega ponosa, od ega, ki je zdrobljen v prah, in žalosti, neskončne žalosti ter ponovne razočaranosti nad seboj, še vedno tako butasto in naivno verjamem, da bo nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami prišel nekdo, ki ne bo hotel le zlesti v moje hlačke, ampak si bo želel poljubljati mi čelo in si umivati zjutraj zobe z menoj.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Te ljubim. Te obožujem. Sem hvaležna, da te imam. Trenutno si od vseh prijateljev edina ob kateri se počutim popolnoma sproščeno, ker vem, da razumeš, ker me ne ubiješ z besedami, ko vidiš, da sem občutljiva, da mi je hudo. Fak, še enkrat si se izkazala za najbolj čutečo, zvesto in vdano prijateljico. Za zmer. Sam, da veš, da se zavedam, vsega kar mi daješ.((nazaj))
  • Share/Bookmark