Omnia mea mecum porto.

Ne duši me več kri, ki se je z eksponentno hitrostjo gostila in postajala črno-rdeča. Pa se zavedam, res se, da sem čisto preveč impulzivna, entuziastična in naivna in nasedem vsakemu finemu filingu, ki me v lajfu preveva. Sense slut ali po domače hedonistka. Mogoče se bom že drugi teden cmerila zaradi česa nepomembnega ali pa se zvijala v bolečinah zaradi kakšne nove tragedije, pa vendar, ko se imam fino, se imam zares fino in imam vsa čutila našponana na maksimum. In zdaj se imam, kakopak, fino!

Oh! Toliko lepih stvari je, da jih človek kar ne more absorbirati vseh, toliko kot bi si jih želel!

Včeraj me je poklical in povabil na kavo starejši gospod, ki sem ga spoznala to poletje na potovanju v Srbijo k svojim čudovitim prijateljem. Sivolasi jazzist je čudovito in simpatično bitje, ki ne varčuje s komplimenti 20-something gospodičnam, če mu le dokažejo, da poznajo stvari, da vedo o stvareh veliko in da ga v čem celo peljejo scat. Je človek, ki ve vse in še več o jazzu in je zategadelj tudi izredno spoštovan v krogih, ki so meni sicer povečini dolgočasni, utrujajoči, topoumni, we’ve-been-there-we’ve-done-that-zeh in me zaradi svoje pretenciozne in kvazi fine poze, ki deluje prej kot prozorno nošenje kolca v riti, ne interesirajo in ne impresionirajo več. Nazadnje so me verjetno…hmmm… pri sedemnajstih letih. Ko sva se s Carlosom prvič in nazadnje videla, ko sem vstopila do hlačk premočena od nevihte v kupe kjer je bil samo on, mi je zasikal, če se mogoče selim v Srbijo. Sem namreč ena izmed tistih deklic, ki imajo oblek in čevljev več kot pet povprečnih ljubljanskih bejb skupaj, povrh vsega pa še pakirajo upoštevajoč možnosti konca sveta, vojne in vseh možnih bolezni. Seveda sem se zaradi njegovega očitka in moje menstruacije počutila nadvse užaljeno in da dokažem temu fosilu, da nisem neka povprečna, od sonca ožgana blondinka sem mu s tistim ciničnim in sežigalnim pogledom zabrusila: “Sej niso samo cunje!” in izvlekla iz torbice flašo viskija. Seveda me je v sekundi vzljubil, prav tako mlad fant v črnem, ki je potoval na pogreb v Srbijo in mi nosil prtljago.¹ Od tistega večera se spomnim le še nekaj hudih debat, potem mi manjka film in potem je bil zjutraj pogled na sivo mesto dvignjenih nosov in kolcev v riti. Oh, kako ljubljansko! Z U pravcu jablanova v ušesih sem hotela kar najhitreje spizditi iz sivine Soncu naproti, da bi lahko čimprej objela celo svetlo in meni tako zelo ljubo Vojvodino. Vsekakor se srečanja in popivanja z Jazzmanom veselim, jedva čekam!

Ležim v postelji, nos imam zamašen, bezgavke vnete, vročine pa nimam več. Ravnokar sem opravila z rožmarinovo in sivkino kopeljo, si natrla olivnega olja na telo in na konice las ter se s kapljico THE parfuma na prsih in vratu vrgla v sveže preoblečeno posteljo in sedaj z joškobolom stoletja gledam risanke in čakam, da se mi kruh speče, da lahko pojem svoj pozni jesenski brunch.

Ko si že ravno dišim med tem sobotnim valjanjem po postelji in režanjem kot pečen maček za brezveze… Všeč mi je, ko me ljudje zavohajo. Pa ne samo v nekem metafizičnem pomenu, ampak prav tako, da se obračajo za menoj ali pa mi celo neznanci pridejo povedati, da lepo dišim in mi kaj simpatičnega podarijo. Egomanijak, vem. V sredo po popoldanskem drinku s simpatijo in pred večernim praznjenjem flaše viskija na balkonu z mojo Drago sem šla na sprehod do Žal z bivšim dečkom in njegovo psičko Mo in tam srečala ogromno zaljubljenih parčkov človek-pes, s katerimi boljšimi polovicami se je Mo igrala.² Seveda delujem tam vedno kot pomota, v neprimernih hipurskih oblačilih in obutvi, s čikom v roki in pokončno držo, mimo pa laufajo prepoteni in zaripli to-delam-samo-zaradi-kopalk-in-plaže trimčkarji, ki jih s Slavenom, ki mi v usnjeni jakni daje moralno podporo, vedno znova štejeva. Nekaj dni nazaj sva spoznala in se zaklepetala s simpatično družinico s psičko Laro s katero se je pubertetnica Mo s svojim gibkim telescem uživaško podila za igračami. Simpatična dvanajstletna deklica, me je dohitela, ko smo odhajali proti avtu in me tako luštno in milo ustavila “Gospa, gospa, a vas smem vprašati kateri parfum uporabljate, ker mi tako lepo dišite!” Ne vem ali sem zaradi vikanja ali zaradi tako lepega komplimenta podarjenega od otroka malce zardela in se zmedla. Ko sem že naredila nekaj korakov naprej, sem se spomnila, da imam parfum itak vedno s seboj v torbici in se obrnila ter deklici zlila kapljici parfuma na zapestje, v zahvalo pa dobila en velik in iskreno vesel nasmeh lepe mlade gospodičnice. Five points, honey. Ipak mi je bila takoj všeč, zaradi prijetne otroškosti, sproščenosti in komunikativnosti, predvsem pa zaradi preprostosti in nenaduvanosti po kateri se razlikuje od ostalih vrstnic, ki se pogovarjajo (Ne zajebavam! Based on true events!) o tem kako je bil slab fuk in ji ni prišlo, ker je imel jebač prekratkega. Nekaj mesecev nazaj sem namreč slišala dve, pa ne edini, kokoški, ki sta se pogovarjali točno to in točno v takem Sex-and-the-city jeziku, ko pa je druga vprašala prvo koliko je tipček star, je prva odgovorila “Ja dve leti več kot jst, torej 15.” Meni pa je čeljust zlezla na tla. Jst loh rečem samo, da sem bila kot otrok in najstnica velika baraba, ki je začela z vsemi stvarmi eksperimentirat sicer že zelo zgodaj ampak, še vedno trdim, da sem bila otrok z otroštvom in imela uravnoteženo in z old-school-perfektnimi-pogoji odraščanje. Anyway, tamala s sprehoda je bila izredno luštna. Baje je naslednji dan spet spraševala po meni in jo je zanimalo, če sem punca ali hčerka Moučinega lastnika.

Fajn je imeti svoj avto, da lahko spizdim kadarkoli kamorkoli stran in fajn je imeti flat v katerem ti cimer dela družbo le tri dni na mesec in s katerim se štekava bolj kot kadarkoli prej in blebetava vsakič, ko se vidiva do štirih zjutraj o vseh mogočih življenjskih in ljubavnih tegobah. Ga že prav malček pogrešam. Počutim se svobodna.

Spet se je pojavil v lajfu moj homme fatale. Ponavadi ima pravi timing in deluje vedno kot sprožilec za odločitve v neki zmedeni situaciji, katere se sčasoma izkažejo za pravilne. Zato se ga pa jaz, kaos na dveh nogah, večinokrat bojim srečati. Je zdaj tudi pravi čas? Sanj v katerih nastopa on se vedno do potankosti spomnim in vedno znova mi pustijo suha usta, zmedeno glavo in čuden, močan filing. Pa prisežem, nič nisem mislila zadnje tedne nanj!

All in all… Sem srečna. Če kdo potrebuje pozitivne vibracije, sem tukaj, imam preveč energije. Ko poštimaš enkrat pri sebi vse, lahko končno daješ tudi drugim in jst lahko zdaj po dolgem času končno dajem tako veliko! Prekipevam od vsega lepega!

Kri je spet redka in če sem čisto, čisto tiho lahko slišim kako pljuska po mojih venah odeta v kraljevsko rdečo barvo, moj najljubši odtenek Chanelove šminke. Počutim se živo.

Kruh je pečen. Grem brunchat za kraljevsko obloženo mizo. Sama.

Joški me bolijo in spet mi je vse smešno.

P.S.: V ponedeljek hočem imeti spet en čisto, čisto popoln dan. Polna luna je in dan vrnitve Primorske k matični domovini. Dovolj veliki razlogi za vsesplošni hedonizem. Za dopoldan imam že ideje, za popoldan in večer pa ne še… Mogoče sama v kino? Preizkušanje tortic iz Maxijeve slaščičarne? Dva jointa in slikanje na platno? Večerja pri meni z najboljšimi prijatelji in nekaj steklenic vina? Briškuljada in flaša Jim Beama? Hmmmm… bom razmišljala ta vikend, ko bo zunaj padal dež, jst se bom pa valjala po postelji v šiiiirokih hlačah pidžame in moški spodnji majici, in z očali na nosu gledala stare filme ter brala tisti dve knjigi, ki sem ju v četrtek začela brati… Jooooj, kako je meni fajn v življenju! Prav razvajeno po mačje predem! La vita è bella! Il mondo è bello!

1. Vem, da zdej zvenim kot tipična študentska kokoš, ampak nalašč obračam besede v to smer, ker me izredno zabava.((nazaj))
2. Neee, sej so bili vsi prijazni, samo sem morala zapisat to žleht foro, ker se mi je zdela tako fejst. Si jo moram zapomnit. ((nazaj))