Sre 25. Jun 2008
Always alone, never lonely. Always lonely, never alone.
Post-something depression…
Skiciram in rišem in gradim in na koncu vedno vse sesujem, kar sama, samo tako, da me slučajno ne bi drugi prehiteli.
Mislim, da se za kratek čas poslavljam od vseh. Seveda kar mora biti narejeno, bo narejeno tudi bilo. Odgovornost, ki je verjetno odvisna v veliki meri tudi od samostojnosti in zrelosti, je pač previsoka. I am not daddy’s girl and I never was… Za nekaj časa imam dovolj vseh interakcij, rabim mir, na telefon se ne bom javljala, messenger bo izklopljen, drinki ne pridejo v poštev.
Razbijala bi vsa ogledala po vrsti, sovražim jih. Nekatere bolijo zavrnitve, mene pa najbolj samozavrnitve. Seveda je super, če imaš vsak trenutek na razpolago nekoga, ki čist tko btw in kao nevede navrže kakšno tako izjavo, da se spomniš, da si gnoj. Če si že slučajno ravno za kakšno sekundo pozabil.
Sovražim svoj patos, pa vendar se vse nekako vedno giblje v tem začaranem krogu. Ker ne obstajajo ličila, ki bi mi lahko še bolj prekrila obraz (a mi v resnici le odkrivajo žalostne oči in nasmešek stisnjenih ustnic. Kdaj sem se nazadnje zares smejala? Ne, resno - kdaj?) in se zato še dodatno zatekam k baseballski čepici, pilotskim sončnim očalam in dj-evskim slušalkam, seveda v preširokih moških oblačilih. Vsi od mene nekaj pričakujejo, vsi bi me radi spreminjali. Ne prenesem svojega telesa, ne prenesem svojega obraza, ne prensem svoje zabitosti, nesposobnosti, nesposobnosti komunikacije z normalnim svetom, ne prenesem svojih napak, ne prenesem napak, ki mi jih drugi očitajo, ne prenesem, da sem utelešenje besede Pomanjkljivost. Ta poletja mi vedno na samodestrukcijo udarijo. Verjetno se šele takrat zavem kako brezvezna in kako sama sem.
Stanje izhoda se bliža…
Sre 18. Jun 2008
Sre 18. Jun 2008
Sob 14. Jun 2008
Hvala, ker me spomniš kdo sem. Da sem.
Telefon je zjutraj zazvonil okrog 10h in me prebudil. Spočita, neverjetno naspana in napolnjena z energijo sem se zvlekla s postelje in oddrsela proti kuhinji v klovnastih hlačah pižame in koščku blaga, ki naj bi se mu reklo majčka, a si tega imena ne zasluži. Cedevita, lulat, zobe ščetkat, tuš in lase umivat. Kava je zaradi faze med lulanjem in tuširanjem ogabna in je ne morem spiti. Namesto tega pokadim dve cigareti več. Maili, maili, maili. Pizda, spet so mi pred nosom zaprli kemično čistilnico, kjer me čaka tunika. Nekam čuden je ta petek, kar ne morem se znebiti nenavadnega priokusa, resnično mi ta dan ne diši kot petek, pa da se jebeš ne. Pa ne ker se junij preveša v drugo polovico in zunaj oblaki lulajo kot aprila. Niti zaradi trinajstega dneva v mesecu, ki je tokrat padel na petek. Point je, ker mačka ni doma, pa me ob petkih vedno čaka, ko proti poldnevu odprem oči. Sploh pa po takih nočeh, ko v fajni in lepi družbi spijem pol ducata damskih pirov. Noč ima svojo moč, pravijo. Orto tudi, pravim jst. Še ena kava, tokrat s sosedom, potem kosilo, ki ga je moj fajni cimer skuhal in še ena kava ter šest cigaretov na oknu z njim. Preoblečem se, umijem si obraz in zobe, spnem lase, si ustnice namažem z labello in si kapnem kapljo parfuma na vrat, zapestje in prsi. Čez deset minut moram od doma, zato na hitro poiščem mojo adidas potovalno torbico in na hitro zmečem vse, brez česar nam bejbam živeti ni. Ključi okrog vratu, mobitel in čiki v kilometrskem žepu širokih hlač, torba in fotkič na ramenu, teranov liker za Ljubezen in domača marmelada za mamasto mamo Ljubezni. Čisto vse mame so namreč nore name in zavedam se svoje moči, ko kot z daljincem sprožim plaz iiiiii-jev, aaaaa-jev in oooo-jev, nasmehov, objemov in poljubov. Tako vljudnih in pozornih punc kot sem jst pač ne delajo več. 
In smo dali Jamirquote v avtu do konca in smo šli.
Shit, še zdaj imam okus po včerajšnjem večeru na jeziku.
Te ljubim, te častim, te občudujem in te spoštujem. Vaju, oba!
Slastna, ampak reeeeees slastna gurmanska večerja, o kateri sem sanjala cel teden. Idlično gnezdece, fajna muzika, zmešan pes, ki je Joe Pescijeva duša dvojčica, sedmina elite človeštva zleknjena na tleh na blazinah ob ognju, zunaj dež, noter krasni pogovori in solze smeha. Dve flaši šampanjca, sixpack, liker in nekaj jointov, da izbruhe smeha podaljšajo, ojačajo glasnost in stopnjujejo nesmiselnost. Izbran motiv za mojo novo tetovažo, igranje briškule, dolge, senzualne masaže. Ko misliš, da je minila ura in pol, pa pogledaš na telefon in ugotoviš, da jih je sedem.
Hvala, ker me spomniš kdo sem. Pozabljam.
Moje stanovanje je čistunsko in čisto nič pravljično kot včasih, po stenah se ne bohotijo črno-bele fotografije Mojih Src, glasba ne odmeva po stanovanju in vonj po sai baba dišavah je zadušen. Kipci, rože, začimbe, slike, kuuuupi knjig, pikčasti, črtasti in karirasti vzorci mavričnih barv malodane povsod, obeski, listki, računi, kartoline, bron in baker in zlato, posušeno cvetje in sadje, na desetine sveč raznoraznih oblik in barv, posodice s poldragimi kamni, foto filmi. Ničesar od tega ne moreš pri meni več zajeti v vsak kotiček svojega očesa. Stanovanje je pusto, dolgočasno in že dolgo napolnjeno s slabo energijo.
Ne znam več kuhati. Moja kuhinja ni več napolnjena s Soncem, dobrimi vibracijami, Jamirquoti v ozadju in mizo za katero sedijo moji najboljši prijatelji. Dobivamo se na kavah v Che-ju, ker nobenemu izmed njih ni do druženja v flatu. Moja vsakodnevna večurna slastna kosila za meni drage ljudi so ukinjena, ker tukaj ne morem več kuhati z ljubeznijo. In to je edina sestavina, ki je nujno potrebna pri vseh jedeh. Kuham enkrat na par tednov in zgolj zase, na kar pa v življenju do konca lanskega leta niti približno nisem bila navajena.
Ne preurejam več stanovanja, pozabljam zaliti rože, pozabljam jesti zajtrke in piti kavo zraven.
Ne srkam več rdečega vina ali martinija zleknjena v ležalniku in z nogami na ograji. Pijem cedevito in ostale pizdarije, ki jih prej nikoli nisem v takih količinah.
Moja posteljnina ne diši več po lavandru, ki je bil zataknjen v majhnih vrečkicah za rob jogija.
Ne spim več gola.
Ko gledam film moram medtem narediti nekaj pavz, ker ne smem kaditi na svoji postelji.
Kurc, niti filmov ne gledam več, pa mi jih je bilo v navadi pogledati do deset na teden. Ne odkrivam nobene muske, ki bi me res fascinirala in je ne bi že poznala. Začnem brati knjigo, pa je ne preberem do konca. Začnem slikati, pa me nedokončana in zaprašena platna še vedno čakajo.
Ne preživljam več takih večerov in noči kot sem jih včeraj, ker ni nikoli tako sproščenega vzdušja. Preveč slabe energije je vsenaokrog.
Rabim živali, da bi lahko skrbela za nekoga, pa jih ne morem imeti.
Se še sploh znam poljubljati? Zadnjim parim dečkom sem spretno odsekala ukradene poljube.
Parfuma si nisem kupila že skoraj pol leta, na tržnici tudi nisem več vsak teden. V Zvezdo ne hodim več na tortico in v Casablanci ne pijem več espressa. Ne kupujem si več vsaka dva tedna sama sebi rož in zgodilo se je že parkrat, da sem si pozabila nakapljati parfum na telo.
Manj se smejem, manj se jočem, več sem resna. Ne znam se več obleči v mojem stilu, ljudem odgovarjam deset sekund kasneje, ko se zavem, da me je nekdo nekaj vprašal. Dredov nimam več, uhanov tudi ne. V zelo bližnji prihodnosti načrtujem še eno novo tetovažo, a se ne bi čudila, če bi me ti plani čakali še dolgo.
Kot človek z do pikice pozorno zgrajenim in izdelanim stilom življenja imam občutek kot da bi me nekdo z blazino dušil, tako zelo me utesnjuje vse. Duše manjka pol in srce še poskušam uloviti.
VAJU LJUBIM! Najiskreneje sem hvaležna za prekrasen večer. To je bil eden tistih večerov o katerih se bomo čez par let pogovarjali “Ej, a se spomniš takrat…?” in ena izmed tistih stvari, ki mi bo čarala nasmehe na stara leta, ko bom vsa zgubana sedela na verandi pred neskončnim poljem in poslušala veter.
Sam Johna pa mam še zmer fejst rada!
-------------------------
Pet 13. Jun 2008
Sre 11. Jun 2008
Upanje umre vedno zadnje.
In vse kar lahko dam je upanje… Ena iskrica v očeh, ki se tu pa tam zasveti nad belo paleto, ki na ven deluje kot bi še vedno bila mlečnozoba, lahko zelo hitro podari preveč upanja. Sem opazila. Da. Nevede trošim naokrog poljube, streljam puščice, čaram in spuščam uroke nad tiste, ki jim kuštram lase. Ali pa jim le-te delam sive. Oziroma jim kuštram sive lase. Kakorkoli pač. 
Ljudje kričijo name in se prijemajo za glavo, ko mi hočejo dopovedati, da naj se otresem ratia, da sem jebena samaritanka in da preveč poslušam glavo. Jaz pa samo zmigujem z njo, tlačim potne roke v žepe, na široko odpiram cigansko temne oči in se dejansko počutim kot da bi ušla iz risanke, kot da ne spadam sem, kot da ne govorim istega jezika, predvsem pa kot da ne živim v istih dimenzijah kot vsi ostali. Preklinjam čez deficit plemenitosti in se sprašujem, kje so vsi ljudje, katerih žile bi bile kot moje, tako starinske, kot bi jih na meter v antikvariatih kupil. Ne verjamem, da je vaš svet lepši, niti ne verjamem, da je bolj načelen kot je moj, sploh pa ne, da je tako dišeč. Moje duše ne strežem naokrog kot Saloma Johanaanovo glavo na pladnju in je niti ne bom zaradi mokrih sanj svoje pizde. Če je to za vas dovolj dober argument, da se podate na tržnico prodajati svoja načela in vizije sveta, voila. Jst služim zlatnike na drugačne načine.
Če se vrnem k iskricam v očeh - je ena res dovolj, da zaneti požar? Ne razumem niti tega, kako se iskrica sploh prebije do učk skozi školjkasto lupino, čez vse oklepe in bojne oprave, ki sem si jih nadela ter se zraven ne utopi v slani tekočini s katero je do vrha napolnjeno telo. Hudo mi je, ko odrivam in včasih nehote kot črna vdova poteptam vse okrog sebe - am, bam, pet podgan - ti greš ven! Ljubi, ne ljubi, ljubi - ne ljubi! Enostavno ne zaupam več nikomur, vsa sem plašna in sto izgovorov imam pripravljenih zakaj pač ne morem “zaplavati”. Ne, res ne morem ponuditi ničesar, razen upanja. Verjetno še dolgo ne bom. Čakre so preveč zamašene, glava prepolna in vse balastno breme ljubezenske zgodovine mi sega že konkretno čez ramena. Srce je oledenelo in nič ne kaže, da mi ga bo letos to aprilsko poletje odtalilo.
Face to face
my lovely foe
Mouth to mouth
raining heaven’s blows
Hand on heart
tic tac toe
Under the stars
naked as we flow
Cheek to cheek
the bitter sweet
Commit your crime in your deadly time
Commit your crime in your deadly time
It’s too divine
I want to bend
I want this bliss but something says I must resist
Another life
another time
We’re Siamese twins writhing intertwined
Face to face
no telling lies
The masks they slide to reveal a new disguise
You never can win
it’s the state I’m in
This danger thrills and my conflict kills
They say follow your heart
follow it through
But how can you
when you’re split in two?
And you’ll never know
You’ll never know
One more kiss
before we die
Face to face
and dream of flying
Who are you?
who am I?
Wind in wings
two angels falling
To die like this
with a last kiss
It’s falsehood’s flame
it’s a crying shame
Face to face
the passions breathe
I hate to stay but then I hate to leave
And you’ll never know
You’ll never know . . .
Stric Pencelj je zihr ponosen name… 
-------------------------
