Omnia mea mecum porto.

LOOOOOOOOOOOOOOL!!!

Vsi moji najdražji razen treh, ki se nahajajo trenutno nekje v tujini ali pa na berglah, so me več kot 24 ur obkrožali. Vsi razen enega pa so me zabavali in nasmejali do solz. Že dolgo časa (eno leto?) se nisem imela tako lepo… Vas ljubim, obožujem, častim, tako iskreno, da že kar boli. Srca moja in pravljična bitja.

Sto ljudi mi lahko dopoveduje stvari, ki jih že vem, ki so logične, smaoumevne, sto ljudi vem, da mi hoče dobro, ampak dokler samo glava šteka, srce pa še ne čist, ne pomaga. Pustite mi, da se do konca opečem. Sama moram priti do tega, nič drugega ne pomaga. Osel gre samo enkrat na led, ljudje imamo drsališča…

9 komentarjev

Čist sem živčna, mravljinci so okupirali celo moje telo, v grlu imam kepo, roke potne in restless-feet sindrom. Danes bo odličen dan! THE tridnevje se začenja… Jutri imam rojstni dan, ampak ga častim že dan predtem in še dan potem, ker sem pač mali obsedenec z edinim, čisto mojim praznikom v letu. Mami hvala!

Kratko črno kafečke, trije marlboro rdeči 100s in mjuziiiiiiiiik dirita v žilo. Pa še v nos. In v usta. Aaaaaaa!!!

In jst sem čisto zares zaljubljena v Johna. Masterplan je še vedno v igri…

Zvečer pa shagga jagga! Jeeeee!

13 komentarjev

Imenitna britanska zasedba Chris Jagger’s Atcha bo zasedla oder ljubljanske cvetličarne Mediapark v četrtek, 24, aprila in glasbene sladokusce razvajala z dovršeno odigranim rock-bluesom ter karizmatičnim in močnim vokalom Chrisa Jaggerja, brata slavnejšega Micka Jaggerja. Kot gost večera se bo predstavila slovenska blues skupina Mojo Hand.

V predprodaji so vstopnice 28, na dan koncerta pa kar 31 evrov. Se splača, ful!

V okviru letošnjega že iztekajočega Ortofesta se bodo 25. aprila po treh letih k nam vrnili indie-rockerji The Notwist. Nemška zasedba, ki nastopa pri nas v okviru evropske turneje, bo promovirala svoj nov album The Devil, You + Me, ki izide v prihodnjem mesecu.

V predprodaji so vstopnice 15 evrov.

Prav tako na odru Orto bara bo v četrtek, 1. maja zasijala novosadska skupina Šinobusi, ki se lahko pohvali, kot najmlajši blues band v Srbiji, z odličnimi avtorskimi komadi in energijo, s katero fantje z obilico smeha na odru okužijo slehernega poslušalca. Glasba ob kateri boki enostavno ne morejo mirovati. Iskreno priporočam!

Vstopnice so na dan koncerta 5 evrov.

6 komentarjev

Rada bi samo bila. Brez balasta. Gola in (za)ljubljena. Ko bi me vsaj nekdo oboževal in hotel izlubčkati vsak delček mojega telesa. Ker sem to jst. Ker bi rad poležaval z glavo na mojem po novem zalitem trebuščku. In bi se videl z menoj. Samo videl. In sanjaril o kamniti hišici v Toskani, z živo rdečimi škurami, z nasadi oljk in lavandra, z vinogradom, kjer bi poleti skupaj vezala trte, s tremi konji, par kokošmi, dvema mačkonoma in psom, z verando, kjer bi v gugalnikih popoldan pila jasminov čaj, pokrita z odejico in držeč se za suhe, zgubane roke in opazovala vnukce, ki se valjajo po zemlji in se smejoč igrajo skrivalnice. Sanjarjenje, vizija bivanja, varnost. Mi manjka… Mamica sem po duši, poet po profesiji, sanjač vse kar je vmes. Ambicioznost je samo stvar let.

In ko naju ne bo, ostala bo duša, ne telo.

Aja, moj novi, paralelni blog se nahaja tukaj.

15 komentarjev

Nobenega ne morem vzljubiti, kaj šele dalje ljubiti. Pizde so pizde in pizde so v vladajoči večini. Težko je izluščiti zlato od gnoja, saj zadnje čase najdemo še drek zavit v pozlačeni foliji. Za male pare. Tisti, ki se hranijo z mojo prisotnostjo v njihovem življenju, na varnostni razdalji se razume (nič bat, čisto nobene želje nimam po zmanjšanju te razdalje, ker ste mi odveč), si filajo ego z menoj in mi vcepljajo (upam, da nehote) občutek majhnosti, odvečnosti, grdote, debilnosti. “Ti si še mlada, ti ne štekaš.” Vi ste pa stari, grdi in polni frustracij, katerih tarča so ljudje okrog vas. Bravo, to pa je res pohvale vredno! I am just not that into you. Over & Out.

Nikogar nočem ob sebi, občasno hočem kak fuk, stiskanje in božanje po laseh mi namreč lahko dajo Moja Srca. Pejte stran vsa moška golazen, če se ukvarjam z vami, časa zmanjka za tiste, ki so mogoče prikrajšani pa me v enem kotu opazujejo in obožujejo. So ljudje, brez katerih (se zdi da) ne morem, a hkrati ne opravljajo funkcije Mojih Src, niti ne katerekoli funkcije. So ljudje, ki so velikodušnejši, prijaznejši, pozornejši do xy ljudi, ne pa do “bližnjih”. So ljudje, ki več svoje pozitivne energije, več nasmehov, več komplimentov, več spodbudnih besed namenijo “tujcem” kot pa “prijateljem”. So ljudje, ki nikoli ne bodo razumeli poante globoke ljubezni in bližine, ker se ukvarjajo s površinskimi stvarmi. In glumijo. In glumijo. In glumijo. In včasih jim celo uspe, da tako naivno, optimistično in utopično kozo kot sem jaz, obrnejo okoli prsta in jo očarajo. Vsaj za trenutek ali dva, dokler koza verjame, da je tisto kar je dobrega resnično, pristno in kar je slabega, je zaigrano. Pa ni. Preveč slabih stvari ste naredili, preveč zajebali, preveč slabi ljudje ste. Nočem nobenih bližnjih interakcij z vami. Over & Out.

Dajem manevrski prostor vsem, ki jih do sedaj nisem imela časa opaziti. Lepim, pametnim, godnim. Over & Out.

9 komentarjev

Ko mimogrede večer postane čisto nič mimo in čisto nič grede večer.

Ko si čisto utrujen in broke in se ti ne da ter ne moreš ven pa dobiš sms, da uleti v Ortića. In po prepričevanju (in pravilnih prerokbkah) uletiš. Moški ste res moški in zavohate plane moških in ženske smo res ženske in zavohamo plane predvidljivih žensk.

Danes sem bila označena ne le za nepredvidljivo in skrivnostno, ampak hkrati za neizživeto pičko, za znort inteligentno, za…nekaj komplimetov, za grozo od groze, za komplicirano, za ne-lahko, za simpatično naivno, za prfuknjeno, za ljubko, za zabavno, za hočem-met-z-njo-dolge-pogovore-in-se-ji-čisto-izpričat, za prasičko, za zajebanko, za kolerika, za prevelikega optimista, etc. Sej ste dobili sliko kakšen shizofrenik se očitno (baje) skriva v meni, ne? Umiram od smeha ob takih slikah, ki si jih ljudje ustvarijo tako na hitro ob meni. Do sedaj je redkokdo zadel, tisti, ki pa mu je to uspelo, je pa sigurno eden izmed Mojih Src.

Ampak, prbitko jst, tega sicer nisem hotela napisat (popravljala pa tudi ne bom, ker se mi ne ljubi). Ne razumem moških. Sploh. Pa ne govorim o nekem sex-and-the-city-joj-moški-so-ful-drugačni-od-žensk vidiku. Ampak reeeeees vas ne štekam, pizda. Mogoče sem res tako naivna, mogoče sem res tako plemenito starinska, ampak jst res ne opazim kdaj me frend pecari, dokler to ne preide v neko konkretno fazo. In me bega. In mi je smotano. In mi teži. Ker vem, da je po zavrnitvi njemu bad, ne meni. Jst sem namreč zadnje čase itak taka školjka, da je ni večje in ne pustim nobenemu zraven - ne prijateljem, ne fukabilnim znancem, ne bivšim. Nobenemu. In se potem vsaj trije moški najdejo v mojih zapisih, samo tisti, ki mu je to seveda namenjeno pa mi tega (med vrsticami ali drugače) ne komentira. Dva sms-a sem dobila na prejšni zapis pa en stavek prejšnji teden, ob kateremu sem ostala brez besed na pijači (”Tudi ti meni dišiši.”). Fantje dejte si mir, sej vem, da nas pomlad vse razganja, ampak Sonce se pa še zmer ne vrti okrog vas nooooo.

Pizda, prbita sem ko kanta, mogoče bi res morala razmisliti o uvedbi takega disclaimerja kot ga ima Slaven…

Človek se res zamisli, ko ugotovi, da še varnostniki v Ortu poznajo njegov parfum in ga zavohajo takoj ko vstopi.

Zakaj je treba ta kurčev, dolgočasen faks, ki je nadomestek za moje potepanje po Boliviji in Peruju, končat?! Hočem delat stvari v lajfu, ki me zanimajo, v katerih uživam, v katerih vem, da sem dobra. Nočem tega sranja, na kurac mi gre, da delam stvari za en pofukan papir, od katerega resnično dvomim, da bom imela kaj več kot naziv. Za stvari, ki me zanimajo ni faksa namreč, če ne bi se že prepisala. Kje na poti sem se izgubila jaz?! Kje so moji dredi, kje je moj dolg gobec, kje je moj fuckoff way of life?! Pogrešam se malček. Takrat sem si bila veliko bolj všeč, takrat sem bila veliko pametnejša. Nočem bit pička…

Rabim bližino. Nekdo mi je danes očital, da nimam čisto nič materinskosti v sebi. Pizda, a se da še bolj mimo usekat?! Samčka nimam s katerim bi se parila, za vse ostalo je že poskrbljeno. Samčki so tisti ki se me bojijo, se me izogibajo, me zapustijo.

Končati moram zgodbe. Have you heard about neverending story? Rabim zaključek. Srečen ali žalosten. Vseh zgodb. Sem logistik po naravi. Očitno.

Čikov nimam več. Donira kdo kašnega do jutri?

Tablete je treba znova jemat. Počutim se grozno. S pomladjo se vračajo pizdarije v glavi. To ni gud. Dejte mi mamila!!!

Pogrešam objemanje, stiskanje, toplino. Nekaj kar bi mi lahko nekdo od (nezasedenih - tiste “zasedene” punce namreč terorizirajo) prijateljev nudil, brez perverznih misli. Naj me nekdo poboža po glavi in mi reče, da bo vse kul. Naj me nekdo vpraša najprej kako sem, preden mi pošlje link po msn-ju. Rabim sprehode, rabim naravo. Delo ne osvobaja, delo ubija. Nej me nekdo izvleče iz te zanke. Ali pa jo vsaj zategne.

Če koga od ljubih ne bo na moj dan, bom žalost utopila skupaj z menoj,

Nad glavo imam preveč crapa. Prosim naj ima nekdo voljo in željo, da me umiri. Pogrešam to.

Zblojena, zadeta, pijana. Kljub vsemu, droge delajo iskrene ljudi še iskrenejše in iz drekov naredijo gnojnico. Res.

Hočem sonce, pomlad, toplino,

Irena.

In da, ta post pišem (čeprav sem obljubila, da ne bom več) po predoziranju treh (Samo?! Bad girl gone good…) substanc. Se opravičujem.

18 komentarjev

So stvari, ki jih ne moreš skriti. So stvari, ki še vedno grejejo, vsake toliko časa celo še žgejo. Ko bo prišel tisti dan, se bom raztrgala na prafaktorje, ki se bodo apatično pustili utopiti v kadi solz. V zadnji slani kaplji življenja. Zelo verjetno. Toplina je omamna, razum pa neomajen. Najčistejša iskrenost in veličina čustev, srce večje kot Sonce ter najplemenitejša lojalnost so pojmi, ki me definirajo in katerih novo razsežnost, ki se je ne da izmeriti v besedah, sem odkrila šele ob tebi. In vem in se zavedam, pa vendar se zdi, da še vedno nisem dojela. Ampak bom, še malo rabim, upam. Ko me že zamotijo drugi, me ti znova omehčaš in me kot jojota vračaš k sebi. Blazinicam na prstih manjka najljubša koža, na katero bi se zlahka pustile prirasti. Tako prekleto dišiš.

Mogoče je pa le ta tradicionalno nor april, ki s svojim zasvojljivim vonjem po dežju, pomladi in navdušenju prečisti nosnice in jim omogoči, da se prepustijo slediti feromonom. Možno.¹

A ni smešno, da človek ne more videti in (o)ceniti dokler ima stvari pred nosom in se jih neposredno dotika in da se mora, tako kot pri gledanju impresionističnih slik, čisto oddaljiti in ohladiti, da lahko sploh uvidi, da bi to takrat lahko bilo to in da dejansko je bilo. In se takrat, zaradi uporabe preteklika zgolj nemočno nasmehne in reče piiiiizda.

Na radiu vrtijo Moondance.

1. Arbeit macht frei! Baba blesava, zbrihtaj se!((nazaj))

8 komentarjev

Štiri objave me čakajo skorajda dodelane med osnutki in nobene nisem bila sposobna dokončati (recenziji koncertov Majk in Nietov, eno jamranje in eno pizdlenje). Se je pa v teh parih dneh nabralo štorij za ducat zapisov, preden začnem jamrat, pizdit, brundat, cmizdit, pametovat in pripovedovat te štorije, pa degustiram našega Iztoka, ki se mi ravno vrti v ozadju:

Pred več kot dvesto leti, nam štorija govori,
da strašno so nervozni bli naši nonoti.
Če kej jim je sfalilo, če kej jim ni blo prou,
so grofa tko ku prasca nataknli na kol.

An vse so mu pobrali, kar vrednga je blo,
požrli v grajski kleti vse vino vse meso.
Jen poli so groficu, ma ben tisto pustmo stat,
da vidli pot domov bi, so še zažgali grad.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala

Zdej pravjo, da ne dela več takih se reči,
k zdej baje živimo v civilizaciji,
kjer treba ti ni delat, če dob’r znaš gobcat,
ma če garaš ku živina, pej moraš gob’c zdržat.

Jz sm, ku zdej se reče, nekvalificiran kmet.
jn ku vsak kmet znou zmerom sm dosti potrpet.
Nervozen zdej ratavam, pomagat si ne znam,
ma sej nisem kriv, če take jz prednike imam.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala

V meni zdej prebuja spet puntarski se duh,
marskteru vidim monu, k žre zastonj me kruh.
Jn nikdar nč ne dela, k’ samo iz kruha drek,
aaa, čakte čakte, pršu bo zlati srednji vek.

An takrat ku spet pride tisti zlati cajt,
ne skrbte, znou orodje si bom pravu najt’.
Sem se moderniziral, sekirce nimam več,
ma tudi sz motorku bi padla glava preč.

Lalala lalala lalala lala la la lalalala¹

Soooooo…

Termometer je sicer pokazal 38.4 ampak ker nimam težko pričakovanih migrenskih napadov, se frajerka jst, pretvarjam da mi nič ne fali.² In grem “bolna” na Majke in v službo in v Orto in spim gola in si ne sušim las. Se da biti še bolj ignorantski?

Posledica so seveda bile bezgavke na vratu in pod pazduho v velikosti oreha, zaradi česar nisem mogla baš nešto vratu premikat. Namesto nosu imam sredi fače še vedno ogromen pomidor (modra old school Nivea rules), namesto oči pa, aja, oči sploh nisem imela. Če sem se počutila kot, da ne bi imela oči, ker so bile zaradi solz skorajda čisti minus, pa sem se po drugi strani še kako zavedala vsake svoje mišice in koščice v telesu, ker so bolele ko prasička. Ne bom govorila, lahko si predstavljate, kako se lušno potencira bolečina v kolenih, če maš že tako ali tako že deset let zjebano pogačico. Robčkov spet zmanjkuje, hrana se mi gabi, prsti me bolijo, lupčkat se mi ne da. Seveda sem pamet blesava vseeno bila za vikend 20 ur v službi in preživela dneve po laufanjih in za kompjutrom (in na koncertih ) in trenutno si ne želim nič bolj kot tople postelje in liter čaja.

Čeprav smo se meli, navkljub mojem konstantnem kihanju, najprej v četrtek na Majkah³ in potem v soboto prav fino tako v Ortu, kot pri meni doma. Moj najdražji Škrat, Čarovnik, Brvinc, Pankrt in Arheolog so mi bili kot vedno neznansko fina družba z najprijetnejšejšimi in iz viskija v viski pametnejšimi debatkami. Prevajalec je uletu samo na eno kavico⁴ in se, vsem na žalost, ni pridružil blebetajoči grupici starcev na afterju pri Deklici. Pankrt in Čarovnik sta bila namreč lačna in Deklica je tako ob 7h (ta nova ura me je čisto zjebala) zjutraj kuhala špinačne tagliatelle s češnjevci, gorgonzolo, pestom, listi bazilike in česnom ter grško solato za zraven.⁵

Ta večer v Ortu si seveda ne gre zapomniti zgolj po gurmanskem zaključku. Ne vem al je bla luna al kaj, ljudje so bili čisto pobeblani. Najprej je uletela neka 26-letna šmrklja, ki je, bila tako neizmerno v božju pofukano mater zabita, da to ni res. Kakopak se je nalepila (ne vem kdo od vas cigotov mojih jo je pripeljal tja?! Če sploh jo je kdo?!) name, ker me kao “že ful časa opazuje vedno znova ko pride v Orto in sem zihr neki pomembnega.” Na tem mestu bi prva čelna letela. Folk, ki me pozna točno ve, kako nizko toleranco imam do takih kromanjoncev in kako očitno zavijam z očmi in se pizdim. Ne znam skrivat. Druga čelna bi morala leteti, ko je začela kokodakat o… eh tega ne bom govorila, ker me je še zanjo sram. Ne vem a izgledam kot človek, ki se mu gre take stvari govort?! C’mon no!!! Tretja čelna in iskanje zobkov po tleh bi pa moralo nastopit, ko je začela natolcevat neke stvari v stilu “mislim sej jst njega ne poznam osebno, ampak sem slišala, baje da…” Vse kul in prav, pač nej kokodaka, jeba je le to, da je natolcevala stvari o mojem bivšem gospod(ič?)u, za katere seveda vem, da niso resnične. Njen ksiht ob tem že živčno in razpičkano izgovorjenem podatku je seveda bil Munchovsko razpotegnjen. Takoj zatem sem jo, literally, poslala v pizdo materino in mislim da še v reproduktivne organe njenih prednikov do četrtega kolena in se obrnila stran. Don’t mess with my people, sem čisto preveč levje zaščitniška do ljudi, ki so Moja Srca. Ni me več pozdravila tisti večer. Hmmm… I wonder why…

Kmalu za tem incidentom grem po drink k ta starmu točilnemu pultu⁶, kjer je bila gužva in sem šla zadaj naročit moji lubici. In mi tri bejbike mahajo z denarjem in neki govorijo.
“Prosim?”
“Tri ba…”
“Sori ne slišim, muska ful naglas!”
“Tri bandidose!”
“Kaj???? Ma jst ne strežem tukaj.”
“A res?? Joj sori, sam smo mislile, da zihr delaš v Ortu, ker te vedno vidmo tle, pa zmer se pogovarjaš s kelnarji in z vsemi ful za šankom”
Ej halooooo, c’moooon!!! Ne morejo me zamenjati za inventar đizs! Moji dečki pa se za mizo režijo kot pečeni mački…

Nedeljsko jutro je bilo…sladko.

Včeraj zvečer sem šla v Orta na Niete. Koncert je bil taaaako jebački, da to ni res! Žal mi je samo, ker nisem mogla čisto sproščeno žurat in uživat, ker sem morala snemat špil in kasneje še kratek intervjujček in biti kolikor toliko trezna. Se ga bom pa zihr do daska nabutala 27.maja v Križankah, kjer je THE koncert Nietov. Bil je maj, maj moje smrti… Aja pa spoznala sem dva mala pankerja, ki sta se neki zatrapala vame, en še posebej in me tako spoštljivo-luškano-najstniško osvajala, da mi je prav po Mrs. Robinsonsko prijalo.

Ne ljubi se mi več pisati in spuščam stvari, ker bi drugače trajalo še kar nekaj časa…

Na tem mestu, kot uvod v naslednjo anekdoto paše ta komad (zaradi imena banda in zaradi naslova komada, ne zaradi druzga ):

Po jutranji⁷ dostavi kamere na Vesti in doooolgi kavi z mojim najdražjim Srcem Katarinco, ki se je drži ta status najdlje, dobim Sanjin sms, da nej uletim počekirat njen dva dni nov flat. Super! Skočim po nekaj pirčkov v trgovino za naju, čokolado za Gospoda Otroka in že sem tam! Seveda je treba vedno prepucat vsak flat, preden se vseliš noter in iz lastnih izkušenj vem, da je to nekaj najbolj zoprnega, tako iz organizacijskega vidika, kot iz sfukanostnega vidika. Če sva s Sanjo skupaj seveda nikoli ne poslušamo banda Prisluhnimo tišini (sem se pa namesto tega danes po dolgem času naposlušala Bijelega dugma) in tako midve čikcava, pirčkava in se menčkava in še enkrat - ker vem kako v pizdi se je selit ji pomagam prepucavat flat, kot izkušena in diplomirana Fata. Z referencami. But Murphy loves us. Both. Ma ne, to niti stric Murphy ni, tle gre za samega Belzebuba na pohodu, jebemtiš. Reeees sem zjebana, ne da se mi pisat več… Da skrajšam: Mene je v roku petnajstih minut dvakrat pošteno streslo 220 voltov, Sanji so nataknili lisice na avto. Ne me spraševat kako se počutim in danes mi pliiiiiiiiis ne jamrat, ker tega res ne zmorem poslušat. Sanje pa tudi ne. Levice ne čutim, desnico in ramena imam mravljinčasta, malček mi slabo dela in mal šibko se počutim. Zlob(i)na denarnica se verjetno čist isto počuti. In ej, Srce, nikoli ne tako vreščim, nikoli ne jamram, če ne umrem, pomeni, da loh delam naprej. In pliiiis navadi se, če rečem, da nekaj bi, potem to tudi mislim. Vljudnosti, ki zahteva mojo energijo, moje srce in moje živce ne poznam. Če česa nočem ali se mi preprosto ne ljubi to tudi zelo jasno povem. Tako da, you’re welcome! *
Jutr?

Ne, to niso sanje, je pa namesto tega čista vesoljna zloba na pohodu…

1. Iztok Mlakar: Štorije in baldorije.((nazaj))
2. Pač tko kot vedno, razen če me reeeeeeeeees pošteno stisne zdravje, ne jamram in morim folku in vse bolezni ignoriram in se delam, da jih ni.((nazaj))
3. pizde gnile blogerske, noben mi ni pršu delat družbe, pa sem čist lepo prosila . Recenzija sledi v naslednjem postu.((nazaj))
4. Ampak ok, itak me je dal na vsesplošni ignore, tko da takle mamo jebi ga.((nazaj))
5. oziroma mojo različico le-te: kumari, papriki, paradižnikom, črnim olivam in kockam fete sem dodala še rukolo in blo je za s kruhom pomazat in pivom poplaknit!((nazaj))
6. ponosna?((nazaj))
7. Zaspala sem ob 6h, vstala ob 8:30!!! Kje pištola?((nazaj))

25 komentarjev