Arhiv za 26.03.2008

26
Mar

Faktografija tega tedna.

Ta pomlad je prav fina, ultra fina. A vohaš? Ej, ful diši no! Mirna sem, diham, mogoče mi nekaj manjka, vsekakor to ni delo, stvari se delajo, stvari se dogajajo. Ni časa za razmišljat bedarije. Včeraj sva z našim Lukcom in njegovim škorcem končno posnela oddajo in je kar v redu. Čeprav ne dvomim v to, da bo še boljša, zdej se pač še malo lovimo tako s scenarijem kot s snemanjem in vsem ostalim. Pha, amaterja sva! Lukec in njegov škorec sta na kameri res simpatična. Pa tudi za njo, da ne bo pomote, dečko in njegov škorec sta ultrakul in pač nista BUDAli ;) :D Naši tetki se na tem mestu še enkrat zahvaljujem za pravo forte primorsko kavo (moj fotr bi te zihr posvojil, če bi jo probal), predvsem pa za vse ostalo. ;) *

Ta drugemu mojemu Lukcu pa smo v ponedeljek čisto zajebali biznis. Moral bi namreč snemati koncert nekega (vem, grozna sem, nimam pojma kdo so :roll: ) metalskega banda v Ortu, pa smo khm khm… zamudili koncert. Ja vem, babe smo grozne – ene so zamudile, druge bi čikcale, tretje bi vinčkale. Za nas pretept vse po vrsti! Evo Lukec, nastavljam ti rit, you can slap me twice and call me a bitch (Slaven TM)

Stvar, ki je pa sigurno ne bom zamudila je jutrišnji koncert Majk v Cvetličarni. Čisto sem hektična (sori, res ne morem spomnit druge besede) ob tej misli in zgledam ko uni kužek, ki ga naviješ in pol popizdi in teče in piska in laja po celi bajti. Aaaaaa! Res, komaj čakam, lani sem jih dvakrat šla poslušat in sem bila čist paf, fantje ga tako jebeno dobro žgejo, da si lahko po koncertu samo pobiraš čeljust tam nekje izpod nog. Zokija mamo radi, Bare je pa itak moj idol! :lol: Na koncert grem sama, tako da če gre še kdo, je dobrodošel, da me pocuka za rokav in mi da dva šamarja. Al pa povabi na dvojnega Jim Beama. Kar vam je ljubše.

Evo, vrijeme, da se krene. Pičim na sestanek.

  • Share/Bookmark
25
Mar

Školjka part. 1

Spet preventivno in z visoko mero morale stopam po prstkih. Pa mi zato sploh ni treba obuti mojih čevljev s petami, s katerimi ponavadi stopam po prsnih koših. Pejte stran, čimprej, ne se opečt z menoj, še hvaležni mi boste. Verjemite, da si me ne želite. Ali boste jokali ali pa se me navaličali. Konec koncev sem res dolgočasen in zdolgočasen človek. In volk samotar. Tisti, ta pepelnati…

  • Share/Bookmark
24
Mar

Prepatetika se fura.

Rada bi si marsikaterega človeka sprala z obraza in neprizadeto gledala kako v vrtincu odplesuje iz mojega življenja naravnost v odtok. Rada bi umila telo vseh dotikov, nočem več slišati glasov, prebrati besed ali vonjati vonjev, ki so nekoč bili Dišave. Iritirajo me, silijo me namreč v najbolj iritirajočo mirnost. Nočem dotikov, nočem butastih konkvistadorjev, marionet okitenih v tuje perje, nočem mehkih stiskov rok, objemov in poljubov, ki so sami sebi namen. Fuck off. Iskrenost, Pristnost, Plemenitost. To iščem.

Na drugi strani imam pa pravljična bitja. Rada bi vse ljudi, ki so se zvrtinčili, še preden so me spoznali posrkala vase. Globoko vase. Pa vem, da jih nikoli ne bom, niti jih nočem, niti se zato ne bom trudila. Morala je previsoka, izkušnje gorgonzolasto plemenite, jst pa postajam stara. Wild Childa smo dali pančkat, dovoljujem pa možnost, da v sanjah postane dokončno Trnuljčica. Želja ni dovolj velika, niti ne more biti, ukvarja se namreč z brušenjem bisera. Mi pa zasedajo take misli velik del možganskega procesorja. O ja, to pa. Tisti del, ki je zadolžen za vsakodnevno uporabo prstkov pod tušem. Dolgih nohtov nimam z razlogom.

In spet: danes imam kratek banalen pogovor s človekom, ki mi samo dokazuje, da se ljudje ne spreminjajo. Sploh pa ne za druge, ne zato, ker bi jim ti nekaj pomenili; in potem oni dan poslušam bejbe, ki same sebe hvalijo pred drugimi in se stavijo v oblake pred “kolegicami” s takimi stvarmi, da le okrepim s črnilom kljukico iz prakse ob teoriji, ki je nastala že dobrih 15 let nazaj; in poslušam klapico mulcev na piru, ki ne da ne vidijo gozda, ampak kot S.Wonder bulijo v eno pofukano drevo. Pa ga spet – ne vidijo. V nič ne verjamem, v nič ne verujem, veliko preziram, malo ljubim. Ampak tisto kar ljubim, ljubim hard core.

Nedeljski gosti, verjetno so prenažrti praznikov, lulajoči oblaki mi visijo nad glavo in mi hočejo sporočiti, da naj ostanem doma. Pa tako rada bi se družila, poslušala fino muziko, se menčkala srčne debate in kadila čik za čikom. Rada bi bila z nekom to kar sem, se izlivala, se prelivala, ga vlivala, ne odhajala resignirano v boju z neumnimi v odtok. Površno perfekcionistična, ljubko nergava, pičkursko inteligentna, pravilno zmotna, kašljajoč smejoča. Hedonističen maničen depresivc.

Vlaga zunaj mi diši za znoret. Nočem biti retardirano teatralna – ampak res bi se šla zdej z nekom (ma ne tečt, da bomo čim manj mokri) ven sprehajat, pit pir iz piksne in se menčkat dokler se ne naveličamo. Brez dežnikov, brez ličil, po sredi ulic. Posušimo si lahko lase in obleke pri meni. Tako rajcajočega deževja ni bilo že nekaj cajta. Gre kdo z mano? Ma kdo velikonočna jajca?

Frank.

Moj najljubši velikonočni zajec.

My beloved DD.

  • Share/Bookmark
22
Mar

Začetek pomladi? Pha.

Boring, stupid, mean. To je vse kar loh rečem.

Resnično potrebujemo renesanso. Celo človeštvo.

Aja, pa koncentracijska taborišča.

Zdej grem pa pit dalje. Nocoj bom Bukowskega scat peljala.

  • Share/Bookmark
18
Mar

Alice in Wonderland

Dodgsona mamo radi. Največkrat citiran za Bibiljo in Vilijem iz Stratforda na Avonu. Spomnim se, da sem pri kakšnih 10 ali 11 letih prebrala najprej Kaj je želva rekla Ahilu, šele potem Alico v Čudežni deželi in Alico v ogledalu. In se čisto zaljubila. Sploh ob moji ljubezni do matematike in logike. In njegovi ljubezni do punčk. Moj najljubši pedofil. Rad je fotkal gole ali napol gole majhne deklice in jim pisal ljubezenska pisemca. Z 11-letno Alice bi se skorajda celo poročil. Baje. :lol: Ja vem, sick mofo sem. :lol: Anyway, po Marquezu, ki sem ga prejšnji teden v dobrih treh urah spet požrla, sem začela brati Alico in prav smešno se mi zdi kako opazim stvari, ki jih pred petimi, desetimi leti nisem. Nina maš prav, staram se, čist preveč. V vseh pogledih ;) :P

Cut pages in diary

Zakaj to govorim? Ker sem slikala dve uri in se zadela z olji in terpentinom, spila tri pirčke in si zraven zvila joint. Ne nič globljega ni. Sam že dolg nisem zadeta pisala. Pač dnevniško beležim kok nižje lahko še grem s pametjo.

Ta komad se mi posluša danes. Po stotih letih. Nej bo to današnji song za lahko noč. Hvala ti srce moje za danes. in hvala še drugemu srcu – miša mal ekran popucaj preden te spet prešine misel o podobnosti! :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
16
Mar

Cannot swallow ali o deficitu lojalnosti.

Moram se naučiti dokončno popucati stvari in jih karmično pustiti za seboj. Mislila sem, da znam, pa mi očitno še vedno ne gre najbolje od rok ta mirnost in hladnost ob dogodkih/osebah/pogovorih, ki si zaslužijo, ničesar drugega kot zadnjo brigo. Še vedno me zabolijo marsikateri spomini, še vedno me prešine marsikatera zlobna beseda ne umnih, ki hočejo biti v očeh množic več kot le-to, še vedno se spomnim vsake nelojalnosti, ki so mi jo moški na indirekten način izkazali. Okrog mene vrt pelina in kamnita bolečina.1 In me gane in me zaboli in me razbesni. In ne gre iz glave. Občutek bolečine pozabiš, vedno pravim ljudem, ki tako radi jamrajo. Krivice, izdaje, nelojalnosti in nehvaležnosti nikoli.

The devils are girls with Van Gogh’s missing ear You say what you want but filth is all that they hear I’ve got the jigger to make all you bigger Ladies und gentlemen So drop your piss room bait, and make sure you’re not late You tramps and lunatics It’s a trick that’s gonna make you click 2

Moram popucati preteklost, jo zliti v straniščno školjko in potegniti vodo. Dovolj galon sperme smo pogoltnili v zameno pa dobili produkte brezmejne človeške neumnosti, zlobe in brezsrčnosti.

Felatio (Izis/Oziris) v starem Egiptu

Čutim namreč, da sem v fazi urejanja lajfa. Ki je slučajno prišla vštric s spomladanskim čiščenjem in fino konstelacijo planetov. Na faksu postajam pridna in kot za stavo, a jebi ga res sem perfekcionistka, pobiram desetke3, s projekti, ki mi jih profesorji in naključni ljudje, ki vstopajo v moj lajf ponujajo, si počasi ustvarjam neko ime na nekih kao intelektualnih področjih (dostojanstva premorem namreč toliko, da me v prodajanju telesa ne boste videli :) ), nove ponudbe za službe se mi ponujajo skorajda na vsakem vogalu (to leto je res plodno), čistim zgodovino moških in se kot hudič česna izogibam novih zgodb (samo en človek je potreben, da ti priskuti vse kar je lepega in te zaklene v tvoj školjkast domek), spet športam, meditiram in se nasploh načrtno umirjam, skrbim zase in kolikor se le da za svoje zdravje (kljub temu, da smo ta teden spet parkrat veselo padali skupaj, bruhali in pljuvali žolč in kri), črno črnasti kavi, piru, Jim Beamu in dvem škatlicam marličev se seveda ne odpovem za nič na svetu (v lajfu pač moraš met stil ne? Deficit lojalnosti je že tako preveč prisoten.) ker bi pomenilo, da dajem svojo dušo na dražbo. Predvsem pa najpomembnejše (!!!) z mojim Soncem se v tem mesecu selim iz meni ljube in z veliko truda odkrite Zupe v strogi center moje ljubljene Ljubljane. Fino bi sicer bilo, če bi se lahko zmenili, da bi se vselili šele s 15. aprilom. To bi res bilo da best, saj imam trenutno še malček frko s par projektiči, pa tudi “selitveni servis” je treba organizirat in ga ljubko prositi za uslugo. Pa še vselitveni žurki bi sledil moj slavni oh-in-sploh-very-important rojstnodnevni žurčić! Sami žuri! Yay! :D

Vse kar bi še potrebovala je…khm, khm… “sproščanje hormonov” na zelo perverzne načine. Ampak ne gre. Morala je bistveno previsoka in plemenita. Tisti krasni dečki, ki me obdajajo in bi jih takoj peljala na en joy ride ter so sam-bog-ve-zakaj čisto slučajno še “zapaljeni” zame, pričakujejo od mene zjutraj še muckanje, zajtrk in še kak zmenek. Vem, da bi me radi peljali mami predstavit :P .Tega pa trenutno res ne morem nobenemu ponuditi. Oziroma mislim, da še dooooolgo ne bom bila sposobna. Edino kar mi je res škoda je to, da sem skorajda prepričana, da bi se pustila v drugačnih okoliščinah, kakšno leto nazaj naprimer, čisto zlahka očarati. Ker konec koncev imam zelo prefinjen okus za moške in ti ustrezajo vsem mojim kriterijem. Le srce se noče zaboga odpret. Glava se muza, stoično srce pa trdo kot kamen in kost. Ampak ajde, za sladkosti lahko tudi sama poskrbim. Zaenkrat.

Ta pomlad bo še mega. Čutim to. Karma namreč vedno odigra svojo fair-play vlogo.

YouTube slika preogleda

Vikend na primorskem človeka čisto izmuči. Prepleskala sem oba hodnika in se nažrla ko eno prase. Mami je namreč takoj opazila, da sem izgubila pet kilogramov, kar je v naši familji kriminal. Zato si je za misijo vikenda zadala, da me nafutra do onemoglosti in mi “pomaga” pridobiti pogrešano kilažo. VERJEMITE, pri moji mami nimaš izbire! Shoot me.


-------------------------
  1. Svetlana Makarovič: Pelin.((nazaj))
  2. Marilyn Manson: The Golden Age of Grotesque.((nazaj))
  3. sedmica in dve devetki iz prvega semestra mi kvarita letošnje povprečje :cool: ((nazaj))
  • Share/Bookmark
10
Mar

Eros/Tanathos

Bruham žolč, ogenj in tablete.1 Ljudem uspeva zdravje razfukavati brez kančka slabe vesti. Ne vem kako mi uspe pristati vedno znova v isti trgovini z lutkami in marionetami, pa čeprav jih ne rabim, ker se pač ne maram igrati z njimi. Nezanimive, puste, brezvezne so. Ne ločiš ene od druge. Nimajo srca in zatorej ti ga niti podarjajo ne nazaj, če se milostno igraš z njimi. Zato sem vedno imela raje fante. Še zdaj jih imam. Bore malo deklic mi dela družbo na kavah v primerjavi s fantki. Zategadelj v marcu odhajam. Nekam kjer je topleje, svetlejše, svobodnejše. Kjer se da dihati in kjer utripa srce. Kjer ni marionet in reklam, frustracij in copycatov. Torej gremo k najboljšem sosedu! :) Oh those beautiful boys! Pimps and queens and criminal queers…

Pero, a se spomniš tega? ;) 2

YouTube slika preogleda

Pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam, sanjam, pogrešam, spoznavam, se prepuščam, pogrešam… All those beautiful boys!

Stiska me v prsih, vem da se nisem zmotila, ti si se. Ko te vidim, vem, da si se. Istočasno pa me mika tisto česar ne smem, pa še tisto kar lahko in imam na pladnju. V bistvu so trije pladnji (oh, me naughty, naughty girl) – na enem je jastog, na drugem dunajc, na tretjem pa jadranske sipe z jagodami. Za enega poznam vrednost, ne ljubi se mi pa počasi delat na nečem, ki te na koncu ne nasiti. Drugi vem, da bi me nasitil, mi je pa tako brezvezen, da bi se ga na sredini naveličala jest. Tretji pa je… hmmm… vem, da gre za krasno jed, ki so jo moja usta že okušala, point je pa v tem, da je 1.) treba prehodit milje in se fejst porezat, da prideš do tja, kjer jed strežejo pa še ni nujno, da jo boš dobil; 2.) trenutno je tko al tko nimajo na menuju in mi je zato nedosegljiva; 3.) Preveč košta. Vsega.

Kadilski poljub.

Verjetno bom raje ostala na sadju, zelenjavi in se s pravo hrano le igrala. Se delala otroško naivno, se delala, da ne opažam pogledov, da ne slišim besed, da imam možgane joškatih plavolasih starlet. Zapeljevala in se pustila zapeljevati, ne pa tudi zapeljati. Ne zaupam in ne verjamem nikomur več. Zavedam se svoje moči, ki lahko očara. Lahko pa tudi uničujoče in krvavo potepta. Neverjetna je moč, ki jo imaš, ko se razpucaš določenih stvari in se počutiš res dobro. Zato pa smo v odhajanju. Razpucat hočem vse, kar je v moji moči, že tako je preveč problemov, na katere nimam vpliva. Če bršljanu odvzameš drevo, bo drevo živelo dalje, bršljan pa bo umrl. Vedno sem rada sadila drevesa, parazitov nikoli nisem marala. Moč, ki ni ustvarjena s parazitstvom je tisto kar me definira. Škoda, ker ljudje to spoznajo, ko je prepozno. Tace stran, trupla.

Sonce v biku, luna v škorpijonu, ascendent v levu.

Don’t come closer. You can watch, but you can’t touch. Oh those beautiful boys! Shoot me.

Antony : Those, those beautiful boys Those, those beautiful boys

Cocorosie : Born illegitimately To a whore, most likely He became an orphan Oh what a lovely orphan he was Sent to the reformatory Ten years old, was his first glory Got caught stealing from a nun Now his love story had begun

Thirty years he spent wandering A devil’s child with dove wings He went to prison In every country he set foot in Oh how he loved prison How awfully lovely was prison

Antony : All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears

Cocorosie : His greatest love was executed The pure romance was undisputed Angelic hoodlums and holy ones Angelic hoodlums and holy ones

Antony : All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears

All those beautiful boys Pimps and queens and criminal queers All those beautiful boys Tattoos of ships and tattoos of tears

All those beautiful boys Beautiful boys… All those beautiful boys Beautiful boys…

Those beautiful boys…


-------------------------
  1. Danes sem spet bruhala ponoči zaradi migrenskega napada, še dobro, da sem “obvezno” morala na faks “komaj” opoldan. Živci me spet jebejo. Eseji in raziskovalne naloge se pišejo, mene pa glava boli ter želodec svinjsko peče in razjeda…((nazaj))
  2. Fina, fina, fina muzika. Česa vse se ne odkrije na netu… vse je usojeno. 1+1=2.((nazaj))
  • Share/Bookmark
06
Mar

O ne-nespečnosti, mamastih mamah, 8.marcu in začimbah

Danes sem spala ko micena bebica skoraj 6 ur! Lavandorovo eterično olje vtrto v zapestja pomaga. Mami, naš vrla strokovnjakinja in mojstrica za vse, mi je včeraj brala iz neke knjige celih deset minut po telefonu kaj vse pomaga pri nespečnosti (in posebej počasi in glasno prebrala tisto o kajenju, uživanju alkohola in drugih substanc :D ). Seveda sem zraven umirala od smeha, še posebej zatem, ko ji pač rečem, da mi res ne rabi brat, da bom že shendlala in mi ona odgovori nekam odsotno, da ok in me da na ignore in bere dalje. Vedno ista štorija! – vedno ko pade v neko stvar, je sploh ne moreš pripraviti do tega, da bi se s čim drugim ubadala. Grozna je! Grozen, grozen, grozen škrat naš! Tako grozna je, da se ravnokar odpravljam na tržnico po en ogromen šop rož. Vrtnice, lilije ali pa tulipani – te ima najraje. Jutri namreč pride k meni na eno kavo v Ljubljano in za 8. marec se vsem fajnim puncam da rožice ofkors! (Jst ji bom sicer en dan prej, ker pač ne gre drugače.) Kdor tega ne stori je bebec, ki verjetno ne dela še kakšnih drugih stvari, sploh pa ne tistih v povezavi s pozornostjo, ljubkimi malenkostmi in razveseljevanjem tistih finih in pomembnih ljudi okoli sebi. Tako da bom seveda nabavila cvetje še za vse moje drage gospodične, tiste dve s katerimi se dobim po veliko mesecih na kavi, gospodično sestrico s katero grem danes v Cankarja gret stolčke in gospodično bratovo punco.1

Zgubljanje po tržnicah mi je nekaj najlepšega. Kupovanje cvetja in začimb, barantanje, poznavalsko ovohavanje (in včasih tudi glumljenje zato, da te ne osleparijo) in pretehtavanje sadežev in zelenjave, nasmehi, pozdravi in stvari “za zraven, ker ste simpatična” ki mi jih branjevke in branjevci podarijo so priceless. Že kakšen mesec je odkar sem nazadnje bila na tržnici. Zato upam, glede na to, da se pomlad s svetlobno hitrostjo približuje, da že prodajajo zelišča in začimbe. Moj ogromen začimbni lonec je namreč že od decembra prazen in treba je posadit rožice in začimbice. Poleg svojih knjig, plat, fotkiča, določenih dragocenosti, v bistvu vsega kar me čisto definira, so začimbe ene izmed tistih stvari, kjer sem strašno alergična, da se jih kdo dotika ali bognedaj trže in obira ali zgolj menca med rokami zaradi finega vonja brez mojega dovoljenja in prisotnosti. Moj značaj levinje se pokaže samo pri stvareh in osebah, ki mi fejst pomenijo in do katerih sem izredno zaščitniška. Vem, da zveni neumno, ampak ne morem si pomagat. In sori kameradka, vem, da ti lavander smrdi, ma jutri ga bomo posadili, tako da se bo treba sprijaznit… :roll: Čeprav mislim, da boš bila vesela vsaj tistega učinka, ki ga ima v koherenci s tobakom. :D

Lavandrovo polje

Intermezzo – kakšen pofukan deja-vu pa zdej doživljam! O moj bog. Še en intermezzo – šit, sploh ne morem verjet kako dobro se po dooooolgem času spet počutim! Yay!

Aja, na vrsti za sanje je bila spet tema krvi, kljub branju Pavesea in polnočnim pogovorčkom. :twisted: Jutri bodo spet ta fine, komaj čakam. :cool:

Laufam na tržnico, na kosilo v tajsko restavracijo Da Buda (kok-se-kul-sliši) in na kafečke. Pol pa, zeeeeh, v službo.


-------------------------
  1. Pri nas je familja A VERY important thing. Poleg hrane seveda.((nazaj))
  • Share/Bookmark
05
Mar

Insomnia. Ne. Insomnie.

How do you wake up from a nightmare, when you’re not asleep?

Stvar se že od prejšnje srede ne premakne na bolje pa da se jebeš. Že en teden ne morem spati. Ne, to ne pomeni, da slabo spim, to pomeni, da ponoči NE spim sploh!1 Če bi se vsaj potem naspala, če pač zamudim predavanje, ampak neeeeee, zaspim okrog pol sedmih in se zbudim ob devetih čisto spočita. Pa sej ne rabim veliko spanja, 4-6 ur je več kot dovolj, ampak kar je preveč je pa preveč pizda. Rada bi jebeno zaspala, mislim fak, ne pa ponoči splakovala rabljenih kondomov, ki plavajo v školjki dijoporko!2 Edino noč, ko sem spala, ko mala bebica in to skoraj 10 ur (!!!) je bilo, ko sem spala v soboto doma pri starših na primorskem. Hmmm. Očitno moram spati v drugih posteljah, to pomaga. Ne pomaga mi pa nič drugega – ne čajčki, ne mlekca, ne par pirov, ne dormeo jogi, ne lavandrova kopel, ne športanje, ne sfukanost, ne naporen celodneven urnik, ne da mi je toplo, ne da mi je hladno, ne odhajanje v posteljo skupej z zajčki in pepelkami, niti odhajanje v posteljo, ob urah ko se Ortić zapira. Mogoče joint?

Čeprav sem odkrila že neko zaporedje – ko me zjutraj med šesto in osmo uro, ko normalni smrtniki začenjajo dan, končno zmanjka, sanjam za popizdit intenzivno in doživeto dvoje sanj, ki se že sedmi dan izmenično menjujejo vsako jutro. En dan sanjam najbolj bizarne lynchoidne sanje, ki so, o moj fakin bog, res pritegnjeno grozljive, naslednji dan sanjam najbolj perverzne in mokre sanje, ko se zbujam v skorajšnih orgazmih. Jutro za tem spet kri, potem fuk, kri, fuk.

Mogoče je pa res neka Razkolnikova finta. Ali pa sem zatrapana. Ali pa imam probleme z želodcem. Mogoče sem pa preveč infantilno besna. :D

Spaaaaaaaaaaaaaaaalaaaaa biiiii…

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. God bless make-up.((nazaj))
  2. Ja, tudi tako prizadeti ljudje obstajajo.((nazaj))
  • Share/Bookmark
04
Mar

Otročka imamo pri nas doma!!! Yay!!!

It’s a boy, it’s a boy!!!!! My beloved son…

I can has cheez burger wit baby!!!

Ampak, točn to. Čist je brezvezen, nimaš kaj delat z njim. Vse kar mu daš v roke je itak zanj pretežko, tko da poleg plenic in medvedka ne more imeti pri sebi niti enga ključa, igra se sam s svojimi prsti. V prostem času počne isto. Cel čas me zasleduje, (nobenih achievementsov nima, še nekaj let se ne bo mogu učit ničesar, pesmi ne bo mogu pisat do svoje adolescence, prijateljev tudi še nima, fotr tudi še ni šel delat testa očetovstva. Čeprou bo fotr tako ali tako umrl kmalu. Baje. Tko se po mestu govori.

Aja, ime! Ime še izbiram, glede na to da sva s tamalim zavedna (jst sem, on še bo, verjamem v to) Parižana in da ima torej zaenkrat še moj priimek (fotr iz Dubrovnika ga še ni potrdil, remember?), se najbolj nagibam k dvem imenom, ki bi mi tudi sicer v izbor imen, ki ga imam na voljo, fuuuuul potegnili (pa lepo in čisto melodično se s priimkom zlivata!) in sicer:

Beau al pa Basil.

Fotr ma pogojno pravico do veta.

Čist sem momsy. Res, res, res, sem ful vesela…

  • Share/Bookmark
04
Mar

Kako sva se spoznala… Tako in biblijsko.

V wc-ju. V wc-ju sva pristala.

Prišel je do šanka, ko sem naročala drink zase in za dva dobra prijatelja. Čakam, čakam. “Ne, ne!!! Prosim, a lahko kozarce tut?! Pir pijem razen polet na asfaltu pred blokom vedno s kozarca! Da best, stari!” Posmeje se mi. “Čist brezvezna tanova embalaža,” “Čist!” se posmejem nazaj, v glumljenju zabavljaške cirkuške opice.

Vse debate potekajo pro et contra okrog Drnovška, okrog Kosova, okrog Residentsov in Claypoola, okrog tega kdo je gej in kdo izmed heterov si bo te šele priznal, okrog gledališča, okrog luzerskih samooklicanih estradnikov, ki jih dežela itak skorajda ne premore, okrog blogov in kdo je out ter kdo ni, kdo dobr piše, kdo je pa sam brezvezna mularija, ki se ne ukvarja z ničemer in ne obvlada ničesar ter zatorej nima ničesar za povedati. Standardne debate. Po treh pirih debate ofkors zaidejo na prepovedano območje. Ljubezen. Fuk. Ljubezen. Fuk. Iskrenost nikoli ni tiha. Ko rečem s povzdignjenim glasom, da sori, fuk ni dober če ni kreativnosti in tiste prave strasti, ki žge, čutim na sebi pogled s sosednje mize. Nehote se obrnem. S pirom v roki, naslonjenim na v zajeban nasmešek privihane jaggerske ustnice in s pogledom izpod čela, gleda proti meni in se v presledkih reži, očitno sledeč debati za našo mizo. Spijem požirek pira, skomignem z rameni in seveda po primorsko to tudi z rokami nakažem češ “A jebi ga, takle mamo!” ter se mu nasmehnem in si chain-smokersko prižgem nov čik. Kdo je s kom, kaj je dober fuk, kako se orgazme doživlja, kdaj se jih hlini, kdaj se jih ne, kdaj se pofukaš sredi avtoceste, kdaj misijonarc tudi lih tko pali. Kako je fuk slab, če ljubezen pojenja, in kako ljubezen pojenja, če je fuk slab. Če ni drivea.

Tretji pir me je kljub strastni debati z odličnima sogovorcema (eden od njiju je uspešen mamin sinek, drugi pa razvratni razbojnik, oba moška ofkors) pognal na wc, da se osvežim. Pritisnem na tipko, ki odpre pomična vrata, natakarju naročim novo rundo in skočim po stopnicah do wc-ja. Ko preverjam, če so vrata zaklenjena in klikam po stikalu iščoč luč, se oglasi za mano smejoč “A avtocesta al kaj?” Obrnem se. On. S karizmo, ki se jo zavoha skozi deset sten, z inteligentnim, sarkastičnim nasmeškom, ki bi zaradi mene lahko bil tudi butast kot 1001 noč. Obrnem se, malce zardim, pogledam v tla in začnem brundati nekaj v stilu kaj ima on sploh za prisluškovati. Pogledam končno gor, v oči, ki se še vedno sarkastično ter vedno bolj perverzno smehljajo. V isti sekundi se zaprejo in sunkovito premaknejo proti meni. Na hitro odpreva vrata z rokami, ki motovilijo okrog iščoč kljuko in ključ, ki bi naju skril. Z ustnicami se zagrebe v moj vrat. Moj pulover s kapuco, kar naenkrat leži malce naprej od umivalnika. Zobe čutim na vratu, na prsih, pod odmaknjenim športnim modrčkom, ki je danes čakal na moj dejmo-se-zbildat tek. Z rokami mu grem pod majico in mu z nohti delam brazde po hrbtu. Jeziki se prepletajo. Roke pomaknem proti popku in dalje, kjer trebuh izgubi svoje spodobno ime ter mu odpnem gumb in zadrgo na hlačah ter mu jih sunkovito potegnem do sredine čvrstih stegen. Istočasno premakne on svoje roke izpod mojih snoopy hlačk in odpne zadrgo, prime me za rit in me posadi na umivalnik. Nisem pogledala dol, imela sem po dolgem času res s strastjo priprte oči, ko se vidi le malček beločnic. Niti mi ni bilo treba, moj globoooook izdih je nadomestil pogled. Niti fobije niso uspele preprečiti te pofukane strasti, ne to, da se bo umivalnik zrušil, ne to, da bom dobila poleg njegovih nohtov koščke ogledala v hrbet, niti on ni skrbel, kot ponavadi moji jebači počnejo, da bi naju kdo zasačil.

Končala sva skoraj skupaj. Brez hlinjena, brez balasta, brez obveznosti. Hotel mi je povedati svoje ime, vsaj mislim da, pa sem mu položila kazalec na fukiš ustnice in mu rekla, da ne rabi tega delat. Da ne rabim ničesar vedet o njemu, ne rabim ničesar od njega, on pa tudi ne od mene. Jutrišnjega dne ni bilo. Uro zatem, ko dobesedno sfukana ležim v postelji, ga še vedno ni. You are there and I’m here, that’s it. Ne želim, nočem, ne rabim. Ne rabiš.

Čeprav vem, da bo vztrajal. Da me bo iskal. To vsi moji počnejo. Po takih večerih…

Avatar in čik v gobcu. Verjemi, da se ne rabiš trudit z mano.

  • Share/Bookmark