Edini greh je neumnost. (Oscar Wilde: Kritik kot umetnik)
Včeraj sta mi dva človeka, mami in dobri prijatelj, rekla, da sem preveč samokritična do svojega dela in preveč nesamozavestna, da naj se neham mrcvariti (dobesedno) zaradi perfekcije, zaradi izpiljenosti, zaradi odličnosti. Najboljšosti. Kakšne odličnosti? Pri 22-ih letih imam Curriculum Vitae več kot dve strani dolg in napolnjen s samimi #1 številkami, z nagrajenimi raziskovalnimi nalogami z različnih področji, z več mednarodnimi samostojnimi projekti, z delovnimi izkušnjami na toliko področjih (pa ne nkol nisem bila kelnarca etc.), da se ne spodobi za starost, v glavnem, če se zajebavam, CV renesančnega humanista pri 22-ih. Ne gre za hvalisanje, hočem samo orisati zakaj sem se kot majhna punčka baje (mami tko pravi) jokala in umirala na obroke, če nisem izboljšala svojih rezultatov. Samotekmovalnost na vrhuncu. Perfekcionizem prirojen.
Ne, ne rabim biti manj samokritična, niti ne bolj samozavestna, bi pa defintivno potrebovalo prvo večina ljudi, preden zine s svojo mrtvo-hladno omejenostjo karkoli. Da, samokritičnosti primanjkuje ljudem. Zvečer sem slišala tako izjavo, da nisem vedela ali me bo dokončno zvilo po tleh ali bom človeka trikrat okoli kepe, da se bo zbrihtal in premislil dvakrat preden začne trositi take naokrog. Da ne bo pomote, vse ljudi, ki obvladajo v nulo magari samo eno področje v lajfu, spoštujem za popizdit, tudi vse ljudi, ki delajo in se izboljšujejo in hlastajo po znanjih, vseh znanjih in dejansko lahko dajo nek output spoštujem, tko beyond. Vse ostale pa veliko bolj spoštujem, če so tiho, so zgolj vedoželjni, se učijo, sprašujejo in če se jim kaj zdi, da vedo, pač rečejo, da so oni enkrat slišali, da je pa neka stvar tako pa tako in če jih nekdo (ki več ve in več zna) dobrohotno in argumentirano popravi, se jim zdi super, da jih je ta nekdo “razsvetlil”.
Neumnost ima dve vrsti obstajanja: molči ali govori. Nemo neumnost lahko prenašamo. (Honoré de Balzac: Pierrette.)
Ne spoštujem, pa tega, da se nekdo, ki nima v lajfu nič za pokazati, ki nima pojma o nobeni stvari baš nešto, ki samo sledi kolumnističnem trendu, ki pravi “Jst vse vem, jst vse znam. Sem strokovnjak za vse in si drznem govoriti o vsem,” popolnoma (!!!) neargumentirano, ko so argumenti na ravni otroka v (Freudovi) falični fazi, ki odgovarjajo na vprašanje “Zakaj?” trmasto “Zato!” in si drznejo izjavljati take izjave, da se sprašujem od kje jim samozavest, kdo od verodostojnih jim je rekel, da so pametni, da se tako obnašajo. Kot je dejal Shaw v Revolucionarjevem pririočniku: “Nevarno je biti odkrit, razen če niste tudi neumni.” To je tako, kot da bi jst bivšemu fantu, slikarskemu geniju (ki je pri 6-ih letih slikal Van Gogha, ki je pri 12-ih letih imel že dalijevsko domišljijo, stil in sposobnost realizacije) izjavila, ker tudi sama malček packam, da hej ljubček, ti boš moral pa še veliko stvari naslikati preden se boš loh z menoj pogovarjal. Jst se v štirih letih razen enkrat nisem dotaknila platna zaradi takih beyond ljudi, ki so me obkrožali. In nikoli, nikoli, nikoli si ne drznem pametovati, ljudem, ki imajo nekaj za pokazati, ki so uspešni, ki jih okolica tretira kot spoštovanja vredne. Prevelika sproščenost, kot da sta krave skup pasla in nespoštljivost se mi zdita srkajno nevljudni zadevi. In mene je mami vzgojila v sofisticirano, omikano dekletce.
Res sem en dinozavrski Buckethead.
The Ballad of Buckethead - na vokalu z mojim najljubšejšim Primusovim Les Claypoolom, na kitari the allmighty Buckethead, na kitari pa Bryan Mantia, primusovec in skorajda posvojenec v bandu Toma Waitsa. En mojih najljubših songov od konca osnovne šole dalje.
P.S.: Ta post bi moral sicer biti objavljen ob poltreh ponoči pred prvo dozo spanca, pa je Blogos protestiral. Prva doza spanca: 2:30-4:00, druga doza spanca: 5:30-6:30. Zato se opravičujem za zmedenost zapisa.
jesbom tih k nč ne štekam… :*
“pa ne nkol nisem bila kelnarca etc.” - če si dober v tem, priodbiš ogromno skilsov, celo več, kot npr. tajnica, zaprta v svoji pisarni. (tud jaz nikol nisem tega počela, ampak zarad komplexa pri sebi, ne zarad same dejavnosti…pa mi je žal, da nisem kot študentka tud tega sprobala)
cyco, ti mislim, da več kot štekaš…remember?
ana, ja priznam čudno sem sklobacala ta stavek, nič nimam roti kelnarcam, oziroma da best, da si ljudje nabirajo tudi tam izkušnje, če jih zanima karkoli v tej smeri!
cynism radar off duty?
Citatov načeloma ne maram, in obstaja odličen citat, zakaj je temu tako ;), a naslednji res paše kot ata v mamo v pravljicah: “Tis better to be silent and be thought a fool, than to speak and remove all doubt.” Če opustim “servicable substitute for wit” pa tole: je obsesija z neumnostjo res modra? Meni se prav tako zdi samo modna, le v drugih kolumnah in /b/logih.
ah dej no, a sem jst kdaj cinična Lukec?
@abbess: citatov načeloma tudi jst ne maram, ampak glede na to, da ne maram glumljenja, sploh pa ne takega v stilu kako sem jst pametna, da sem prišla do tega sama raje citiram, če se mi med pisanjem pač zasidra v glavo nek citat iz bukve, ki sem jo nekoč prebrala… vedno je bolje original kot kopija (po možnosti še slaba).
Ne vem, če se gre toliko za obsesijo, kot dejstvo, da VIDIM in SLIŠIM bedastoče hodeče osebke in glede na to, da me malo daje osebna kriza je zaznavanje le-teh še intenzivenjše. Modno je pritoževanje nad ljubljanskimi bledoličnimi kokošmi tistih osebkov, ki zase očitno mislijo kot sem zapisala “Jst vse vem, jst vse znam. Sem strokovnjak za vse in si drznem govoriti o vsem.” Da to je modno. Modro pritževanje nad neumnostjo pa je že stara zadeva, čisto nič modna in da, mogoče tudi modra ne. Zaradi brezupnosti ego boost idiotov.
A loh kdo vsaj pohvali komad parameciji jedni?!
Hvalim komad. A je kul?
Meni pa že nekaj časa zelo ljub stavek (ki bi se ga lahko več upoštevalo oz. se ga zavedalo) - več kot se učiš, bolj se zavedaš da veš tako zelo malo… Sam je nekdo nekoč to lepše povedal…
Sicer pa ti da bi bila cinična? Neeeeee
Zanimiv prispevek. Moram reči, da si me zatrla na več, kot le enem področju.
Jaz te podpiram. Tvoja intelektualna razsežnost verjetno prekaša večino tvojih vrstnikov. Verjetno te je do te točke pripeljala ravno tvoja samokritičnost. Če se ta tvoja samokritičnost izraža v izredno dobro opravljenih “projektih” ne rabiš samozavesti, kajti zunanje potrditve ti bodo dale vedeti, da si najboljša.
Glede nepremišljenih pogovorov na temo: enkrat sem slišal … pa bi rad povedal, da bi bil svet brez takih ljudi dokaj tih in nezanimiv. Pomisli, človek se pri teh pogovorih vedno vpraša: Kaj pa če in nato se pogovor nadaljuje. Svet brez teh ljudi bi bil ločen. Vsak človeč je “kvazi” strokovnjak na nekem področju, pa ni važno ali je to kvantna fizika ali urejanje HTML kode. En človek za kvantno fiziko, drug človek za HTML. Rezultat: tiho hodita drug ob drugem po pločniku. Tiho. Po tvoji teoriji bi se z vsemi ljudmi lahko pogovarjali le sodobni da Vinciji in noben drug. Svet bi bil tih, neprijazen, ločen.
p.s.:Neumnost ni moja moč!