Arhiv za 20.02.2008

20
Feb

Dance or Die

Vse ljubljanske bledolične riti, vsi intelektualci, vsi kvazi intelektualci, vsi umetniki, vsi kvazi umetniki, vsi ki bi radi bili umetniki ali le kvazi umetniki, najbolj pa tisti ki ljubite lepoto, tisto pravo, ki se zliva v poezijo, do zadnje žilice krvavo in sočno kot svež kos pljučne govedine in pusti pečat, še bolj kot pečat pa odprt gobec iz katerega se cedijo sline, ki pospeši utrip srca, vam otrdi ali navlaži centralni del telesa, vam nabrekne bradavičke in vas ne pusti spati naslednja dva tedna – pridite, ne bo vam žal! Danes ob 20h v Stari elektrarni na Slomškovi 18. Režija Matjaž Pograjc. Crni s strešico.

Za naslednja dva tedna pozabite vse Jenne Jameson, vse Johnnyje Deppe, ves soft porn, vse mehiške telenovele – plesali boste le na eno.

Dance or Die!

Betontanc, stara elektrarna ob 20h. Be there.

  • Share/Bookmark
20
Feb

Scientia est potentia ali neumnost ni moja moč.

Edini greh je neumnost. (Oscar Wilde: Kritik kot umetnik)

Včeraj sta mi dva človeka, mami in dobri prijatelj, rekla, da sem preveč samokritična do svojega dela in preveč nesamozavestna, da naj se neham mrcvariti (dobesedno) zaradi perfekcije, zaradi izpiljenosti, zaradi odličnosti. Najboljšosti. Kakšne odličnosti? Pri 22-ih letih imam Curriculum Vitae več kot dve strani dolg in napolnjen s samimi #1 številkami, z nagrajenimi raziskovalnimi nalogami z različnih področji, z več mednarodnimi samostojnimi projekti, z delovnimi izkušnjami na toliko področjih (pa ne nkol nisem bila kelnarca etc.), da se ne spodobi za starost, v glavnem, če se zajebavam, CV renesančnega humanista pri 22-ih. Ne gre za hvalisanje, hočem samo orisati zakaj sem se kot majhna punčka baje (mami tko pravi) jokala in umirala na obroke, če nisem izboljšala svojih rezultatov. Samotekmovalnost na vrhuncu. Perfekcionizem prirojen.

Ne, ne rabim biti manj samokritična, niti ne bolj samozavestna, bi pa defintivno potrebovalo prvo večina ljudi, preden zine s svojo mrtvo-hladno omejenostjo karkoli. Da, samokritičnosti primanjkuje ljudem. Zvečer sem slišala tako izjavo, da nisem vedela ali me bo dokončno zvilo po tleh ali bom človeka trikrat okoli kepe, da se bo zbrihtal in premislil dvakrat preden začne trositi take naokrog. Da ne bo pomote, vse ljudi, ki obvladajo v nulo magari samo eno področje v lajfu, spoštujem za popizdit, tudi vse ljudi, ki delajo in se izboljšujejo in hlastajo po znanjih, vseh znanjih in dejansko lahko dajo nek output spoštujem, tko beyond. Vse ostale pa veliko bolj spoštujem, če so tiho, so zgolj vedoželjni, se učijo, sprašujejo in če se jim kaj zdi, da vedo, pač rečejo, da so oni enkrat slišali, da je pa neka stvar tako pa tako in če jih nekdo (ki več ve in več zna) dobrohotno in argumentirano popravi, se jim zdi super, da jih je ta nekdo “razsvetlil”.

Neumnost ima dve vrsti obstajanja: molči ali govori. Nemo neumnost lahko prenašamo. (Honoré de Balzac: Pierrette.)

Ne spoštujem, pa tega, da se nekdo, ki nima v lajfu nič za pokazati, ki nima pojma o nobeni stvari baš nešto, ki samo sledi kolumnističnem trendu, ki pravi “Jst vse vem, jst vse znam. Sem strokovnjak za vse in si drznem govoriti o vsem,” popolnoma (!!!) neargumentirano, ko so argumenti na ravni otroka v (Freudovi) falični fazi, ki odgovarjajo na vprašanje “Zakaj?” trmasto “Zato!” in si drznejo izjavljati take izjave, da se sprašujem od kje jim samozavest, kdo od verodostojnih jim je rekel, da so pametni, da se tako obnašajo. Kot je dejal Shaw v Revolucionarjevem pririočniku: “Nevarno je biti odkrit, razen če niste tudi neumni.” To je tako, kot da bi jst bivšemu fantu, slikarskemu geniju (ki je pri 6-ih letih slikal Van Gogha, ki je pri 12-ih letih imel že dalijevsko domišljijo, stil in sposobnost realizacije) izjavila, ker tudi sama malček packam, da hej ljubček, ti boš moral pa še veliko stvari naslikati preden se boš loh z menoj pogovarjal. Jst se v štirih letih razen enkrat nisem dotaknila platna zaradi takih beyond ljudi, ki so me obkrožali. In nikoli, nikoli, nikoli si ne drznem pametovati, ljudem, ki imajo nekaj za pokazati, ki so uspešni, ki jih okolica tretira kot spoštovanja vredne. Prevelika sproščenost, kot da sta krave skup pasla in nespoštljivost se mi zdita srkajno nevljudni zadevi. In mene je mami vzgojila v sofisticirano, omikano dekletce.

Res sem en dinozavrski Buckethead.

The Ballad of Buckethead – na vokalu z mojim najljubšejšim Primusovim Les Claypoolom, na kitari the allmighty Buckethead, na kitari pa Bryan Mantia, primusovec in skorajda posvojenec v bandu Toma Waitsa. En mojih najljubših songov od konca osnovne šole dalje.

YouTube slika preogleda

P.S.: Ta post bi moral sicer biti objavljen ob poltreh ponoči pred prvo dozo spanca, pa je Blogos protestiral. Prva doza spanca: 2:30-4:00, druga doza spanca: 5:30-6:30. Zato se opravičujem za zmedenost zapisa.

  • Share/Bookmark