17
Feb
08

Florentia

Ko se zgubljam na take dneve po moji mrzli, usrani Ljubljani, me prime v tej grozljivi mirnosti, da bi se čisto brezvestno šla uleči na tire.

Pogrešam svojo otroškost, ko se mi svetijo oči, ko šejkam nogo cel čas, ko je gostota besed enaka gostoti osmija, pomešana z rezgetajočim smehom iz mojih jaggerskih ust. Nekaj osebkov je še, ob katerih mislim, da se smejem tako, pa še to vedno poredkeje in še to, ko se lahko1. Letos ni bilo prave zime, moje srce se še ni zbudilo skupaj z zvončki, mogoče zato, ker letos sploh ni spalo, ampak je ostalo mazohistično budno, v trpinčenju samega sebe, da lahko ostane budno še ta teden, pa še ta teden, ampak zdej pa res sam še ta teden… Moj smeh je drugačen, moj pogled je drugačen, mimika obraza in vihanje obrvi cinično, zadržano, spet mi je nekdo rekel (pa čeprav je kreten), da je grozno, da imam 22, ker se mu zdi, da se pogovarja z 32-letnico, da je škoda, da bi morala biti na plesišču z ostalimi fufljami ne pa govorit take stvari, da prehitevam svoj čas. Ko odprem usta, se na obrazu pojavijo gube očitno. Verjetno je to zato, ker je moje telo napolnjeno s slano, utekočinjeno žalostjo, ki mi guba kožo, kot v kadi, le da od znotraj. Verjetno je to res grozno, čeprav po drugi strani, še trikrat bolj grozno od vse bolečine celega sveta, ki jo moraš nositi na plečih, mi je dejstvo, da bi razmišljala in se obnašala, kot moji belerofontovski vrstniki.

Francisco José de Goya y Lucientes: Saturn (1819).

Ne morem verjeti kako zelo me zjeba vse. Ne počutim se sproščeno, ne da kaj hlinim ali igram, le vsega ne morem dati ven, pa čeprav si to neznansko želim. Vem da goste besede ne bodo poslušane, vem da bo otroški smeh zatrt, iz linearnosti se ustvarja trodimenzinalnost, iz realnih kompleksna števila, gola ne morem več tekati naokoli, levica služi figovem listu, desnica skriva zardevajoče prsi mlade Venere, rojene iz morske pene. Rabim vonj morja, hočem domačnost.

Zadnje čase me pogosto stiska v prsih in ne pusti pljučam, da bi si nadevale zvrhan krožnik zraka. Kolapsiranje še nikoli ni bilo tako zabavno, hrana še nikoli tako ogabna, droge in tablete še nikoli tako zaželjene in hkrati nujno potebne. Yay! Moje telo proseče cvili, naj ga odrešim prometejevskih muk, pa sem raje shizofrenična sadistka.

Preveč sem polna gneva, obvezno moram zamenjati okolje, stanovanje, posaditi cvetje in začimbe, tiste ljudi okrog sebe, ki so kot unused desktop items popucat in vreči v recycle bin, posvetliti barvo las, odstraniti črnino garderobe pogrebnega zavoda, se obleči v krila in pokazati noge, ki jih nad delom kjer izgubijo spodobno ime krasi ozek pas, na katerega bi bila še madame Wintourova ponosna, kupiti Boudoir Vivienne Westwood, si natrgati šopek rož za prepozno valentinovo, ker mi ga noben drug ne bo, si mogoče dati spet kakšnega izmed uhančkov, ki počivajo v tamali šatuljici. Stran, stran, stran. Črtat, radirat, prebelit. Cvetočo renesanso ustvariti. Eirene la Magnifica. Flourishing, florentia, Firence. Tja moram spet… v emocionalno prežete mediteranske pokrajine. Pila bi nektar in jedla ambrozijo. Brez Tantalov okrog sebe.

La Primavera (1478).

Vse kar mi je ostalo od otroka je naivnost. Da, to pa vsekakor. Če gre osel le enkrat na led, sem jaz umetnostna drsalka. Ja, maničen depresivc sem, ne rabiš biti Sherlock za to, da je jasno. In ne, res ni ok. Pristanišča so polna, nikjer mi ne dovolijo se zasidrati, tako torej zbegano plujem gor in dol ob pristanišču. Sita sem skorajda neprekinjeno ponavljajočih se praznin, ki sem jih deležna leta in leta. Hočem difuzijo pizda! Ne le tisto difuzijo fuka, ampak pravo kurčevo substitucijsko difuzijo miru in varnosti, naj napolnita te praznine in zamenjata objokane oči za otroškost. Nočem več tega konstantnega občutka krivde, konstantnega opravičevanja, konstantnega sramu svojega obstoja, naj se enkrat po dolgem času tudi jaz uščipnem in se vprašam, če se to meni res dogaja in začnem delati prevale vzdolž ljubljanske promenade kot tistega oktobra. Zaslužim si, dovolj ste me pretepali otroci, dovolj je bilo.

Pila bi nektar in jedla ambrozijo… na rdeči odejici na nekem travniku, se nastavljala v kratkem krilcu in modrčku soncu in pustila, da mi s šlatanjem mehča luske in trdo kožo, da mi zvoki funka topijo celulit in da vročina suši solze, ki se nabirajo pod pilotskimi sončnimi očali. Ne kruha in iger, cartanja in ljubkovanja hočem! Dejte mi že to pofukano pomlad, mraz mi resno škodi.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Ko ni okrog ljudi, ki morijo s svojo prisotnostjo, ker se nalimajo zraven, samo zato ker je fino, da poznam veliko ljudi, ker je fino, da se ne družim z gnoji sploh, ker se samo takrat grozno smejčkajo in naprezajo pri svojem glumljenju in ki ne poštekajo, da se delajo vsi moji norca iz njih, jih jebejo v glavo in da jih gledajo podcenjujoče in me potem začudeno sprašujejo kako, da imam take ljudi okrog sebe in ti ubogi, nezanimivi in očitno malo bolj počasni mislijo, da če jim moja srca in moji ljudje namenijo kanček pozornosti, da jim jo zato, ker si zaslužijo biti v takih krogih, ne pa, ma sej se mi dejansko res smilite pismo, ker jo na začetku zaradi vljudnosti do mene in potem ker je zabavno nekoga jebati v glavo, medtem ko on ne pošteka in si namesto znižanja, zvišuje ego. Na živce mi gre, ker me potem sprašujejo ti Moji ljudje “A bo un/a tudi tam?” “A ma ono bitje je pa malo bolj počasno ne? Mislm ni tko, da bi se meu kej za pogovarjat, prej oči obračaš…kako pa da imaš ti tudi take okoli sebe? Tebi jih pa res ne bi pripisal!” “A se lahko dobimo nekje drugje, ker me res pizdi/mi ni prijetno/”me prime da bi na gobec usekal”/…” ali pa kot naprimer fantje zajebantje rečejo “Ahahaha! Spet bo žur!” kar mi pa tudi gre na živce, ker jih poznam kot svoje žepe in mi postane nerodno, ko nekoga tako jebejo v glavo preko najbolj internih, običajnih for. Pa ker grejo ti paraziti res vsem na živce. Mogoče dvem od mojih ne, oziroma nista še nič rekla tok besnega in grdega. Res mi je že ful, ful bad.((nazaj))
  • Share/Bookmark



12 Odzivov do “Florentia”


  1. 1 zorman   zorman 17.02.2008 ob 12:20

    Samomor baje pomaga :D

    Kot da bi te poznal, od manične depresije do mediteranske utopije si ko moje nedavno dekle. In, se mi zdi, res ni problem Ljubljana, okolje, stanovanje, ljudje in vsak jeben ovinek rutine. Kjerkoli in s komerkoli nosiš sebe s seboj. Lahko se adaptiraš, in postaneš tako zelo grozen cinik in pragmatik in apatik kot sem jaz, ali pač brcaš in jočeš in se pustiš božati in smejiš v svoji senzibilnosti in senzualnosti in se vrtiš v krogu in si vedno znova prazna, ker drugače ne more biti. Ali kako, ne vem, morda obstaja kaj tretjega ali četrtega ali nekje vmes.

    Spraševal sem se že, kak naj razumem takšne ljudi (večina mi bližnjih fura tvojo alternativo). Ste produkt umetniških produktov in je artizem vsakdana prazen pogled in svetobolje? Produkt kiča in šunda, in vedno korak stran od nasmeha iz reklame? Ali pa je mar praznina in manjko tisti živalski difolt, iz katerega potem nastaja svet in angažma in sploh vse, in ga čutite bolj kot naši plitki duhovi. Je morda res preprost pluralizem smislov ta, ki jim jemlje draž…

    No, ne poznam te in špekuliram onkraj objave in zapovrh simplificiram. A vendar, če se povrnem k tirom – vem, kaj bi želel storiti jaz. Dokler brez frikcije minevajo dnevi in dokler nadzorujem emocije ne kanim komplicirat. A lastnega repa nočem lovit, in res ne vem kaj naj, ko banalnosti zgubijo svojo moč, da zavoljo njih zjutraj vstanem in sem nasmejan in se trudim in hlastam po tem, kar razumem in želim.

    Vendarle, kako malo je treba, samo ena pomlad in poletje in vonj suhih trav in migetajoča svetloba.

  2. 2 Marija   Marija 17.02.2008 ob 13:09

    Irenca, o nektarju in ambroziji in pomladi sanjarim tudi jaz, tako na dnevni bazi, da se mi vse skup že napol gravža, ker se tako neokusno ponavljam. In občutek krivde je konstanten, ja, samo včasih se malo potuhne v ozadje. Zate ne vem, zase pa lahko rečem, da ne bom nikoli drugačna, vedno me bo nabilo v ekstreme lepega in grdega in na dnu tistega grdega bom vedno zahrepenela po lepem. Kako bizarno, da je prav ta periodična predvidljivost stabilna točka, po kateri hrepenim, da je prav spreminjanje tisto, kar je stalno. In grozno je, ko te Goya srka vase in ljubiš tisto njegovo temo in kri, čeprav veš, kako zelo ti škodi, a brez Goye tudi Boticellija ne bi dojela tako kot ga. Najbolj nesrečni lik iz literature ever je (po moje) ravno srečni kraljevič. :)

  3. 3 zorman   zorman 17.02.2008 ob 15:12

    kot je zapisal spodaj podpisani bivši fant: kjerkoli si, nosiš sebe s seboj. ambrozija ne pomaga, objem ne pomaga, poljub še manj, brcanje in jok poglabljata občutek distorzije, zunaj pač ni pomoči. ta zunaj je minljiv. lahko si zagotoviš pozicijo, morda postaneš apatična in hladna in izpustiš vse lepo in grdo, ki ga lahko doživljaš sedaj. otopiš in se umakneš situacijam, s katerimi nenazadnje rasteš. lahko pa svojo senzibilnost usmeriš vase, se počasi nakapljaš v celovito osebo, umerjeno osebo, ki sprejema in razume marsikaj, najbolj pa sprejema in razume sebe.

    nisi sama, pa vendar si. vse poti so tvoje, na njih pa situacije in ljudje, male čarovnije in bolečine – veliko življenje.

    moje misli nisto stroge in natančne, kot v spodnjem zapisu, so bližje tvojim, razčustvovanim in nemirnim, zato dovoli mi le objem.

    ana

  4. 4 katja   katja 17.02.2008 ob 19:42

    Pristanišča so polna, nikjer mi ne dovolijo se zasidrati, tako torej zbegano plujem gor in dol ob pristanišču.

    peesda, sam točno tko je na trenutke. ane? najslaše in hkrati najbolj sado-mazo pa je občutek, ker veš, da nekje JE pristanišče, samo nihče ti ne pove prave lokacije in vsi te nekam usmerjajo in pristanišče v katerega si ravno zaplula je fasalo nesrečen izliv nafte in zdaj…zdaj je treba spet izpluti (čeprav se zagotovo spet vrnem tja) in potem dalje…nekje je morje mirno, drugje vihravo, veter te nese v smer, ki je ne poznaš in …glej, spet jadra na obzorju…

    drugače pa…toskana.

  5. 5    Trismegistus 17.02.2008 ob 19:47

    Đast juz d fors Ajreena.uz d fors!!!

  6. 6 irenca   irenca 17.02.2008 ob 21:50

    @ Zorman, ni panike smo danes izvajali alternativno obliko samomora. Namesto žil smo rezali lase. Velikooo njih! :D Ampak ja, nice one! ;)

    Sej vem, mislim jasno mi je produkt česa je status quo. Seveda pa nagnjenost k depresijam, osebnost kot taka, visoka stopnje senzibilnosti, zaznavanja in empatije, otožno situacijo, ki bi sicer bila le-to, eksponirajo nekam tja do jedra zemlje in vse tja do stratosfere. Ljudje prevečkrat izrabljajo besede depresija, tablete, antidepresivi. Nobenemu ne priželim, da bi to kdajkoli doživel, s pogosto rabo pa delajo te stvari banalne in trivialno zveneče izpovedi tistih, ki se s tem res borijo celo življenje. Depresija ne pride in gre. Depresija je.

    Vem, da grem na živce s temi zapisi in vem, da se mi bodo zdeli ultra patetični že čez nekaj dni, ampak mi pomaga. Res mi pomaga ta blog za to prepucavanje in nezadrževanje. Ker ko enkrat začnem zadrževati na hard, takrat postane situacija šele huda. Poznam se. Bojim se. Ampak bom ok eventually.

    Vendarle, kako malo je treba, samo ena pomlad in poletje in vonj suhih trav in migetajoča svetloba.

    Ti ne veš kako mi manjka to…moji čuti so tko popolnoma zakrnjeni, ker voham samo ljubljanski smog, vidim le meglo, telo zebe, ko zmrzuje na čikih. Bose noge, sončna očala in vonj sveže pokošene trave, to rabim, direkt v žilo!

    Zakaj toliko govorim? Kaj mi je? Bad.

    @Marija: Da, sinusoide so tudi tukaj prisotne, ampak tiste strme, ki se periodnično vijejo na razdaljah veliko manjših od 2pi. Grdo, lepo, grdo, lepo. Kot bi trgal svetne liste marjetici: ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi… Poznamo zgolj ekstreme.

    @Ana: olala, česa vsega ne bomo izvedeli, hihi… :P Ambrozija pomaga, objem in poljub še bolj. Sick mind se da vedno vsaj do ene mere utišati. Zadeva bi bila tako zgolj otožna in nič drugega. Kot sem rekla Zormanu, beseda depresija se pogosto izrablja. Bolezensko stanje je nekaj popolnoma drugega in dandanes si že vsakdo misli, da je mal “depresiven” kakšen dan. Bolezen se da vsaj delno omiliti s kombinacijami zdravil, kar je kul, otožnost bi se tudi dalo preživeti, kar je tudi kul. Manjkata poljub in objem, pa še marsikaj, ki otožnost ne bi prifurala v depresijo.

    Objem sprejet z odprtimi rokami. Če je le močan.

  7. 7 irenca   irenca 17.02.2008 ob 22:07

    @katica: igzekli! Vedno si blizu, vedno si skorajda tam, nikoli pa s sidrom spuščenim. Ribe na krovu pa že gnijejo in zaudarjajo na soncu, tako da potem niti ne moreš priti čisto tja, ker se vihajo nosovi. Lej, začaran krog, ti rečem. Treba bo fuknit dinamit v pristane, na kako izmed bark, morda se bo potem kdo zbudil in naredil plac. Aja pa gnile ribe je treba zmetat s krova, da tudi mi ne bomo bili tisti, ki bi morebiti lahko zjebali vso zadevo.

    V Toskani se skriva veličastnost duha Italije. Moja duša se je že udomačila tam.

    @Trismegistus: evry dayz 3′o clocksz, mebe one day I sez meow to him. I tryz usez da forz, yez. Btw, sam tko, ko sem ravno Katji pisala o Toskani…Si bil že kdaj v Sieni mogoče? Na vrhu hribčka je na tistem relativno malem (ne največjem, ta je nižje) trgecu zgoraj katedrala, ki ima na tleh mozaik Hermesa Trismegistusa. Ampak verjetno že veš to. :) Če pa ne, pa zelooo priporočam ogled mesteca in nažiranje z lokalnim slow foodom.

  8. 8    Kaja 18.02.2008 ob 12:47

    “One day is always too far away

    I wish we had the hearts of children Their eyes are open wide and their love is pure But we only dare to say ‘please love me’ At the seventh glass of wine”

    (kot v enem od svojih komadov zvenijo All about Eve)

    Sicer pa hvala za tole naključno bralno presvetlitev v Toskano: pravo mesto za vse nas sončeve priležnice in priležnike. Do takrat, ko si bomo za vročino vzeli pravi dan, lahko v svoji koži (brez rokavov) potujemo vsaj navidezno … Recimo z Bertoluccijem. Ali pa nostalgijo na stvari, ki se sploh še niso zgodile (pa se še morajo – ker se enostavno morajo) …

    In da ne pozabim, komplimenti tvojemu pisanju.

  9. 9 irenca   irenca 19.02.2008 ob 15:36

    “But we only dare to say ‘please love me’ At the seventh glass of wine”

    Ta mi je noro všeč.

    Sanjarjenje škodi. Arbeit macht frei! ;) :P Ti nimaš bloga?

    Ob komplimentih moja malenkost vedno zardeva…hvala. :blush:

  10. 10    Kaja 20.02.2008 ob 17:45

    Blog je bil, pa sem ga precej zapostavila. In potem še izbrisala :) Trenutno skušam spisat knjigo, tako da novega zaenkrat niti nisem odprla. Je pa čist možno, da bo ta knjiga, ko bo nekoč (n e k o č) dokončana, doživela e-objavo. Kot literarni blog ;)

  11. 11 irenca   irenca 20.02.2008 ob 17:53

    Wow. Zelo bookworming sluty se ponujam v predčasno ali po-časno branje :) Aja če želiš izdati stvar -imaš tam med mojimi povezavami našega krasnega ponpeta (ponedeljkovanja in petkovanja), on ima izložbo, ki bi ti to komot izdala.

    Glede brisanja bloga pa samo two words – bedna si ;) :)

  12. 12    Kaja 21.02.2008 ob 11:43

    Hja, blo je v nekem čudnem afektu, al’ jebiga: zdej je, kar je ;)

    Za založbo KATR sem slišala, ampak vseen hvala za namig! Branje seveda enkrat bo: one way or the other. Samo še mojega notranjega kritika je treba malo utišat in si vzet ves tisti čas, ki ga trenutno kar nimam, da se vse postavi na najboljše mesto.

    … skratka, se upam da še beremo! Čau :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !