Arhiv za 17.02.2008

17
Feb

Elektrika

Mi šopa skozi telo, ko poslušam tole. Trikrat 2. Dve je lepo število. Je prvo praštevilo (mokra sem ob tej besedi), je prvo sodo naravno število, je število, ki ima največjo emocionalno noto, je število ki ima kar dvakrat (spet 2!) mesto v zodiaku, je magično število v fiziki, nič ni lepšega kot govoriti v dvojini… Ok, sploh nisem tega hotela povedati, malček sem odjadrala. V glavnem zadnje par (evo spet deljivo z 2! Ne, hec.) dni bolno poslušam opere na računalniku (kolikor to sploh lahko prijetno zveni, pač ne morem jih na stolpu, ker bi koga motilo), težko je, če se ukvarjaš z zajebi in pofuki. Tako da izkoriščam čas, ko sem sama doma, da nabijam Puccinija na mrtvo :) Nedeljska jutra so pa itak najlepša. Since ever.

Luciano Pavarotti in Queen (brez Freddie ready-ja ofkors) s komadom Too much love will kill you. Touchy. Veeeery touchy. A se bo Lučko hmal zjokal ali se samo meni zdi?

YouTube slika preogleda

Luciano Pavarotti in James Brown – en mojih najljubših duetov! Preposlušan že najman kakšnih 700krat. Dlake mi grejo pokonci, peezda! En izmed mojih najljubših top ten performanceov, mislim, po tem koliko me prešejka in fascinira. Kok se Jim Lučanotu kjutiš smejčka, pošilja poljubčke in mu ploske, res, neprecenljiva ljubkost! Sploh pa, ker sta mi tadva tako ljuba, tako velika in tako mrtva. Ko je Jimmy umrl je bil doma jok in stok za popizdit. It’s a man ’s world!

YouTube slika preogleda

Luciano Pavarotti in Barry White. Če sem v prejšnjih dveh primerih podala primere mešanja operne legende z rock in funk kralji, seveda kot zvrst ne sme manjkati tudi soul, da poskrbimo za vse moje okuse, ki so največkrat zadovoljeni. Za to sta poskrbela gospod iz moje ljube Modene in gospod iz, ha, hmm iz nikogaršnje ljubega Galvestonea :) My first, my last, my everything! We love Barry! Yay!

YouTube slika preogleda

“Penso che una vita per la musica sia una vita spesa bene ed è a questo che mi sono dedicato.”1

Trije songi za lahko noč? Bo dovolj? Jst grem pa nabijat dalje Carusa…


-------------------------
  1. Luciano Pavarotti (1935-2007). My beloved Modena uomo.((nazaj))
  • Share/Bookmark
17
Feb

Florentia

Ko se zgubljam na take dneve po moji mrzli, usrani Ljubljani, me prime v tej grozljivi mirnosti, da bi se čisto brezvestno šla uleči na tire.

Pogrešam svojo otroškost, ko se mi svetijo oči, ko šejkam nogo cel čas, ko je gostota besed enaka gostoti osmija, pomešana z rezgetajočim smehom iz mojih jaggerskih ust. Nekaj osebkov je še, ob katerih mislim, da se smejem tako, pa še to vedno poredkeje in še to, ko se lahko1. Letos ni bilo prave zime, moje srce se še ni zbudilo skupaj z zvončki, mogoče zato, ker letos sploh ni spalo, ampak je ostalo mazohistično budno, v trpinčenju samega sebe, da lahko ostane budno še ta teden, pa še ta teden, ampak zdej pa res sam še ta teden… Moj smeh je drugačen, moj pogled je drugačen, mimika obraza in vihanje obrvi cinično, zadržano, spet mi je nekdo rekel (pa čeprav je kreten), da je grozno, da imam 22, ker se mu zdi, da se pogovarja z 32-letnico, da je škoda, da bi morala biti na plesišču z ostalimi fufljami ne pa govorit take stvari, da prehitevam svoj čas. Ko odprem usta, se na obrazu pojavijo gube očitno. Verjetno je to zato, ker je moje telo napolnjeno s slano, utekočinjeno žalostjo, ki mi guba kožo, kot v kadi, le da od znotraj. Verjetno je to res grozno, čeprav po drugi strani, še trikrat bolj grozno od vse bolečine celega sveta, ki jo moraš nositi na plečih, mi je dejstvo, da bi razmišljala in se obnašala, kot moji belerofontovski vrstniki.

Francisco José de Goya y Lucientes: Saturn (1819).

Ne morem verjeti kako zelo me zjeba vse. Ne počutim se sproščeno, ne da kaj hlinim ali igram, le vsega ne morem dati ven, pa čeprav si to neznansko želim. Vem da goste besede ne bodo poslušane, vem da bo otroški smeh zatrt, iz linearnosti se ustvarja trodimenzinalnost, iz realnih kompleksna števila, gola ne morem več tekati naokoli, levica služi figovem listu, desnica skriva zardevajoče prsi mlade Venere, rojene iz morske pene. Rabim vonj morja, hočem domačnost.

Zadnje čase me pogosto stiska v prsih in ne pusti pljučam, da bi si nadevale zvrhan krožnik zraka. Kolapsiranje še nikoli ni bilo tako zabavno, hrana še nikoli tako ogabna, droge in tablete še nikoli tako zaželjene in hkrati nujno potebne. Yay! Moje telo proseče cvili, naj ga odrešim prometejevskih muk, pa sem raje shizofrenična sadistka.

Preveč sem polna gneva, obvezno moram zamenjati okolje, stanovanje, posaditi cvetje in začimbe, tiste ljudi okrog sebe, ki so kot unused desktop items popucat in vreči v recycle bin, posvetliti barvo las, odstraniti črnino garderobe pogrebnega zavoda, se obleči v krila in pokazati noge, ki jih nad delom kjer izgubijo spodobno ime krasi ozek pas, na katerega bi bila še madame Wintourova ponosna, kupiti Boudoir Vivienne Westwood, si natrgati šopek rož za prepozno valentinovo, ker mi ga noben drug ne bo, si mogoče dati spet kakšnega izmed uhančkov, ki počivajo v tamali šatuljici. Stran, stran, stran. Črtat, radirat, prebelit. Cvetočo renesanso ustvariti. Eirene la Magnifica. Flourishing, florentia, Firence. Tja moram spet… v emocionalno prežete mediteranske pokrajine. Pila bi nektar in jedla ambrozijo. Brez Tantalov okrog sebe.

La Primavera (1478).

Vse kar mi je ostalo od otroka je naivnost. Da, to pa vsekakor. Če gre osel le enkrat na led, sem jaz umetnostna drsalka. Ja, maničen depresivc sem, ne rabiš biti Sherlock za to, da je jasno. In ne, res ni ok. Pristanišča so polna, nikjer mi ne dovolijo se zasidrati, tako torej zbegano plujem gor in dol ob pristanišču. Sita sem skorajda neprekinjeno ponavljajočih se praznin, ki sem jih deležna leta in leta. Hočem difuzijo pizda! Ne le tisto difuzijo fuka, ampak pravo kurčevo substitucijsko difuzijo miru in varnosti, naj napolnita te praznine in zamenjata objokane oči za otroškost. Nočem več tega konstantnega občutka krivde, konstantnega opravičevanja, konstantnega sramu svojega obstoja, naj se enkrat po dolgem času tudi jaz uščipnem in se vprašam, če se to meni res dogaja in začnem delati prevale vzdolž ljubljanske promenade kot tistega oktobra. Zaslužim si, dovolj ste me pretepali otroci, dovolj je bilo.

Pila bi nektar in jedla ambrozijo… na rdeči odejici na nekem travniku, se nastavljala v kratkem krilcu in modrčku soncu in pustila, da mi s šlatanjem mehča luske in trdo kožo, da mi zvoki funka topijo celulit in da vročina suši solze, ki se nabirajo pod pilotskimi sončnimi očali. Ne kruha in iger, cartanja in ljubkovanja hočem! Dejte mi že to pofukano pomlad, mraz mi resno škodi.

YouTube slika preogleda
-------------------------
  1. Ko ni okrog ljudi, ki morijo s svojo prisotnostjo, ker se nalimajo zraven, samo zato ker je fino, da poznam veliko ljudi, ker je fino, da se ne družim z gnoji sploh, ker se samo takrat grozno smejčkajo in naprezajo pri svojem glumljenju in ki ne poštekajo, da se delajo vsi moji norca iz njih, jih jebejo v glavo in da jih gledajo podcenjujoče in me potem začudeno sprašujejo kako, da imam take ljudi okrog sebe in ti ubogi, nezanimivi in očitno malo bolj počasni mislijo, da če jim moja srca in moji ljudje namenijo kanček pozornosti, da jim jo zato, ker si zaslužijo biti v takih krogih, ne pa, ma sej se mi dejansko res smilite pismo, ker jo na začetku zaradi vljudnosti do mene in potem ker je zabavno nekoga jebati v glavo, medtem ko on ne pošteka in si namesto znižanja, zvišuje ego. Na živce mi gre, ker me potem sprašujejo ti Moji ljudje “A bo un/a tudi tam?” “A ma ono bitje je pa malo bolj počasno ne? Mislm ni tko, da bi se meu kej za pogovarjat, prej oči obračaš…kako pa da imaš ti tudi take okoli sebe? Tebi jih pa res ne bi pripisal!” “A se lahko dobimo nekje drugje, ker me res pizdi/mi ni prijetno/”me prime da bi na gobec usekal”/…” ali pa kot naprimer fantje zajebantje rečejo “Ahahaha! Spet bo žur!” kar mi pa tudi gre na živce, ker jih poznam kot svoje žepe in mi postane nerodno, ko nekoga tako jebejo v glavo preko najbolj internih, običajnih for. Pa ker grejo ti paraziti res vsem na živce. Mogoče dvem od mojih ne, oziroma nista še nič rekla tok besnega in grdega. Res mi je že ful, ful bad.((nazaj))
  • Share/Bookmark