Arhiv za 11.02.2008

11
Feb

“The good ended happily, and the bad unhappily. That is what Fiction means.”

V poplavi raznoraznih kvazijev, glumcev, wannabejev, po mojih kriterijih zabitih in nerazgledanih, iščočih se, nesrčnih, nesrečnih, neplemenitih, ljudi brez vsakršnih strasti, znanja, humanistične baze, razvrednotenih v svojem malem, brezveznem, nerazmišljujočem, neempatičnem, dolgočasnem (Zelo! Zeh.) vsakdanu, sem neizmerno srečna, da te imam.

Resno. Ne morem se te znebiti, pa če to še ne vem kako poskušam, preveč lukenj si mi zafilal s svojo prisotnostjo v mojem lajfu. (Štup, štup že na tem mestu, ker te dovolj poznam, da vem kaj ti je šinilo v tem trenutku v glavo.) Nasmeješ me, kar je priceless in nobena vojna ni tako hitro napol dobljena, kot če ti uspe iz ženske izvleči tisti iskren smeh. Ali pa vsaj muzajoč nasmešek, ko ji ne uspe zadrževati več navzven lagodja. Cenim te. Spoštujem te, ful.

Vse kar zadeva tebe, je tako pure v mojih mislih. Tistih srčnih.

Nimam pojma zakaj to pišem, nimam nobenega posebnega namena. Hočem le ujeti enega izmed tistih res lepih trenutkov, ko te nekaj prešine in z vso silo butne v glavo. Želim si, da takih trenutkov ne bi pozabila. Hočem to. Lahko ješ odlično kosilo v neki res imenitni restavraciji, spomnil se sicer boš, da je bilo dobro, pozabil pa boš kakšen okus so imele vse jedi in kako točno so izgledale. Zato lovim te trenutke v besede, ker se bom le tako lahko mogoče nekoč spomnila, ko bom brala te moje patetične umotvore, tistega občutka, ki me je prevel enkrat. Nobenega Eternal sunshine of the spotless mind nočem v zvezi s teboj. Hočem, da vonj po tebi, okus v izsušenih ustih in vsi beyond občutki ostanejo. Nočem pozabiti.

Ne jebem zidu. Ne jebem svetlobnih let. Ne jebem neke nekompatibilnosti pri ne vem čem. Ne jebem izgovorov. Vem kaj čutim in tega niti ne poskušam spraviti v besede, ker se ne da. Ker še ni izumljenih besed, ki bi ubesedila takšno moč, veličastnost in kraljevskost čustev. Vgravirano imam pod popek. Da, ne jebem. The L is too big. Res, ko te jebe! :)

Ne vem, ko sem s tabo, ko te imam zraven, se mi zdi vse tako zelo simpl, čisti groove, ki povleče v ta ritem celo lajf dogajanje. Na najbolj iskren možen način.

Stvarjenje Eve.

You made the Eve out of me. Congratulations!

Ker sem trenutno spet v Wilde child fazi: “The pure and simple truth is rarely pure and never simple.” Plis, ne pozabit.

P.S: Leto dni od prvega sms-ja. Oziroma od Van Morrisonovega Moondancea po telefonu. By the way. :)

  • Share/Bookmark