Omnia mea mecum porto.

Jebeš CV, če pa nimaš tistega kar je res vredno.

Sklep dneva: Moje šmrkavce v Che majicah bom povabila na en vikend na morju, da se ga napijemo skupaj in zapohamo, pa mord še kej drugega. Z musko naglas. V iskanju Pink Floyd majic, s sloganom “Tito je (bil) car!”, z ljubeznijo do umetnosti, znanosti, kulture. Z ljubeznijo do hrane, do lupčkanja, do ciljev. Pa četudi mi spet moje tamale upalijo lušne, temnopolte dečke, ki jih izvlečejo v najbližjo grmovje, v sosednjem pa se valja tamali s še mlajšo estonsko bejbo, ki je model, drugi dve tamali pa medtem odkrivajo čare Heinekena, “ta velka” kemičarka pa ma hard core filozofske debate. Sam da se majo in mamo fino. Jebeš ostalo.

To so tisti občutki, tista priznanja, tiste potrditve, ki jih zamenjam za vsak kurčev CV, za vsako diplomo, za vsako desetko na faksu. Kadarkoli.

Rada vas imam. Pogrešam vas. Moji miceni carčki.

Kako vam že nardim jst? Aja…:

Muaaaaaaa!!! *** [lupčke delim vsem naokrog]

29.2. (ob 16:30): Disclaimer - čeprav sem si že obljubila ampak zdej pa res, ne bom več pisala pijana postov.

2 komentarja

…ali orandum est ut sit mens sana in corpore sano.

Spet en tak fin dan. Ker smo preveč sfukani hodimo spat s kurami ob desetih ali enajstih in potem se seveda zbujamo čisto spočiti ob 4h zjutraj… Začela sem pisati seminarsko o Milgramovem eksperimentu (or why nazis aren’t bad guys), katere osnutek sem sicer naredila že predvčerajšnjim, vmes še malce zadremala, preslišala budilko za na faks, ki me je opozarjala do moram biti ob 07:15 že v predavalnici in ko sem se zbudila ob devetih sem imela tako velik občutek krivde, da sem po jutranjem tuširanju takoj začela s seminarsko in jo, yaaaay, že končala!¹ 19 strani should be enough. Prebrala The Economista in povzela nekaj člankov, odšla v moj The kafič na pir s človekom, ki se niti ne zaveda, kako zelo polni baterije s svojo prisotnostjo. Res si fajn dečko! Take so že nehali delat zdavnaj!

Danes poslušam Massive Attack po dolgeeeem cajtu.² Paše. Moja najljubša komada:

[youtube]y1svI-owtWA&feature=related[/youtube]

Res se mi zdi hecno kako človek hitro pozabi občutek bolečine, spomin, ki bi moral boleti, pa ne. Verjetno je to nujno v boju po preživetju, nekaj živalskega ki je ostalo še v nas, da pozabimo občutke bolečine, ne pozabimo pa občutkov sreče. O tragedijah lahko govoriš in se jih spomniš do največjih možnih detajlov natančno, ne občutiš pa bolečine, ki te je takrat prevzemala. Naštimani smo na najmanjšo možno porabo energije, na hladno. Takoj, ko se otopli, se radiator ugasne. Meni to pomladno sonce že na vso moč pripeka pod pulover… Crush na nekoga, na nekaj… Ne vem kaj točno mi je, ampak prebujam se, dobro mi je. In vem, da bom šla na polno, vem, da se zavedam napak, ki jih ne bom več ponavljala, zavedam se, da postajam vedno bolj odrasla bejba. Vse kar me s palico pretepe po hrbtu mi sadistično vgravira v mene napis, ki mi odebeli kožo, izostri vid, mi da energijo petletnega otroka, mi našobi ustnice in razgiba obe možganski hemisferi. Srce poveča, ga odreši balasta in odvije povoje z njega.

Kako lepo je biti živ. Kako lep občutek je, če ne obupaš, če se ne predaš, če krvavi pot potiš in Nietzschejansko zrasteš kot vrtnica sredi kupa dreka.

Grem laufat pol ure. In potem si grem kuhat pašto z mozzarello, gorgonzolo, parmezanom in feto. Ter svežimi listi bazilike, ki so me danes kot darilo čakali. Futr, futr, futr! Mišice, mišice, mišice! Orandum est ut sit mens sana in corpore sano!

P.S.: HVALA!

1. Oddati jo sicer moram komaj čez en mesec, a sem pridno dete.((nazaj))
2. To smo nazadnje poslušali v osnovni šoli oziroma na začetku gimnazije((nazaj))

Brez komentarjev

Za ogled komentarjev vpiši svoje geslo

Moj najljubšejši hipi…

…in definitivno najljubši politik, odkar se spomnim, da spremljam slovenski politični prostor.

Priznam, malček me stiska.¹

Počivajte v miru…mislim, da ste ga več kot potrebovali.

1. Res sem izredno emocionalno in empatično bitje, ne morem si pomagati.((nazaj))

5 komentarjev

Glava se bistri, stvari se čistijo. Pomlad mi z močjo mošusa prodira v nosnice. Vidim stvari, vidim tisto lepoto lepotasto, pa četudi gre za take malenkosti, kot je opazovanje tiste Velike prasičke, ki osvetljuje nočno nebo, ko se izgubljaš po ulicah vedno bolj prebujajočega se mesta in džankijesko vlečeš čik za čikom, prasičke, ki se zaveda, da te ima bolj kot najkarizmatičnejša lepotica v svojih krempljih,¹ spoznavanje imenitnih ljudi, ko se vprašaš pismo, a take punce še obstajajo?!, ne vem, plakat za baletno predstavo Romeo$Julija, želje krasnih ljudi, ki jih občuduješ in maš rad, da se jim pridružiš na piru, kupovanje mesa v sosedovi mesnici, kuhanje kosila za Boginjo in Moja Srca…
Polnim se. Diham. Rada se imam.

Mogoče so k vsemu temu prispevala vsa moja pravljična bitja in bitja, ki pravljična šele postajajo z vedno bolj enotnim si mnenjem, da je treba Irenca spizdit stran in pliiiiiis mej se rada in se ne ubadaj s tistimi, ki te niso vredni. Toliko besed, ki so pripihale z vseh vetrov očitno zna vplivati. Povoje sem, sicer v bolečinah, odvila, kri na njih je strjena. In da, prav je bilo, da sem se še enkrat opekla, saj sem tudi konec koncev vedela že zdavnaj, da se bom. Ljudje se pač ne spreminjajo. In rabim nežnost, ne v seksualnem smislu, ampak rabim, da me nekdo vabi na večerje, me poboža po laseh in mi da vedeti, da je dobro vztrajati in preživeti zimo, ker sem spomladanski otrok in šele takrat zaživim. Rabim take Prijatelje, ki tako prekleto vedo čisto vse, ki poznajo moje najmanjše kretnje, ton glasu, poglede in res Vas je lepo imeti. Moji ljubi gentlemani, ki tako dobro znate razvajati, risati nasmehe in izvabljati iz mene najmilejšo feminilnost.
Polnim se. Diham.

Spet ena dragocena izkušnja,² spet razna priseganja, da me ne bo več noben pretental s sladkimi obljubami, da on pa tega ne dela, da on pa ni tak, pa čeprav bolj kot sem zahtevna in težje kot me je očarat, višjo stopnjo elegantnosti in fine prikritosti načina, kako me zjebati ima vsak naslednji tip. Isti kurac, le pakunga je vedno bolj dizajnerska. Kot je Shakespeare zapisal (mislim da v Juliju Cezarju) tisti, ki preveč mislijo, so nevarni (oziroma nekaj v tem stilu, ne spomnim se čisto :P).

Bepanthen in obliži blagodejno vplivajo na srce in počutje.
Polnim se. O, ja.

Cover pesmi, ki so ga naredili Doorsi 40 let kasneje (in kasneje tudi Bowie), iz Brechtove operete s konca 1920-ih oziroma z začetka 1930-ih še nikoli ni bil prepevan, oziroma jst bolj brundam, tako resnično in doživeto

Well, show me the way
To the next whiskey bar
Oh, don’t ask why
Oh, don’t ask why
Show me the way
To the next whiskey bar
Oh, don’t ask why
Oh, don’t ask why

For if we don’t find
The next whiskey bar
I tell you we must die
I tell you we must die
I tell you, I tell you
I tell you we must die

Oh, moon of Alabama
We now must say goodbye
We’ve lost our good old mama
And must have whiskey, oh, you now why

Oh, moon of Alabama
We now must say goodbye
We’ve lost our good old mama
And must have whiskey, oh, you now why

Well, show me the way
To the next little girl
Oh, don’t ask why
Oh, don’t ask why

Show me the way
To the next little girl
Oh, don’t ask why
Oh, don’t ask why

For if we don’t find
The next little girl
I tell you we must die
I tell you we must die
I tell you, I tell you
I tell you we must die

Oh, moon of Alabama
We now must say goodbye
We’ve lost our good old mama
And must have whiskey, oh, you now why

1. Kot bi rekel moj stric Dimitrij za luno “Ma pogladi, pogladi unega szi krjmplji, kaku dejla kuku!” Familje so res fasinantna zadeva… Đizs…((nazaj))
2. Zakaj kurac ne morejo biti enkrat za spremembo dragocene izkušnje posledica lepih stvari?!((nazaj))

5 komentarjev

Vse ljubljanske bledolične riti, vsi intelektualci, vsi kvazi intelektualci, vsi umetniki, vsi kvazi umetniki, vsi ki bi radi bili umetniki ali le kvazi umetniki, najbolj pa tisti ki ljubite lepoto, tisto pravo, ki se zliva v poezijo, do zadnje žilice krvavo in sočno kot svež kos pljučne govedine in pusti pečat, še bolj kot pečat pa odprt gobec iz katerega se cedijo sline, ki pospeši utrip srca, vam otrdi ali navlaži centralni del telesa, vam nabrekne bradavičke in vas ne pusti spati naslednja dva tedna - pridite, ne bo vam žal! Danes ob 20h v Stari elektrarni na Slomškovi 18. Režija Matjaž Pograjc. Crni s strešico.

Za naslednja dva tedna pozabite vse Jenne Jameson, vse Johnnyje Deppe, ves soft porn, vse mehiške telenovele - plesali boste le na eno.

Dance or Die!

Betontanc, stara elektrarna ob 20h. Be there.

Brez komentarjev

Edini greh je neumnost.
(Oscar Wilde: Kritik kot umetnik)

Včeraj sta mi dva človeka, mami in dobri prijatelj, rekla, da sem preveč samokritična do svojega dela in preveč nesamozavestna, da naj se neham mrcvariti (dobesedno) zaradi perfekcije, zaradi izpiljenosti, zaradi odličnosti. Najboljšosti. Kakšne odličnosti? Pri 22-ih letih imam Curriculum Vitae več kot dve strani dolg in napolnjen s samimi #1 številkami, z nagrajenimi raziskovalnimi nalogami z različnih področji, z več mednarodnimi samostojnimi projekti, z delovnimi izkušnjami na toliko področjih (pa ne nkol nisem bila kelnarca etc.), da se ne spodobi za starost, v glavnem, če se zajebavam, CV renesančnega humanista pri 22-ih. Ne gre za hvalisanje, hočem samo orisati zakaj sem se kot majhna punčka baje (mami tko pravi) jokala in umirala na obroke, če nisem izboljšala svojih rezultatov. Samotekmovalnost na vrhuncu. Perfekcionizem prirojen.

Ne, ne rabim biti manj samokritična, niti ne bolj samozavestna, bi pa defintivno potrebovalo prvo večina ljudi, preden zine s svojo mrtvo-hladno omejenostjo karkoli. Da, samokritičnosti primanjkuje ljudem. Zvečer sem slišala tako izjavo, da nisem vedela ali me bo dokončno zvilo po tleh ali bom človeka trikrat okoli kepe, da se bo zbrihtal in premislil dvakrat preden začne trositi take naokrog. Da ne bo pomote, vse ljudi, ki obvladajo v nulo magari samo eno področje v lajfu, spoštujem za popizdit, tudi vse ljudi, ki delajo in se izboljšujejo in hlastajo po znanjih, vseh znanjih in dejansko lahko dajo nek output spoštujem, tko beyond. Vse ostale pa veliko bolj spoštujem, če so tiho, so zgolj vedoželjni, se učijo, sprašujejo in če se jim kaj zdi, da vedo, pač rečejo, da so oni enkrat slišali, da je pa neka stvar tako pa tako in če jih nekdo (ki več ve in več zna) dobrohotno in argumentirano popravi, se jim zdi super, da jih je ta nekdo “razsvetlil”.

Neumnost ima dve vrsti obstajanja: molči ali govori. Nemo neumnost lahko prenašamo.
(Honoré de Balzac: Pierrette.)

Ne spoštujem, pa tega, da se nekdo, ki nima v lajfu nič za pokazati, ki nima pojma o nobeni stvari baš nešto, ki samo sledi kolumnističnem trendu, ki pravi “Jst vse vem, jst vse znam. Sem strokovnjak za vse in si drznem govoriti o vsem,” popolnoma (!!!) neargumentirano, ko so argumenti na ravni otroka v (Freudovi) falični fazi, ki odgovarjajo na vprašanje “Zakaj?” trmasto “Zato!” in si drznejo izjavljati take izjave, da se sprašujem od kje jim samozavest, kdo od verodostojnih jim je rekel, da so pametni, da se tako obnašajo. Kot je dejal Shaw v Revolucionarjevem pririočniku: “Nevarno je biti odkrit, razen če niste tudi neumni.” To je tako, kot da bi jst bivšemu fantu, slikarskemu geniju (ki je pri 6-ih letih slikal Van Gogha, ki je pri 12-ih letih imel že dalijevsko domišljijo, stil in sposobnost realizacije) izjavila, ker tudi sama malček packam, da hej ljubček, ti boš moral pa še veliko stvari naslikati preden se boš loh z menoj pogovarjal. Jst se v štirih letih razen enkrat nisem dotaknila platna zaradi takih beyond ljudi, ki so me obkrožali. In nikoli, nikoli, nikoli si ne drznem pametovati, ljudem, ki imajo nekaj za pokazati, ki so uspešni, ki jih okolica tretira kot spoštovanja vredne. Prevelika sproščenost, kot da sta krave skup pasla in nespoštljivost se mi zdita srkajno nevljudni zadevi. In mene je mami vzgojila v sofisticirano, omikano dekletce.

Res sem en dinozavrski Buckethead.

The Ballad of Buckethead - na vokalu z mojim najljubšejšim Primusovim Les Claypoolom, na kitari the allmighty Buckethead, na kitari pa Bryan Mantia, primusovec in skorajda posvojenec v bandu Toma Waitsa. En mojih najljubših songov od konca osnovne šole dalje.

P.S.: Ta post bi moral sicer biti objavljen ob poltreh ponoči pred prvo dozo spanca, pa je Blogos protestiral. Prva doza spanca: 2:30-4:00, druga doza spanca: 5:30-6:30. Zato se opravičujem za zmedenost zapisa.

8 komentarjev

Nej gre vse v tri pizde! Še Kubo so mi vzeli… Pa sem jo že zadnje štiri leta načrtovala in odlašala v zavedanju, da mi teče voda v grlo.

Vse še živeče muzeje zapirajo, mi dinozavri pa jim jebemo vse po spisku, ker se manevrski prostor tako hitro manjša, da se v vsej svoji velikosti ne moremo niti več obrniti na mestu, kmalu se nas bo tako stisnilo, da se bomo le še zdrobili v prah. Samo še nekdo od Rollingov nej umre, potem je pa res konec ere. In potem naj se še kdo čudi zakaj sem tako zagrenjena in razpizdljena na cel svet. Grem na kofi in čik ven. Aja, sej res, tudi to je šlo adijo rio mare. Pofukani kradljivci. Leto 1984 še nikoli ni bilo tako blizu.

Evo, zdej je popolnoma isti kurac ali greste na Ibizo, Kubo ali Havaje. Isti jebeni kurac. Še bližje je Bol na Braču.

Prazgodovina, stari vek, srednji vek, novi vek, novejša zgodovina, bolni vek.

Fuck off.

4 komentarji

Mi šopa skozi telo, ko poslušam tole. Trikrat 2. Dve je lepo število. Je prvo praštevilo (mokra sem ob tej besedi), je prvo sodo naravno število, je število, ki ima največjo emocionalno noto, je število ki ima kar dvakrat (spet 2!) mesto v zodiaku, je magično število v fiziki, nič ni lepšega kot govoriti v dvojini… Ok, sploh nisem tega hotela povedati, malček sem odjadrala. V glavnem zadnje par (evo spet deljivo z 2! Ne, hec.) dni bolno poslušam opere na računalniku (kolikor to sploh lahko prijetno zveni, pač ne morem jih na stolpu, ker bi koga motilo), težko je, če se ukvarjaš z zajebi in pofuki. Tako da izkoriščam čas, ko sem sama doma, da nabijam Puccinija na mrtvo Nedeljska jutra so pa itak najlepša. Since ever.

Luciano Pavarotti in Queen (brez Freddie ready-ja ofkors) s komadom Too much love will kill you. Touchy. Veeeery touchy. A se bo Lučko hmal zjokal ali se samo meni zdi?

[youtube]C7FGPIRJx6I&feature=related[/youtube]

Luciano Pavarotti in James Brown - en mojih najljubših duetov! Preposlušan že najman kakšnih 700krat. Dlake mi grejo pokonci, peezda! En izmed mojih najljubših top ten performanceov, mislim, po tem koliko me prešejka in fascinira. Kok se Jim Lučanotu kjutiš smejčka, pošilja poljubčke in mu ploske, res, neprecenljiva ljubkost! Sploh pa, ker sta mi tadva tako ljuba, tako velika in tako mrtva. Ko je Jimmy umrl je bil doma jok in stok za popizdit. It’s a man ’s world!

Luciano Pavarotti in Barry White. Če sem v prejšnjih dveh primerih podala primere mešanja operne legende z rock in funk kralji, seveda kot zvrst ne sme manjkati tudi soul, da poskrbimo za vse moje okuse, ki so največkrat zadovoljeni. Za to sta poskrbela gospod iz moje ljube Modene in gospod iz, ha, hmm iz nikogaršnje ljubega Galvestonea My first, my last, my everything! We love Barry! Yay!

[youtube]kL0WFcygdWY&feature=related[/youtube]

“Penso che una vita per la musica sia una vita spesa bene ed è a questo che mi sono dedicato.”¹

Trije songi za lahko noč? Bo dovolj? Jst grem pa nabijat dalje Carusa…

1. Luciano Pavarotti (1935-2007). My beloved Modena uomo.((nazaj))

Brez komentarjev

Ko se zgubljam na take dneve po moji mrzli, usrani Ljubljani, me prime v tej grozljivi mirnosti, da bi se čisto brezvestno šla uleči na tire.

Pogrešam svojo otroškost, ko se mi svetijo oči, ko šejkam nogo cel čas, ko je gostota besed enaka gostoti osmija, pomešana z rezgetajočim smehom iz mojih jaggerskih ust. Nekaj osebkov je še, ob katerih mislim, da se smejem tako, pa še to vedno poredkeje in še to, ko se lahko¹. Letos ni bilo prave zime, moje srce se še ni zbudilo skupaj z zvončki, mogoče zato, ker letos sploh ni spalo, ampak je ostalo mazohistično budno, v trpinčenju samega sebe, da lahko ostane budno še ta teden, pa še ta teden, ampak zdej pa res sam še ta teden… Moj smeh je drugačen, moj pogled je drugačen, mimika obraza in vihanje obrvi cinično, zadržano, spet mi je nekdo rekel (pa čeprav je kreten), da je grozno, da imam 22, ker se mu zdi, da se pogovarja z 32-letnico, da je škoda, da bi morala biti na plesišču z ostalimi fufljami ne pa govorit take stvari, da prehitevam svoj čas. Ko odprem usta, se na obrazu pojavijo gube očitno. Verjetno je to zato, ker je moje telo napolnjeno s slano, utekočinjeno žalostjo, ki mi guba kožo, kot v kadi, le da od znotraj. Verjetno je to res grozno, čeprav po drugi strani, še trikrat bolj grozno od vse bolečine celega sveta, ki jo moraš nositi na plečih, mi je dejstvo, da bi razmišljala in se obnašala, kot moji belerofontovski vrstniki.

Ne morem verjeti kako zelo me zjeba vse. Ne počutim se sproščeno, ne da kaj hlinim ali igram, le vsega ne morem dati ven, pa čeprav si to neznansko želim. Vem da goste besede ne bodo poslušane, vem da bo otroški smeh zatrt, iz linearnosti se ustvarja trodimenzinalnost, iz realnih kompleksna števila, gola ne morem več tekati naokoli, levica služi figovem listu, desnica skriva zardevajoče prsi mlade Venere, rojene iz morske pene. Rabim vonj morja, hočem domačnost.

Zadnje čase me pogosto stiska v prsih in ne pusti pljučam, da bi si nadevale zvrhan krožnik zraka. Kolapsiranje še nikoli ni bilo tako zabavno, hrana še nikoli tako ogabna, droge in tablete še nikoli tako zaželjene in hkrati nujno potebne. Yay! Moje telo proseče cvili, naj ga odrešim prometejevskih muk, pa sem raje shizofrenična sadistka.

Preveč sem polna gneva, obvezno moram zamenjati okolje, stanovanje, posaditi cvetje in začimbe, tiste ljudi okrog sebe, ki so kot unused desktop items popucat in vreči v recycle bin, posvetliti barvo las, odstraniti črnino garderobe pogrebnega zavoda, se obleči v krila in pokazati noge, ki jih nad delom kjer izgubijo spodobno ime krasi ozek pas, na katerega bi bila še madame Wintourova ponosna, kupiti Boudoir Vivienne Westwood, si natrgati šopek rož za prepozno valentinovo, ker mi ga noben drug ne bo, si mogoče dati spet kakšnega izmed uhančkov, ki počivajo v tamali šatuljici. Stran, stran, stran. Črtat, radirat, prebelit. Cvetočo renesanso ustvariti. Eirene la Magnifica. Flourishing, florentia, Firence. Tja moram spet… v emocionalno prežete mediteranske pokrajine. Pila bi nektar in jedla ambrozijo. Brez Tantalov okrog sebe.

Vse kar mi je ostalo od otroka je naivnost. Da, to pa vsekakor. Če gre osel le enkrat na led, sem jaz umetnostna drsalka. Ja, maničen depresivc sem, ne rabiš biti Sherlock za to, da je jasno. In ne, res ni ok. Pristanišča so polna, nikjer mi ne dovolijo se zasidrati, tako torej zbegano plujem gor in dol ob pristanišču. Sita sem skorajda neprekinjeno ponavljajočih se praznin, ki sem jih deležna leta in leta. Hočem difuzijo pizda! Ne le tisto difuzijo fuka, ampak pravo kurčevo substitucijsko difuzijo miru in varnosti, naj napolnita te praznine in zamenjata objokane oči za otroškost. Nočem več tega konstantnega občutka krivde, konstantnega opravičevanja, konstantnega sramu svojega obstoja, naj se enkrat po dolgem času tudi jaz uščipnem in se vprašam, če se to meni res dogaja in začnem delati prevale vzdolž ljubljanske promenade kot tistega oktobra. Zaslužim si, dovolj ste me pretepali otroci, dovolj je bilo.

Pila bi nektar in jedla ambrozijo… na rdeči odejici na nekem travniku, se nastavljala v kratkem krilcu in modrčku soncu in pustila, da mi s šlatanjem mehča luske in trdo kožo, da mi zvoki funka topijo celulit in da vročina suši solze, ki se nabirajo pod pilotskimi sončnimi očali. Ne kruha in iger, cartanja in ljubkovanja hočem! Dejte mi že to pofukano pomlad, mraz mi resno škodi.

1. Ko ni okrog ljudi, ki morijo s svojo prisotnostjo, ker se nalimajo zraven, samo zato ker je fino, da poznam veliko ljudi, ker je fino, da se ne družim z gnoji sploh, ker se samo takrat grozno smejčkajo in naprezajo pri svojem glumljenju in ki ne poštekajo, da se delajo vsi moji norca iz njih, jih jebejo v glavo in da jih gledajo podcenjujoče in me potem začudeno sprašujejo kako, da imam take ljudi okrog sebe in ti ubogi, nezanimivi in očitno malo bolj počasni mislijo, da če jim moja srca in moji ljudje namenijo kanček pozornosti, da jim jo zato, ker si zaslužijo biti v takih krogih, ne pa, ma sej se mi dejansko res smilite pismo, ker jo na začetku zaradi vljudnosti do mene in potem ker je zabavno nekoga jebati v glavo, medtem ko on ne pošteka in si namesto znižanja, zvišuje ego. Na živce mi gre, ker me potem sprašujejo ti Moji ljudje “A bo un/a tudi tam?” “A ma ono bitje je pa malo bolj počasno ne? Mislm ni tko, da bi se meu kej za pogovarjat, prej oči obračaš…kako pa da imaš ti tudi take okoli sebe? Tebi jih pa res ne bi pripisal!” “A se lahko dobimo nekje drugje, ker me res pizdi/mi ni prijetno/”me prime da bi na gobec usekal”/…” ali pa kot naprimer fantje zajebantje rečejo “Ahahaha! Spet bo žur!” kar mi pa tudi gre na živce, ker jih poznam kot svoje žepe in mi postane nerodno, ko nekoga tako jebejo v glavo preko najbolj internih, običajnih for. Pa ker grejo ti paraziti res vsem na živce. Mogoče dvem od mojih ne, oziroma nista še nič rekla tok besnega in grdega. Res mi je že ful, ful bad.((nazaj))

12 komentarjev