Omnia mea mecum porto.

“Take one fresh and tender kiss
Add one stolen night of bliss
One girl, one boy, some grief,
some joy Memories are made of this.”¹

²

I hurt myself today
to see if I still feel
I focus on the pain
the only thing that’s real
the needle tears a hole
the old familiar sting
try to kill it all away
but I remember everything
what have I become?
my sweetest friend
everyone I know
goes away in the end
and you could have it all
my empire of dirt

I will let you down
I will make you hurt

I wear this crown of thorns
upon my liar’s chair
full of broken thoughts
I cannot repair
beneath the stains of time
the feelings disappear
you are someone else
I am still right here

what have I become?
my sweetest friend
everyone I know
goes away in the end
and you could have it all
my empire of dirt

I will let you down
I will make you hurt

if I could start again
a million miles away
I would keep myself
I would find a way³

Niti toliko? Fak…

1. Dean Martin: Memories Are Made Of This (1956) ((nazaj))
2. Johnny Cash (1932-2003): Hurt (2003) ((nazaj))
3. Nine Inch Nails: Hurt (1994) ((nazaj))

10 komentarjev

Pojma nimam kaj me švasa, fleša, tolče po glavi in vrta črvive luknje v srce.¹ In zdaj ne vem točno kaj mi fali ampak kar jokala bi cel čas. Kar nekaj me spet moj sick mind psihira in dela neke čudne in bolne scenarije, ki vsebujejo različice od A do ŽBNJ. Name it! Ko si sicer čisto zadovoljen z vsem kar imaš, kar si in potem je tam ena in edina stvar, ki ti uničuje odnose, ki te prevrtava in dela krvave rove skozi tvoje telo, ki jo čutiš po celem trebuhu, vzdolž hrbtenice do trtice in skozi, na drugo stran do maternice, pa iz tam dirita v srce in nato v glavo. Iz glave v jezik. In jezik potem razfuka vse kar je najlepše. Meje mojega sveta so meje mojega jezika.² Definitivno je moj svet ali majhen in zloben ali pa manično-depresiven. Škodim sebi, škodim drugim. Zaupanje sem izničila, strah eksponentno povečala. Odvod poguma je plašnost. Koren ega je nesigurnost. Iz poezije sem ustvarila matematiko, iz ljubezni školjko.

Beri naprej »

1. Ali pa v bolno glavo. Sej ne vem kaj imam bolj bolno - srce ali glavo.((nazaj))
2. Ludwig Wittgenstein: Tractatus Logico-Philosophicus. 1922.((nazaj))

6 komentarjev

“ I feel certain that I am going mad again. I feel we can’t go through another of those terrible times. And I shan’t recover this time. I begin to hear voices, and I can’t concentrate. So I am doing what seems the best thing to do. You have given me the greatest possible happiness. You have been in every way all that anyone could be. I don’t think two people could have been happier ’til this terrible disease came. I can’t fight any longer. I know that I am spoiling your life, that without me you could work. And you will I know. You see I can’t even write this properly. I can’t read. What I want to say is I owe all the happiness of my life to you. You have been entirely patient with me and incredibly good. I want to say that — everybody knows it. If anybody could have saved me it would have been you. Everything has gone from me but the certainty of your goodness. I can’t go on spoiling your life any longer. I don’t think two people could have been happier than we have been. ”¹

²

Ampak hej, vsaj lupčka dobim. In ga prav patetično že prekleto cenim…

Ne vem, če sem že sploh kdaj bolj ljubila. Tako zelo čisto čustvo je…

1. Virginia Woolf v poslovilnem pismu svojemu možu Leonardu.((nazaj))
2. René Magritte: The Lovers. 1928.((nazaj))

4 komentarji

Ko da bi se polila s flašo utekočinjenih feromonov¹, ne vem kaj se dogaja, vem le, da so tipi postali res pobeblani v božju mater.

I am not interested in any new relationships. Ne ljubezenske, ne seksualne, ne nič. So please stop bugging me. Hvala.

1. Patrick Süskind: Das Parfum (Die Geschichte eines Mörders). 1985. ((nazaj))

15 komentarjev

Glava me tako prekleto boli že cel dan, da se mi že meša. Šest tablet ni pomagalo. Glede na to, da vem kako hude so lahko bolečine, ker imam že cel lajf probleme s tem, pa se mi spet ne zdi tako fejst hudo, da bi šla po injekcijo na urgenco.

Utrujena sem, od vsega. Od konstantnih malih pizdarij zaradi katerih moram laufat naokrog kot fuknjena (faks + štirje honorarni jobi + vsi opravki in sestanki s tem povezani + vse stvari, ki me zanimajo in v katerih sicer uživam in jih kljub temu, da sem zjebana nočem dat čisto na stran, ker mam filing, da zamujam pol lajfa), do stalnih nekih skrbi nad glavo (dejmo špilat psihiatre, psihologe; ne smeš zbolet, ne smeš zbolet, ne zdej!; Bob mora lulat, Boba je treba okopat, buc, buc; oddaj to, oddaj uno, spremeni to, spremeni uno…; kdaj bodo začele delovat, pizdarija, rabim očitno druge; keš - najdi najboljši način kako se ti bo uspelo sami preživljati in zraven skrbeti še za druge + varčevati za neke pomembne dogodke v bližnji prihodnosti…). Hvalabogu, poskušam skoraj vedno najti čas za kavo ali kosilo ali dvojnega jim beama z meni ljubimi ljudmi. Sicer bolj na hitro, brez nekih večurnih seans, ampak gre.

Kot vsak normalen človek, ne, ne človek, ženska (me smo namreč polzombiji) se seveda v tiste pol ure resnično prostega časa (če sem za compom malček bluzim, ampak predvsem delam in pišem ter researcham) moram ukvarjati zraven še s srčnimi problemi, (ne, zaklopke so tut še kul zaenkrat, vsaj to, knock knock) ker “buahahahaha jok in stok, sploh me nima rad, jst ga pa mam toooook in ful mi nič lepega ne reče, jst pa cela slinasta zraven njega.” Res, grozna sem. Take so včasih na grmadah sežigali. Knock knock again.

In ker seveda še to ni dovolj, se morajo seveda v mojem lajfu najti najprimitevnejši, površinski, zabiti, primerki primatov, da mi s svojimi kvazi hudimi “jebami”, frustracijami in kompleksi morijo. Pa kaj me kurac briga, če si ti zabit. Če te jst ne jebem v glavo zaradi tega (pa bi te, o jaaaa, tako zelo lahko, glede na moje kriterije v lajfu jebemlitimamicu), pizda a me loh ti nehaš zajedat, če slučajno nisem?! A veš, jst se že dolgoooo zavedam kaj mam in česa nimam, ne bo ti ratalo me zjebat, sori. Samo ti boš postal še bolj zafrustriran, jst te bom pa še bolj prezirala. That’s it. In pizda, tega nikoli nisem razumela, namesto, da bi folk tekmoval sam s sabo in bil sebi največji tekmec, poskušal preseči svoje cilje, svoje zmožnosti, iti še višje, še močneje, še hitreje, neeeeeeee. Ti bebci tekmujejo z drugimi. Ajme bože. Mislim a štekate, da ste že zdavnaaaaaj zamudili vlak, da bi prišli na (zdaj kar naenkrat) željeno postajo?! V enem tednu ne moreš prebrati vseh klasikov, stotine pesniških zbirk, filozofov, se naučiti to, se naučiti ono, postati profi v tem ali onem, preposlušati na tisoče albumov in pogledati toliko filmov, zgodovino imeti v mezincu al karkoli že. Name it. Niti ne moreš spremeniti čez noč svoje mentalitete ali drastično globine in širine svojega razmišljanja. Lahko začnete delati na tem, da, mogoče pridete vsaj na neko normalno raven spoštovanja, ampak ne na tak način, ne s takim life-stylom, ne s takimi prioritetami v lajfu, ne s to vašo zagamano bučo iz Spodnjih Pirnič, ne s kopiranjem drugih ljudi (malo tega, malo onega - zmazek je pa tako grotesken, da se vsi prijemammo za glavo, oni si pa še zmer mislijo, da noben ne opazi in da so kul ter “da oni “taki pač so”. Ne niste, jebeni copycati!). Predvsem pa ne z glumljenjem nekih zgornjih znanj. S tem namreč lahko očarate le druge bebce. Vsak pameten pa vas prečita v pol minute. Kot tudi vaše komplekse in frustracije. Stop it. You look ridiculous. And even more stupid than you already are.

“Irena, kok si pa ti ošabna!”
“Sori, nimam cajta bit kokoš.”
“??? [Say wha’?!]”
“Ma ja, tko najhitreje preženem take kot si ti stran.”

Ja res, jebemtimater. Žleht sem, žleeeeeht! Čista prasica. Prepotentna, naduvana, ošabna pička. Sam kok čudno, nikoli se ne hvalim, še vedno (bolj) zardevam ob komplimentih, še vedno imam ogromno število prekrasnih ljudi okoli sebe (kar se voha, se zavoha) in se umaknem stran od takih kot ste vi. Nekako sem prepričana, iz premnogih izkušenj (kje se taki najdejo, da se vztrajno, ko pijavke limajo name, tudi ne vem a), da se bodo vaše prioritete, zdaj namišljeni cliji in želje, spustile na prejšnji hilibilijevski nivo, takoj ko bom spizdila iz vašga lajfa. In bom. Začenši…hmmm, zakaj pa ne že kar zdaj, ha? 3, 4… Run Forrest, run!

Sploh pa kaj se sekiram zaradi takih klincov, imam dvanajst apostolov in tri Bogove. Vi pičkurji in pičkice pa imate…hmmm…KMŠ? Dej pejte tja na pičke al pa razširjat noge in pustite mene, da V MIRU spijem kavico z zgoraj omenjenimi, brez vaših klicev, mailov, videvanj, teženj in buahhaha (not funny, hunny) kmetavzarskega humorja.

23 komentarjev

Za ogled komentarjev vpiši svoje geslo

Na zahodu nič novega - my ass Kramer¹ Najlepši pogled na nebo oziroma zdaj že sončni zahod v tem letu. Poezija čista. Ravnokar sem prišla domov z laufanja po Tivoliju z mojim Bobdogom² in nisem si mogla kaj kot da sem pol ure samo sedela, kadila čike (una mona je skakala okoli ko en kojec³ ) in bulila v nebo. Če imate šanso Ljubljančani, prosim pejte ven in poglejte proti zahodu kako Monetevsko⁴ je. Imenitno!

Nahajam se vzhodno od raja⁵

Post Scriptum (18:55): Ta post je izgubil pomen svoje pobude, ker se je zdaj spustila že tema, saj me je med pisanjem posta zmotila familja. Sestra in brat z zaročenko (jeeeeej!) so me prišli obiskat. Pa mi moja dva bogova vseeno pomenita eno pikico več kot ta blog. Rada vaju imam.

1. Erich Paul Remark: Im Westen nichts Neues (1929).((nazaj))
2. Bobcat je uni stroj za kopanje, ne?((nazaj))
3. mešanica med zajčjim skakanjem in konjskim galopiranjem.((nazaj))
4. Care Rio Mare Claude Monet: The Seine at Argenteuil (Vanilla Sky) 1872.((nazaj))
5. John Steinbeck: East of Eden (1952). ((nazaj))

6 komentarjev

Današnji dan¹ je potekal v znamenju motnih in še bolj navzgor zavihanih mačjih oči, labilne hoje, litrov cedevite, bolečih meč in jošk, lekadolov, čustvene labilnosti, napihnjenega trebuha in konstantnega občutka slabosti, retardiranih izjav in nesposobnosti artikulacije, kislih kumaric in marcipana², fukotožnosti oziroma THE libida in posrane (dobesedno) kuhinje ter uničenih svinčnikov, barv in še nekaj drugih stvari, ki jih je zaznamoval moj pes tekom svojega nočnega protesta, v jezi in užaljenosti, ker grem jst ven, on pa ne. Seveda bi razen slednjega, bilo veliko bolje, če ne bi pila laškega in ga poplaknila z milijontimi dvojnimi Jim Beami. V novem letu ne bom več mešala pijač.

Ampak se ne počutim samo zaradi tega mačje. Pretty much enake misli si delim z mačkonom s fotke. Yes, I have butterflies in my stomach. Again. And again and again…

Hkrati bi predla, se z dvignjeno ritjo šulila okrog svojega lastnika in se pustila božati. Ja, pest si tlačim v usta in zamolklo tulim, ker me bo razneslo od hormonov. Yes I am horny. (Ali bondovsko) Very Horny. Perverzije, ki se trenutno odvijajo v vseh scenarijih v moji glavi, zvenijo tako resnično in umazano, da lahko zlahka rečem “Anais šta? Anais čega?”…

In nenazadnje, včeraj sem hengala in popivala s takimi beyond osupljivimi težkokategornimi in cukrastimi mački in mačkami, da bilo resnično čudno, če se danes rezultati večera ne bi održali tako mačje. In mačkasto. Make me meow!³

Še song za lahko noč: The Walkabouts in komad The light will stay on. Mačja, pardon mačkasta, poteza večera pa je, da sem samo komad pripopala gor in nič napisala ne o izvajalcu ne o komadu, ker enostavno nisem sposobna. Bom ob prvi priložnosti. Lahko noč.

Mijau!

1. Ponedeljkovanja in petkovanja TM. SE opravičujem((nazaj))
2. Do not ask. Seriously.((nazaj))
3. The Residents: Make me Moo.((nazaj))

6 komentarjev

Najprej čisto off topic zadeva. Xy-om se je odpizdilo. A se je sezona gonjenja letos slučajno otvorila že dva meseca pred jebenim gregorjevim?! Ker kar je tu mač je pa tu mač.

Druga stvar, ki me pa za razliko od prve spravlja v simpatetičen smeh, pa je povezana z blogerji. Iščem, iščem in kljub vsemu mogoče enkrat na dva ali tri mesece zasledim kakšnega nadpovprečnega. Ampak ne, nisem hotela povedati čisto tega, čeprav je povezano s tem, da se križam, ko razmišljam, če ima sploh kdo kaj zanimivega za povedati, če kdo sploh kaj zanimivega v lajfu počne, se ukvarja s čim, če kdo zanimivo razmišlja, če je kreativec, če se sploh na vsaj eno prekleto stvar spozna tako dobro, da lahko brez zadržkov reče, da to obvlada, brez da bi se mu družba okrog ob taki izjavi smejala. Naklonjenost ljudi ni težko predobiti, spoštovanje je tisto zajebano.

Kakorkoli, fenomen blogerskega egotripaštva (za prazen nič, saj večina tistih, ki egotripajo nimajo čisto nič za pokazati v življenju razen emmm, to da hodijo v službo ali na faks, to da pišejo blog, kafečkajo oziroma popivajo in se ukvarjajo z najbolj banalnimi stvarmi prebivalstva sredine gaussove krivulje) je tisti, ki se mi zdi zanimiv. Večina blogerjev se namreč direktno ali indirektno hvali s tako bedastimi stvarmi, da se prijemam za glavo, in išče med svojimi komentatorji potrditev v stilu “kok si ti fajn, lep/a, pameten/a…”, čeprav hkrati pozablja, da so to potrditve s strani publike, ki je pretty much nezahtevna in se je zatorej za vprašati kakšno težo in veličino taki komplimenti sploh imajo. Če citiram Mr. Mojota, iz zadnjega Blogorolinega intervjuja: “…Videti je tudi, da je število komentarjev skoraj obratno sorazmerno s kakovostjo bloga. Ne nujno, ampak empirično gledano je vsekakor tako. …”

Blog lahko zasvoji zaradi občutka potrditve in naklonjenosti, ki ti ga komentatorji dajejo.¹ Ravno včeraj sem imela fajn debatko z enim izmed prijateljev na to temo in sva se oba strinjala, da bo udarec za vse te, recimo jim, “naj komentirani”,² ko bodo izpadli iz le-te grupe. Konec koncev, stvari so dejansko nezanimive, nekreativno napisane, niti ne ponujajo nobenih cukrčkov ali presežkov. In takih stvari se ljudstvo, navajeno panem et circenses, preprosto sčasoma naveliča. Ego, ki je s takimi trivialnimi ali banalnimi zadevami tako hitro boostan in hranjen na tak način, z enako hitrostjo tudi ponikne dva metra pod zemljo.

In ljudje ostanejo brez nekih področji v lajfu, ki bi bila izpiljena, saj dvajsetkratno osveževanje Blogosove strani in čekiranje ter komentiranje svoje metrske blogorole, ki je nastala po principu “ti dodaš mene, jaz dodam tebe” ne pa po principu “kvalitetni blogi vredni branja”, terja precej časa. Kar ti časa v dnevu ostane pa porabiš za službo/faks in kofečkanje ter popivanje s svojo blogorolo.³ (Da ne bo pomote, (ker že predvidevam v katero smer bo razmišljanje na tem mestu šlo) tudi sama sem spoznala peščico res krasnih ljudi prek bloga s katerimi se imamo radi, se spoštujemo⁴ in hengamo.) Popolnoma razumljivo je, da se potem lahko le sesedeš in travmiraš ali pa cepetaš z nogami in se reptilsko pizdiš po blogih in zahtevaš svoj status nazaj. Tudi sama bi si pognala kuglo skozi možgane, če bi bila edina stvar s katero bi se v lajfu ukvarjala blog.

In da, to se je že zgodilo, sedaj pa s prijatelji opazujemo kako se to dogaja kar nekaj blogerjem. Niste več zanimivi (nikoli bili, bi sama rekla) in zdej postaja cela štala. Priporočam, da se vpišete na kakšen plesni tečaj, tečaj risanja ali pa jebeno začnete po dveh ali treh dekadih življenja študirati vsa humanistična področja o katerih nimate blage veze.

Naj se zabava začne!

1. Kako vem, da bodo ob tem zapisu obračali oči in se pizdili le tisti, o katerih govorim. Ampak, da. Če mački stopiš na rep, cvili. In če se v zapisu ne prepoznaš, te ne more čustveno prizadeti in lahko gledaš nanj popolnoma objektivno.((nazaj))
2. Ne nujno zgolj blogerji iz Blogosove grupe s tem imenom.((nazaj))
3. Get a life, people!((nazaj))
4. Kaj sem že prej govorila o naklonjenosti in spoštovanju?((nazaj))

31 komentarjev

Ker sem več kot očitno bila rojena cirka 40 let prepozno, kot bi si sama želela, spet serviram kot hišno specialiteto enega izmed bandov, ki me spomni na mojo “več kasnost”. Echo & the Bunnymen je definitivno eden izmed mojih najljubših biserčkov dekade pajkic, trajn in groznega make-upa.¹ Pojavili so se konec sedemdestih, prve večje uspehe na britanskih lestvicah pa so doživeli v prvi polovici osemdesetih. S pojavom MTV-ja leta 1982 so se vrata v svet odprla za mnoge odlične dotlej neznane bande, ki pa so na žalost bili od takrat dalje le kapljica v morju med ostalim govnom, ki mu je MTV dal možnost produciranja kilogramskega masla v ušesih mladine in posledično večjo potrošnjo vatiranih palčk.² Njihov daleč najbolj znan album in vsesplošno od kritikov opevan pa je bil izdan leta 1984 in nosi naslov Ocean Rain. Največji presežek Ocean Raina pa je zagotovo šesti komad na plati z naslovom The Killing Moon.

Češnja na vrhu torte pa je zame bila, ko sem pesem slišala v mojem omiljenem filmu Donnie Darko.

A je že kdo tekom mojih postov opazil moj connection z luno? Nekaj me vleče k Njej, ki vpliva name s plimo in oseko že zadnjih 22 let… In ne morem se ji upirati, popoln nadzor ima nad menoj…

P.S.: To je moja stota objava na blogosu. Jeeej!

P.S.S.: Zakaj mi v spam komentarjih na blogu ponujajo samo xanaxe, valiume, prozace ter tramadol in nobene viagre kot to počnejo na mailu?! Do I really sound so depressive? Kaj pa, če bi zdaj napisala, da hočem bigger non existing dick, a pol bi pa padla viagra al kaj?!

1. Vedno se mi kot prva asociacija ob omembi katerega izmed teh treh pojmov pojavi v glavi Boy George. In vedno znova se začnem režati kot pečen maček.((nazaj))
2. Spet se pizdim.((nazaj))

10 komentarjev