Arhiv za 31.01.2008

31
Jan

Memories are made of this…

“Take one fresh and tender kiss Add one stolen night of bliss One girl, one boy, some grief, some joy Memories are made of this.”1

YouTube slika preogleda2

I hurt myself today to see if I still feel I focus on the pain the only thing that’s real the needle tears a hole the old familiar sting try to kill it all away but I remember everything what have I become? my sweetest friend everyone I know goes away in the end and you could have it all my empire of dirt

I will let you down I will make you hurt

I wear this crown of thorns upon my liar’s chair full of broken thoughts I cannot repair beneath the stains of time the feelings disappear you are someone else I am still right here

what have I become? my sweetest friend everyone I know goes away in the end and you could have it all my empire of dirt

I will let you down I will make you hurt

if I could start again a million miles away I would keep myself I would find a way3

Niti toliko? Fak…


-------------------------
  1. Dean Martin: Memories Are Made Of This (1956) ((nazaj))
  2. Johnny Cash (1932-2003): Hurt (2003) ((nazaj))
  3. Nine Inch Nails: Hurt (1994) ((nazaj))
  • Share/Bookmark
29
Jan

“Love is like a stove/it burns you when it’s hot”

Pojma nimam kaj me švasa, fleša, tolče po glavi in vrta črvive luknje v srce.1 In zdaj ne vem točno kaj mi fali ampak kar jokala bi cel čas. Kar nekaj me spet moj sick mind psihira in dela neke čudne in bolne scenarije, ki vsebujejo različice od A do ŽBNJ. Name it! Ko si sicer čisto zadovoljen z vsem kar imaš, kar si in potem je tam ena in edina stvar, ki ti uničuje odnose, ki te prevrtava in dela krvave rove skozi tvoje telo, ki jo čutiš po celem trebuhu, vzdolž hrbtenice do trtice in skozi, na drugo stran do maternice, pa iz tam dirita v srce in nato v glavo. Iz glave v jezik. In jezik potem razfuka vse kar je najlepše. Meje mojega sveta so meje mojega jezika.2 Definitivno je moj svet ali majhen in zloben ali pa manično-depresiven. Škodim sebi, škodim drugim. Zaupanje sem izničila, strah eksponentno povečala. Odvod poguma je plašnost. Koren ega je nesigurnost. Iz poezije sem ustvarila matematiko, iz ljubezni školjko. Nadaljuj » ‘“Love is like a stove/it burns you when it’s hot”’


-------------------------
  1. Ali pa v bolno glavo. Sej ne vem kaj imam bolj bolno – srce ali glavo.((nazaj))
  2. Ludwig Wittgenstein: Tractatus Logico-Philosophicus. 1922.((nazaj))
  • Share/Bookmark
28
Jan

Koliko več se sploh še da?

“ I feel certain that I am going mad again. I feel we can’t go through another of those terrible times. And I shan’t recover this time. I begin to hear voices, and I can’t concentrate. So I am doing what seems the best thing to do. You have given me the greatest possible happiness. You have been in every way all that anyone could be. I don’t think two people could have been happier ’til this terrible disease came. I can’t fight any longer. I know that I am spoiling your life, that without me you could work. And you will I know. You see I can’t even write this properly. I can’t read. What I want to say is I owe all the happiness of my life to you. You have been entirely patient with me and incredibly good. I want to say that — everybody knows it. If anybody could have saved me it would have been you. Everything has gone from me but the certainty of your goodness. I can’t go on spoiling your life any longer. I don’t think two people could have been happier than we have been. ”1

Lovers2

Ampak hej, vsaj lupčka dobim. In ga prav patetično že prekleto cenim…

Ne vem, če sem že sploh kdaj bolj ljubila. Tako zelo čisto čustvo je…


-------------------------
  1. Virginia Woolf v poslovilnem pismu svojemu možu Leonardu.((nazaj))
  2. René Magritte: The Lovers. 1928.((nazaj))
  • Share/Bookmark
25
Jan

Just for the record

Ko da bi se polila s flašo utekočinjenih feromonov1, ne vem kaj se dogaja, vem le, da so tipi postali res pobeblani v božju mater.

I am not interested in any new relationships. Ne ljubezenske, ne seksualne, ne nič. So please stop bugging me. Hvala.

Leave me fucking alone.


-------------------------
  1. Patrick Süskind: Das Parfum (Die Geschichte eines Mörders). 1985. ((nazaj))
  • Share/Bookmark
23
Jan

Jamranja bejbe s podočnjaki

Glava me tako prekleto boli že cel dan, da se mi že meša. Šest tablet ni pomagalo. Glede na to, da vem kako hude so lahko bolečine, ker imam že cel lajf probleme s tem, pa se mi spet ne zdi tako fejst hudo, da bi šla po injekcijo na urgenco.

Utrujena sem, od vsega. Od konstantnih malih pizdarij zaradi katerih moram laufat naokrog kot fuknjena (faks + štirje honorarni jobi + vsi opravki in sestanki s tem povezani + vse stvari, ki me zanimajo in v katerih sicer uživam in jih kljub temu, da sem zjebana nočem dat čisto na stran, ker mam filing, da zamujam pol lajfa), do stalnih nekih skrbi nad glavo (dejmo špilat psihiatre, psihologe; ne smeš zbolet, ne smeš zbolet, ne zdej!; Bob mora lulat, Boba je treba okopat, buc, buc; oddaj to, oddaj uno, spremeni to, spremeni uno…; kdaj bodo začele delovat, pizdarija, rabim očitno druge; keš – najdi najboljši način kako se ti bo uspelo sami preživljati in zraven skrbeti še za druge + varčevati za neke pomembne dogodke v bližnji prihodnosti…). Hvalabogu, poskušam skoraj vedno najti čas za kavo ali kosilo ali dvojnega jim beama z meni ljubimi ljudmi. Sicer bolj na hitro, brez nekih večurnih seans, ampak gre.

Kot vsak normalen človek, ne, ne človek, ženska (me smo namreč polzombiji) se seveda v tiste pol ure resnično prostega časa (če sem za compom malček bluzim, ampak predvsem delam in pišem ter researcham) moram ukvarjati zraven še s srčnimi problemi, (ne, zaklopke so tut še kul zaenkrat, vsaj to, knock knock) ker “buahahahaha jok in stok, sploh me nima rad, jst ga pa mam toooook in ful mi nič lepega ne reče, jst pa cela slinasta zraven njega.” Res, grozna sem. Take so včasih na grmadah sežigali. Knock knock again.

In ker seveda še to ni dovolj, se morajo seveda v mojem lajfu najti najprimitevnejši, površinski, zabiti, primerki primatov, da mi s svojimi kvazi hudimi “jebami”, frustracijami in kompleksi morijo. Pa kaj me kurac briga, če si ti zabit. Če te jst ne jebem v glavo zaradi tega (pa bi te, o jaaaa, tako zelo lahko, glede na moje kriterije v lajfu jebemlitimamicu), pizda a me loh ti nehaš zajedat, če slučajno nisem?! A veš, jst se že dolgoooo zavedam kaj mam in česa nimam, ne bo ti ratalo me zjebat, sori. Samo ti boš postal še bolj zafrustriran, jst te bom pa še bolj prezirala. That’s it. In pizda, tega nikoli nisem razumela, namesto, da bi folk tekmoval sam s sabo in bil sebi največji tekmec, poskušal preseči svoje cilje, svoje zmožnosti, iti še višje, še močneje, še hitreje, neeeeeeee. Ti bebci tekmujejo z drugimi. Ajme bože. Mislim a štekate, da ste že zdavnaaaaaj zamudili vlak, da bi prišli na (zdaj kar naenkrat) željeno postajo?! V enem tednu ne moreš prebrati vseh klasikov, stotine pesniških zbirk, filozofov, se naučiti to, se naučiti ono, postati profi v tem ali onem, preposlušati na tisoče albumov in pogledati toliko filmov, zgodovino imeti v mezincu al karkoli že. Name it. Niti ne moreš spremeniti čez noč svoje mentalitete ali drastično globine in širine svojega razmišljanja. Lahko začnete delati na tem, da, mogoče pridete vsaj na neko normalno raven spoštovanja, ampak ne na tak način, ne s takim life-stylom, ne s takimi prioritetami v lajfu, ne s to vašo zagamano bučo iz Spodnjih Pirnič, ne s kopiranjem drugih ljudi (malo tega, malo onega – zmazek je pa tako grotesken, da se vsi prijemammo za glavo, oni si pa še zmer mislijo, da noben ne opazi in da so kul ter “da oni “taki pač so”. Ne niste, jebeni copycati!). Predvsem pa ne z glumljenjem nekih zgornjih znanj. S tem namreč lahko očarate le druge bebce. Vsak pameten pa vas prečita v pol minute. Kot tudi vaše komplekse in frustracije. Stop it. You look ridiculous. And even more stupid than you already are.

“Irena, kok si pa ti ošabna!” “Sori, nimam cajta bit kokoš.” “??? [Say wha'?!]” “Ma ja, tko najhitreje preženem take kot si ti stran.”

Ja res, jebemtimater. Žleht sem, žleeeeeht! Čista prasica. Prepotentna, naduvana, ošabna pička. Sam kok čudno, nikoli se ne hvalim, še vedno (bolj) zardevam ob komplimentih, še vedno imam ogromno število prekrasnih ljudi okoli sebe (kar se voha, se zavoha) in se umaknem stran od takih kot ste vi. Nekako sem prepričana, iz premnogih izkušenj (kje se taki najdejo, da se vztrajno, ko pijavke limajo name, tudi ne vem a), da se bodo vaše prioritete, zdaj namišljeni cliji in želje, spustile na prejšnji hilibilijevski nivo, takoj ko bom spizdila iz vašga lajfa. In bom. Začenši…hmmm, zakaj pa ne že kar zdaj, ha? 3, 4… Run Forrest, run!

Sploh pa kaj se sekiram zaradi takih klincov, imam dvanajst apostolov in tri Bogove. Vi pičkurji in pičkice pa imate…hmmm…KMŠ? Dej pejte tja na pičke al pa razširjat noge in pustite mene, da V MIRU spijem kavico z zgoraj omenjenimi, brez vaših klicev, mailov, videvanj, teženj in buahhaha (not funny, hunny) kmetavzarskega humorja.

  • Share/Bookmark
23
Jan

Zaščiteno: Song za lahko noč: Eppur si muove

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:

  • Share/Bookmark
19
Jan

Vzhodno od raja

Na zahodu nič novega – my ass Kramer1 Najlepši pogled na nebo oziroma zdaj že sončni zahod v tem letu. Poezija čista. Ravnokar sem prišla domov z laufanja po Tivoliju z mojim Bobdogom2 in nisem si mogla kaj kot da sem pol ure samo sedela, kadila čike (una mona je skakala okoli ko en kojec3 ) in bulila v nebo. Če imate šanso Ljubljančani, prosim pejte ven in poglejte proti zahodu kako Monetevsko4 je. Imenitno!

Nahajam se vzhodno od raja5

The Seine at Argenteuil (Vanilla Sky) 1872.

Post Scriptum (18:55): Ta post je izgubil pomen svoje pobude, ker se je zdaj spustila že tema, saj me je med pisanjem posta zmotila familja. Sestra in brat z zaročenko (jeeeeej!) so me prišli obiskat. Pa mi moja dva bogova vseeno pomenita eno pikico več kot ta blog. Rada vaju imam.


-------------------------
  1. Erich Paul Remark: Im Westen nichts Neues (1929).((nazaj))
  2. Bobcat je uni stroj za kopanje, ne?((nazaj))
  3. mešanica med zajčjim skakanjem in konjskim galopiranjem.((nazaj))
  4. Care Rio Mare Claude Monet: The Seine at Argenteuil (Vanilla Sky) 1872.((nazaj))
  5. John Steinbeck: East of Eden (1952). ((nazaj))
  • Share/Bookmark
18
Jan

Being a Pussycat ali vsi mačji aspekti petkovanja

Današnji dan1 je potekal v znamenju motnih in še bolj navzgor zavihanih mačjih oči, labilne hoje, litrov cedevite, bolečih meč in jošk, lekadolov, čustvene labilnosti, napihnjenega trebuha in konstantnega občutka slabosti, retardiranih izjav in nesposobnosti artikulacije, kislih kumaric in marcipana2, fukotožnosti oziroma THE libida in posrane (dobesedno) kuhinje ter uničenih svinčnikov, barv in še nekaj drugih stvari, ki jih je zaznamoval moj pes tekom svojega nočnega protesta, v jezi in užaljenosti, ker grem jst ven, on pa ne. Seveda bi razen slednjega, bilo veliko bolje, če ne bi pila laškega in ga poplaknila z milijontimi dvojnimi Jim Beami. V novem letu ne bom več mešala pijač.

Ampak se ne počutim samo zaradi tega mačje. Pretty much enake misli si delim z mačkonom s fotke. Yes, I have butterflies in my stomach. Again. And again and again…

Ah, shit, dragi moj...

Hkrati bi predla, se z dvignjeno ritjo šulila okrog svojega lastnika in se pustila božati. Ja, pest si tlačim v usta in zamolklo tulim, ker me bo razneslo od hormonov. Yes I am horny. (Ali bondovsko) Very Horny. Perverzije, ki se trenutno odvijajo v vseh scenarijih v moji glavi, zvenijo tako resnično in umazano, da lahko zlahka rečem “Anais šta? Anais čega?”…

Če pa ne smem tistega, ki bi ga jst 24/7 zlorabljala.

In nenazadnje, včeraj sem hengala in popivala s takimi beyond osupljivimi težkokategornimi in cukrastimi mački in mačkami, da bilo resnično čudno, če se danes rezultati večera ne bi održali tako mačje. In mačkasto. Make me meow!3

Še song za lahko noč: The Walkabouts in komad The light will stay on. Mačja, pardon mačkasta, poteza večera pa je, da sem samo komad pripopala gor in nič napisala ne o izvajalcu ne o komadu, ker enostavno nisem sposobna. Bom ob prvi priložnosti. Lahko noč.

YouTube slika preogleda

Mijau!


-------------------------
  1. Ponedeljkovanja in petkovanja TM. SE opravičujem((nazaj))
  2. Do not ask. Seriously.((nazaj))
  3. The Residents: Make me Moo.((nazaj))
  • Share/Bookmark
16
Jan

Nekaj gnilega je v deželi Blogosa

Najprej čisto off topic zadeva. Xy-om se je odpizdilo. A se je sezona gonjenja letos slučajno otvorila že dva meseca pred jebenim gregorjevim?! Ker kar je tu mač je pa tu mač.

9 dečkov bi me za vsako ceno položilo, noben mi pa ne bi prinesel šopa rož in bombonijere.

Druga stvar, ki me pa za razliko od prve spravlja v simpatetičen smeh, pa je povezana z blogerji. Iščem, iščem in kljub vsemu mogoče enkrat na dva ali tri mesece zasledim kakšnega nadpovprečnega. Ampak ne, nisem hotela povedati čisto tega, čeprav je povezano s tem, da se križam, ko razmišljam, če ima sploh kdo kaj zanimivega za povedati, če kdo sploh kaj zanimivega v lajfu počne, se ukvarja s čim, če kdo zanimivo razmišlja, če je kreativec, če se sploh na vsaj eno prekleto stvar spozna tako dobro, da lahko brez zadržkov reče, da to obvlada, brez da bi se mu družba okrog ob taki izjavi smejala. Naklonjenost ljudi ni težko predobiti, spoštovanje je tisto zajebano.

Kakorkoli, fenomen blogerskega egotripaštva (za prazen nič, saj večina tistih, ki egotripajo nimajo čisto nič za pokazati v življenju razen emmm, to da hodijo v službo ali na faks, to da pišejo blog, kafečkajo oziroma popivajo in se ukvarjajo z najbolj banalnimi stvarmi prebivalstva sredine gaussove krivulje) je tisti, ki se mi zdi zanimiv. Večina blogerjev se namreč direktno ali indirektno hvali s tako bedastimi stvarmi, da se prijemam za glavo, in išče med svojimi komentatorji potrditev v stilu “kok si ti fajn, lep/a, pameten/a…”, čeprav hkrati pozablja, da so to potrditve s strani publike, ki je pretty much nezahtevna in se je zatorej za vprašati kakšno težo in veličino taki komplimenti sploh imajo. Če citiram Mr. Mojota, iz zadnjega Blogorolinega intervjuja: “…Videti je tudi, da je število komentarjev skoraj obratno sorazmerno s kakovostjo bloga. Ne nujno, ampak empirično gledano je vsekakor tako. …”

Blog lahko zasvoji zaradi občutka potrditve in naklonjenosti, ki ti ga komentatorji dajejo.1 Ravno včeraj sem imela fajn debatko z enim izmed prijateljev na to temo in sva se oba strinjala, da bo udarec za vse te, recimo jim, “naj komentirani”,2 ko bodo izpadli iz le-te grupe. Konec koncev, stvari so dejansko nezanimive, nekreativno napisane, niti ne ponujajo nobenih cukrčkov ali presežkov. In takih stvari se ljudstvo, navajeno panem et circenses, preprosto sčasoma naveliča. Ego, ki je s takimi trivialnimi ali banalnimi zadevami tako hitro boostan in hranjen na tak način, z enako hitrostjo tudi ponikne dva metra pod zemljo.

In ljudje ostanejo brez nekih področji v lajfu, ki bi bila izpiljena, saj dvajsetkratno osveževanje Blogosove strani in čekiranje ter komentiranje svoje metrske blogorole, ki je nastala po principu “ti dodaš mene, jaz dodam tebe” ne pa po principu “kvalitetni blogi vredni branja”, terja precej časa. Kar ti časa v dnevu ostane pa porabiš za službo/faks in kofečkanje ter popivanje s svojo blogorolo.3 (Da ne bo pomote, (ker že predvidevam v katero smer bo razmišljanje na tem mestu šlo) tudi sama sem spoznala peščico res krasnih ljudi prek bloga s katerimi se imamo radi, se spoštujemo4 in hengamo.) Popolnoma razumljivo je, da se potem lahko le sesedeš in travmiraš ali pa cepetaš z nogami in se reptilsko pizdiš po blogih in zahtevaš svoj status nazaj. Tudi sama bi si pognala kuglo skozi možgane, če bi bila edina stvar s katero bi se v lajfu ukvarjala blog.

In da, to se je že zgodilo, sedaj pa s prijatelji opazujemo kako se to dogaja kar nekaj blogerjem. Niste več zanimivi (nikoli bili, bi sama rekla) in zdej postaja cela štala. Priporočam, da se vpišete na kakšen plesni tečaj, tečaj risanja ali pa jebeno začnete po dveh ali treh dekadih življenja študirati vsa humanistična področja o katerih nimate blage veze.

Naj se zabava začne!

Klanje nevednih.


-------------------------
  1. Kako vem, da bodo ob tem zapisu obračali oči in se pizdili le tisti, o katerih govorim. Ampak, da. Če mački stopiš na rep, cvili. In če se v zapisu ne prepoznaš, te ne more čustveno prizadeti in lahko gledaš nanj popolnoma objektivno.((nazaj))
  2. Ne nujno zgolj blogerji iz Blogosove grupe s tem imenom.((nazaj))
  3. Get a life, people!((nazaj))
  4. Kaj sem že prej govorila o naklonjenosti in spoštovanju?((nazaj))
  • Share/Bookmark
15
Jan

Song za lahko noč: The Killing Moon

Ker sem več kot očitno bila rojena cirka 40 let prepozno, kot bi si sama želela, spet serviram kot hišno specialiteto enega izmed bandov, ki me spomni na mojo “več kasnost”. Echo & the Bunnymen je definitivno eden izmed mojih najljubših biserčkov dekade pajkic, trajn in groznega make-upa.1 Pojavili so se konec sedemdestih, prve večje uspehe na britanskih lestvicah pa so doživeli v prvi polovici osemdesetih. S pojavom MTV-ja leta 1982 so se vrata v svet odprla za mnoge odlične dotlej neznane bande, ki pa so na žalost bili od takrat dalje le kapljica v morju med ostalim govnom, ki mu je MTV dal možnost produciranja kilogramskega masla v ušesih mladine in posledično večjo potrošnjo vatiranih palčk.2 Njihov daleč najbolj znan album in vsesplošno od kritikov opevan pa je bil izdan leta 1984 in nosi naslov Ocean Rain. Največji presežek Ocean Raina pa je zagotovo šesti komad na plati z naslovom The Killing Moon.

Češnja na vrhu torte pa je zame bila, ko sem pesem slišala v mojem omiljenem filmu Donnie Darko.

A je že kdo tekom mojih postov opazil moj connection z luno? Nekaj me vleče k Njej, ki vpliva name s plimo in oseko že zadnjih 22 let… In ne morem se ji upirati, popoln nadzor ima nad menoj…

YouTube slika preogleda

P.S.: To je moja stota objava na blogosu. Jeeej! :)

P.S.S.: Zakaj mi v spam komentarjih na blogu ponujajo samo xanaxe, valiume, prozace ter tramadol in nobene viagre kot to počnejo na mailu?! Do I really sound so depressive? Kaj pa, če bi zdaj napisala, da hočem bigger non existing dick, a pol bi pa padla viagra al kaj?!


-------------------------
  1. Vedno se mi kot prva asociacija ob omembi katerega izmed teh treh pojmov pojavi v glavi Boy George. In vedno znova se začnem režati kot pečen maček.((nazaj))
  2. Spet se pizdim.((nazaj))
  • Share/Bookmark
14
Jan

Song za lahko noč: Majesty

Ta komad je za enega izmed mojih src, lets call him Puščavnik. Krasno, čudovito bitje. Če bi me kdo vprašal kaj bi vzela na samotni otok, s tem, da so stvari omejene in bi razmišljala nekam v smeri plat, knjig, slik, fotk, fotoaparata, bi se zihr odločila za njega. Ne, ne z namenom, da ga zlorabim :mrgreen: , ampak ker je dejansko človek s katerim bi se lahko ure in ure v nedogled pogovarjala in čisto nič me ne bi motilo, oziroma še več, pogovori z njim so eni izmed tistih redkih pogovorov, ki ti dejansko nafilajo baterije, ob katerih globoko vdihneš, izdihneš, spiješ požirek viskija, pogledaš proti škatlici marličev in si enga pripališ in v glavi in maternici čutiš tak preklet mir. In to vedno znova. Definitvno moj najljubši sogovorec. Pa smešen mi je, ko farba, ker hodim po lastnem stanovanju v spodnjem perilu. :lol:

Komad z naslovom Majesty je bil kake 3 ali 4 leta nazaj moj komad pomladi in ima pri meni status enega izmed tistih največkrat preposlušanih. Gre za norveški rock band Madrugada, ki ustvarja od sredine devetdesetih. Dečki so še zelo mladi, a kljub temu muzikalični jebisti. Čez točno en teden, torej 21. januarja, izide njihov šesti album s preprostim naslovom – Madrugada. Fantje so se za izdajo albuma odločili kljub tragediji, ki se jim je lansko poletje zgodila. Kitarista Roberta Burasa, ustanovitvenega člana in songwriterja so 12. julija 2007 našli mrtvega v stanovanju. S kitaro v roki.1

Band, ki definitivno, dviga povprečje glasbi svojega časa, daje upanje, da se še dela muska v pravo smer ter da mladina zaradi takih redkih posameznikov še ni šla dokončno v kurac. Primernejšega imena res ne bi mogli izbrati – zarja.2

YouTube slika preogleda

Priporočam nadaljne raziskovanje in poslušanje vseh plat. Ker so res, res, res dobre. Muska, besedila – vse štima.


-------------------------
  1. Ne, budalo, ni ga ubila kitara. SAmomor je naredil.((nazaj))
  2. Madrugada pomeni v portugalščini nekaj takega kar bi lahko v slovenščino prevedli zgolj v zarjo, čeprav to ni čisto to. Gre v bistvu za Blue hour, izraz ki izvira iz francoščine (l’heure bleue) in pomeni točno tisti del noči, ko je svetloba najlepša, tik preden iz teme preide v svit.((nazaj))
  • Share/Bookmark
13
Jan

Song za lahko noč: The number of the beast

Ker postajam vedno večji egoist, egocentrik oziroma stavim pri pokru vse zgolj nase in ne shaream več dobičkov, je tudi nocojšnji song samo zame. Gre za Zwanov cover komada The Number of the Beast, ki je, dooh, drugače original Iron Maidenov. Nikoli jih nisem preveč marala.

Komad mi je pa ultra dober. Tak, za si joint prižgat in slikat platna. Jebeš.

YouTube slika preogleda

Picheemo v ekstazo duha. Mogoče bomo prebudili voljo do moči.1


-------------------------
  1. Friedrich Nietzsche: Der Wille zur Macht. Prvič izdana 1901((nazaj))
  • Share/Bookmark
13
Jan

Save room for my love

Save room for my love, save room for a moment to be with me, save a little for me

This just might hurt a little. Love hurts sometimes when you do it right, don’t be afraid of a little bit of pain, pleasure is on the other side…

I can be all you need if you stay, won’t you stay, stay…1

Z vsakim poskusom koraka naprej grem dva koraka nazaj. Ne vem kdaj, še manj pa zakaj se je vse to točno začelo. Kot da bi stisnil pavzo in potem rewind pa spet play pa pavzo pa rewind. Nikoli se komad ne prevrti naprej. Mislim, da je cd opraskan in kar trokira na eni točki. When the music is over, turn out the lights2 Res so ostale le drobtinice Eirene. Naročila bi novo štruco, pa nimam keša, ker sem kupila že baterije. Ampak niso me nafilale.

Escher

Kolikokrat je treba pogoltniti spermo, da dokurči? Žlička sperme ima dve kaloriji, ne bomo se zredili, nič bat. Zredili se bomo od jajc.

Kolikokrat je treba pobegniti, da sploh preživiš? Odprtine na podlahteh se zacelijo, odprtine na srcu se ne. Rabim Neostick. Baje da drži.

Kolikokrat je treba izbrisati črne scenarije iz misli, da te naslednji dan lahko dobijo v postelji, ko si med spanjem brišeš slino okoli ust? Čeprav rdečina v kadi odrešujoče vabi…

Kolikokrat moraš stisniti zobe in izmozgati iz sebe vso opustošeno energijo kar jo premoreš, da si narišeš nasmeh na obrazu in delaš opico iz sebe pred drugimi, pa čeprav so to zadnje zaloge in prideš domov ter se zgrudiš v kopalnici v joku? Tla kopalnice so vedno topla in ploščice so svetle…

Kolikokrat je še treba svoj čas življenja podarjati nekomu, ki ga hladnokrvno sprejema? Enjoy the power and beauty of your youth. Oh, nevermind. You will not understand the power and beauty of your youth until it is faded.3

The answer my friend is blowing in the wind, the answer is blowing in the wind…4

Postajam čudna. Reeees čudna. Zdi se mi že rahlo shizofreničen ta notranji razkol. Namesto, da bi se z odraščanjem in stremenjem k lastni »življenski nirvani« izpopolnjevala, dobivam ob zavednem ali nezavednem spreminjanju svojih slabih lastnosti v čudovite, še cel kup dodatnih slabih, ki niso nikoli poprej obstajale. Strah me je in postajam vedno bolj nezaupljiva. Vedno bolj sem skrita v svoji školjkici in nikoli še ni bilo težje priti do mene. Kakšno leto nazaj sem si rekla, da je bilo zadnjič, da se ne sme ponoviti, da se dovolj poznam, da vem kaj bom naredila in kako hitro in dobro se bom skrila nekam, kjer me noben več ne bo mogel najti. In se je ponovilo.

Ne boli tako zelo, kot boli pogled nase. Vase. Ker vem, da si en del osebnosti ravnokar koplje grob, hkrati pa poteka porod majhne, plašne, nesigurne in nesamozaveste deklice. V pokojnikove amfore bomo natočili moč, karizmo, pogum, odločnost in unikatnost. V onem svetu bo to potreboval.

»By acting like a man in love, he became a man in love again.«5

Se bo sploh še kdaj komu vredno zdelo se plemeniti zame ali sem že vse kar mi je bilo dodeljeno zavrgla? Slabo mi dela ob vseh dvignjenih tičih okoli mene, ki so v danem trenutku sposobni sproducirati plemenito plesen, hkrati pa boli, da je bistvo očem še vedno nevidno in zatorej nevredno truda.

YouTube slika preogleda

Obsojena sem na vlogo mistress.


-------------------------
  1. John Legend: Save Room.((nazaj))
  2. The Doors: When the music is over.((nazaj))
  3. Baz Luhrman: Sunscreen.((nazaj))
  4. Bob Dylan: Blowin’ in the Wind.((nazaj))
  5. Paris, je t’aime, 2006((nazaj))
  • Share/Bookmark
10
Jan

The Doors of Perception Experience

Wow… How time flies when you are having fun, ha? Danes mineva namreč eno leto odkar sem bila na najbolj fukastičnojebenemhudemmegawooooowmamiativerjamešjstnekokkul koncertu v mojem (kratkem, I am young :mrgreen: ) lajfu. 10.1.2007 je datum o katerem bom govorila še svojim otrokom in vnukom (pravnukov pač ne pričakujem, zaenkrat mi ne kaže dobro že pri otrocih), ker je pač to dan, ko sem s svojimi srci šla v Zurich na koncert Riders on the Storm.

Ampak, ok, ne bom več, ker lahko prehitro odplavam in napišem ob tej temi post, ki je daljši kot cel moj blog. Naj slike in filmčki povejo svoje. Aja, pa loh ste fouš. Feeeeeeeeejst fouš! :P Nadaljuj » ‘The Doors of Perception Experience’

  • Share/Bookmark
08
Jan

Zaščiteno: Post Mortem

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:

  • Share/Bookmark
08
Jan

Song za (lahko) noč: Closer

Zadnjo sem zaužila zjutraj. Z optimistično mislijo na večer. Neko drugo stvar pa bi prvo v letu zaužila zdej, če bi jo imela na ogledalcu pred seboj. Pa ne kupujemo. Zaradi podražitev, kao. Pasalo bi jih nekaj njih. Takoj zatem pa sedem ur tantričnih domačih nalog. Uf, še pred vsem tem pa bi jedla čevape. Eno veliko porcijo čevapov in en glaž ajvarja. In kisle kumarice. Pol pa ja, po malem umirati. Glede na razmetavanje, perverznost, cmerenje in željo po dotični hrani ali imam samo godzillski PMS al pa sem noseča. Slednje namreč že dva dni sanjam. Čeprav, sanjala sem istočasno tudi, da sem sodelovala v nagradni igri (nagrada je bla, da si loh prelaufal 8000 stopnic, da si na daleč vidu papeža), ki se je odvijala na plaži, pri kateri se je folk posedel v avtobus, ki so ga po neki skakalnici na tirih izstrelili v morje in tisti, ki je prvi priplaval na obalo je zmagal. Jst sem zmagala. Ostale verjetno še iščejo. Tako da, that is my pregnancy test – I’m not pregnant, I’m just a sicko.

Ker pa danes ne bom imela ničesar na ogledalcu, ravno tako me ne bo noben nategnil nocoj, čevapov tudi ne dostavljajo več, kumaric nimam doma, mi ostane zgolj moj avatar. Da. The woman with the plan.

Spet en komad zame. Opiše moje trenutno razpoloženje. Drugače pa fenofakinjebenomenalen komad.

YouTube slika preogleda

(Lahko) Noč.

  • Share/Bookmark
06
Jan

Song za lahko noč: Neediness

Ko sem bila še šmrklja mala in sem na veliko odkrivala vse čutne radosti, ki mi jih svet ponuja, sem med drugim odkrila tudi bend, ki sem ga kar preposlušala leta nazaj. Govorim o The Residents, bendu ki ustvarja že štiri dekade in je znan predvsem po svoji anonimnosti (in velkih očkastih glavah :) ). Vse njihove promocije in stike z javnostjo je namreč izpeljala njihova skupina predstavnikov pod imenom The Cryptic Corporation. Velik vpliv je avantgardni bend imel na mojega sicer najljubšega basista Les Claypoola (Primus), ki je naredil kar nekaj njihovih coverjev in jim posvetil par komadov. Obstajajo teorije, da naj bi se celo on skrival za eno imed teh učkastih mask, kar se mi pa zdi precej neverjetno, saj bo tip komaj letos dopolnil 45 let. Je pa res, da je veliko ugibanj o tem koliko prvotnih članov skupine The Residents je še ostalo, pa tudi res, da je Claypool na enako nor način prifuknjen. Ne vem meni je ta bend (poleg muzike se ve da) zanimiv vsaj toliko kot JFK uganka.

YouTube slika preogleda

In še besedilo (ker dasijebešmater ne najdem komada) mojega najljubšega songa The Residentsov:

The Residents – Make Me Moo (Iz albuma “Demons Dance Alone” (2002)

Nadaljuj » ‘Song za lahko noč: Neediness’

  • Share/Bookmark
04
Jan

Ceci n’est pas une pipe.

Ceci n'est pas une pipe.

Do kako dobrih zaključkov o lajfu, ljubezni in vsem zanesljivem in trdnem kot kamen in kost se lahko pride Za zaprtimi vrati, če je zunaj -5 stopinj, vrtijo se Doorsi, čikov še ne zmanjkuje, borovničke1 so pa naravnost imenitne!

Moj nasmeh pa je iz minute v minuto bolj moder…

YouTube slika preogleda

Ne lezem še v Podzemlje, nič bat… ;)


-------------------------
  1. Veliko Laško sem zamenjala z borovničkami, ker se mi bolš sliši :mrgreen: ((nazaj))
  • Share/Bookmark
03
Jan

The stuff that dreams are made of.

Mislim, da sem se odločila. Ne, ker bi si želela iti ampak, ker me bo stanje tukaj ubilo. Drugi mesec bom začela izpolnjevati papirje za London in poskušala karseda hitro spizditi. Definitivno moram spizdit stran. Čim dje od vsega, čim dlje od vseh, nekam kjer me ne bo nobena živa duša poznala, nekam kjer mi noben tip ne bo sral po glavi, kjer bo koga iskreno zanimalo kako sem, ker mu je pač nekaj do mene, kjer bo koga zanimalo ali mi je všeč neka stvar in če mi ni, kaj bi spremenila, nekam kjer ne bodo vsi okoli mene uporabljali handcuffs, zato da jim ne bi ušla, hkrati pa noben nikoli ne nagne glave in me pogleda izpod čela, se nasmehne in me očarano poboža.

Moje poletje v školjki. (julij, avgust 2007)

Nekam kjer ne bom padala skupaj, nekam kjer se bom počutila dobro, kjer bom bila sama in bom lahko ves ta balast pustila v Sloveniji, kjer se bom sama potepala po mestu z indijansko kapo na glavi, flirtala z mimoidočimi in preživljala dneve v ploščarnah, kjer si bom ob večerih obula volnene nadkolenke, se dala v eno izmed mojih fukiš kombinežic in pila rdeče vino iz mojih velikih kozarcev ter kadila zraven marliče, brez da bi mi kdo težil, da mu smrdi.

Spizdila bom nekam kjer se bom pustila zapeljevati, ne pa tudi zapeljati, moje srce namreč ne prenese več teptanja in raznoraznega zmišljevanja dečkov okoli mene. Nekam kjer mi ne bi bilo potreba biti bitch, da bi dobila svojo dozo pozornosti. Enkrat za spremembo bi rada videla, da bi me kdo ljubil bolj kot jaz njega. Da bi ga razmetavalo in mi konstatno čaralo nasmeh na obraz ob njegovih simpatičnih norčijah. Ampak da, sej res, me stupid. To pač ni mogoče. Pozabljam kako sem se že počutila, ko je bilo res lepo. Tako dolgo nazaj je že.

Čisto preveč sem nezadovoljna, čisto preveč sem nergava, ker sem čisto premalo pozornosti deležna, čisto premalo fuka dobim, čisto premalo stvari se mi zdi vrednih truda. Čisto preveč časa ubijam sama sebe, če me že slučajno drugi ne. Čisto preveč žalostne oči imam. Čisto prazne so. Morale bi biti čokoladno rjave, postajajo pa vedno bolj črne.

Ne znam nehati ljubiti. Znam samo poskušati sovražiti. To je moj obrambni mehanizem. Kaj pa, če ne da sovražim, da ljubim sem na svetu? Potem pa moram spizditi. Čim dlje. Daleč od oči, daleč od srca.

Zimska depresija. God bless cigarettes and music. And movies.

Mogoče mi res lahko vsi prijatelji rečejo, da to ni rešitev, da sem always on the run, ampak če pa ni nobenega, ki bi me ustavil in me posedel. Nikoli ga niti ni bilo. Erase/Rewind.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
03
Jan

Simpsonize me!

Lisa: Do we have any food that wasn’t brutally slaughtered? Homer: Well, I think the veal died of loneliness.

Srečno novo leto vsem, razen vegetarijancem! Res ste brezvezni, go eat lasagna!

simpson-irena2.jpg

Lisa: Relax? I can’t relax! Nor can I yield, relent, or… Only two synonyms? Oh my God, I’m losing my perspicacity! Aaaaa!

Eirene Simpson.

  • Share/Bookmark