Tor 24. Apr 2007
Danes ima moj kolega Gallus, ki je res ena živa legendica od človeka in res superdupermegakrasen dečko, četrt stoletja (pizda si star 
)!!! Zlato moje, ej, wiiiiiii, kap, ( 
) tisto DOBRO, ki se ti sveti že v učkah in tisto iskreno in otroško kar premoreš ti najbolj od vseh, ki sem jih kdaj mela čast spoznati, tisto, tisto ohrani.
Tvoji najljubšejši Dan D
Rekel si da bo lahko
ko izginejo vse sanje
ko pozabiš nanje
a jaz vem da ni tako
glava služi mi za to
da pozabim nanjo kdaj pa kdaj
Vse kar rabim je tvoj smeh
da me greje v nočeh
ko sem čisto sam
da te slišim kot napev
in zaprem oči
takrat vidim vse kar me slepi
in živim za preostale dni
Le naprej …ne glej nazaj…
dokler je dobro v očeh, dokler je razlog za smeh
Le naprej …ne glej nazaj…
še otrok je v vseh nas, pusti naj poje na glas
In še slišim ta odmev
ceni vse kar si vzel
ker nad tabo
mrhovinarji se oblizujejo
misli na prijatelje
ljubezni vrni upanje
naj nikoli ne umre
P.S.: Cez 8 ur pa moj rojstni dan, wiiiiiiiiiiiiiiii!!! 
Sob 14. Apr 2007
Nežno sonce mojega meseca me greje in mi boža z žarki gol hrbet, ko ležim na mojem začimbnem balkončku z nosom 20 centimetrov stran od malega lavandra in rožmarina. Absorbiram te dneve kolikor le lahko, zato mi dajte prosim samo še nekaj dni, da si nafilam baterije in spet priplavam iz mojih sanj in sanjarjenj. Francoščino imam v torek, držite pesti ljubčki moji!
Rada vas imam.
Fantje moji, vsaj tisti za katere že vem da bodo vsaj rahlo a vendar glasno protestirali zdej, London, Gallus, Dfunky, dejte mal potrpet no, se vam bom oddolžila, obljubim, ko pridem s svojega mentalnega dopusta. ***
I.
Tor 10. Apr 2007
Pusti spomine, ne gledaj nazaj, sanje so večne, bogovi te kličejo zdaj.
Pon 9. Apr 2007
Ne bom pisala o pirhih. Konec koncev so še vedno sam jajca.
Sob 7. Apr 2007
…ker me tako za popizdit razganjajo hormoni, kot se niti približno ne spomnim kdaj nazadnje so me tako zelo! Pomlad je in meni se lubčka in dogaja sto na uro v glavi!
Ma ja vem, prizadeta sem…
Pon 2. Apr 2007
Jebena mazohistka.
Oblečena v svojo kožo in mediteransko dušo, ki je bila obtožena za vzvišeno in arogantno, zaradi “intelekta”, si z Derwent svinčnikom 6B drsim od gležnjev po mečih, zaokrožim na kolenu, a me žgečka in trznem, se na trenutek ustavim in preusmerim svoje vedno (vsaj) rahlo depresivne misli na koleno s tremi brazgotinami iz otroštva, ki so kazen za to, ker me je dolgočasila in iritirala igra z ostalimi deklicami. “Še zdaj me,” se spet vrnem k svojim mislim, ko tako sedim na tleh ob postelji in si pošiljam kot električne šoke ob oživljanju zvoke monsieur Coltranea skozi svoje telo.
V življenju delam veliko selekcijo vsega, od ljudi, stvari, dogodkov do sposobnosti, pričakovanj in emocij. Moji kriteriji so daleeeeeeč nadpovprečno visoki. Preveč ljubim živeti, preveč ljubim na sploh, da bi trošila energijo za nepomembne, brezvezne, površinske, nedorasle, neumne, ki nimajo nič za pokazati, moralno oporečne, zakompleksane, hudobne, hinavske in bedne ljudi.
Moje srce in kri, ki teče po njem, moje telo in mojega duha, ki živi v njem, mojo energijo, predvsem pa ljubezen razdajam pozorno in previdno. Če tega ne čutim tako močno ne bom človeka polupčkala in objela, mu rekla da ga imam rada in ga pogledala globoko v oči, ne bom ga niti ošvrknila s pogledom in mu namenila par bednih in vsakdanjih floskul, ker raje to trohico energije, ki jo bi zato porabila, podarim nekomu drugemu do katerega čutim veliko več in mu s tem izkažem še večjo ljubezen, spoštovanje, pripadnost.
Sovražim dvoličnost. Sovražim dvojno moralo.
Hvala za kivije in za nagelj in pizzo in za najlepše oči in za vse “Rad/a te imam” in za solate s piščancem in za vse prižgane cigarete in odprta vrata in objeme in poljube in drhtenja in češnjevce, bučke in pesto z goriške tržnice, za grafite in slike, za poglede in dotike, za pesmi in glasbo in knjige seveda, ter misli. Misli, predvsem misli, tiste srčne.
Pomlad je. Tesnobnost me rahlo daje in ubijam jo z alkoholom. Kar se ne spomniš, ne boli. Biti pijan je isto kot pust, vedno lahko rečeš, da to nisi bil ti, da nisi bil čisto pri pravi, da se ne spomniš ali kar si dejal ni govorila trezna glava. Ampak jebeš - in vino veritas - in poštenjak, je še bolj pošten, in zlobnež še bolj zloben, in velikosrčnež ima še večje srce, in malosrčnežu se srce še bolj stisne, povprečnež pa je še bolj povprečen. Kura je pa še večja kura. Plitko postane ravnina, globoko pa Marijanski jarek.
In da, rdeča sem, nikoli želela biti sinja, bela, ali bognedaj beige, ne morem biti povprečna, četudi bi to hotela in četudi se zavijem v najbolj povprečno embalažo, “I have a feeeeeeling!!!” Mogoče je ravno to tisto kar nosim s seboj. Omnia mea mecum porto.
In zato ljubim in zato me ljubijo.
Irena.
Ned 1. Apr 2007
Jst sem ena kanta razkantana. Drunk again as hell… (dajana sori) in dogaja mi v glavi sto na uro… bli smo v bejliju in v ortotu in… ma povsod kaj govorim…. moram pisat pijana, ker sm ninlu obljubila to, da se preizkusim še v tem…
Milijon pirov, še več pa jim beamov…
I.L.
