Po krasnem večeru ob petnajst do šestih zjutraj špilata na nacionalnem radiu Da Phenomena.
Fanta, rada vaju imam. Do kosti in do srca. Ponosna sem na vaju. V božju mater ful.
Hvala. In se vidimo danes na kongresnem trgu.;)
Ned 31. Dec 2006
Pejdap ali kako se začne dobro jutro v nedeljo zjutraj brez sekunde spanja
Objavil irenca 31. december 2006 pod Glasba , Zabava , miks4 komentarji
Ned 31. Dec 2006
Hvala P, ker si bil danes Ti. Stari moj P. Takega kot te imam rada.
Imela sem se krasno. Pivo v Casablanci in …(preveč) borovničk Pod skalco, ampak to ni bistveno. Bila sem sproščena, bila sem jaz, Jaz, v celem mojem bistvu, tako kot že dolgo časa nisem bila. Tako kot, da sploh nista minili dve leti. Taka kot sem bila nazadnje pred dvemi leti. Čas vmes se je izgubil.
12-urni messenger pogovori, fukanje ovc na Krasu, Doorsi, Jim, kako nekateri nismo rojeni za to kar študiramo, kako dvomim, da obstaja za take kot sva midva sploh kak faks, kako me vedno znova fasciniraš, kako sem vesela, da obstajajo v tem svetu še vedno taki ljudje kot si Ti, kako je lepo, ko te nekdo pospremi v službo ob pol petih zjutraj, kje klinac je tvoja čupica (manjka ti, zelo), koliko preveč ljudi poznam, dobra trava, ki ti udari na smeh, moji in tvoji cimri, Richie Sambora (smeh), “Mainstream je za pedre. Vesel torek.”, tortilja kebab, a maš še vedno umazano roko od stisnjenega sirovega bureka v njej, kako so nekateri ljudje preveč zeleni in se z njimi nimaš kaj pogovarjat, zakaj ne hodiš v kino, ženske, ki ne znajo hoditi in nositi oblek, ki jih imajo na sebi, smilko legenda, rtv, kdo bo plačal drink, spoznavanje tvojega soseda s katerim se bova zakadila takoj ko zjebam ego tvojega cimra, spoznavanje zombijev v mojem flatu, butasti ali zabiti ljudje, kmš in global (no go:)), butasti difovci in fdvjevci, tri koze v Boliviji, moja carska mami, Majda (btw lih kar poslušam Čez Šuštarski most;)) in Mojmir Sepe in Miha Šalehar, Vinci, D.D. (štirikrat zate, štirinajstkrat zame),…
Pri tebi so itak vedno na koncu tri pikice. Vedno neskončno, vedno nedorečeno, vedno nedokočano. Vedno preveč. Vedno tri pike. Vedno 8 narobe obrnjena.
Hvala P, ker si bil danes Ti. Stari moj P. Takega kot te imam rada. Takega kot sem te spoznala. Mogoče malo bolj doraslega. Še boljšega. Starejše vino je, boljše je. Pravijo. 
Slišati se. Videti se. Večkrat. Želim, ne, hočem to.
Rada te imam. Upam, da veš.
Vem, da veš.
Irencica (”želim in hočem zvišati povprečje najinih druženj”)
Post scriptum: In vem, da boš našel moj blog. In vem da boš bil ponosen, da je cel post (ali oda:)) posvečen tebi. Vem, da ti je “tok dobr, da adijo…Kot na val 202:)”)
P.S.S.: Se še spomniš zgodbice o škorpijonu in ogledalu?
P.S.S.S..: Samo zate…;)
Tor 26. Dec 2006
James Brown je včeraj 
Tor 26. Dec 2006
Na kurac mi grejo ljudje, ki so tako prizadeti, tako kurčevo omejeni, tako nesposobni zdravorazumskega in malce globljega razmišljanja od njihovega krožnika. Tipi, ki so tako kurčevo osladni in ustrežljivi in, ki majo jajca, ma ne da v javnosti, ampak pred osebo, ki bi jim morala biti neko merilo za lastno moralo izjavijo kretenizme v stilu “kaj misliš da ga bom meu sto let na suhem” in še veliko tem podobnih (zaželijo ti vesel božič s tvojo seksi ritkico). Na kurac mi grejo pičke, ki so vse mokre ob tem, ki ne znajo nič drugega kot metati svoje joške na mizo in se zvijat in z vsako besedo in gesto namigovati na fuk in ob tem niso sposobne z njihovim vakuumom v glavi razmišljati česarkoli pametnejšega. Na kurac mi gre sploh socializacija, ker sem postala že skoraj prepričana, da bom naletela na kakega izmed teh osebkov. Na kurac mi gre, ker sem jih vsaj nekatere izmed njih nekoč in zaradi vsaj neke lastnosti vzljubila. Na kurac mi gre, da sem vedno znova tista butasta naivna punčka, ki je preveč pravljic prebrala, ko je poštekala abecedo in ki še vedno misli, da pa saj so lahko ljudje fajn, pa da saj so krasni in na koncu, na koncu vednoooo pristane na ledu in ima vse noge potolčene, tako da spet potrebuje sto let, da si poliže rane in si opomore ter vstane. Tistih, ki bi ji pa lahko pomagali vstati pa itak ni zraven, ker so v nekem Baru in mečejo joške na mizo in so osladni. Škoda časa za tiste, ki so obležali na ledu. Na kurac mi gre vsa ta kurčeva slovenceljska mentaliteta, ker ne vem več niti za kaj naj se borim, kaj naj podpiram, kaj je tisto v kar verujem in kaj je tisto ki je vredno mojega glasu, ker se tako ali tako na koncu izpridi in postane isti kurčev gnoj, kot alternativa, ki smo jo blatili. Na kurac mi gre, da se sama tako sekiram zaradi stvari in ljudi in jim dajem celo sebe, režem si žile zanje in sem tam za njih kjerkoli in kadarkoli in na koncu dobiš par bednih in klišejskih floskul in zaprta vrata pred nosom. Na kurac mi gre, ker ne vem več kakšna je moja vrednost, kaj je tisto kar me je vredno, kar je vredno moje krvi, mojega mesa, mojega srca, moje ljubezni, mojih misli, moje energije.
In na koncu dobim v obraz kot žalitve vse moje lastnosti, s katerimi sem jih nekoč očarala in na katere sem tudi sama ponosna da jih imam- preveč kompliciram, preveč razmišljam, preveč se poglabljam, preveč sem pozorna, preveč sem občutljiva, preveč vse vzamem srčno, preveč analiziram besede, stvari, ljudi. Skupen koš tega je pa to, da sem morbidna. Preveč sem iskrena in preveč sem jaz. Ki nisem vedno najbolj hiperaktivno, nasmejano in optimistično bitje. Le da za razliko od drugih to tudi pokažem. Ampak ne, c,c,c,c,c… tega se ne sme pred drugimi kazati!
In ne vem. In ostanem brez besed. In se mi zdi, da vse kar bom v tem trenutku spregovorila bo nesmiselno bojevanje z mlini na veter in hkrati ne morem iti preko sebe in enkrat biti tiho, če me v notranjosti žre. Postanem sarkastična in cinična in v meni se vsa čustva pretvarjajo le v eno samo. Gnev.
In ko pridem domov in izperem solze in cmoke v grlu pod vročim tušem, si oblečem le hlačke, pustim, da mi moji dolgi lasje kapljajo po hrbtu in me dražijo tam, kjer hrbet zgubi svoje spodobno ime. Natočim si rdečega vina in prižgem 100s cigareto in upalim glasbo. In ko tako sedim na tleh ob postelji in opazujem valovčke modrega dima, ki se bohotijo skozi ritme jazza, vem da sem ponovno šla predaleč in zajebala vse kar sem imela. Spet sem ostala sama. Ampak raje sem sama, kot obkrožena s tako gnilimi ljudmi. Nekaj skupnega pa le imamo - noben od nas se ne zadovolji z malenkostmi. Le da je malenkost za oboje definirane drugače.
Mir vam želim in čim manj vojn v vas samih vam želim za praznike. In naj bo drugo leto boljše kot je bilo to. Res boljše.
Danes patetična.
Jutri še ne vem.
Vedno pa Irena.
Pon 18. Dec 2006
================================
Baz Luhrman - Sunscreen Speech
================================
Ladies and Gentlemen of the class of ‘99… Wear sunscreen.
If I could offer you only one tip for the future, sunscreen would be it. The long term benefits of sunscreen have been proved by scientists, whereas the rest of my advice has no basis more reliable than my own meandering experience. I will dispense this advice now.
Enjoy the power and beauty of your youth; oh nevermind; you will not understand the power and beauty of your youth until they have faded. But trust me, in 20 years you’ll look back at photos of yourself and recall in a way you can’t grasp now how much possibility lay before you and how fabulous you really looked…You are NOT as fat as you imagine.
Don’t worry about the future; or worry, but know that worrying is as effective as trying to solve an algebra equation by chewing bubblegum. The real troubles in your life are apt to be things that never crossed your worried mind; the kind that blindside you at 4pm on some idle Tuesday.
Do one thing everyday that scares you.
Sing.
Don’t be reckless with other peoples hearts, don’t put up with people who are reckless with yours.
Floss.
Don’t waste your time on jealousy; sometimes you’re ahead, sometimes you’re behind…the race is long, and in the end its only with yourself.
Remember the compliments you receive, forget the insults; if you succeed in doing this, tell me how.
Keep your old love letters, throw away your old bank statements.
Stretch.
Don’t feel guilty if you don’t know what to do with your life…the most interesting people I know didn’t know at 22 what they wanted to do with their lives, some of the most interesting 40 year olds I know, still don’t.
Get plenty of calcium.
Be kind to your knees - you’ll miss them when they’re gone.
Maybe you’ll marry, maybe you won’t, maybe you’ll have children, maybe you won’t, maybe you’ll divorce at 40, maybe you’ll dance the funky chicken on your 75th wedding anniversary…whatever you do, don’t congratulate yourself too much or berate yourself either - your choices are half chance - so are everybody elses.
Enjoy your body, use it every way you can…don’t be afraid of it, or what other people think of it, it’s the greatest instrument you’ll ever own.
Dance…even if you have nowhere to do it but in your own living room.
Read the directions, even if you don’t follow them.
Do NOT read beauty magazines, they will only make you feel ugly.
Get to know your parents, you’ll never know when they’ll be gone for good. Be nice to your siblings; they are the best link to your past and the people most likely to stick with you in the future.
Understand that friends come and go, but for the precious few you should hold on. Work hard to bridge the gaps in geography in lifestyle because the older you get, the more you need the people you knew when you were young.
Live in New York City once, but leave before it makes you hard; live in Northern California once, but leave before it makes you soft.
Travel.
Accept certain inalienable truths, prices will rise, politicians will philander, you too will get old, and when you do, you’ll fantasize that when you were young, prices were reasonable, politicians were noble and children respected their elders.
Respect your elders.
Don’t expect anyone else to support you. Maybe you have a trust fund, maybe you have a wealthy spouse; but you never know when either one might run out.
Don’t mess too much with your hair, or by the time it’s 40, it will look 85.
Be careful whose advice you buy, but be patient with those who supply it. Advice is a form of nostalgia, dispensing it is a way of fishing the past from the disposal, wiping it off, painting over the ugly parts and recycling it for more than it’s worth.
But trust me on the sunscreen…
Sob 9. Dec 2006
Vse kar mi poganja mravljince po telesu in me dela srečnega človeka
Objavil irenca 9. december 2006 pod miks6 komentarjev
- Nedeljsko dopoldne preživeto z mamo, ko greve zjutraj najprej naredit špejžo, se odpraviva v Ave na kratko črno kavo z rjavim cukrom in kadiva ter se pogovarjava v neskončnost
- K4
- Feedback od otrok, ko mi pokažejo kako me imajo radi, me občudujejo in spoštujejo. Je lep filing.
- Nočni pogovori z mojo predrago sorellino in vedeževanje s kartami za vse moje butaste muhe:))
- Prvi cigaret zjutraj ob moji kavi, ki opaja celo hišo, na balkonu, ko te samo otipavajo jutranji sončni žarki. In okus marličev in kave v ustih…..Aleluja!!!:)
- Dober koprski refošk.
- Vsak dotik z mojim grškim Adonisom. (za samovšečneže alla Biloslav - tip je res bil Grk.)
- Ljubiti se z nekom nekje zunaj v poletni nevihti, ko strele bliskajo okoli tebe in potencirajo erotiko v zraku.
- Sobotno dopoldne, ko dam nase slamnik, sončna očala in Chanel no.5 n se odpravim na tržnico po lavander, baziliko in cvetje.
- Morje in sonce.
- Glasba ( to bom podrobneje razdelala v enem izmed naslednjih postov:))
- Donnie Darko in vsi Lynchevi filmi - sanjska psihadelika.
- Zaljubljenost in obnašanje, kot da imam 13 let:))
- Debata.
- Vsi jointi, mleka in pogovori ob 2h zjutraj z Mihom.
- Vsa energija med mano in Stašo.
- Trenutki, ki jih preživim z mojimi tremi družinami: Z mojo čudovito mamo, Karmen in Mitjem; z mojo družino iz Postojne; z mojo družino sedanjih sošolcev.
- Peturni pogovor z Nino namesto učenja ekonomije.
- Mamina lazanja.
- Otroci.
- Ples.
- Odkrivanje novih svetov (razumi kakor želiš;))
- Tek po makovem ali pšeničnem polju poleti, ko sem popolnoma gola.
- Nohti v hrbtu.
- Poker.
- Ouzo in Black devil čiki na terasi nekega belega penzijona z modrimi okni in vrati nekje v Jonskem morju.
- Mama in vsa njena popolnost. Ona je namreč zame vzor vsega, kar bi sama rada bila - Popolna je! In ljubim jo - tako neskončno….
- Potovanja.
- Kosilo s prijateljem, ki ga nisem videla že dolgo časa.
- Kuhanje in mešanje arom in okusov.
- Pisanje pesmi.
- Grčija.
- Vlak, ko se nekam odpravljaš.
- Ko me nekdo poljublja okrog popka.
- Moška brada, ki me nežno praska po obrazu.
- Ko se usedem v avto in se samo vozim, poslušam glasbo in kadim.
- 21. december, ker vem da se bodo začeli dnevi daljšati in bo postajalo vedno bolj toplo, pa četudi vem, da je še cela zima, ki je zame nekaj grozljivega, pred vrati.
- Grizljanje ušes.
- Dolgi pogovori na messengerju z mojim sinetom Jimmyem.
- Vonj vžigalice, ko jo prižgeš.
- Vsak nasmeh in iskrice v očeh.
- Ko kadim cigaret skupaj z vetrom.
- Marcipan.
- Poezija.
- Beli mošus.
- Tiste prave dame, ki presegajo svoj čas; take kot so Marica, Staša in Anne Bancroft.
- Gorgonzola.
- Pečena na olivnem olju polovica zelene paprike, ki je napolnjena s polovičkami češnjevcev, bazliko, peteršiljem, motovilcom, česnom, olivnim oljem in veliko mozzarelle.
- Potovanja.
- Igra besed.
- Popolne popoldneve, ko grem na tržnico po češnejvec in motovilec, v L’occitane po lavandrovo masažno olje in grem na pomarančno torto v Zvezdo in v Skalco na grog.
- Knjige, pesmi in vse kar vsebuje besede.
- Čutnost.
- Velike dlani pri moških na katerih vidiš vsako koščico in žilico, in dolge, suhe prste.
- Obelix, ki mi je res največji care rio mare.
- Zaprta vrata in okna odprta na stežaj.
- Bajadera od Kraša.
- Dan preživet v postelji.
- Fructalovi sokovi.
- Grška solata.
- Pršut, melona in teran poleti na terasi, ko je napolnjen bazen in so prižgane bakle. In opajanje z okusi in z najbolj prijetnimi pogovori in obujanji spominov tja v noč, pa vse tja do sončnega vzhoda. Ali pa malo prej:)
- Rumeni muškat.
- Kivi, ko ga prerežeš na pol.
Življenje samo je zame največji možni orgazem. Hedonistka po duši, pač:)
Živite hiter tempo, naj se vedno nekaj dogaja, delajte vedno tisto, kar želite delati, pustite se zapeljati in zapeljujte, ne razmišljajte ampak samo čutite. Življenje je prekratko, da bi si lahko privoščili karkoli drugega.
Irena
Tor 5. Dec 2006
Malo se počutim butasto, ker se mi zdi, da bi morala v prvem postu na tem blogu napisati nekaj blazno pomembnega, vsevednega in vpijočega, še posebej ker sem si z današnjim dnem, kot darilo sebi od Miklavža omislila nov blog, kjer bom RES vestno pisala in se mi zdi to kot dogodek leta. Na prejšnjem sem bila bolj lenčkana in mi je uspelo le enkrat do dvakrat na mesec kaj napisati. Ampak, ker si otroci, ki dobijo leskovo šibo za Miklavža, kot grajo za njihovo nepridnost, vsako leto znova zaobljubijo, da se bodo poboljšali v naslednjem letu, sem se tudi jaz odločila, da sklenem enako zaobljubo. Bila bom pridna.
To sem jaz, Irena. Sem taka kot sem, zblojena, raztrešena dvajsetletnica, ki jo misli prehitevajo, ki bi delala milijon stvari, ki ne mara povprečja in ki ljubi vsako stvar s celim srcem. In kuha dobra kosila. Voila, C‘est moi!
Tor 5. Dec 2006
Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!
