10
Sep

Salmon-Utero-Penang-Edgarallanpoe-Rouge

So dnevi, k so super. Tko, bl super od normalnih vsakodnevnih super. Tko super, da postane vse navadno super in tko super, da je vse prej super navadno. In ko se tam vmes najdeš z eno super razbojnico, ki živi lajf po pointih, ki bi jih ti vzel za svoje, če bi pisal učbenik življenja, je to to. In vse super gre in drugi super pride. Stalnica je kri, mimobežnic ni za mešati z njo in nevsakodnevnicam ne gre pripisati nepomebnosti, temveč superskost.

Lajf iz gud. Šering rajt mouments vit rajr pipl. Olrajt. Super. Ne hvali preveč in upoštevaj to, kar nimaš vsak dan priložnosti hvaliti. Ponavadi so tam zakladi. Super zakladi. Super, a ne? :) Hik.

S Sejdi se zmer dobr začne in nkol trezno konča. Radajomamzaznoret.

  • Share/Bookmark
31
Avg

Beseda na S.

Točno ta dan v tem trenutku, ki ga je fotkič zajel, sva oba prvič poštekala kaj počneva in kje sva. Na ojekih (motorinčkih) z vetrom v laseh se voziva po ozki cestici med fluorescentno zelenimi riževimi poljih, na katerih lenobno prežvekujejo bivoli, domačini pa v trikotastih slamnikih delajo na poljih in z zgubanimi rokami vežejo riž v snope. Na koncu potke se razprostre džungla, ki prekriva celotno hribovje na obzorju. Ob vznožju se vijejo meglice, z vrha hriba pa pogledujejo tanke in visoke palme, ki tu pa tam kot slabo ostriženi frufru otroka štrlijo ven na vse konce. Ura je pet popoldan in sonce bo kmalu zašlo in točno veva, da naju bo ulovila tema, pa nama je popolnoma vseeno. Usta imava razpotegnjena do ušes brez nekega za večino dobrega razloga, lase skuštrane od vožnje z motorji, lica ožgana od ekvatorskega sonca in iz oči nama šibajo iskrice in strele, kot dvema nesmrtno zatreskanima najstnikoma. Večjega občutka lahkosti in svobode še nisem občutila. In zdelo se mi je, kot da sem te šele točno takrat in točno tam prvič spoznala. Kaj sem že hotla povedat? Aja, zaljubljena sem.

Tentena, Indonezija.

Tentena, Indonezija.

Tentena, Indonezija.

  • Share/Bookmark
20
Avg

Do pike.

“This might be the last thing anybody would see, but I’m probably shy. I’ve never gone to a party where I didn’t drink alcohol. I have a great time, but I’m not comfortable. My straight nature is not very social. That doesn’t mean I haven’t caught myself being terribly arrogant.”

  • Sean Pennčić
  • Share/Bookmark
20
Avg

Sam povem.

Dve stvari mam za povedat. Šla sem za eno leto okol sveta. Ja. Zasvoji. Grem še.

Moj blog in moje pisanje je za en kurac. Tko, pa sem povedala. K prebereš za nazaj in si rečeš, ja, fajn bi blo, da si najdeš kakšen drug hobi, anede, ker pisat pa res ne znaš. Grow fucking up.

Sam povem.

  • Share/Bookmark
28
Jun

Odhajanja.

So dnevi, ko začutiš, da se vse okrog tebe tako zelo spreminja, da ne glede kaj narediš, ne glede kaj storiš, ne moreš vplivati na potek dogodkov. In se sesedeš na klop v parku in si misliš: Dolgo je trajalo, dolgo obdobje brez strašnih tragedij, dolgo srečno obdobje brez zapuščanj prijateljev, dolgo obdobje lojalnosti, sreče, smeha, miru. No, zdej so me itak začeli vsi tisti, ki si jim vedno stala ob strani, spet zapuščati in ne, noben niti z najmanjšo gesto ne da vedeti, da ga zanima, kako sem, da me pogreša (tko, zares in ne larifari besede, ki nimajo nobene teže brez dejanj), da bi sam dal vedeti, da se celo spomni name. Ni problema, bom preživela, sam vas ne želim več v življenju. Ne želim več takih ljudi, ki bodo spet pritekli k meni, ko bodo meli probleme in kozlarije v lajfu in jst bom valda skenslala izpite na faksu, dejt s svojim možem, svojo familjo in še kaj – vse za njih. Ko bodo pa srečni, bodo pa samozadostni in ignorantski. Hvala lepa, lepo nam je blo skupaj, ampak jst si tko prijateljstva ne predstavljam. Pač, se zgodi, poti grejo narazen, nočem da delamo iz tega dramo, sam čimprej bi rada šla naprej in pozabla na to svojo napako, kako napačno mi je očitno uspelo presoditi nekaj ljudi. Ne, niti nočem, da si me zdej označujete v telefone in na koledarčke pod geslo: ” IRENA! Pokliči v avgustu za eno hitro kofe, preden gre!” Ne, z nobenim se ne rabim videti. Če v zadnje pol leta ni bilo potrebe, tudi sama ne vidim potrebe zdej. Ja? Ja. Mogoče so se vse te misli skristalizirale v zadnjih nekaj dneh, ko se je res izkazalo še enkrat kdo so tisti, ki stojijo ob strani in kdo so tisti, ki jih spet ni. In mogoče mi je šele zdaj vse res jasno. Me stupid.

No v vsem tem dolgem obdobju so bile tudi smrti, v zadnjih letih več njih, pa vendar so me vse bolj šokirale, kot pa zares globoko prizadele.

Tokrat me je šokiralo in prizadelo. Že tretji dan zapored preživljam v postelji in kar nekam apatično zrem predse. Brez posebnih misli, brez česarkoli v glavi. Le vsake toliko časa me zadane, ko se mi pred očmi izriše kakšen spomin, prizorček iz naših skupnih dogodivščin in takrat se mi posoda z vodo v očeh napolni in prevrne. Danes, čez slabo eno uro, je pogreb, ki se ga ne bom mogla udeležiti, šele jutri grem namreč dol. Ker vem, da so fantje popolnoma zlomljeni in da jim bo blazno pomenilo, da jim izkažem moralno podporo in da se pokažem tam. Bojim se trenutka, ko jih bom zagledala, ker vem, da bo vsa apatija izginila in da me bo popolnoma zlomilo. Ker vem, da bom takrat dojela, kaj se je sploh zgodilo. Ker zaenkrat mi še ni čisto jasno.

Žixica moja, pogrešala te bom. Pogrešali te bomo. Tudi približno si ne morem predstavljati Novega Sada brez tebe, tudi približno si ne morem predstavljati banda brez tebe in koncertov brez tvojih orglic in tudi približno si ne morem predstavljati vseh pirčkanj pod drevesi v Oblomovu in zajtrkov in kosilc s fanti, ko bo en stol vedno znova ostajal prazen. In tvojega ogromnega vedno nagajivega nasmeha in pogleda, tvojih objemov in poljubčkov na lica in vseh tvojih šal o triatlonskih cigotih. Joj, tvoj smisel za humor, ko smo vedno vsi za mizo cepali od smeha, že preden si sploh začeli pripovedovati kakšno zgodbico. In vse tvoje srbsko-madžarske dobrote, ki si jih kuhal v tistem ogromnem loncu, ki sem ti ga tisto noro poletje 2008 tovorila v kovčku v Novi Sad. 13 ur dolga pot z vlakom, goddamnit! :)

Ej, ne morem. Ne morem še pisat in mislim, da niti ne znam. Rada sem te mela, te spoštovala in vedno boš ostal v mojem spominu kot najbolj rokerski izmed mojih petih novosadskih sončkov. Pet let se že poznamo, ne? Že na začetku sem vam rekla, da ste moji bratci. To čutim do vas, zelo družinsko ljubezen. Moji starejši bratci.

Enostavno ne morem verjet in ne, ne morem požret.

Žiksa, nekega dne se srečava. Pripravi orglce, jst bom pripravla pivo in meli bomo en super blues bar tam gor nekje …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
10
Jun

Čakam te …

Sedmeri modri. Že ko sem bila otrok in smo v prvem razredu brali njihove pesmi, so se mi zdeli taki stari gospodje, sivih glav, modrih misli in najbolj barvitih besed. Ko sem odraščala, sem se z neutolažljivim hrepenenjem v prsih utapljala v njihovih ljubezenskih pesmih, čez čas ko sem še malo bolj odrasla, pa sem si ob vsaki nesrečni ljubezni – in teh ni bilo malo – želela svojo žalost tako potencirati, da bi na koncu počila kot balon. Z vinom, s pesmimi in besedami. In nič ni pomagalo bolj kot tista malo temačnejša poezija.

Spremljali so me celo življenje in kljub hlastanju po svetovni poeziji, sem se vedno znova vračala – domov. Gospod Minatti, srečno pot!

Čakam te 

Čakam te.
Čakam, prisluškujem miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer …
O, leta dolgo
te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt zdaj življenje …
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

  • Share/Bookmark
12
Apr

Milina.

  • Share/Bookmark
03
Apr

Perfect life.

Ja.

Če bi se rodila še enkrat, bi želela živeti še enkrat ta lajf. In pol še enkrat. In še enkrat.

Tko sm fakin zalublena, da se mi blede.

YouTube slika preogleda

In mravljinci mi laufajo po telesu, ko odštevam dneve do 1. septembra. Pa čeprou vem, da bodo tud vsi tisti dnevi in tedni prej za prste obliznt.

Dej me uščipni v ritko. A sanjam?

  • Share/Bookmark
26
Dec

Happy gum for your crappy life.

Ne vem, včasih so meli vsi čigumiji isti okus. Nima veze kakšne barve in oblike so bli, nima veze al je šlo za Bazooko al Čungalungo, vse je blo glih. Vse je melo en tak tipičen čigumijast okus. In vsem je ta okus izginil prej kot v treh minutah.

Te sem mela zlo rada. Happy fakin gum.

Ravnokar žvečim v službi en tak paket njih. Sedem jih mam v ustih.

  • Share/Bookmark
26
Dec

O magdalenicah, o kofjetu in kruhu, fajterstvu in strastnobi.

Ležim in se grejem v postelji, v svoji domači postelji na Primorskem. Pizda, ta soba je bla zmer tako jebeno mrzla. Nima veze če se je kurlo al ne, v moji sobi je blo zmer hladno.

Že dolgo me ni bilo doma. Predolgo. To bo moja druga noč zaporedoma doma in nasploh druga po enem letu. Doma ne spim več, domov se vozim le na obiske, na kosila.

Paše, lepo je, čeprav me hkrati duši in jebe. Tko kot je že cel moj lajf. Tko kot je bilo celo moje otroštvo. Ljubezen in safr, velik safra, velik bolečine.

Ta dva dneva sta bila dneva namakanja magdalenic. Namakanja tistih slastnih in tistih trdih, že skoraj plesnivih magdalenic. Takih kot je bil tisti kruh, ki smo ga vsako jebeno jutro z bratom in sestro za zajtrk drobili v belo kavo. Tisti napit bljackast star kruh. V tistih obtolčenih nizkih kovinskih posodicah, kremaste barve so bile in z dvema ročajema. Mama je temu rekla kofjeinkruh. Kofje in kruh, jebeni kofjeinkruh vsak dan razen ob sobotah. Ob sobotah je mama kupila 20 dag mortadele in eno še toplo belo ajdovsko štruco, in zraven skuhala en lonec bele kave, za katero je prevrela liter tistega mleka, ki so ga prodajali v vrečkah in je bla gor narisana ena rozasta krava. Sobote so bile fine, ti zajtrki z mortadelo so bili prazniki. Židovski sabati. Vsi ostali dnevi – kofje in kruh. Jebemti, kako mi je šlo na živce tisto tolčenje žlice ob kovinsko skodelico. Sovražila sem zvok, ko je žlica podrsala po dnu skodelice. Še danes sem občutljiva na veliko zvokov, ki mi poženejo vse dlake pokonci, tako da me po hrbtenici spreleti en tak mali elektrošokec. Vsi ti blesavi zvoki so se mi zamerili že v zgodnjem otroštvu. Vse izhaja od tam.

Na živce mi je šlo, ko so se otroci v šoli kdaj pogovarjali, kaj so jedli za zajtrk. Skoraj vsi po vrsti so bili starši nekih kvazi malomeščanskih kmetavzarskih cerkvenjakov staršev srednjega sloja in živeli so skupaj z nonami. Jst nisem poznala nobenega izmed nonotov, tudi zlata nona iz Podrage je umrla že preden sem bila rojena. Poznala sem samo ta žleht nono, mamo od fotra, ki ni imela v sebi niti kančka materinskosti, topline in nežnosti. Nima veze. V glavnem, none mojih sošolcev, so svoje vnuke razvajale s svojimi penzijami in preden so šli v šolo, so jedli nutelo ali kosmiče. Ma kaki, jst sem kosmiče prvič jedla v sedmem (v četrtem, vendar teh ne štejem, ker so bili res ogabni (in res poceni) in sem z njimi v šoli v naravi na Debelem rtiču zamašila cel odtok v kampu in naredila poplavo, da so me itak pol spet vsi linčali) razredu osnovne šole in nutelo sem lih ene trikrat na leto vidla, pa še takrat smo jo z bratom in sestro snedli v dveh minutah, mama pa se je potem jezila, kako moramo vedno vse sladko takoj pojest. Za otroke ni nikoli dovolj sladkarij, sploh za tiste, ki sladkarije vidijo bolj poredko, ter ob praznikih, rojstnih dneh in kot nagrade za uspeh ali pridnost. In ko pride kdo na obisk, seveda. Na nas šparat, drugim tujcem na mizo dajat. Fotrova diktatura. Pfuj, u usta da jim jebem, prekleti zahojenci.

Pizda, so mi šli na živce ti moji sošolci. Res sem jim zavidala. Takrat se mi je zdelo, da so oni srečnejši, da so oni boljši od mene, da jst tega njihovega voza nikoli ne bom ujela. Takrat sem ves čas pred njimi skrivala osebne reči, jih prikrivala, olepševala in jih predrugačila, da so izgledale tako, kot bi si sama želela, da bi. Da bi bila bolj njim podobna, da bi se počutila bolj sprejeto, da se ne bi počutila ves čas tako kurčevo outsajdersko. Nekje vmes na poti odrasteš, pošlješ vse v kurac, se nehaš primerjat in rataš upornik, zajebanec in fajter. Nehaš mislit na vse to. Ampak prvinska občutja, tista čustva, sramote in ponižanja iz otroštva pa ostanejo kot neka senca, kot nek spomin in opomin v ozadju buče. White noise. Jst temu rečem, zjebana samozavest za zmer. A to sploh kdaj mine? A se kdaj sploh nehamo počutit, kot da nismo dovolj dobri, kot da smo slabši od drugih? A se bom sploh kdaj nehala počutit, kot da sem kljub svojemu čudovitemu življenju en kripl, pohabljenka, invalid daleč od popolnega, kot ena jebena Francka za vozom? Ne, resno to vprašam.

Da ne bo pomote, ko pogledam zdej nazaj, res nam ni nič bistvenega manjkalo. Moje otroštvo je bilo fino, tako pravo. Imeli smo dovolj vsega, več kot marsikdo drug. In imeli smo ogromno ljubezni, mamine neizmerne ljubezni, pa tudi mi trije smo se meli za znoret radi. Smo bli fajterji vsi, zavezniki in štirje mušketirji. Smo se podpirali v vsem slabem in se jokali od sreče za vse, kar je bilo dobrega. Res, nočem bit krivična, so tud lepi spomini, prelepi, ogromno njih. Slabe pozabljam. Mislim, da je to lastnost nas fajterjev. No, ne pozabljam jih, pozabljam samo, kako sem se takrat počutila. Pozabljam občutke, pozabljam vonje in barve in samo potiskam vse najhujše dogodke globoko v podzavest. Upam, da cev te natlačene greznice ne bo nikdar v življenju počila. Boženedaj.

Že stokrat sem razmišljala o tem, ali so me ravno vsi tragični dogodki v lajfu zgradili v tako osebnost, kot sem danes. Ali so za to krive vse lepe reči, vsi opojni vonji, vsi poljubi, vsa hrepenenja? Verjetno oboje, itak. Sam katero je bilo tisto močnejše, katero me je obdržalo pri življenju? Tisto temačno ali tisto krasno? Jajce, kokoš. Ne vem. Nisem pametna.

Nč nism naredila zadnja dva dni. Nč. Prinesla sem si gore dela in se ničesar dotaknila. Ko imam preveč stvari nad glavo, preveč stvari za narest, takih obsežnih in zajebanih, takrat kar nekako odpovem in ne naredim ničesar. Drgač delam dobro pod prešerjem. Morajo mi roki dihat za ovratnik in v grlo mora pritečt tok vode, da se že utapljam. Na koncu zmer vse izpeljem in izpeljem odlično, mojstrsko. Ampak sam če gre za eno ali dve veliki obveznosti. Če jih je več, odpovem. Ne vem zakaj to pisarim. Verjetno je kriv ta prisesan občutek krivde, ki me nikdar čist zares ne spusti. In pa lenoba, o ja.

Pofukane magdalenice. V teh dveh dneh so me zastrupile.

Pustila sem en šiht. Rabm več časa, rabm pisat. Mislim, da je napočil čas. Da me bo razneslo od vseh spominov in fantazij, da me bo požrlo, če ne spravim ven. Bojim se, da bom pozabila večino stvari, da bom zmaličila in reciklirala spomine. Moram dat ven, dokler so ti neki praspomini prebujeni, moram napisat. Da se bom spomnila. Ne vem, če sem v tem zares dobra, mogoče nisem, mogoče sem. Vendar moram probat, čutm to. Sem srečna, ja, še zmer sem zatreskana in lepo mi je tako kot mi nikol v življenju še ni bilo. Sam dnevi bežijo in čas mi kradejo stvari, ki mi ne pomenijo nič in ki me odvračajo od sanj, od iskanja prave poti. Z nobenim dnevom nisem mlajša in z vsakim dnem sem dlje od cilja. Stvari je treba prerezat, tako, na hitro, na nož.

Rabim. Moram. Pisat.

  • Share/Bookmark
27
Okt

Knjigo, sina in drevo …

Jose, še sine mi manjka …1


-------------------------
  1. Jose Marti: “Plant a tree, write a book, have a son.”((nazaj))
  • Share/Bookmark
21
Okt

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca …

Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Ko bom dala iz sebe in svojih sanj sredico sredic, ko bom prišla v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do zadnje resnice, do krova in pravega kova, takrat – takrat se srečava, gospod Pavček.

  • Share/Bookmark
08
Okt

magični realizem.

A veš, včasih se stvari tko sestavljajo, ena za drugo, da že kar težko verjamem, da je vse to resničnost. Ščipam se, pa se kar ne zbudim iz teh magičnih sanj. Zmer sem verjela – vem, oh, kako njueđrsko – v karmo, zadnja leta pa se mi vse sam še potrjuje. Vse stvari se mi tko zlo odpirajo in mojim najdražjim tudi. Eni so našli ljubezni, drugi službe, tretji ta prave fakse in prave strasti, četrti so se rešli dolgov, peti delajo take projekte, kot so leti v vesolje, šesti so pa našli sami sebe. Moji najdražji, moji krasotci. Moj trop.

Naredila sem vse ogabne in zajebane izpite, spet se učim ruščino in obnavljam ostale jezike, bila sem sprejeta na fax, ki si ga dejansko želim narest in me zanima. Šit, po dolgih letih iskanja same sebe, faksov, ki bi loh moje strasti spravli v neko formo, s katero bi si loh služla kruh in živela od tega, sem našla podiplomc, ki je čist zame. Fak, to je to … Cel svet je pred mojimi nogami …

Lomim se s knjigo in se jebem in potim in švicam in garam. Iz slovenskega jezika in slovnice sem s tem projektom diplomirala mogoče celo z višjo oceno, kot marsikdo z narejenim faksom. Res sem ponosna. Vsak čas bo pri koncu in v rokah zvestih dizajnerjev. Otroka bomo predali in konec oktobra bo že v tisku, konec novembra pa na prodajnih policah. Dobr bo zgledal in dobr se bo bral, ta otrok. Z vsem spoštovanjem, ljubeznijo in ponižnostjo nesojenemu nonotu mojih bodočih otrok …

Ko knjiga s koncem novembra izide, pa midva z Mačkom pobereva šila in kopita in 7. decembra odletiva v Indokino. Tolkrat smo jo že zaradi te knjige prestavili, da je prou neverjetno. No, zdej gre zares – mesec in pol Burme, Laosa, Kambodže in Tajske. 17. februarja pa, hihihi, za dva meseca v Argentino, Čile, Bolivijo, Peru in Ekvador z zaključkom na Galapaških otokih. Deloholiki pač rabmo dopust, čeprou pri tem dopustu ni skoraj nič izležavanja. Clo taki deloholiki smo, da nimamo zasluženega dnarja kdaj zapravt, ker trgovine še ne odprejo, ko začnemo in jih že zdavnaj zaprejo, ko zaklučmo. Zato pa so ta vandranja goridolinaokoli.

Pa še zalublena sem tok, da glava peče. Ja, moj lajf je perverzno dober. Shit happens. Karma, pač. :cool:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
24
Sep

Nevermind…

20 let je že od tega, sirjusli?!

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
15
Sep

Rocks off.

Moje najdaljše razmerje v življenju se je po šestih letih srčnih bolečin, stresa, glavobolov, pijanega taborjenja na radiatorjih pred vrati in vsesplošnega nasilja nad mano, ha, končalo! Z največjim veseljem se odpovedujem skrbništvu nad vsemi otroci in to v celoti.

Ves svetel svet mi leži pod nogami in končno sem se rešila tega ogabno temnega Tartarja. Ogromno breme se mi je odvalilo z mojga sizifovga hrbta in pila bom hmeljev nektar vse do konca svojih dni, začenši danes. In noben bog mi gladine reke ne bo več probu odmaknit.

Mord bo pa le kej iz mene ratalo. Mord se ne bom počutila večno kot en drugorazredni luzr, ki ni sposoben niti ene stvari izpeljati do konca. Mord.

Danes je boljši dan kot včeraj. Moja manična depresija je kot igre brez meja. Merry-go-round.

Rocks off. :cool:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
14
Sep

rewind.

Res je. Čist nikol in čist  ničesar ne dokončam v lajfu. Samo začenjam in ne dokončam. Kronični začetnik vsega in patološki zaključkar ničesar.

Puno zunjaš a malo meda nosiš.

A veš, una dva pogleda, ki ratata mau predolga? Teh se bojim. Ker vem, da se zdej tud men loh to zgodi. Ker se počutm včasih tko osamljena. Zadnje cajte zmer bl.

Reci mi, da ne blediva, reci mi, da to ni možno. Prosm. In reci mi, da je to samo moj strah pred dolgčasom in da sva sam zmatrana in da preveč delava in dokaž mi, da je loh spet tko, po najino. Prosm…

Labilnost je kriva. Počutm se k psica, k jo loh podkupš z dvema piškotoma in tremi pobožki.

YouTube slika preogleda

Stiska me v prsih. Mord sem se prehitro pohvalila s pretečenim rokom tablet.

  • Share/Bookmark
10
Sep

…I never writ, nor no man ever loved.

SONNET 1161

Let me not to the marriage of true minds
Admit impediments. Love is not love
Which alters when it alteration finds,
Or bends with the remover to remove:
O no! it is an ever-fixed mark 
That looks on tempests and is never shaken;
It is the star to every wandering bark,
Whose worth's unknown, although his height be taken.
Love's not Time's fool, though rosy lips and cheeks 
Within his bending sickle's compass come: 
Love alters not with his brief hours and weeks, 
But bears it out even to the edge of doom.
 If this be error and upon me proved,
 I never writ, nor no man ever loved.


-------------------------
  1. Via majstore Billy the Kid.((nazaj))
  • Share/Bookmark
08
Sep

Balkansko a naše.

Pečem čevape, medtem ko Maček gleda tekmo iz fotelja, glasno benti zraven in srka pirček.1

Men je ful lepo. Feministke, začnite grmado postavljat.

Dober dan! Kolikokrat na dan se pa vi date dol? :cool:

:P


-------------------------
  1. Ne bom vam povedla, da sm tud jst gledala tekmo in da sem čevape pekla med polčasom in s pirom v roki, ker se to sliši res brezvezno.((nazaj))
  • Share/Bookmark
07
Sep

Nekatera jutra se slečejo in preoblečejo sama.

Jah, kaj čm rečt. Pohajala sem pač. S pirčkom v eni roki in čikcem v drugi.

To poletje me je ornk prešejkalo in mi mal razrahljalo meje mojega sveta, kokr se to pač že bjondasto sliši. Kolk loh zdržim, kok velik individualist sem in hkrati kok zlo sem doma v tej najini dvojini, kok se predolgi pogledi vedno izkažejo za neki slabga in cenenega, kok veliko ljudi fejka in glumi, kok malo je iskrenosti in kako je lepo poznati najbolj iskreno bitje pod milim soncem. Poleg Mačka, ofkors.

Sva po prvem majsko-junijskem jadranju še šibnila za deset dni na filmski festival CinemaCity v New now. Je blo superfajn, razvrat na vseh frontah in na dnevni bazi. Furali so nas naokrog na pokušine vin, jedli smo same perverzne stvari prevečkrat na dan, organizirali so nam vsak večer neke fensi koktejl žurke, na katerih smo, banda ferderbana, tiste koktejlčke gladko malo zamenjali z jelenom in lavom. Frajerji. Ili jesi, ili nisi. Lav. :cool: Joj, kok smo bli fajna družbica, v teh žirijah se zmer najdejo taki ljubki prtegnjenci, da ne gre drgač, kot da jih posvojiš. Jana mam trikrat bl rada in še sedemkrat več respekta je pr meni dobu. Ano Mario lepo, komi čakam, da spet vidm na njeni lublanski premieri konc septembra in da mal pelinkovce potamanimo, Damir je eno sladko in prfuknjeno bitje, Visarja sem imela totalno rada, sam se mi je vmes med njegovim dvomesečnim slovenijovanjem zameru. Tud to se zgodi, jebi ga. Pizda vidš, kok se jst hitro izgubim… Kje sem že bla? Ja, ne velja prikrivati niti dejstva, da smo prou nesramno velik preveč spili in žal od sredine junija do prejšnjega tedna niti za en sam samcat dan moja jetra niso šla čist zares na dopust. Pa se ni za hvalt s tem, res ne. Ko te majo Srbi za alkoholika in se že vsi čudijo “Pa vidi, opet so došli ovi ludi Slovenci”, ko smo kam prleteli mi trije z Janom, potem veš, da to ni dobr. Res ne, fantje, res ne.

Jst sm bla Srbkinja v prejšnjem življenju, resno. Pa jeste!

Sem se jst neki delala, da bom naredila še zadnji izpit, ko pridem iz Vojvodine domov. Ja, valda, da ga nism. Namesto tega sem šla z Mačkom raje na več kot tritedensko jadranje. Mislim, da sem svoj mornarski krst zdej pa res zares opravla. Obvladam vse štrike in vozle in privezovanja u nulo, 4-metrski valovi me tud nč več ne ganejo, razmišljam pa tud že čisto po gusarsko. Las si ne počešem po pet dni in jih samo s svinčnikom zahaklam, da mi ne frfrajo na oči, zagorela sem tko kot en bražilejro in prameni so se mi posvetlili na švedsko blond. Iz Nerezin do Elafitskih otokov pridet s to malo barčico (in z enomesečno `menstruacijo´) in se na barki ne skregat je pa tud svojevrsten podvig. ♥ Love it. V prihajajočem letu bom nardila izpit za barko. Prakso namreč že dovolj dobro obvladam, da mi teorija ne more bit več abstraktna. Pa cajta bom mela tud dovolj. Prejšnji teden sem šla h ginekologinji po zadnje tri paketke tabletk. So mi v lekarni rekli, da so to zadnje na mojem letnem receptu in da bom zdej morala prnest nov recept. Sem rekla, da vem in da ne bom. Mi je blo kar ornk toplo pri srcu… ;)

Jst vem zakaj te tko rada mam in zakaj te za nobeno zlato tele ne dam. Ker me ne bi nikol poslal v tri pičke mile materine, niti ko sem dosadna in niti ko jaz tebe pošljem. Ker mi zaupaš bolj, kot jaz zaupam sebi. Ker mi odpiraš vrata in oblačiš plašč, ker mi zapenjaš obleke na hrbtu. Ker mi skuhaš najboljšo rižoto s šparglji in mi jo prineseš v službo, ker se ponoči zbudiš in zapreš vrata na balkon, ko vidiš, da me zebe. Ker mi greš kupit vložke v trgovino in ker se sam javiš, da boš šel namesto mene h ginekologinji po tablete za blesavo STD. Ker mi štrike našponaš na barki, da lažje stopim dol z nje, ker me namažeš s sunmixom, medtem ko zaspim ko bebica na soncu, ker ugasneš motor zato, da se delfini loh igrajo okrog mene na pramcu. Ker porabiš dve uri za pešačenje po Ljubljani, le zato da bi mi napumpal kolo, ker pač nisi mogu vedet, da so eno pumpo vmes zrušli, na drugi se ne da napumpat in se te na koncu šele v Rogu usmilijo. Ker daš telefon na tiho, ko spim in ker se zatem, ko me zagledaš v bikofeju, že na 40 metrov in vpričo svojih moških prijateljev dereš, da sem najlepša. Ker te ni sram. Ker zagroziš neznancu, da ga boš na gobec useku, ko mi le-ta na metelčici ves okajen teži. Pa čeprou ti ne verjamem, da bi ga res, ker si čist preveč nežno bitje. Ker maš največji nasmeh na svetu in ker me tko neskončno obožuješ, da me vsakodnevno spravljaš v jok od ganjenosti. Ker si srečen ob meni, ker to vidim in ker to vem in ker sem jst ob tebi srečna. Ker sva si tok podobna, da sva že skor ista. L’altra meta della mella…

Danes mineva točno eno leto, odkar sva se vrnila iz Amerike, meni najlepšega in najbl sanjskega tripa, k bi si ga sploh loh zamislila, da bi ga doživela v lajfu. Ja, s tazga honey-moona prideš, maikemi, še desetkrat bl zalublen. Pa čeprou si mislu, da se bolj sploh ne da več bit. In ne mine teden, ko ne čekiram kaj se kej dogaja, kakšno je vreme in kok visoke so kej najemnine za en bar v Memphisu. Za en tak blues bar v katerem bi špilala dva kitarista, z vedrom pred seboj “tip the band”, za en tak blues bar v katerem bi se streglo ribse, memphis strip stejke, t-bonese, bowls of chili, gumbote, hot fudge chocolate brownies na vročih ponvicah, čokoladne in jagodne sundaes, perverzne sladoledne milkšejke… To je tko, k se zalubš v fatalca. Memphis je moj. Ja, je. ♥

YouTube slika preogleda

Coldhardbitch, ta je zate! ;) Kiss!

  • Share/Bookmark
07
Jul

Vandranja.

24 dni jadranja po otočkih Jadrana. S kvarnera se bova spustila čist do juga Dalmacije, do Šipana in Lopuda in do mungosov na Mlijetu. Kot dva otroka sva, sploh ne moreva zaspat. Stavit grem, da se bova zaradi neučakanosti, tako kot zadnjič, zbudila že ob 3h zjutrej. :D

YouTube slika preogleda

Pa šele teden dni je, odkar sva prišla domov z devetdnevnega delovno (on)/pohajaškega (jst) filmskega festivala CinemaCity v Novem Sadu. In, ja, moja srbščina je resno postala fina in skorajda že z njihovim predivnim naglasom. :cool: Ljubim Srbe, ljubim cel Balkan!

Midva sva res prava vandrača. Ne, nč hudga mi ni v lajfu. Še zmer, glej ga zlomka. потпуно досадно и безвезе. :cool:

  • Share/Bookmark