Omnia mea mecum porto.

Picture yourself in a boat on a river, with tangerine trees and marmalade skies. Somebody calls you, you answer quite slowly, a girl with kaleidoscope eyes.

Sam tko, da mal pomaham in dvakrat zažvižgam, da povem, da sem živa in da se považim, da mi nič kaj dosti ne fali v lajfu. Da se mam fino in da je moj največji problem, če v Maxiju zmanjka Mozart tortic ali, bognedaj, suhih jagod. Eno samo hihitanja vredno življenje.

Srečna sem, da so ljudje okrog mene, moji ljudje, Moja Srca, srečni vsi po vrsti in da se jim končno dogajajo orgazmične stvari in teptajo ta svet pokončno trebuh-not-joški-vun in z zobmi raztrešenimi po sijočih obrazih. Srečna sem, da so vsi po vrsti zaljubljeni in da smo mi doma vsi po vrsti zaljubljeni v najlepšejšega mladička, našega novega člana familje, Jureta. Danes ima moj prvi nečakec tri tedne in tud on je srečen. Res! Skoz se smeje! Jst se pa patetično od vse lepote cmerim namesto njega. Besede mi nekako ne tečejo izpod prstov zadnje čase, zato pa solze tečejo še namesto njih v potokih. Kar je super. Nazadnje sem si tako izsušla solzne žleze, da se mi je roženica raztrgala in so mi na urgenci na kliničnem mal oko naokrog obračali. Najs, moram reči. Zadnje čase že krave pasem z nevrologi, otorinolaringologi, ginekologi, okulisti, dermatologi in na facebooku. Bojda, da zaenkrat še nimam kožnega raka, da so mi leta zlo glasne muske in koncertov mal sluh okrnila, da so me leta svobodomiselnega rokenrola, boemskega razvrata in bukowskovskega menjavanja grelcev postelje nagradila s fejst bolečo spolno prenosljivo boleznijo, od katere, thumbs up, ne umreš¹ ter da še dalje raziskujejo zakaj je moj najljubši šport še vedno padanje skup brez padala, ki mi je zadnjič prislužilo buško na glavi v velikosti pomidora z maminega vrta.

Šivam očesa, gojim solze in tehtam smeh, pa vendar ne morem ne biti subjektivna četudi pri nagi matematiki. Tuhtam in tehtam, če je to res tisto kar iščem in če sem že pripravljena na tako velike življenjske podvige. Očitno piha namreč veter velikih sprememb, dogajajo se ogromni premiki. Prvič v lajfu mam rit, tako fajno, ki ne žuli in medtem ko se nekateri selijo z bloga na blog in se pizdijo nad vsesplošnim blog cmizdrenjem, se moja ritka seli v real lifeu in jst se cmizdrim sam še zarad lepih stvari. Mal je težko imeti prijatelja, če te ta ne vidi kot takega oziroma te ipak nima časa videt. Pika. Pogrešala bom Župo, pogrešam jo že zdej. Moje prodajalke iz Sandija, ki so imele solzne oči, ko sem prišla iskat škatle in povedala, da se selim, Jožico iz Cheja, ki tako simpatično tečno preseda goste z ene mize k drugi, vse prjatučke, ki živijo ali zahajajo v Župo in nenazadnje moje lično urejeno stanovanjce napolnjeno z dušo in vonjem kofeta in mojih đejmioliverskih kuharij, zimske krvi in mojega Chanela no. 5. Z vonjem in obrisi prelepih, najlepšejših trenutkov, z vonjem poletnih noči, ljubezni spevov, šepetov, sijev čustev, žarov strasti. Vse mine, vse, ostane pest spoznanj in prgišce sanj, spominov sto za stare dni.²

Vonje sem pospravila in zabrisala s čistilom za les ter moje in Mačkovo ljubezensko gnezdece odišavila z začimbnim in zelenjavnim vrtom na balkonu in s šopkom bolestno dišečih lilij s stojnice moje najljubše branjevke s cvetjem. V omare z oblačili sem poskrila l’occitanova dišeča mila z vonjem zelenega čaja in male žakeljčke sivke z najinega letošnjega penzijonističnega dopusta na Hvaru. Pripravila sem posteljico in posodice, ki samo čakajo, da se vrneva z jadranja in se kot tretji mušketir v stanovanje naseli še rošasti mačkon Berti Brun. Priznam, še nikoli nisem imela koga na tak način tako zelo rada kot imam Mačka in nisem se še počutila tako princeskasto v svoji koži. Težko, da obstaja moški, ki bolj razvaja svojo žensko in težko da obstaja ženska, ki se počuti bolj ljubljeno ob svojemu moškemu. Sva najboljša prijatelja in nič nama ni boljšega, kot da hengava skupi in se ure in ure pogovarjava in gledava sončne zahode s pirčki v rokah. Večino časa naju boli trebuh, ker se reživa kot pečena mačka, tam okrog mlaja pa se točno in zgolj enkrat na mesec celo skregava in imam, hvalabogu, možnost izraziti svojo drama-queen naravo z butanjem vrat, dramatičnimi pogledi in odhodi ter srceparajočimi besedami. Enkrat na mesec je on lahko kmet in enkrat na mesec mu lahko rečem, da je mona, po novem pa sva uvedla še pravilo, da ga lahko z vso pravico takrat tudi ošamarim. I think we have a quite good deal! On še vedno slepari pri canasti in jst še vedno sleparim pri memu. In pri briškuli. No, in pri mini golfu. Delava in brainstormava skupaj, sanjariva s prepletenimi nogami in dlanmi in planirava naslednja leta, smešno ampak nekako sva precej z gotovostjo prepričana, da se bova še dolgooo zbujala drug ob drugem. Za obletnico greva na Depeche Mode v Zagreb, poletje bova preživela kar na jadrnici, road-trip čez ZDA, z barko po otočkih nad Venezuelo, Peru, Bolivija in mogoče nekoč Pitcairn. Fantaziram, pa vendar.

Pognal si korenine z mano in jih zapletel okrog mojih zapestij. Seksi. Sej veš, da moja domišljija ne pozna meja in se pogosto zbujam sred mokrih sanj. Tvoja kožažasta koža je še vedno moj najljubši parfum in blazinice mojih prstov so se zlahka prirasle nanjo. Metre tvoje kožaže gabor sem s prsti predrsela in ne morem se je prenasititi in nadejam se, da se je nikoli ne bom. Zato najprej Grožnjan. 5. junija. Midva. Ičići!

Moja ritka se tako seli iz župe v center in iz ednine v dvojino. V dvoje na svoje. Lepo je. Mijau!

1. Nč bat, ne boste se me še znebili. I’m not afraid of dying, I just don’t want to. ((nazaj))
2. Give it up for mrs. Budau!((nazaj))