Rabim brco. Brce. Včasih me lahko zbrca že tisto, kar me zavoha čez nekaj miz…
But somehow I found my way home…
Need something more. Inspiration. Muse…
CocoRosie. GalaHala v ponedeljek 29.6 ob 21:00. Be there or be square.
25
Jun
Muza.
22
Jun
Zarjavel libido.
Neka čudna otožnost se me je polastila zadnjih nekaj dni in kar traja, beštija.
Se zaljubiš, se utapljaš v njegovem nasmehu, za katerega veš, da te je že zdavnaj pojedel in zraven čisto otročje plahutaš s trepalnicami ter si navijaš laske na prste z obgrizenimi nohti, ob tem pa s prepletenimi nogami čisto zavestno ignoriraš celoten koncept real lifea. In ko gre nekaj polnih lun mimo, se moraš spustiti spet na drekasto rjavo zemljo in nadoknaditi vse tisto, kar si s toplimi pobegi v nek mehak svet dvojine pustil ob strani in se je nagrmadilo na vhodu/izhodu kot kup umazanega perila, zmetanega iz kovčkov po počitnicah. In ta real life se zdi kot deciđusadecivode in sendvič s posebno po sladkanju z nektarjem in ambrozijo.
Nezadovoljstvo in neizpolnjenost zaradi deficita napisanih besed v zadnjih petih mesecih ter odmikanja od enih in edinih sanj me žreta in počutim se tako lutkasto prazno, da bi se zlahka definirala kot povprečna študentka, kljub temu, da se iz sramu ne rada deklariram za pripadnico te brezglave in, razen v izjemno redkih primerih, zastrašujoče zabite drhali. Faks je namreč hobi ter moteč element med spanjem in delom, zato jamranje prepuščam nesposobnim.
Konstantno sem lačna, žejna ter kronično neprespana, preutrujena, razdražena in frigidna. Sama sebi grem na kurac s temi cikličnimi stanji duha, ki bi se vendar že lahko nehala ponavljati in pojavljati. Svojih krempljev ne selim več iz enega testosteronskega naslova na drugega in žalosti, osamljenosti ter neizpolnjena hrepenenja sem tudi pustila tam, kjer sem nazadnje slekla staro kožo, zato da sem se lahko čisto gola in nežna privila ob meni najljubšejše telo. Čas bi že bil, da neham furati prekleto svetobolje vedno, ko mi postane dolgčas. Namesto, da bi uživala z Mačkom in pozabila na stare grehe, se mi le-ti usedejo najprej nekam v grlo, ko se scmerim in obrišem nos, pa se kepa slabega priokusa preseli nekam v trebuh. Ne morem kar tako čez noč pozabljati stvari. Preveč me prizadenejo, preveč me ošibijo in mi oklestijo samopodobo ter mi preveč zbijejo ceno. Tako se potem ukvarjam še z razbijanjem ogledal, slikopleskarstvom obraza (karseda zakritega z lasmi) ter ostalimi samodestruktivnimi hobiji.
Pojma nimam, kje me je našel in kaj vidi na meni. Če slučajno nisem za štirimi stenami, kjer v mislih s svojo grozljivo naporno samokritičnostjo potiho gazim in teptam svojo intelektualno samozavest kot Nemci s tanki poljsko konjenico, me pa vsepovsod posiljujejo dolgonogi hodeči fotošopi, ob katerih se skrčim na velikost komarja, ki ni vreden nič drugega kot to, da je krvavo razmazan po rabeljski dlani. Višek dneva je seveda to, da žalostna in razočarana nad seboj (in ostalimi) zaspim z utrujenimi očmi počivajoč na glavi polni težkih misli in mi niti do fuka ni. Pardon, do ljubljenja. Eh, ni mi do kakršnegakoli stika pri katerem moram svojo kožo postavljati na ogled. Moj libido je v kurcu in spet se ne poznam, ko pride do te točke.
Ampak, hej. Mogoče ni tako smrtonosna ta bolezen, traja namreč komajda pet dni. Mogoče me mora Maček samo zopet dvigniti na piedestal, pobrisati zaradi svojega zanemarjanja prah zadnjih dni z mene in me okranclati kot mehiško božično jelko, da si bom lahko spet narisala največji otročji nasmeh v mestu in cvilila ter cepetala z nožicami in retardirano ploskala z rokami. Da, še vedno ne znam funkcionirati brez svoje dramatičnosti in brez čustev ter občutenj doteranih do maksimuma. Nema pola-pola kod mene. Ah in oh, the drama queen. Mogoče pa moram samo z Ninočko stolči flašo viskija in z Mojco Pograjculjo gajbo pira. Tako zelo pogrešam oba elementarna dela svojih jeter…
Moram pičit dalje, se oklofutat in biti boljša, stabilnejša. Da bom jst preživela, da bom zase najfajnejša. Zato, da bom najfajnejša lahko z njim. Ta labilnost me bo pometala z barke…
19
Jun
Wet and rusting.
Kako lahko en stavek, ena gesta, enkrat povzdignjen glas, ena uničena noč in dvakrat zaloputnjena vrata izničijo učinek vseh bolno lepih stvari, ki človeka heroinsko omamljajo do stopnje bebavosti…
Bes, ki ga stopnjujem do skrajne agresije in o katerem bi poleg marsikaterih drugih lastnosti Sigmund lahko marsikaj povedal, sem se to noč modro odločila prespati, vendar se je, glej ga no zlomka bogve zakaj, danes ponovno prebudil. Btw, danes si mi prvič zasmrdel. Chinaskiju v meni si zagnusil alkohol.
Ne vem, mogoče ker sem nekje na poti tam med bebavim Minotavrom in Fatalcem svojega življenja odrasla. Mogoče, ker sem se to zimo naučila zares ljubiti in zraven utrpela trajne poškodbe. Mogoče. Mogoče, ker je moj bolan imaginarni genij za trenutek odložil svoje delo in se spustil z Meruja ter začel postopoma, previdno in potiho uživati v poslušanju tvojega dihanja med spanjem in peki palačink z orehi. Mogoče je nekje tukaj vmes razum položil robček prepit s kloroformom na gobec moji drama-queen naravi.
Kapitalna napaka. Stokrat sem si že dejala, da ne bom sprostila svojega oklepa in deviškega pasu, ki temu ne služi, pa sem se nekje med pranjem tvojih usranih t-shirtov in sanjarjenjem o otrocih in rošastem mačkonu zajebala. Voila, vzamem nazaj. Ne obstajam več, dokler si kolen ne obrabiš zaradi plazenja za menoj. Poln kurac imam debilov brez vsakega spoštovanja. Tiramisu te je včeraj čakal v hladilniku, mene čaka danes dildo doma, naju pa Kolpa drug teden pač ne bo ne čakala, ne videla.
Boli me kurac za tvoje šopke afriških lilij in vseh ostalih trav (ki btw niso moje najljubše rože), za tvojih nekaj sto sporočil, kako zelo me ljubiš, če vedno, pa čeprav malokrat do sedaj, zajebeš vse tisto kar si s trudom zgradil in si pri svojem zajebu daš duška skoraj bolj kot pri pitju alkohola. Od ljudi, še posebej od tistih, ki sem jim draga in ki so mi dragi, pričakujem, da se bodo naslednji moment ali pa vsaj ob naslednjem svitu opravičili in oddolžili. Ne! Ti svojo sago o zajebu naslednji dan samo še stopnjuješ. Vsakič znova! Prizadeti znaš res feeeejst, bravo maestro! Bojim se svojih strahopetnih korakov nazaj, bojim se svojega umikanja in zatekanja tja, kjer je fino, toplo in kjer je moj ranjen ego vedno znova pobožan in spet postavljen na piedestal…
A te boli kolk od spanja na klopci v parku?! Veš kaj, break a fucking leg. Literally.
Hvala za rože.
I made you a present, you’ll never expect it
And when you unravel the secret will travel
It’s hard to take risks with a pessimist
I hope that this shaking will help us awaken
Separated by skin ‘til we let ourselves in
It’s hard to take risks with a pessimist
It’s hard to take risks
I hope one will burn me, I know you’ll desert me
(This is the closest I’ve come to touching you the way I want)
The hope can be painful, I’ll try to be faithful
(It’s hard to take risks)
15
Jun
En ugriz v rito prosim.
Pa kilo pomidorov.
2.2.2. Še dva dni, dva izpita in potem dva tedna čohanja po trebuhu, guzenja, zlorabljanja Mačka in pirčkanja s prjatli.
Fajn je bit srečen. Maikemi.
Dnevi postajajo daljši in slajši, moja koža pa se počasi odkriva in razuzdano nastavlja soncu, medtem ko pražim paleto zob po ljubljeni Ljubljani.
Odštevam dneve in opravljene obveznosti ter viham rokave za boj s tisoč in enim izpitom, ki me še čaka in pri katerem mi tiste aprilske ure treninga karateja ne bodo čisto nič pomagale ter sem čisto potiho res ponosna nase, da sem odrasla v eno fino, pridno in uspešno deklico in še nisem čisto, čisto in čisto zares pristala v bolnišnici zaradi kronične izčrpanosti.
Ko se ne jebem z dvemi vsakodnevnimi službami, mimogredičnimi projekti in z vsakim dnem bolj napornim faksom, ko se Maček ne jebe s filmom in zadevami povezanimi okrog tega ter ko se oba ne jebeva z butastimi, birokratskimi in sivimi, ampak na žalost nujnimi opravki, drživa svet za jajca in zlivava pir čez balkon v zahvalo bogovom, ki so naju spečali. Uživava v dvojini in se počasi navajava, da svet, kot sva ga poznala, ne obstaja več.1 Ičići!
Čakam poletje, da se bova lahko igrala kavbojce in indijance, da bo on skakal v Kolpo, jst pa nabirala nje glino, čakam Hvar in čakam jadranje, čeprav mu tega slednjega ne bom nikoli priznala. Rada bi pobegnila k svojim otročičkom v Srbijo, pa mi ne bo uspelo, kot mi po vsej verjetnosti tudi ne bo uspelo najti svojega ukradenega kolesa in ukradenega časa za pisanje tistih mojih, zaenkrat samo mojih, finih reči. Čakam vsa gola kopanja in ugrize v zadnjico, čakam svojo prevzetno zagorelo mediteransko kožo in kreme ter obkladke, ki jih bom polagala na njegovo telo in obraz v barvah spranih pelatov. Čakam nabiranje avgustovskih fig na Primorskem, Medano in dneve vina in poezije, dolgih ljubljenj pod milim nebom med vinogradi in najine že tradicionalne sobotne dopoldanske sprehode po tržnici in posledično nakupovanje, kafečkanje in sladoledkanje ter neskončno dolge pogovore, ki se končajo, ko zakinkava po dobrem kosilu, ki ga skuhava. Čakam, da se razraste najin bodoči bazilikin pragozd, čakam umazane nohte od prčkanja po zemlji, trdo kožo na umazanih podplatih in vonj poletnega asfalta - večeri dišijo že tako prekleto poletno. Čakam dolge pogovore in krohot ter popivanja tja v noč z mojimi, z njegovimi, z najinimi tako zelo dragimi prijatelji. Čakam tisoče brezskrbnih bingljajoče golobosih pirčkanj in sanjarjenj o tem, kakšna imena bosta imela najina otroka, koga vse bova povabila na poroko in kje hočeva da je, gledanja zvezd in stiskov prepletenih rok, v želji, da se to ne bi nikoli, lepo prosim nikoli in čisto zares nikoli končalo.
Niso vsakotedenski šopki rož, ki mi jih prinese v službo, ni moja najljubša tortica, ki me čaka doma, ni spraznjena omara za vsa moja krilca in čeveljce in šminke, ni čistzaresvsakodnevni sveže stisnjen pomarančni sok preden odhitim ob 4h zjutraj v službo in lavandine kopeli, ki me čakajo, ko pridem zvečer domov. Ni USB ključek, ki mi ga ob 1h zjutraj prinese s kolesom, ker sem svojega izgubila, niso češnje, rukola, rdeče pomaranče, čokoladni sladoled, kolo in najpopolnejši rojstni dan, ni tisoč presenečenj, ki jih konstantno načrtuje in izvaja. Ni niti njegov ogromen nasmeh, ko me zagleda, ne njegova objokana in pordela lica, ko se kot pečena mačka reživa in valjava po stanovanju zaradi traparij, ki jih izvajam. Ni njegov najmilejši pogled v vesolju, ki mi sporoča, da me časti in obožuje, ni njegova ritka, čudovite noge in najlepši gležnji na svetu, ni brada in niso lasje, ki si jih pušča, ker je meni bolj všeč tak…četniški. Ni zvestoba, ni predanost, ni zanesljivost in opora, ni najboljše prijateljstvo2, ni sproščenost in kokonska varnost in ni spoštovanje ter neizmerno sočutje.3
Ko srečaš, veš. Samo to JE.
Tam nekje, na pol poti med petkom trinajstim in valentinovim, med Chinaskijem in Arsenalom, med mojimi posušenimi jagodami in tvojim tiramisujevim sladoledom, med mojo musko in tvojim filmom, tam nekje vmes sem stavila ves denar na naju. Tam nekje vmes si mi zadišal čez trideset let.
-------------------------
- Službe? Izpiti? Jebe? Pha, pičkin dim. To se zlahka opravi in reši. To zgoraj…to je tisto, kar je v lajfu najtežje najti in še težje obdržati. To je vse, kar je zares vredno zbujanja.((nazaj))
- za mademoiselle Ninočka, se razume. Doh.((nazaj))
- Blah, blah, blah. Kaj obračate oči?! Pa sej veste vsi, da sem mojstrica patetike!
((nazaj))
If you mess with my people, you mess with me…
…E lei é l’ altra metà della mela…
Če je Ona Mick, potem sem jaz Keith. She yells, I punch.
Gremo. Na tipe, fuzbal in pivo v Šiško. Več njih. Arsenal in ti jih potrebujeta, jst pa… jst pa veš, da sem še zmer tle in ista, tvoja vdana Sanča Pansa in pivska kompanijonka. Zmer. Za zmer.
Love.
12
Mar
Ena luna nazaj.
Najbolj običajne petke sem vedno ljubila, najbolj običajne četrtke nikoli.
Zunaj je kakšnih dvanajst stopinj in čutim že tisto nervozo, ki mi jo vedno znova vzbudi vonj po pomladi. Prvi februarski dež je stopil vse tiste bele zaledenele čipke, ki so se skupaj z zadnjim snegom pojavile na pločnikih in ki so mi bile zaradi zvoka pokajočega stekla tako zelo odvratne, ko sem stopala po njih. Pozimi se, če se le da, poskušam izogniti izhodom iz stanovanja. Sovražim mraz, sovražim sneg, ker ljubim znoj in ljubim na pol gola telesa. Topla letna časa sta moja, zato zaživim komaj nekje marca in začnem crkovati nekje oktobra.
Po petnajstih minutah valjanja po temno modrih rjuhah in enem sončnem žarku, ki mi je ravno začel drkati desno oko se zoprna kot vsako jutro, odmajam do pregretega prenosnika na pisalni mizi, osvežim antidepresivno stran z mačkami, ki mi kljub jutranji tečnobi privabi ciničen nasmešek na obraz ter si prižgem prvo jutranjo cigareto. Pristavim lonček z vodo za kavo in se s čikom v ustih odpravim lulat. Fak, sovražim, ko se kakšen las, pitaj boga kako, znajde v spanju v mojih hlačkah in ga moram potem počasi vleči iz tamale na katero se je prilimal in po možnosti še malo zlezel vanjo. Umijem si zobe. Rada si vzamem čas za to početje, čeprav mi gre strašno na živce jutranja slabost, ki me vedno zaobjame ob tem početju, velikokrat pa celo izgubim zavest in se zbudim na tleh v kopalnici med belim umivalnikom in kadjo ter z zobno pasto okrog gobca. Kakorkoli že, obožujem ščetkanje in zvok vode, čeprav nam na faksu eden izmed mojih najbolj osovraženih, jebem, da mu jebem mater, profesorjev pridiga, ko le vidi priložnost za to, o puščanju vode med pranjem zob v povezavi z Evropsko unijo. No, nekje vmes je še jebeno globalno segrevanje. Poleg besede recesija, mi gre ta pojem verjetno najbolj na kurac. Kje je bilo jebeno globalno segrevanje deset dni nazaj, ko sem se sredi kuhinje poskušala podolgem in počez prerezati in zadnja dva meseca, ko sem videla vsega skupaj nekaj ur sončne svetlobe in preživljala eno izmed najhujših depresivnih stanj v svojem življenju. In meni bo potem en tak cepec pridigal, kot da sem v vrtcu in nimam drugih problemov v lajfu, o puščanju vode med umivanjem zob. Mrš v pizdo materino, ne mislim ločevati smeti, ker se mi enostavno ne ljubi in nobeden mi ne bo prepečil polurnih tušev z vrelo vodo. Res, priznam, daleč od spodobnega človeka sem in prav tako daleč od nekoga, ki bi lahko bil komurkoli za zgled. Pa vendar me ne boste nikoli videli na nekih pofukanih dobrodelnih prireditvah, kjer bodo ljubljanski japiji kot je on zbirali denar za rešitev treh ozonskih lukenj, devetih vesoljcev in sedemindvajsetih kitov v Piranskem zalivu ter se s prireditve odpeljali v nekaj deset tisoč evrov dragih pločevinastih škatlah, ki porabijo za vožnjo domov toliko evrov goriva, kot je enodnevni dohodek naključno izbrane afriške vasi. Sovražim dvoličneže, sovražim spodobneže in sovražim puhoglavce, ki se radi postavljajo stopničko višje na evolucijski lestvici in so sami sebe prepričali, da niso neumni, so pa v resnici (vsaj po mojih kriterijih) resnično daleč od tega.
Prižgem novo cigareto, kar me spomni na tečno in vase zaverovano dečvo, ki sem jo nekoč imenovala zlato, a se je nekje na poti spremenila v hudiča. Vsakič, ko se vidimo, me spomni, da preveč kadim, preveč pijem, preveč jamram, premalo delam in predvsem, da se premalo gibljem. Bojda, da ni dobro, če se zbujam s steklenico viskija ob sebi v postelji in če se ne ukvarjam z jogo in s pozdravi Soncu ter me Charlie Haden dolgočasi in mi besedna zveza Lizbonska pogodba pač ne navlaži hlačk. Obljubim, še ta čik skadim in ta deciliter Jim Beama, ki je ostal od včeraj spijem, začnem mahati Soncu in objemati drevesa ter poslušati kitarski jazz. Pha, se ve da bom! Prosim, naredi mi uslugo. Obrni se na petkah in odkokodakaj stran iz mojega življenja. Vse kar potrebujem je stisk roke, objem, poljub in mogoče občutek, da se lahko nekomu iskreno zjočem, ne pa jebene Oprah nasvete.
Včeraj me je nek ful simpatičen dečko povabil na zmenek ali nekaj kar mi vsaj smrdi po tem in ki naj bi se imel zgoditi jutri, takoj ko on prileti iz Beograda.1 Ne vem, malček sem se pozanimala o tem dečku in razen tega, da je bojda trmast, vzkipljiv in vase prepričan, je baje v redu poba. Po vseh psihopatih, ki se s svojimi obsedenostmi nad menoj pojavljajo zadnje leto v mojem življenju, bi bilo zelo dobrodošlo, če ta za spremembo ne bi celo noč stal pod mojim oknom, mi pisal bolnih seksualnih fantazij na mail ali klicaril moje starše in mene ter mi v slušalko hropel, kako bi me pofukal. Kakorkoli, je režiser, čeprav iskreno povedano ne poznam preveč dobro njegovih filmov, ker se mi zdijo slovenski izdelki povečini neprebavljivi, izjemno wannabejevski ter art-fagovski. Dobiva se na piru ob sedmih v Che-ju, na petek trinajstega in predvečer valentinovega. Kako kičasto! Mi je že všeč.
Miller je v Seksusu zapisal, da se njemu življenje prične šele v soboto, takrat ko se že vsem drugim konča. Jaz ga rada prehitevam, ker obožujem visoke petke, visokih sobot pač ne.
(se nadaljuje) 
-------------------------
- Mal mi je smotano, ker jutri zaradi tega “dejta” ne bom uspela počekirati Prisovega rolanja odlične muske v Gromki, ampak jebi ga.((nazaj))
04
Mar
Dej uščipn me, darling.
Ma če bi vam povedala za vse lepe stvari, ki se nama dogajajo in ki jih počneva, mi ne bi verjeli. Men je vse skup en tak starinski film poln patetike.1 A se sploh še kdo v mestu gleda tok nežno in se smeje tok kot se midva? 
Čist sm patetična, vem. Pojma nimam kaj je ta Evkaliptus naredu z mano. Vegas, hunny?
-------------------------
- Učke mam orošene od vse lepote in skoz me bolijo lica od smeha. In hrbet, vrat ter desni kolk od telovadbe.
((nazaj))
02
Mar
Tržeš gate.
Ne da se mi delat, grem spet masturbirat.1
-------------------------
- Paničarim čist preveč, sploh nimam za celo noč dela dejansko, sam ne da se mi delat, se bom rajš jutri zbudila malo bolj zgodaj in dokončala projektić. Moj se mi ne javi, zato ga zlorabljam v mislih. Ravnokar je bilo tretjič danes. Sem v formi.
((nazaj))
Nič ni več tako kot je bilo. Bo še kdaj isto?
Mam se najfinejše, pa vendar sem prestrašena ko pes. Čist. Bojim se, da se bom nekega dne zbudila in šla bruhat, ker se bo mora uresničila… Ker se bo ponovil scenarij od prejšnjič in predprejšnjič in predpredprejšnjič in predpredpredprejšnjič… Strah me je, da bom postala samoumevna, da se bo doza dnevnih patetičnih sms-ov zdesetkala, da ti ne boš več cvilil in piskal od sreče, da me ne boš gledal več tako bolestno zaljubljeno ter izumljal sto novih ljubkovalnic zame in da si bom jst vrtela lase ter razmišljala kaj sem storila narobe, kaj vse je narobe z menoj, kaj vse mi fali in se v teku za ljubeznijo poskušala reciklirati ter pozabila nekje na pol poti kdo sem in kaj vse sem. Da bom mela tebe tok rada, da bo zmanjkal ljubezni zame. Da se bom na koncu tko ko zmer sam jst trudila za obstoj dvojine in se spet tok izmozgala, da me bo treba oživljati.
Tečna sem in strah me je. Mala sem, plašna, čisto nesigurna in polna nezaupanja. Veliko težje in slabše prenašam bolečino, razočaranja in kakršnekoli popravke ali pripombe kot sem jih včasih in zlahka se me da užaliti ali prizadeti. Zavidam ljudem, ki lahko čisto pozabijo preteklost in se na polno in brez predsodkov prepustijo novi zvezi. Jst sm iz zveze v zvezo bolj nerodna, sramežljiva in plašna in če se slučajno v kakšnem trenutku preveč sprostim, se že takoj v naslednjem na hitro spet umaknem dva koraka nazaj, ker mi v glavi samo odzvanja, kaj vse se lahko zgodi takoj, ko se prepustim. Morda je pa tud on dobr v matematiki tok, da loh pogrunta kako gre sistem pri meni in potem mu bom dolgočasna in se bo naveličal moje evforičnosti nad stvarmi v lajfu…
Kompliciram, ne? Sama sebi grem na kurac s tem, pa vendar si ne morem pomagati in se čez noč naučiti popolnoma predati in zaupati osebi, če so mi pa pred njo vsi po vrsti zjebali zaupanje in sklatili samopodobo, ki deluje navzven ravno zaradi tega iz leta v leto bolj arogantna in ekshibicionistična. Pa vendar je to le odraz težnje po obstoju, ki bazira na stotih razbitih ogledalih.
Ma klinc… Mi je lepo in se mi zdi, upam no, da bo ščasoma to divjo žival z dolgimi kremplji in ostrimi zobmi v meni udomačil, da se bom čisto spokojno cartala in predla ter čisto nič grizla v strahu, da mi bo naredil kdo kej grdega. Da bom taka kot sem in čisto nič drugačna ter še kdaj najboljša in najpopolnejša za koga. Da me bo hotel lupčkati cele dneve in da me bo posedel in mi rekel, da nej dam mir, ko bom tečnarila, brundala in razvajeno cepetala z nogami. Da me bo fejst stisnu, ko ne bom mogla gledati grozljivih prizorov v filmih in da se bo hotu it Kolumba po moji buči in vedeti vse kar se mi mota po njej.
In če odvzamem vse te vprašaje v moji prtegnjeni buči, ostanejo samo še falični klicaji. Nama je lepo in se mava rada, večino časa se reživa in obrabljava ustnce, preostali čas uživava v tišini in spletenih rokah ter se sčipava, da vidiva, če se nama to čist zares dogaja al samo sanjava. On si pušča brado in lase in mi je vsak dan bolj seksi, jst neki čaram z barvami svojih las in sem vsak dan bolj podobna klovnu. Polivam se s pivom, puščam žvečilne gumije na khm, khm… najbolj neprimernih mestih in roke se mi ob njem še zmer potijo. In vem, da se mi bodo čez nekaj mesecev še zmer. Taka pač sem, nikoli nisem znala nehat biti zaljubljena, pr men to pač traja.
In špilava dekadenco na Špici, ko se ga čisto mimogrede med sprehodom, ki se prelevi v sončenje z deljenjem slušalk iPoda v ušesih, napijeva z nekaj pirčki in se lupčkava tko, kot da imava enajst let in je zadnji dan. Imava svete sobotne dopoldneve in se izgubljava v knjigarnah med kupovanjem knjig (pa čeprav potem na koncu v taksiju pozabim darilo za mojega najljubšejšega Dežurnega Kradljivca življenj, ki je včer imel rojstni dan. Hepi brzdej hunny! ) in na preizkušanju tortic in na že skorajda “tradicionalnem” sveže iztisnjenem naravnem soku rdečih pomaranč. Dobro jeva, dobro se ljubiva, tičiva v kinu, se objemava in ne vidiva moje družine, ki stoji meter stran od naju in se nama reži. Spoznavam njegove prekrasne prijatelje in on spoznava Moja Srca ob raznoraznih pirčkanjih in ko prideva domov si odpreva še eno ali dve buteljki vina in se izmenjujeva pri dj-anju ter nabijava musko in pleševa na komade po flatu, kot da je še sto ljudi poleg in je totalen raztur od žura. Moj omiljeni film sva včeraj gledala dvakrat, ker je vmes Najdražji zaspal najmanj desetkrat in ga je bilo potreba dregati med rebra, ga žgečkati in godrnjati, da je sploh dočakal s približno odprtimi očmi zaključno špico (drugič!), ampak mu res ne morem ničesar zameriti, ko me pogleda s tistim teddy-bearovskim pogledom in me vpraša, če sem huda nanj… Mislim…kako bi potem loh sploh še kej brundala, če mi samo še na smeh gre in bi ga čohala po njegovih na novo zraslih laskah. Ga imam tako zelo rada…
Midva sva čisto en Lou-Reedovski komad in s tabo se mi zdi vsak dan lepši.
Se ščipam. Bo sploh še kdaj tako lepo?
18
Feb
Bullshit.
Se mi zdijo nekatere stvari brezveze in se mi ne da prepirati. Iskreno, se mi ne da niti pogovarjati o določenih stvareh in jih poskušati reševati/zapletati, itak se mi je čist zdelo, da je bolje, da za nekatere ljudi ostanem še naprej v svoji školjkici in ne masturbiram na soncu vpričo njih. Raje vidim, da mi nekdo reče v ksiht, da crkuje zaradi mene oziroma da mu ne groovam več, kot da se gremo tle neke matifakintereze in kimajoče rahitične lutke igrat ter se sukamo v krogu brez tako zelo oboževanih jajc, da bi izustili tisto, kar nam leži na duši…
Vse je ok. Ja, ja, vse je ok. Si ok? Ja sm ok, zakva? Ste ok? Ma, ja, ja, veš da, mislm nč ni narobe, torej sem ok. Res ni nič narobe? Ker meni se zdi… Pa ti? Si ok? Ma ja. Ma ne vem, oprosti, ma mal sem počutim drgač ob tebi… je res vse ok? Seveda je. Sam delo pa to, pa naspat se moram, pa tko, sej veš. A sem naredila kaj narobe? Ma nč niiiii, dej se sprosti pizda, ne bit tle kot ena strahopetna pička. Ne, nč ni, nč nisi naredila narobe. Zakva pa spizdevate potem vsi stran? Ne vem, sej ne. Ja pa ja. Ma men se zdi da ne, no (v odhajajočem koraku). Vsaj mislm no, kaj pa vem, mal je čuden, dej mal cajta, pa sej ni neke frke. Ampak ja, super je, da poveš da te kaj moti. Sam ne vem, kaj pa vem. Ma ne, ok sem. Ok smo.
No love for you, you and you. Basta. Res sem en butelj.
16
Feb
Tattoo.
Se ščipam v lička, cepetam, piskam in cvilim od sreče. Usta imam raztegnjena tja nekje do ušes in zobe v teh pomladanskih dneh brez sramu konstantno sončim, brez da bi skozi srce šinila kakšna druga nezaželjena in starodavna puščica. Najsladkejše bitje z najprisrčnejšim pogledom se je po skonzumiranem zajtrku ravnokar poslovilo ter odhitelo po svojih poteh in moja buča je ostala sama s stotimi filozofskimi spisi in željo, da bi ga lahko samo še pet minut stiskala do nezavesti ter mu brisala znoj z ličk. Me drogira vsak dan znova in osvaja s to svojo očaranostjo ter strastjo do življenja in sprašujem se, če je lahko prevelika doza sproščenih endorfinov tudi smrtna… konec koncev, tudi sama nimam baš kondicije, vsaj tiste smejalne ne in ob njem me pač lica začnejo boleti že, ko ga poslušam in gledam bliskajoče učke, kako se obračajo in razlagajo tako ljubko tiste ljubke, najljubkejšejše stvari.
Spim malo, jem malo, kadim malo več, pa še to zaradi postkoitalnih čikcanj. Moja koža je mehka, moje oči niso čist nč več črne, ampak chocolate brown, take kot morajo biti. Roke so potne, pogled bežeč in glava zmedena, čisto, čisto zmedena. Moram se še navaditi na število dnevnih sms-ev, na ljubkovalna imena, ki se mi zdijo po marquezovih stotih letih samote bizarna in na to, da dejansko nekdo želi iti z mano sem pa sem pa tja in bi mi rad pokazal to pa to pa tisto. In ja… vem, da se ne bo že jutri pogreznil v zemljo ali uprizoril olimpijski tek na 1000 metrov v božju mater. Glede na to, da mi je že skorajda zmanjkalo materiala s čimer bi se lahko še osramotila, da mi že pošteno zmanjkuje svojih slabih lastnosti, ki mu jih vztrajno in nerodno “na vse pretege skušam” pokazati in dokazati ter glede na to, da je moj sindrom zardevanja, nerodnosti in sramežljivosti začel malce popuščati, on pa mi kljub vsemu še vedno vsake dve sekundi govori kako zelo mu je lepo z menoj, ja, glede na vse to mislim, da če bi želel steči stran, bi že to naredil… Mogoče se motim in vsekakor nočem in ne pričakujem ničesar globljega…ravno sem se namreč navadila na ednino ;)… ampak vseeno mi je fajn in lepo in sem srečna in ga rada zlorabljam in bi ga zlorabljala še malo… Sploh, ker se moja tamala muza od zadovoljstva, saj ji je bilo rečeno, da si lahko privošči biti čisto opuštena…
Mi je všeč za znoret in tako zelo se mi končno smeje, da bi prosila svoja Srca le za nekaj dni (…? ) tolerance. Ne znam govoriti o čisto ničemer drugem, razen o njem, niti ne zmorem. V bistvu klinc, itak sploh nočem. Prou fino mi je, ko se tako zelo važim in oznanjam kok je pa men lepo! Tok lepo, kot nobenmu drugmu! Zihr.
14
Feb
Puščam sled…
Najbolj kičast vikend1 ever… Petek trinajstega in valentinovo, wtf?! 
Mislim, da res ne bi smel biti kakršenkoli problem, za si zapomnit datum, hihihi…
Pojma nimam s kje si se ti vzel bejbi, sam pamet, pamet si mi pa čist odpelu… Malce iščem glavo in malce mislim, da bom morala odspati vse skup, ker mi ni še vse jasno… Čisto sem raztrešena in zmedena. Čist si mi preveč všeč in čist mi lepo dišiš in te tvoje šobice… 
In mislim, da sem mejčken, čisto mejčken na sveže zatrapana…
Bi še…
Hočem tvojo brado in dolge lase nazaj! Sam to!
Poljub,
I.
-------------------------
- In jst obožujem kič!((nazaj))
Planeti se postavljajo na svoja mesta in men pomlad že tko hard core diši.
Vsak dan se počutm bolš, misli mi preokupira nek lušten stvor, ki se je vzel od nikjer in po 51-ih urah nespanja se s krvavimi očmi režim kot pečen maček. Čisto koketna sem in nenamerno, krehkrehbullshitkreh, flirtam z vsemi, ki mi prekrižajo pot… Life is fair, life is good!
I am free and on the market, jihaaaa!
P.s.: In da, zavedam se, da je to spet en res brezveznjaški post, ma si moram zapomniti te jebeno prekrvavljene trenutke… Na poti domov sem si kupila dva1 izvoda Millerjevega Seksusa, v treh dneh me čakajo tri različne predstave na katere sem bila povabljena pa še eno luštno pirčkanje, hihi. In res se ne morem odločiti, kaj mi bo letos bolj všeč - valentinovo ali petek trinajstega? I’m back…
-------------------------
- Pitaj boga zakaj dva…tamala razmišlja namesto brainless lastnice… Moja obsesija s knjigami se mi zdi pač tako prikupna.((nazaj))
Zaradi Merljakove me je sram, da živim v isti državi kot ona. Fak. Muske ne morem komentirati, ker si tega imena ne zasluži. Še najbolj soliden mi je sosedov pob, škoda ker ni izbral mal bl žagajočega komada, bi mu vsaj bl pasalo. Mi je všeč, ker je simpl in jebiga, fant res zna pet. I give my vote to Omar. Uni kurci od Quartissimo wannabe Apocalyptica or something me ubijajo z dolgočasnostjo komada, ki sicer ko ga začneš poslušati obeta, po minuti enga in istga kurcapalca dribljanja pa obupaš. Pa fino bi bilo, če bi besedilo imelo kej več kot pet res glupih verzov, ki se ponovijo 274-krat. Tekstopisca lepo prosim, če razmisli o svoji nadaljnji karieri. U suck. Prav tako večino prisotnih na Emi ali vseh, ki so kakorkoli povezani z njo.
01
Feb
Ena sama misel.
Ti.
Dve misli. Ti in pisanje. Moja moč se skriva v besedah, nekaj moram narediti iz sebe.
Horoskop mi pravi, da se bo moje ljubezensko življenje stabiliziralo junija ali julija. Oh c’mon, to sta zmer najbolj dolgočasna in depresivna meseca. A lahko kdo napiše, da se bodo moje zvodenele oči in jetra stabilizirala, prosim lepo?! Like, now?! Hvala lepa.
Ti si tam in jst sm tle. Ti boš tam in jst bom še zmer tle. Al pa nekje drugje. Fajn je imeti svoje zlato tele in platinasto telo, čeprav se samo cepci lepijo na moje telo in samo romantiki na zlata teleta. Ampak me je mama rodila kot patetika in vzgojila v romantika. Aha, torej si ti kriva, milostljiva, deklica neusmiljena! Tvoje uroke, draga mama, bom poskusila pretentati s čisto novo zvezo, ki mi bo dovolila prestopiti svoje zdajšnje truplo in iti dalje, haklc pa bo ravno v tem, da ne bom nobenega zraven prizadela. Kul plan, ne? Moj mail imate. Prijave sprejemam namreč samo prek maila. Starost, videz in stanje na transakcijskem računu niso pomembni faktorji.
Kdaj bo to moje, no naše, no v bistvu bratovo dete vzklilo?! Rabim otroško kompanijo, da me naučijo vse kar že vem. Pa sem že pozabla, pozabla čutit. Želim, da me naučijo vse, kar že vem, da bom loh rekla, da vem, da nč ne vem. Povedat pa ne smem.
Mam blokado. Rada bi spisala to jebeno srčno stvar do konca, pa se mi že dva tedna nikamor ne premakne. Čisto brez inspiracije, čisto brez izgovorov, čisto brez lajfa, čisto brez krvi. Še celo meso kopni. So tud za to krivi propranololi in paroxati?
Obnavljam ta pofukan blog, na katerega nimam že dva meseca1 nič za napisat (fak, kok hitro gre cajt!), zato da veste VI, Moja neustrašna plemenita Srca, kako sem, ali bolje rečeno kako nisem. Da mord crkujem in da bi se mogoče čisto zapufala za en eternal sunshine of the spotless mind.
Torej. Pišem. Sem na odru. Kupujem lajf. Kupujem čustva. Še bolje jih pa prodajam za male pare. Velik itak povečini niso vredna. Kupujem svobodo.2 Dilam se glede drog in pasušov za pobeg. Rabim spizdit nekam. V Arizono, Kalifornijo, v Bolivijo in v mojo Srbijo, k ljudem, ki jih ne poznam, pa so bolj moji, kot vsi kofetkarji tlele. V Srbijo ja. Matr evo, alea iacta est, marca grem, moram, rabim.
P.S.: Bi dala musko. Pa je spet ne bom. Z istim razlogom, da. Sploh pa se jo je itak en kreten že več kot preveč naužil, ko je pogruntal geslo do moje nadzorne plošče in je lahko preposlušal vso prepovedano musko in prebral vse, še bolj prepovedane stvari. Prostozidarstvo je res ena fajna stvar…sam poštekat je treba, ne?
-------------------------
- Ja, ja, komot lahko tle protestirate vsi, ki ste na tem mestu opazili kako zelo se precenjujem… ((nazaj))
- Ej, a ve kdo kok košta tisto Sonce, ki naj bi bojda bilo nekje tam gor, pa ga nism vidla že od septembra? A mislite, da je zdej, ko smo v recesiji, kej bolj poceni? No, po moje bi se vsaj kakšen popust dalo zrihtat, če prihajaš iz države, ki pošilja na evrosong same zmagovalne in ultrakvalitetne komade, a? To bi zihr moralo zadostovat, da mi zbijejo ceno na dva milijona evrov. Toliko mi bo namreč jutri Loterija Slovenije nakazala na račun.((nazaj))
28
Jan
Meditacije.
Naključij ni.1 Faaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaak…
Januarji se vedno začnejo nekam tako žalostno, so pa februarji zato toliko bolj hecni. Se že smejem, pa ne vem zakaj. Nekaj voham, nekaj se kuha. Aha, minestrone alla mia mamma!2 Moj svet je fin. (Pst, pst, prid mal sem. Dam ti ga, si itak njegov edini prebivalec. Zamenjaš za čunga lunga? Kiss.) Se mi meša? Postajam nora? Se meša vam?
Vem, kam se bom peljala za valentinovo! Obožujem klišejskost in patetiko. Da, prav res sem rada trapasta. Eirene does trapalandija.
Bojim se moških, ki bi se bili morali bati mene. Bojim se, ker prizadanem, ker lomim srca kot za stavo, tista res lepa in dobra, za katere mi bo nekega dne še tako jebeno žal, da jim nisem dala priložnosti. Ali pa bi mi vsaj moralo biti žal, no. Tako grdo se igram s čustvi ljudi! Kakšna zver sem, nesramna, nespametna zver!3 Mi je res žal, se opravičujem za vso svojo ušivost, ampak ne morem. Moje srce pripada še vedno samo nekomu. Od sedaj naprej se ne družim več s fanti. Tako bo še najmanj škode od mene. Hodila bom s sklonjeno glavo in zardevala, ves preostali čas pa bom preživela doma v topli postelji z očali na nosu in ptičjim gnezdom na glavi ter čarala, pudrala in dišavila besede do norosti. I think! Pastels!
Zajebem vse kar se zajebat da. Zakaj se nisem nikoli priučila, tako kot vsi spodobni ljudje, malce zmernosti? Tako bi lahko bilo pretiravanje rezervirano samo za praznike. Je vsak moj dan praznik?
Ne jem. Pijem. Ne jočem. Govorim. Ne mislim. Bolim.
Svet je poln debilov. Res, res.
- Podel sem. Vodim v razvrat.
- Vôdi.
-------------------------
- T.S.: It’s a pitty. Via tituba.((nazaj))
- Pišem. Glavo mi bo razneslo od domišljije. Stradam svoje telo, tako kaznujem poredno dušo, mogoče bo nekega dne lepa. Kenslam vse tablete, tako nagrajujem svoje telo, mogoče bo nekega dne lepo. Heglova lepa duša, L’orealovo lepo telo. Za crknt.((nazaj))
- Tako nespametna, tako željna nečesa, ne nečesa, ampak točno tistega občutka in vonja, točno tistega iščem, upajoč, da ga lahko brezglavo najdem še kje drugje - identičnega! Ne najdem več belega mošusa, ki bi tako dišal kot je tisti, ki sem ga imela pred leti. Stal me je veliko, o ja. Nočem substitutov in nekih približkov, nekih cenenih kopij in zgolj občutkov varnosti s pridihom simpatičnosti, ki me kmalu ziritirajo do čiste anksioznosti.((nazaj))
Zadnja naročila