26
Jan

Utekočinjeni časi.

Izgubljam se v svojih blodnjah. Ne spim, ne jem, ne pijem. Blodim blodnje zablodele.1

Stiska me v prsih in počutim se izgubljeno, predvsem pa neumno, izdano in ponižano. Jutri je izpit, potem bomo razmišljali dalje. Ne znam presoditi, koliko je kriv mraz in pomanjkanje svetlobe potrebne za mojo fotosintezo ter koliko resnična, topa, črno-bela dejstva. Ne vem kje se nahajam in ne vem kam naj grem, vse kar vem je le, da se iz ure v uro počutim bolj zblaznelo in prestrašeno.

YouTube Preview Image

For changing lines
I’ve got no time tonight
In these times the wind surpasses the tide
when the wake ups hard to find
dreams make up for your life
This crazy shine it never lets you die
Going up
We become what we want
Again the moon rises up too high
And we don’t need the sky
Wonder what it is that makes the world turn slower
wonder what it is that makes me feel so mad
everyone that talks to me I so wish wouldn’t
I wouldn’t even care except I feel so bad
why is there no one in my life
time
there’s no time tonight
Wide
there’s no room to see wide
Time
There’s no time tonight


-------------------------
  1. Drobovje se mi krči in s presušenimi, razpokanimi in bledimi ustnicami ždim v postelji in strmim po več ur v isto točko. Pošljem fatalcu sporočilo, v upanju, da me bo zbrcal, potolažil in mi malo prešejkal ležerno in počasno kri v mojih venah, da bo spet prelivala strast in srečo po mojem telesu. On to zna. Danes nima časa, več sreče prihodnjič. Odsotno odprem zapiske za jutrišnji izpit upajoč, da me bodo po skupno osmih urah spanca v štirih dneh uspavali s svojo duha morečo vsebino, vendar jim to ne uspe. Nasprotno, nekaj malega celo ostane v od dehidracije boleči buči. Šele joint, dva aspirina in ponovitev blesavih 24ur mi zapreta težke in zblaznele oči.((nazaj))
14
Jan

More od olova i nebo od borova…

Romantična večerjica za dva, tvoj vinček, moj martini bianco in najina zadnja obmesečnica preden začneva šteti leta z obletnicami. Vem, da je zunaj še sneg, ampak men je letos prvič zadišalo po poletju. Vonji po poletju, ki se mi zažrejo tik pod kožo in se kot mravljinci zadrsajo od lopatic po hrbtenici proti točki kjer hrbet izgubi svoje spodobno ime. Trilje, rukola, tisti ptički, ki se zadnje dni derejo že ob 5h zjutraj s platane pod najinim oknom in krema za sončenje, po kateri diši moj obraz. In ti, ki mi tako čutno in strastno deklamiraš to pesem in mi zraven čisto nič diskretno podarjaš najlepše poglede in dotike.

YouTube Preview Image

Ne daj se Ines, ne daj se godinama moja Ines.
Drukcijim pokretima i navikama,
jer još ti je soba topla, prijatan raspored
i rijetki predmeti…
Imala si više ukusa od mene
tvoja soba… divota
Gazdarica ti je u bolnici
uvjek si se razlikovala
po boji papira svojih pisama, po poklonima,
pratila me sljedeceg jutra oko 9 do stanice
i ruši se zeleni autobus tjeran jesenjim vjetrom
kao list niz jednu Beogradsku padinu.
U vecernjem sam odijelu, i opkoljen pogledima

Ne daj se mladosti moja, ne daj se Ines.

Dugo je pripremano naše poznanstvo
i onda slucajno uz vrucu rakiju i sa svega nekoliko recenica loše prekrivena želja
tvoj je nacin gospode i obrazi seljanke
prostakušo i plemkinjo moja…
A tvoje grudi, krevet i moja soba obješena u zraku kao naranca,
kao narancasta svjetiljka nad zelenom i modrom vodom Zagreba
proletirskih brigada trideset i devet
kod Krković.

Pokisla ulica od prozora dalje
i šum predvecernjih tramvaja…
Lijepi trenutci nostalgije, ljubavi i siromaštva,
Upotreba zajednicke kupaonice
i molim vas ako me tko traži…

Ne daj se Ines
Evo me ustajem tek da okrenem plocu
dali je to nepristojno u ovakvom casu, Mozart, Requiem, Agnus Dei,
Meni je ipak najdraži pocetak…
Raspolažem s još milion nježnih i bezobraznih trenutaka naše mladosti,
koja nas provlastitim ocima
vara, krade i napušta,

Ne daj se Ines.
Poderi pozivnicu,
otkazi veceru, prevari muža odlazeci da se pocešljaš u nekom boljem hotelu…
Dodirni me ispod stola koljenom,
generacijo moja, ljubavnice.

Znam da ce jos biti mladoti, ali ne više ovakve u prosjeku tisucu devetsto trideset osma,
ja necu imati s kim ostati mlad,ako svi ostarite,i ta ce mi mladost teško past,
a bit ce ipak da ste vi u pravu jer sam sam na ovoj obali koju ste napustili i predali bezvoljno.

A ponovo pocinje kiša, kao što vec
kišni listopad,na otocima more od olova
i nebo od borova, udaljeni glasovi koji se mješaju glas majke, prijatelja, kceri,
ljubavnice, broda, brata…
Na brzinu pokupljeno rublje pred kišu
i nestale svjetlastom bjelinom,
još malo šetnje uz more
i
gotovo…

Ne daj se Ines…

07
Jan

Cel svet.

…si mi.

Gledati svojega zaročenca zakopanega med rjuhe je nekaj najlepšega na svetu. On je najlepšejši na svetu. Moj mož. Moj, samo moj. Mož. Bo. Mijau.

Vem kaj mam in tega ne dam. Nkol, nkol, nkol.

Love to death

10
Dec

Zaročena…

L kot lampijon.

You and me. Now and forever.

Zaročena.

29
Nov

Dearest… I feel certain, that I’m going mad again…

…I think we can’t go through another of these terrible times

and I shan’t recover this time.

I begin to hear voices

and can’t concentrate…


Olen punainen raketti, sytyn,

palan, sammun.

Oi, minä olen kokonaan punaisissa!

Oi, minun sydämeni on punainen!

Oi, minun vereni on punaista!

Juoksen uupumatta koko ajan, aivan kuin

minun olisi pakko toteuttaa itseäni.

Mitä kovemmin juoksen, sitä kovemmin palan.

Mitä kovemmin palan, sitä kovemmin kärsin,

Mitä kovemmin kärsin, sitä nopeammin sammun.

Voi minua, joka haluaisin elää ikuisesti. Ja

minä, punainen ihminen, kuljen vihreän niityn halki,

ylläni rautapilvet hiljaisuuden sinisellä järvellä,

oi, minä vain kuljen ja kuljen,

punainen ihminen!

Kaikkialla on hiljaista: niityllä, taivaalla,

pilvissä, vain minä pakenen, palan

korventavalla tulellani pystymättä

koskaan tavoittamaan hiljaisuutta.

Spet mi na mailu ponujajo viagro, xanaxe, zolofte in ostale mavrične pikovite in spet mi ta zoprna jesen s svojim smradom po zimi naseljuje melanholijo v žile. In znova ne vem, ali me ta melanholija obudi od mrtvih ali me le vodi za roko k njim. Neki mora bit na tem, da me črnina krepi in da je sreča konec koncev blagodejna le za telo ter zdravje in nič drugega.

Nazadnje je bila tista umazana gmota sivo črnega odkidanega snega ob prehodu za pešce na železniški postaji, zdej je kup rdeče rjavega listja, oh, tako magične platane pod mojim oknom. Vmes? Vmes je bilo nekaj luftarije, malo več sanjarije, veliko pretečene vode, tako slane kot sladke, veliko prepotenih noči, dve telesi potetovirani z odtisi ustnic. Pamet sem nekje na poti izgubila. Pa bi jo zelo resno in čim hitreje potrebovala nazaj, ker ne morem delati, ne morem pisati, ne morem ničesar. Sedim za računalnikom in ne znam več ideje preliti v besede. Kot bi me oropali lovci na besedni zaklad. Bolj arizonsko se v vsej svoji opustošenosti in prašnosti ne bi mogla počutiti…

Rabim drame, viharje, jok, loputanje vrat, rabim dretje, tek v dežju v copatih, več vrst drog, po možnosti hkrati, rabim ideje, besede, rabim blazinice prilepljena na tipkovnico, rabim kreativni kaos, kri in rane, rabim hrepenenje, bežanje in hropenje.

Se mar res ne da živeti brez bolečine?

Three women...

Dnevi, ko zažgem kosilo, preležim v postelji, se mi ne ljubi umit las in obrit nog, ignoriram svet, me boli trebuh, se ne učim, ne berem, ne delam in se počutim tako zelo ogabno, s teboj ali brez tebe. Bledolični in težki dnevi. Takih dni je preveč.

18
Sep

Pejva se kavbojce in indijance.

In sem jst izvedla nekaj svojih zapiskov veselja in me je on požgečkal in sva rekla to je to, deal. Najin prvi daljši skupni trip. Iiiiiiiii. Dejmo vsi skup še enkrat: iiiiiiiiiiiii. Samo da jst trinajstkrat in pol rit premaknem ter na hitro nekaj kondicije pridobim za tale moj kokainski podvig in da neha dež padat na indijanske glave, se ve da.

Peru

La Paz pomeni v španščini mir, tako kot Eirene v grščini. Moje obljubljene dežele. Sem navijala še za Velikonočne otoke, ki jih sanjarim že tja od šestega leta starosti, ko sem bila še trdno prepričana, da bom nekoč arheologinja, pa so mi ob pogledu na ceno leta na liniji Čile-Tahiti malo potemnile oči. Grem namesto tega rajši mal tolažit Lonesome Georgea.

Jst pa že sanjarim dalje, za naprej, o rokenrol road tripu po Route 66, od New Yorka-New Yorka do HelL.A.-ja. Pa bom le mogoče obiskala nekaj pokopališč, na grobove položila nekaj cvetja in ga zalila s steklenicami pira ter končno dočakala Arizona dream. Long live rock’n'roll! Kavboj Maček pravi, da je za. Jst in Beamov Jim bova vozila, Jimi pa bo kar iz radia drajval. Hell yeah!

YouTube Preview Image

Ma meni je tako lepo v lajfu. Se mi zdi, da sva z vsakim dnevom bolj zatrapana… Tko po najstniško, na ornk… Pa vendar tko zares, da že kar boli od vse ljubeče lepote… :oops:

06
Sep

O dotičnih trdotičnih, trdovratnih in časa potratnih.

Če vas že slučajno zanima kaj počnem.

Že zadnjih nekaj ur se poigravam z mislijo, da bi skurla in prepražila možgane vseh moških, ki so kadarkoli z varanjem prizadeli, zatraumirali in zafrustrirali katerokoli prekrasno, pa tudi kakšno manj krasno, deklico in jo zaznamovali, tako prevarano kot tudi priložnostno ljubico, z nezaupanjem, nesamozavestjo ter jo okradli sanj, da obstaja možnost, da tam nekje pa obstaja en prisrčen deček, ki bi se zanjo potrudil in ji dal nekaj lepega. Nekaj lepega v celoti, ne samo nečesa na pol. Te skurjene možgane bi potem vrgla vsem ščenetom, ki jih plastične lublanske babe z zategnjenimi ustmi vlačijo ob nedeljskih dopoldnevih v torbicah po promenadi.

Strašno me jezi, ma kaj jezi, besnim, ko slišim zgodbe o takih človeških izrodkih nevrednih lastnega imena, ki si zavoljo svojega trdega kurca, uplahnelega ega in zdolgočasenega spolnega življenja drznejo narediti tisti odločilni jebeni korak naprej proti uničenju nekega življenja. Seveda najkrajšo ponavadi potegnejo ljubice, trdi kurci so namreč sposobnih premnogih velikih besed, pod težo katerih klecnejo včasih celo tiste najmočnejše, najnačelnejše, ki na vse pretege poskušajo stiskati zobe in ne razmišljati o svojih mokrih hlačkah, ki bi jih lahko otiskale, ko so s prepražencmi na kavi.

Med besnenjem sem se spomnila Simoninega brilijantnega zapisa, za katerega mislim, da bolj do vejice točno ne bi mogel zajeti bistva in sama poskušam zdejle ubesediti zelo podobno jebo, pa mislim, da se lahko pod njen zapis le podpišem, ker se bolje tega ne da spraviti v besede.

Na začetku se včasih pred vso sladkobnostjo adrenalina v žilah zavedaš, da bo takoj, ko bo zaprl vrata za seboj, bolelo. In boli. In naslednjič ravno tako boli in potem spet. Boli. Ta bolečina se potem začne obratno sorazmerno s sladkostjo srečanj večati. Tako sladkih srečanj kot so tista na začetku je potem vse manj in vsako ima manjšo intenziteto. Kmalu prideš na 50:50, ko je že ornk grozno in se ti meša, glavo imaš že popolnoma zmešano od vseh hormonov, srce čisto zaljubljeno. Prej ali slej prideš na 10 posto sladkobnosti in 90 posto bolečin.

Verjemi mi draga moja, da nočeš dočakati dneva, ko te ne bo nafilal s čisto nič energije. Takrat bo 100tka na drugi strani tehtnice in takrat bo bolelo tako zelo, da je škoda lahko nepovratna.

Lepa si, seksi ko sto mater in brihtna tako, da glava peče. Vem, da je on trdovraten in ti ob njem trdoščega, pa vendar te prosim, spizdi stran. Ker mislim nate ful. Ker te čutim. Ker RES vem.

YouTube Preview Image

He left no time to regret
Kept his dick wet
With his same old safe bet
Me and my head high
And my tears dry
Get on without my guy
You went back to what you knew
So far removed from all that we went through
And I tread a troubled track
My odds are stacked
I’ll go back to black

We only said good-bye with words
I died a hundred times
You go back to her
And I go back to…..

I go back to us

I love you much
It’s not enough
You love blow and I love puff
And life is like a pipe
And I’m a tiny penny rolling up the walls inside

04
Sep

Blame Canada.

YouTube Preview Image

Sej vem, da si komaj šel, ampak dej, prid že nazaj. Spim v tvoji majci in je nočem oprat, ker mi preveč diši po tebi, objemam in stiskam poušter z desne strani postelje, ki mi meša pamet ter hodim ven na drinke oblečena v tvoje raztrgane in sprane đinske.

Smejem se kričečim duhovom v brk, medtem ko že 97-tič danes stikam po svoji denarnici in aham in oham, ko gledam račune z najinega prvega zmenka, vstopnice kino predstav in koncertov, fotografije z morja, rezultate najinih igric in tvoje listke z ljubezenskimi odami meni, ki jih lepiš na ogledalo v kopalnici.

Daje me insomnia, fukotožje in ena ornk prepatetika. Men se z nobenim ni tko fajn valjat po postelji in se do bolečega trebuha režat kot s tabo.

Kanada je res bedna. Z drugimi besedami, pogrešam te na smrt.

P

21
Avg

La Nouvelle Vague.

Picture yourself in a boat on a river, with tangerine trees and marmalade skies. Somebody calls you, you answer quite slowly, a girl with kaleidoscope eyes.

YouTube Preview Image

Sam tko, da mal pomaham in dvakrat zažvižgam, da povem, da sem živa in da se považim, da mi nič kaj dosti ne fali v lajfu. Da se mam fino in da je moj največji problem, če v Maxiju zmanjka Mozart tortic ali, bognedaj, suhih jagod. Eno samo hihitanja vredno življenje.

Srečna sem, da so ljudje okrog mene, moji ljudje, Moja Srca, srečni vsi po vrsti in da se jim končno dogajajo orgazmične stvari in teptajo ta svet pokončno trebuh-not-joški-vun in z zobmi raztrešenimi po sijočih obrazih. Srečna sem, da so vsi po vrsti zaljubljeni in da smo mi doma vsi po vrsti zaljubljeni v najlepšejšega mladička, našega novega člana familje, Jureta. Danes ima moj prvi nečakec tri tedne in tud on je srečen. Res! Skoz se smeje! Jst se pa patetično od vse lepote cmerim namesto njega. Besede mi nekako ne tečejo izpod prstov zadnje čase, zato pa solze tečejo še namesto njih v potokih. Kar je super. Nazadnje sem si tako izsušla solzne žleze, da se mi je roženica raztrgala in so mi na urgenci na kliničnem mal oko naokrog obračali. Najs, moram reči. Zadnje čase že krave pasem z nevrologi, otorinolaringologi, ginekologi, okulisti, dermatologi in na facebooku. Bojda, da zaenkrat še nimam kožnega raka, da so mi leta zlo glasne muske in koncertov mal sluh okrnila, da so me leta svobodomiselnega rokenrola, boemskega razvrata in bukowskovskega menjavanja grelcev postelje nagradila s fejst bolečo spolno prenosljivo boleznijo, od katere, thumbs up, ne umreš1 ter da še dalje raziskujejo zakaj je moj najljubši šport še vedno padanje skup brez padala, ki mi je zadnjič prislužilo buško na glavi v velikosti pomidora z maminega vrta.

Šivam očesa, gojim solze in tehtam smeh, pa vendar ne morem ne biti subjektivna četudi pri nagi matematiki. Tuhtam in tehtam, če je to res tisto kar iščem in če sem že pripravljena na tako velike življenjske podvige. Očitno piha namreč veter velikih sprememb, dogajajo se ogromni premiki. Prvič v lajfu mam rit, tako fajno, ki ne žuli in medtem ko se nekateri selijo z bloga na blog in se pizdijo nad vsesplošnim blog cmizdrenjem, se moja ritka seli v real lifeu in jst se cmizdrim sam še zarad lepih stvari. Mal je težko imeti prijatelja, če te ta ne vidi kot takega oziroma te ipak nima časa videt. Pika. Pogrešala bom Župo, pogrešam jo že zdej. Moje prodajalke iz Sandija, ki so imele solzne oči, ko sem prišla iskat škatle in povedala, da se selim, Jožico iz Cheja, ki tako simpatično tečno preseda goste z ene mize k drugi, vse prjatučke, ki živijo ali zahajajo v Župo in nenazadnje moje lično urejeno stanovanjce napolnjeno z dušo in vonjem kofeta in mojih đejmioliverskih kuharij, zimske krvi in mojega Chanela no. 5. Z vonjem in obrisi prelepih, najlepšejših trenutkov, z vonjem poletnih noči, ljubezni spevov, šepetov, sijev čustev, žarov strasti. Vse mine, vse, ostane pest spoznanj in prgišce sanj, spominov sto za stare dni.2

Vonje sem pospravila in zabrisala s čistilom za les ter moje in Mačkovo ljubezensko gnezdece odišavila z začimbnim in zelenjavnim vrtom na balkonu in s šopkom bolestno dišečih lilij s stojnice moje najljubše branjevke s cvetjem. V omare z oblačili sem poskrila l’occitanova dišeča mila z vonjem zelenega čaja in male žakeljčke sivke z najinega letošnjega penzijonističnega dopusta na Hvaru. Pripravila sem posteljico in posodice, ki samo čakajo, da se vrneva z jadranja in se kot tretji mušketir v stanovanje naseli še rošasti mačkon Berti Brun. Priznam, še nikoli nisem imela koga na tak način tako zelo rada kot imam Mačka in nisem se še počutila tako princeskasto v svoji koži. Težko, da obstaja moški, ki bolj razvaja svojo žensko in težko da obstaja ženska, ki se počuti bolj ljubljeno ob svojemu moškemu. Sva najboljša prijatelja in nič nama ni boljšega, kot da hengava skupi in se ure in ure pogovarjava in gledava sončne zahode s pirčki v rokah. Večino časa naju boli trebuh, ker se reživa kot pečena mačka, tam okrog mlaja pa se točno in zgolj enkrat na mesec celo skregava in imam, hvalabogu, možnost izraziti svojo drama-queen naravo z butanjem vrat, dramatičnimi pogledi in odhodi ter srceparajočimi besedami. Enkrat na mesec je on lahko kmet in enkrat na mesec mu lahko rečem, da je mona, po novem pa sva uvedla še pravilo, da ga lahko z vso pravico takrat tudi ošamarim. I think we have a quite good deal! :cool: On še vedno slepari pri canasti in jst še vedno sleparim pri memu. In pri briškuli. No, in pri mini golfu. Delava in brainstormava skupaj, sanjariva s prepletenimi nogami in dlanmi in planirava naslednja leta, smešno ampak nekako sva precej z gotovostjo prepričana, da se bova še dolgooo zbujala drug ob drugem. Za obletnico greva na Depeche Mode v Zagreb, poletje bova preživela kar na jadrnici, road-trip čez ZDA, z barko po otočkih nad Venezuelo, Peru, Bolivija in mogoče nekoč Pitcairn. ;) Fantaziram, pa vendar. ;)

Pognal si korenine z mano in jih zapletel okrog mojih zapestij. Seksi. Sej veš, da moja domišljija ne pozna meja in se pogosto zbujam sred mokrih sanj. ;) Tvoja kožažasta koža je še vedno moj najljubši parfum in blazinice mojih prstov so se zlahka prirasle nanjo. Metre tvoje kožaže gabor sem s prsti predrsela in ne morem se je prenasititi in nadejam se, da se je nikoli ne bom. Zato najprej Grožnjan. 5. junija. Midva. Ičići!

Moja ritka se tako seli iz župe v center in iz ednine v dvojino. V dvoje na svoje. Lepo je. Mijau!

YouTube Preview Image


-------------------------
  1. Nč bat, ne boste se me še znebili. I’m not afraid of dying, I just don’t want to. :twisted: ((nazaj))
  2. Give it up for mrs. Budau!((nazaj))
29
Jul

Let’s stay together…

YouTube Preview Image

Moj nasmeh je s tabo večen. 1


-------------------------
  1. In moja tamala je ob tebi mokra. Zmer. :cool: ((nazaj))
22
Jun

Zarjavel libido.

Neka čudna otožnost se me je polastila zadnjih nekaj dni in kar traja, beštija.

Se zaljubiš, se utapljaš v njegovem nasmehu, za katerega veš, da te je že zdavnaj pojedel in zraven čisto otročje plahutaš s trepalnicami ter si navijaš laske na prste z obgrizenimi nohti, ob tem pa s prepletenimi nogami čisto zavestno ignoriraš celoten koncept real lifea. In ko gre nekaj polnih lun mimo, se moraš spustiti spet na drekasto rjavo zemljo in nadoknaditi vse tisto, kar si s toplimi pobegi v nek mehak svet dvojine pustil ob strani in se je nagrmadilo na vhodu/izhodu kot kup umazanega perila, zmetanega iz kovčkov po počitnicah. In ta real life se zdi kot deciđusadecivode in sendvič s posebno po sladkanju z nektarjem in ambrozijo.

Nezadovoljstvo in neizpolnjenost zaradi deficita napisanih besed v zadnjih petih mesecih ter odmikanja od enih in edinih sanj me žreta in počutim se tako lutkasto prazno, da bi se zlahka definirala kot povprečna študentka, kljub temu, da se iz sramu ne rada deklariram za pripadnico te brezglave in, razen v izjemno redkih primerih, zastrašujoče zabite drhali. Faks je namreč hobi ter moteč element med spanjem in delom, zato jamranje prepuščam nesposobnim.

Konstantno sem lačna, žejna ter kronično neprespana, preutrujena, razdražena in frigidna. Sama sebi grem na kurac s temi cikličnimi stanji duha, ki bi se vendar že lahko nehala ponavljati in pojavljati. Svojih krempljev ne selim več iz enega testosteronskega naslova na drugega in žalosti, osamljenosti ter neizpolnjena hrepenenja sem tudi pustila tam, kjer sem nazadnje slekla staro kožo, zato da sem se lahko čisto gola in nežna privila ob meni najljubšejše telo. Čas bi že bil, da neham furati prekleto svetobolje vedno, ko mi postane dolgčas. Namesto, da bi uživala z Mačkom in pozabila na stare grehe, se mi le-ti usedejo najprej nekam v grlo, ko se scmerim in obrišem nos, pa se kepa slabega priokusa preseli nekam v trebuh. Ne morem kar tako čez noč pozabljati stvari. Preveč me prizadenejo, preveč me ošibijo in mi oklestijo samopodobo ter mi preveč zbijejo ceno. Tako se potem ukvarjam še z razbijanjem ogledal, slikopleskarstvom obraza (karseda zakritega z lasmi) ter ostalimi samodestruktivnimi hobiji.

Pojma nimam, kje me je našel in kaj vidi na meni. Če slučajno nisem za štirimi stenami, kjer v mislih s svojo grozljivo naporno samokritičnostjo potiho gazim in teptam svojo intelektualno samozavest kot Nemci s tanki poljsko konjenico, me pa vsepovsod posiljujejo dolgonogi hodeči fotošopi, ob katerih se skrčim na velikost komarja, ki ni vreden nič drugega kot to, da je krvavo razmazan po rabeljski dlani. Višek dneva je seveda to, da žalostna in razočarana nad seboj (in ostalimi) zaspim z utrujenimi očmi počivajoč na glavi polni težkih misli in mi niti do fuka ni. Pardon, do ljubljenja. Eh, ni mi do kakršnegakoli stika pri katerem moram svojo kožo postavljati na ogled. Moj libido je v kurcu in spet se ne poznam, ko pride do te točke.

YouTube Preview Image

Ampak, hej. Mogoče ni tako smrtonosna ta bolezen, traja namreč komajda pet dni. Mogoče me mora Maček samo zopet dvigniti na piedestal, pobrisati zaradi svojega zanemarjanja prah zadnjih dni z mene in me okranclati kot mehiško božično jelko, da si bom lahko spet narisala največji otročji nasmeh v mestu in cvilila ter cepetala z nožicami in retardirano ploskala z rokami. Da, še vedno ne znam funkcionirati brez svoje dramatičnosti in brez čustev ter občutenj doteranih do maksimuma. Nema pola-pola kod mene. Ah in oh, the drama queen. Mogoče pa moram samo z Ninočko stolči flašo viskija in z Mojco Pograjculjo gajbo pira. Tako zelo pogrešam oba elementarna dela svojih jeter…

Moram pičit dalje, se oklofutat in biti boljša, stabilnejša. Da bom jst preživela, da bom zase najfajnejša. Zato, da bom najfajnejša lahko z njim. Ta labilnost me bo pometala z barke…

Ljubav je lepa dok se ćeka...

19
Jun

Wet and rusting.

Kako lahko en stavek, ena gesta, enkrat povzdignjen glas, ena uničena noč in dvakrat zaloputnjena vrata izničijo učinek vseh bolno lepih stvari, ki človeka heroinsko omamljajo do stopnje bebavosti…

Bes, ki ga stopnjujem do skrajne agresije in o katerem bi poleg marsikaterih drugih lastnosti Sigmund lahko marsikaj povedal, sem se to noč modro odločila prespati, vendar se je, glej ga no zlomka bogve zakaj, danes ponovno prebudil. Btw, danes si mi prvič zasmrdel. Chinaskiju v meni si zagnusil alkohol.

Ne vem, mogoče ker sem nekje na poti tam med bebavim Minotavrom in Fatalcem svojega življenja odrasla. Mogoče, ker sem se to zimo naučila zares ljubiti in zraven utrpela trajne poškodbe. Mogoče. Mogoče, ker je moj bolan imaginarni genij za trenutek odložil svoje delo in se spustil z Meruja ter začel postopoma, previdno in potiho uživati v poslušanju tvojega dihanja med spanjem in peki palačink z orehi. Mogoče je nekje tukaj vmes razum položil robček prepit s kloroformom na gobec moji drama-queen naravi.

Kapitalna napaka. Stokrat sem si že dejala, da ne bom sprostila svojega oklepa in deviškega pasu, ki temu ne služi, pa sem se nekje med pranjem tvojih usranih t-shirtov in sanjarjenjem o otrocih in rošastem mačkonu zajebala. Voila, vzamem nazaj. Ne obstajam več, dokler si kolen ne obrabiš zaradi plazenja za menoj. Poln kurac imam debilov brez vsakega spoštovanja. Tiramisu te je včeraj čakal v hladilniku, mene čaka danes dildo doma, naju pa Kolpa drug teden pač ne bo ne čakala, ne videla.

Boli me kurac za tvoje šopke afriških lilij in vseh ostalih trav (ki btw niso moje najljubše rože), za tvojih nekaj sto sporočil, kako zelo me ljubiš, če vedno, pa čeprav malokrat do sedaj, zajebeš vse tisto kar si s trudom zgradil in si pri svojem zajebu daš duška skoraj bolj kot pri pitju alkohola. Od ljudi, še posebej od tistih, ki sem jim draga in ki so mi dragi, pričakujem, da se bodo naslednji moment ali pa vsaj ob naslednjem svitu opravičili in oddolžili. Ne! Ti svojo sago o zajebu naslednji dan samo še stopnjuješ. Vsakič znova! Prizadeti znaš res feeeejst, bravo maestro! Bojim se svojih strahopetnih korakov nazaj, bojim se svojega umikanja in zatekanja tja, kjer je fino, toplo in kjer je moj ranjen ego vedno znova pobožan in spet postavljen na piedestal…

A te boli kolk od spanja na klopci v parku?! Veš kaj, break a fucking leg. Literally.

Hvala za rože.

YouTube Preview Image

I made you a present, you’ll never expect it

And when you unravel the secret will travel

It’s hard to take risks with a pessimist

I hope that this shaking will help us awaken

Separated by skin ‘til we let ourselves in

It’s hard to take risks with a pessimist

It’s hard to take risks

I hope one will burn me, I know you’ll desert me

(This is the closest I’ve come to touching you the way I want)

The hope can be painful, I’ll try to be faithful

(It’s hard to take risks)

15
Jun

En ugriz v rito prosim.

Pa kilo pomidorov.

2.2.2. Še dva dni, dva izpita in potem dva tedna čohanja po trebuhu, guzenja, zlorabljanja Mačka in pirčkanja s prjatli.

Fajn je bit srečen. Maikemi.

10
Jun

Neznosna lahkost bivanja.

Dnevi postajajo daljši in slajši, moja koža pa se počasi odkriva in razuzdano nastavlja soncu, medtem ko pražim paleto zob po ljubljeni Ljubljani.

Odštevam dneve in opravljene obveznosti ter viham rokave za boj s tisoč in enim izpitom, ki me še čaka in pri katerem mi tiste aprilske ure treninga karateja ne bodo čisto nič pomagale ter sem čisto potiho res ponosna nase, da sem odrasla v eno fino, pridno in uspešno deklico in še nisem čisto, čisto in čisto zares pristala v bolnišnici zaradi kronične izčrpanosti.

Ko se ne jebem z dvemi vsakodnevnimi službami, mimogredičnimi projekti in z vsakim dnem bolj napornim faksom, ko se Maček ne jebe s filmom in zadevami povezanimi okrog tega ter ko se oba ne jebeva z butastimi, birokratskimi in sivimi, ampak na žalost nujnimi opravki, drživa svet za jajca in zlivava pir čez balkon v zahvalo bogovom, ki so naju spečali. Uživava v dvojini in se počasi navajava, da svet, kot sva ga poznala, ne obstaja več.1 Ičići!

Čakam poletje, da se bova lahko igrala kavbojce in indijance, da bo on skakal v Kolpo, jst pa nabirala nje glino, čakam Hvar in čakam jadranje, čeprav mu tega slednjega ne bom nikoli priznala. Rada bi pobegnila k svojim otročičkom v Srbijo, pa mi ne bo uspelo, kot mi po vsej verjetnosti tudi ne bo uspelo najti svojega ukradenega kolesa in ukradenega časa za pisanje tistih mojih, zaenkrat samo mojih, finih reči. Čakam vsa gola kopanja in ugrize v zadnjico, čakam svojo prevzetno zagorelo mediteransko kožo in kreme ter obkladke, ki jih bom polagala na njegovo telo in obraz v barvah spranih pelatov. Čakam nabiranje avgustovskih fig na Primorskem, Medano in dneve vina in poezije, dolgih ljubljenj pod milim nebom med vinogradi in najine že tradicionalne sobotne dopoldanske sprehode po tržnici in posledično nakupovanje, kafečkanje in sladoledkanje ter neskončno dolge pogovore, ki se končajo, ko zakinkava po dobrem kosilu, ki ga skuhava. Čakam, da se razraste najin bodoči bazilikin pragozd, čakam umazane nohte od prčkanja po zemlji, trdo kožo na umazanih podplatih in vonj poletnega asfalta - večeri dišijo že tako prekleto poletno. Čakam dolge pogovore in krohot ter popivanja tja v noč z mojimi, z njegovimi, z najinimi tako zelo dragimi prijatelji. Čakam tisoče brezskrbnih bingljajoče golobosih pirčkanj in sanjarjenj o tem, kakšna imena bosta imela najina otroka, koga vse bova povabila na poroko in kje hočeva da je, gledanja zvezd in stiskov prepletenih rok, v želji, da se to ne bi nikoli, lepo prosim nikoli in čisto zares nikoli končalo.

Niso vsakotedenski šopki rož, ki mi jih prinese v službo, ni moja najljubša tortica, ki me čaka doma, ni spraznjena omara za vsa moja krilca in čeveljce in šminke, ni čistzaresvsakodnevni sveže stisnjen pomarančni sok preden odhitim ob 4h zjutraj v službo in lavandine kopeli, ki me čakajo, ko pridem zvečer domov. Ni USB ključek, ki mi ga ob 1h zjutraj prinese s kolesom, ker sem svojega izgubila, niso češnje, rukola, rdeče pomaranče, čokoladni sladoled, kolo in najpopolnejši rojstni dan, ni tisoč presenečenj, ki jih konstantno načrtuje in izvaja. Ni niti njegov ogromen nasmeh, ko me zagleda, ne njegova objokana in pordela lica, ko se kot pečena mačka reživa in valjava po stanovanju zaradi traparij, ki jih izvajam. Ni njegov najmilejši pogled v vesolju, ki mi sporoča, da me časti in obožuje, ni njegova ritka, čudovite noge in najlepši gležnji na svetu, ni brada in niso lasje, ki si jih pušča, ker je meni bolj všeč tak…četniški. Ni zvestoba, ni predanost, ni zanesljivost in opora, ni najboljše prijateljstvo2, ni sproščenost in kokonska varnost in ni spoštovanje ter neizmerno sočutje.3

Ko srečaš, veš. Samo to JE.

YouTube Preview Image

Tam nekje, na pol poti med petkom trinajstim in valentinovim, med Chinaskijem in Arsenalom, med mojimi posušenimi jagodami in tvojim tiramisujevim sladoledom, med mojo musko in tvojim filmom, tam nekje vmes sem stavila ves denar na naju. Tam nekje vmes si mi zadišal čez trideset let.


-------------------------
  1. Službe? Izpiti? Jebe? Pha, pičkin dim. To se zlahka opravi in reši. To zgoraj…to je tisto, kar je v lajfu najtežje najti in še težje obdržati. To je vse, kar je zares vredno zbujanja.((nazaj))
  2. za mademoiselle Ninočka, se razume. Doh.((nazaj))
  3. Blah, blah, blah. Kaj obračate oči?! Pa sej veste vsi, da sem mojstrica patetike! :P ((nazaj))
07
Apr

Načrtujem umor črnega pudlja.

If you mess with my people, you mess with me…

…E lei é l’ altra metà della mela…

YouTube Preview Image

Če je Ona Mick, potem sem jaz Keith. She yells, I punch.

Gremo. Na tipe, fuzbal in pivo v Šiško. Več njih. Arsenal in ti jih potrebujeta, jst pa… jst pa veš, da sem še zmer tle in ista, tvoja vdana Sanča Pansa in pivska kompanijonka. Zmer. Za zmer.

Love.

YouTube Preview Image

25
Mar

Biti Bojan pomeni biti bog.

Rad slika, rad je in zihr je na drogah. My kind of man. :cool:1

YouTube Preview Image

Večer za jointe kadit.


-------------------------
  1. Enega Boga sicer že imamo v desnem stolpcu, poganske religije so mi od vedno bile všečnejše.((nazaj))
12
Mar

Ena luna nazaj.

Najbolj običajne petke sem vedno ljubila, najbolj običajne četrtke nikoli.

Zunaj je kakšnih dvanajst stopinj in čutim že tisto nervozo, ki mi jo vedno znova vzbudi vonj po pomladi. Prvi februarski dež je stopil vse tiste bele zaledenele čipke, ki so se skupaj z zadnjim snegom pojavile na pločnikih in ki so mi bile zaradi zvoka pokajočega stekla tako zelo odvratne, ko sem stopala po njih. Pozimi se, če se le da, poskušam izogniti izhodom iz stanovanja. Sovražim mraz, sovražim sneg, ker ljubim znoj in ljubim na pol gola telesa. Topla letna časa sta moja, zato zaživim komaj nekje marca in začnem crkovati nekje oktobra.

Po petnajstih minutah valjanja po temno modrih rjuhah in enem sončnem žarku, ki mi je ravno začel drkati desno oko se zoprna kot vsako jutro, odmajam do pregretega prenosnika na pisalni mizi, osvežim antidepresivno stran z mačkami, ki mi kljub jutranji tečnobi privabi ciničen nasmešek na obraz ter si prižgem prvo jutranjo cigareto. Pristavim lonček z vodo za kavo in se s čikom v ustih odpravim lulat. Fak, sovražim, ko se kakšen las, pitaj boga kako, znajde v spanju v mojih hlačkah in ga moram potem počasi vleči iz tamale na katero se je prilimal in po možnosti še malo zlezel vanjo. Umijem si zobe. Rada si vzamem čas za to početje, čeprav mi gre strašno na živce jutranja slabost, ki me vedno zaobjame ob tem početju, velikokrat pa celo izgubim zavest in se zbudim na tleh v kopalnici med belim umivalnikom in kadjo ter z zobno pasto okrog gobca. Kakorkoli že, obožujem ščetkanje in zvok vode, čeprav nam na faksu eden izmed mojih najbolj osovraženih, jebem, da mu jebem mater, profesorjev pridiga, ko le vidi priložnost za to, o puščanju vode med pranjem zob v povezavi z Evropsko unijo. No, nekje vmes je še jebeno globalno segrevanje. Poleg besede recesija, mi gre ta pojem verjetno najbolj na kurac. Kje je bilo jebeno globalno segrevanje deset dni nazaj, ko sem se sredi kuhinje poskušala podolgem in počez prerezati in zadnja dva meseca, ko sem videla vsega skupaj nekaj ur sončne svetlobe in preživljala eno izmed najhujših depresivnih stanj v svojem življenju. In meni bo potem en tak cepec pridigal, kot da sem v vrtcu in nimam drugih problemov v lajfu, o puščanju vode med umivanjem zob. Mrš v pizdo materino, ne mislim ločevati smeti, ker se mi enostavno ne ljubi in nobeden mi ne bo prepečil polurnih tušev z vrelo vodo. Res, priznam, daleč od spodobnega človeka sem in prav tako daleč od nekoga, ki bi lahko bil komurkoli za zgled. Pa vendar me ne boste nikoli videli na nekih pofukanih dobrodelnih prireditvah, kjer bodo ljubljanski japiji kot je on zbirali denar za rešitev treh ozonskih lukenj, devetih vesoljcev in sedemindvajsetih kitov v Piranskem zalivu ter se s prireditve odpeljali v nekaj deset tisoč evrov dragih pločevinastih škatlah, ki porabijo za vožnjo domov toliko evrov goriva, kot je enodnevni dohodek naključno izbrane afriške vasi. Sovražim dvoličneže, sovražim spodobneže in sovražim puhoglavce, ki se radi postavljajo stopničko višje na evolucijski lestvici in so sami sebe prepričali, da niso neumni, so pa v resnici (vsaj po mojih kriterijih) resnično daleč od tega.

Prižgem novo cigareto, kar me spomni na tečno in vase zaverovano dečvo, ki sem jo nekoč imenovala zlato, a se je nekje na poti spremenila v hudiča. Vsakič, ko se vidimo, me spomni, da preveč kadim, preveč pijem, preveč jamram, premalo delam in predvsem, da se premalo gibljem. Bojda, da ni dobro, če se zbujam s steklenico viskija ob sebi v postelji in če se ne ukvarjam z jogo in s pozdravi Soncu ter me Charlie Haden dolgočasi in mi besedna zveza Lizbonska pogodba pač ne navlaži hlačk. Obljubim, še ta čik skadim in ta deciliter Jim Beama, ki je ostal od včeraj spijem, začnem mahati Soncu in objemati drevesa ter poslušati kitarski jazz. Pha, se ve da bom! Prosim, naredi mi uslugo. Obrni se na petkah in odkokodakaj stran iz mojega življenja. Vse kar potrebujem je stisk roke, objem, poljub in mogoče občutek, da se lahko nekomu iskreno zjočem, ne pa jebene Oprah nasvete.

Včeraj me je nek ful simpatičen dečko povabil na zmenek ali nekaj kar mi vsaj smrdi po tem in ki naj bi se imel zgoditi jutri, takoj ko on prileti iz Beograda.1 Ne vem, malček sem se pozanimala o tem dečku in razen tega, da je bojda trmast, vzkipljiv in vase prepričan, je baje v redu poba. Po vseh psihopatih, ki se s svojimi obsedenostmi nad menoj pojavljajo zadnje leto v mojem življenju, bi bilo zelo dobrodošlo, če ta za spremembo ne bi celo noč stal pod mojim oknom, mi pisal bolnih seksualnih fantazij na mail ali klicaril moje starše in mene ter mi v slušalko hropel, kako bi me pofukal. Kakorkoli, je režiser, čeprav iskreno povedano ne poznam preveč dobro njegovih filmov, ker se mi zdijo slovenski izdelki povečini neprebavljivi, izjemno wannabejevski ter art-fagovski. Dobiva se na piru ob sedmih v Che-ju, na petek trinajstega in predvečer valentinovega. Kako kičasto! Mi je že všeč.

Miller je v Seksusu zapisal, da se njemu življenje prične šele v soboto, takrat ko se že vsem drugim konča. Jaz ga rada prehitevam, ker obožujem visoke petke, visokih sobot pač ne.

(se nadaljuje) :lol:

YouTube Preview Image


-------------------------
  1. Mal mi je smotano, ker jutri zaradi tega “dejta” ne bom uspela počekirati Prisovega rolanja odlične muske v Gromki, ampak jebi ga.((nazaj))
04
Mar

Dej uščipn me, darling.

Ma če bi vam povedala za vse lepe stvari, ki se nama dogajajo in ki jih počneva, mi ne bi verjeli. Men je vse skup en tak starinski film poln patetike.1 A se sploh še kdo v mestu gleda tok nežno in se smeje tok kot se midva? ;)

Čist sm patetična, vem. Pojma nimam kaj je ta Evkaliptus naredu z mano. Vegas, hunny?


-------------------------
  1. Učke mam orošene od vse lepote in skoz me bolijo lica od smeha. In hrbet, vrat ter desni kolk od telovadbe. :) ((nazaj))
02
Mar

Tržeš gate.

Ne da se mi delat, grem spet masturbirat.1


-------------------------
  1. Paničarim čist preveč, sploh nimam za celo noč dela dejansko, sam ne da se mi delat, se bom rajš jutri zbudila malo bolj zgodaj in dokončala projektić. Moj se mi ne javi, zato ga zlorabljam v mislih. Ravnokar je bilo tretjič danes. Sem v formi. :cool: ((nazaj))
02
Mar

O Ibsenovih strahovih in Reedovem Perfect dayu.

Nič ni več tako kot je bilo. Bo še kdaj isto?

Mam se najfinejše, pa vendar sem prestrašena ko pes. Čist. Bojim se, da se bom nekega dne zbudila in šla bruhat, ker se bo mora uresničila… Ker se bo ponovil scenarij od prejšnjič in predprejšnjič in predpredprejšnjič in predpredpredprejšnjič… Strah me je, da bom postala samoumevna, da se bo doza dnevnih patetičnih sms-ov zdesetkala, da ti ne boš več cvilil in piskal od sreče, da me ne boš gledal več tako bolestno zaljubljeno ter izumljal sto novih ljubkovalnic zame in da si bom jst vrtela lase ter razmišljala kaj sem storila narobe, kaj vse je narobe z menoj, kaj vse mi fali in se v teku za ljubeznijo poskušala reciklirati ter pozabila nekje na pol poti kdo sem in kaj vse sem. Da bom mela tebe tok rada, da bo zmanjkal ljubezni zame. Da se bom na koncu tko ko zmer sam jst trudila za obstoj dvojine in se spet tok izmozgala, da me bo treba oživljati.

Tečna sem in strah me je. Mala sem, plašna, čisto nesigurna in polna nezaupanja. Veliko težje in slabše prenašam bolečino, razočaranja in kakršnekoli popravke ali pripombe kot sem jih včasih in zlahka se me da užaliti ali prizadeti. Zavidam ljudem, ki lahko čisto pozabijo preteklost in se na polno in brez predsodkov prepustijo novi zvezi. Jst sm iz zveze v zvezo bolj nerodna, sramežljiva in plašna in če se slučajno v kakšnem trenutku preveč sprostim, se že takoj v naslednjem na hitro spet umaknem dva koraka nazaj, ker mi v glavi samo odzvanja, kaj vse se lahko zgodi takoj, ko se prepustim. Morda je pa tud on dobr v matematiki tok, da loh pogrunta kako gre sistem pri meni in potem mu bom dolgočasna in se bo naveličal moje evforičnosti nad stvarmi v lajfu…

Kompliciram, ne? Sama sebi grem na kurac s tem, pa vendar si ne morem pomagati in se čez noč naučiti popolnoma predati in zaupati osebi, če so mi pa pred njo vsi po vrsti zjebali zaupanje in sklatili samopodobo, ki deluje navzven ravno zaradi tega iz leta v leto bolj arogantna in ekshibicionistična. Pa vendar je to le odraz težnje po obstoju, ki bazira na stotih razbitih ogledalih.

Ma klinc… Mi je lepo in se mi zdi, upam no, da bo ščasoma to divjo žival z dolgimi kremplji in ostrimi zobmi v meni udomačil, da se bom čisto spokojno cartala in predla ter čisto nič grizla v strahu, da mi bo naredil kdo kej grdega. Da bom taka kot sem in čisto nič drugačna ter še kdaj najboljša in najpopolnejša za koga. Da me bo hotel lupčkati cele dneve in da me bo posedel in mi rekel, da nej dam mir, ko bom tečnarila, brundala in razvajeno cepetala z nogami. Da me bo fejst stisnu, ko ne bom mogla gledati grozljivih prizorov v filmih in da se bo hotu it Kolumba po moji buči in vedeti vse kar se mi mota po njej.

In če odvzamem vse te vprašaje v moji prtegnjeni buči, ostanejo samo še falični klicaji. Nama je lepo in se mava rada, večino časa se reživa in obrabljava ustnce, preostali čas uživava v tišini in spletenih rokah ter se sčipava, da vidiva, če se nama to čist zares dogaja al samo sanjava. On si pušča brado in lase in mi je vsak dan bolj seksi, jst neki čaram z barvami svojih las in sem vsak dan bolj podobna klovnu. Polivam se s pivom, puščam žvečilne gumije na khm, khm… najbolj neprimernih mestih in roke se mi ob njem še zmer potijo. In vem, da se mi bodo čez nekaj mesecev še zmer. Taka pač sem, nikoli nisem znala nehat biti zaljubljena, pr men to pač traja.

In špilava dekadenco na Špici, ko se ga čisto mimogrede med sprehodom, ki se prelevi v sončenje z deljenjem slušalk iPoda v ušesih, napijeva z nekaj pirčki in se lupčkava tko, kot da imava enajst let in je zadnji dan. Imava svete sobotne dopoldneve in se izgubljava v knjigarnah med kupovanjem knjig (pa čeprav potem na koncu v taksiju pozabim darilo za mojega najljubšejšega Dežurnega Kradljivca življenj, ki je včer imel rojstni dan. Hepi brzdej hunny! ;) ) in na preizkušanju tortic in na že skorajda “tradicionalnem” sveže iztisnjenem naravnem soku rdečih pomaranč. Dobro jeva, dobro se ljubiva, tičiva v kinu, se objemava in ne vidiva moje družine, ki stoji meter stran od naju in se nama reži. Spoznavam njegove prekrasne prijatelje in on spoznava Moja Srca ob raznoraznih pirčkanjih in ko prideva domov si odpreva še eno ali dve buteljki vina in se izmenjujeva pri dj-anju ter nabijava musko in pleševa na komade po flatu, kot da je še sto ljudi poleg in je totalen raztur od žura. Moj omiljeni film sva včeraj gledala dvakrat, ker je vmes Najdražji zaspal najmanj desetkrat in ga je bilo potreba dregati med rebra, ga žgečkati in godrnjati, da je sploh dočakal s približno odprtimi očmi zaključno špico (drugič!), ampak mu res ne morem ničesar zameriti, ko me pogleda s tistim teddy-bearovskim pogledom in me vpraša, če sem huda nanj… Mislim…kako bi potem loh sploh še kej brundala, če mi samo še na smeh gre in bi ga čohala po njegovih na novo zraslih laskah. Ga imam tako zelo rada…

Midva sva čisto en Lou-Reedovski komad in s tabo se mi zdi vsak dan lepši.

Se ščipam. Bo sploh še kdaj tako lepo?

YouTube Preview Image