21
Jan
Zaščiteno: Disgraceland.
Ne vem, včasih so meli vsi čigumiji isti okus. Nima veze kakšne barve in oblike so bli, nima veze al je šlo za Bazooko al Čungalungo, vse je blo glih. Vse je melo en tak tipičen čigumijast okus. In vsem je ta okus izginil prej kot v treh minutah.
Te sem mela zlo rada. Happy fakin gum.
Ravnokar žvečim v službi en tak paket njih. Sedem jih mam v ustih.
Ležim in se grejem v postelji, v svoji domači postelji na Primorskem. Pizda, ta soba je bla zmer tako jebeno mrzla. Nima veze če se je kurlo al ne, v moji sobi je blo zmer hladno.
Že dolgo me ni bilo doma. Predolgo. To bo moja druga noč zaporedoma doma in nasploh druga po enem letu. Doma ne spim več, domov se vozim le na obiske, na kosila.
Paše, lepo je, čeprav me hkrati duši in jebe. Tko kot je že cel moj lajf. Tko kot je bilo celo moje otroštvo. Ljubezen in safr, velik safra, velik bolečine.
Ta dva dneva sta bila dneva namakanja magdalenic. Namakanja tistih slastnih in tistih trdih, že skoraj plesnivih magdalenic. Takih kot je bil tisti kruh, ki smo ga vsako jebeno jutro z bratom in sestro za zajtrk drobili v belo kavo. Tisti napit bljackast star kruh. V tistih obtolčenih nizkih kovinskih posodicah, kremaste barve so bile in z dvema ročajema. Mama je temu rekla kofjeinkruh. Kofje in kruh, jebeni kofjeinkruh vsak dan razen ob sobotah. Ob sobotah je mama kupila 20 dag mortadele in eno še toplo belo ajdovsko štruco, in zraven skuhala en lonec bele kave, za katero je prevrela liter tistega mleka, ki so ga prodajali v vrečkah in je bla gor narisana ena rozasta krava. Sobote so bile fine, ti zajtrki z mortadelo so bili prazniki. Židovski sabati. Vsi ostali dnevi – kofje in kruh. Jebemti, kako mi je šlo na živce tisto tolčenje žlice ob kovinsko skodelico. Sovražila sem zvok, ko je žlica podrsala po dnu skodelice. Še danes sem občutljiva na veliko zvokov, ki mi poženejo vse dlake pokonci, tako da me po hrbtenici spreleti en tak mali elektrošokec. Vsi ti blesavi zvoki so se mi zamerili že v zgodnjem otroštvu. Vse izhaja od tam.
Na živce mi je šlo, ko so se otroci v šoli kdaj pogovarjali, kaj so jedli za zajtrk. Skoraj vsi po vrsti so bili starši nekih kvazi malomeščanskih kmetavzarskih cerkvenjakov staršev srednjega sloja in živeli so skupaj z nonami. Jst nisem poznala nobenega izmed nonotov, tudi zlata nona iz Podrage je umrla že preden sem bila rojena. Poznala sem samo ta žleht nono, mamo od fotra, ki ni imela v sebi niti kančka materinskosti, topline in nežnosti. Nima veze. V glavnem, none mojih sošolcev, so svoje vnuke razvajale s svojimi penzijami in preden so šli v šolo, so jedli nutelo ali kosmiče. Ma kaki, jst sem kosmiče prvič jedla v sedmem (v četrtem, vendar teh ne štejem, ker so bili res ogabni (in res poceni) in sem z njimi v šoli v naravi na Debelem rtiču zamašila cel odtok v kampu in naredila poplavo, da so me itak pol spet vsi linčali) razredu osnovne šole in nutelo sem lih ene trikrat na leto vidla, pa še takrat smo jo z bratom in sestro snedli v dveh minutah, mama pa se je potem jezila, kako moramo vedno vse sladko takoj pojest. Za otroke ni nikoli dovolj sladkarij, sploh za tiste, ki sladkarije vidijo bolj poredko, ter ob praznikih, rojstnih dneh in kot nagrade za uspeh ali pridnost. In ko pride kdo na obisk, seveda. Na nas šparat, drugim tujcem na mizo dajat. Fotrova diktatura. Pfuj, u usta da jim jebem, prekleti zahojenci.
Pizda, so mi šli na živce ti moji sošolci. Res sem jim zavidala. Takrat se mi je zdelo, da so oni srečnejši, da so oni boljši od mene, da jst tega njihovega voza nikoli ne bom ujela. Takrat sem ves čas pred njimi skrivala osebne reči, jih prikrivala, olepševala in jih predrugačila, da so izgledale tako, kot bi si sama želela, da bi. Da bi bila bolj njim podobna, da bi se počutila bolj sprejeto, da se ne bi počutila ves čas tako kurčevo outsajdersko. Nekje vmes na poti odrasteš, pošlješ vse v kurac, se nehaš primerjat in rataš upornik, zajebanec in fajter. Nehaš mislit na vse to. Ampak prvinska občutja, tista čustva, sramote in ponižanja iz otroštva pa ostanejo kot neka senca, kot nek spomin in opomin v ozadju buče. White noise. Jst temu rečem, zjebana samozavest za zmer. A to sploh kdaj mine? A se kdaj sploh nehamo počutit, kot da nismo dovolj dobri, kot da smo slabši od drugih? A se bom sploh kdaj nehala počutit, kot da sem kljub svojemu čudovitemu življenju en kripl, pohabljenka, invalid daleč od popolnega, kot ena jebena Francka za vozom? Ne, resno to vprašam.
Da ne bo pomote, ko pogledam zdej nazaj, res nam ni nič bistvenega manjkalo. Moje otroštvo je bilo fino, tako pravo. Imeli smo dovolj vsega, več kot marsikdo drug. In imeli smo ogromno ljubezni, mamine neizmerne ljubezni, pa tudi mi trije smo se meli za znoret radi. Smo bli fajterji vsi, zavezniki in štirje mušketirji. Smo se podpirali v vsem slabem in se jokali od sreče za vse, kar je bilo dobrega. Res, nočem bit krivična, so tud lepi spomini, prelepi, ogromno njih. Slabe pozabljam. Mislim, da je to lastnost nas fajterjev. No, ne pozabljam jih, pozabljam samo, kako sem se takrat počutila. Pozabljam občutke, pozabljam vonje in barve in samo potiskam vse najhujše dogodke globoko v podzavest. Upam, da cev te natlačene greznice ne bo nikdar v življenju počila. Boženedaj.
Že stokrat sem razmišljala o tem, ali so me ravno vsi tragični dogodki v lajfu zgradili v tako osebnost, kot sem danes. Ali so za to krive vse lepe reči, vsi opojni vonji, vsi poljubi, vsa hrepenenja? Verjetno oboje, itak. Sam katero je bilo tisto močnejše, katero me je obdržalo pri življenju? Tisto temačno ali tisto krasno? Jajce, kokoš. Ne vem. Nisem pametna.
Nč nism naredila zadnja dva dni. Nč. Prinesla sem si gore dela in se ničesar dotaknila. Ko imam preveč stvari nad glavo, preveč stvari za narest, takih obsežnih in zajebanih, takrat kar nekako odpovem in ne naredim ničesar. Drgač delam dobro pod prešerjem. Morajo mi roki dihat za ovratnik in v grlo mora pritečt tok vode, da se že utapljam. Na koncu zmer vse izpeljem in izpeljem odlično, mojstrsko. Ampak sam če gre za eno ali dve veliki obveznosti. Če jih je več, odpovem. Ne vem zakaj to pisarim. Verjetno je kriv ta prisesan občutek krivde, ki me nikdar čist zares ne spusti. In pa lenoba, o ja.
Pofukane magdalenice. V teh dveh dneh so me zastrupile.
Pustila sem en šiht. Rabm več časa, rabm pisat. Mislim, da je napočil čas. Da me bo razneslo od vseh spominov in fantazij, da me bo požrlo, če ne spravim ven. Bojim se, da bom pozabila večino stvari, da bom zmaličila in reciklirala spomine. Moram dat ven, dokler so ti neki praspomini prebujeni, moram napisat. Da se bom spomnila. Ne vem, če sem v tem zares dobra, mogoče nisem, mogoče sem. Vendar moram probat, čutm to. Sem srečna, ja, še zmer sem zatreskana in lepo mi je tako kot mi nikol v življenju še ni bilo. Sam dnevi bežijo in čas mi kradejo stvari, ki mi ne pomenijo nič in ki me odvračajo od sanj, od iskanja prave poti. Z nobenim dnevom nisem mlajša in z vsakim dnem sem dlje od cilja. Stvari je treba prerezat, tako, na hitro, na nož.
Rabim. Moram. Pisat.
27
Okt
Knjigo, sina in drevo …
Ko bom dala iz sebe in svojih sanj sredico sredic, ko bom prišla v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do zadnje resnice, do krova in pravega kova, takrat – takrat se srečava, gospod Pavček.Čuti se. Sluti. Kot dih in drget. Kot šum in šepet v slednji minuti. Nekaj je v zraku. Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku. Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku. Je to za pesem skrivnostni navdih? Ali ljubezen? Njen dih in vzdih?
08
Okt
magični realizem.
A veš, včasih se stvari tko sestavljajo, ena za drugo, da že kar težko verjamem, da je vse to resničnost. Ščipam se, pa se kar ne zbudim iz teh magičnih sanj. Zmer sem verjela – vem, oh, kako njueđrsko – v karmo, zadnja leta pa se mi vse sam še potrjuje. Vse stvari se mi tko zlo odpirajo in mojim najdražjim tudi. Eni so našli ljubezni, drugi službe, tretji ta prave fakse in prave strasti, četrti so se rešli dolgov, peti delajo take projekte, kot so leti v vesolje, šesti so pa našli sami sebe. Moji najdražji, moji krasotci. Moj trop.
Naredila sem vse ogabne in zajebane izpite, spet se učim ruščino in obnavljam ostale jezike, bila sem sprejeta na fax, ki si ga dejansko želim narest in me zanima. Šit, po dolgih letih iskanja same sebe, faksov, ki bi loh moje strasti spravli v neko formo, s katero bi si loh služla kruh in živela od tega, sem našla podiplomc, ki je čist zame. Fak, to je to … Cel svet je pred mojimi nogami …
Lomim se s knjigo in se jebem in potim in švicam in garam. Iz slovenskega jezika in slovnice sem s tem projektom diplomirala mogoče celo z višjo oceno, kot marsikdo z narejenim faksom. Res sem ponosna. Vsak čas bo pri koncu in v rokah zvestih dizajnerjev. Otroka bomo predali in konec oktobra bo že v tisku, konec novembra pa na prodajnih policah. Dobr bo zgledal in dobr se bo bral, ta otrok. Z vsem spoštovanjem, ljubeznijo in ponižnostjo nesojenemu nonotu mojih bodočih otrok …
Ko knjiga s koncem novembra izide, pa midva z Mačkom pobereva šila in kopita in 7. decembra odletiva v Indokino. Tolkrat smo jo že zaradi te knjige prestavili, da je prou neverjetno. No, zdej gre zares – mesec in pol Burme, Laosa, Kambodže in Tajske. 17. februarja pa, hihihi, za dva meseca v Argentino, Čile, Bolivijo, Peru in Ekvador z zaključkom na Galapaških otokih. Deloholiki pač rabmo dopust, čeprou pri tem dopustu ni skoraj nič izležavanja. Clo taki deloholiki smo, da nimamo zasluženega dnarja kdaj zapravt, ker trgovine še ne odprejo, ko začnemo in jih že zdavnaj zaprejo, ko zaklučmo. Zato pa so ta vandranja goridolinaokoli.
Pa še zalublena sem tok, da glava peče. Ja, moj lajf je perverzno dober. Shit happens. Karma, pač. 
24
Sep
Nevermind…
20 let je že od tega, sirjusli?!
15
Sep
Rocks off.
Moje najdaljše razmerje v življenju se je po šestih letih srčnih bolečin, stresa, glavobolov, pijanega taborjenja na radiatorjih pred vrati in vsesplošnega nasilja nad mano, ha, končalo! Z največjim veseljem se odpovedujem skrbništvu nad vsemi otroci in to v celoti.
Ves svetel svet mi leži pod nogami in končno sem se rešila tega ogabno temnega Tartarja. Ogromno breme se mi je odvalilo z mojga sizifovga hrbta in pila bom hmeljev nektar vse do konca svojih dni, začenši danes. In noben bog mi gladine reke ne bo več probu odmaknit.
Mord bo pa le kej iz mene ratalo. Mord se ne bom počutila večno kot en drugorazredni luzr, ki ni sposoben niti ene stvari izpeljati do konca. Mord.
Danes je boljši dan kot včeraj. Moja manična depresija je kot igre brez meja. Merry-go-round.
Rocks off.
14
Sep
rewind.
Res je. Čist nikol in čist ničesar ne dokončam v lajfu. Samo začenjam in ne dokončam. Kronični začetnik vsega in patološki zaključkar ničesar.
Puno zunjaš a malo meda nosiš.
A veš, una dva pogleda, ki ratata mau predolga? Teh se bojim. Ker vem, da se zdej tud men loh to zgodi. Ker se počutm včasih tko osamljena. Zadnje cajte zmer bl.
Reci mi, da ne blediva, reci mi, da to ni možno. Prosm. In reci mi, da je to samo moj strah pred dolgčasom in da sva sam zmatrana in da preveč delava in dokaž mi, da je loh spet tko, po najino. Prosm…
Labilnost je kriva. Počutm se k psica, k jo loh podkupš z dvema piškotoma in tremi pobožki.
Stiska me v prsih. Mord sem se prehitro pohvalila s pretečenim rokom tablet.
SONNET 1161
Let me not to the marriage of true minds Admit impediments. Love is not love Which alters when it alteration finds, Or bends with the remover to remove: O no! it is an ever-fixed mark That looks on tempests and is never shaken; It is the star to every wandering bark, Whose worth's unknown, although his height be taken. Love's not Time's fool, though rosy lips and cheeks Within his bending sickle's compass come: Love alters not with his brief hours and weeks, But bears it out even to the edge of doom. If this be error and upon me proved, I never writ, nor no man ever loved.
-------------------------
- Via majstore Billy the Kid.((nazaj))
08
Sep
Balkansko a naše.
Pečem čevape, medtem ko Maček gleda tekmo iz fotelja, glasno benti zraven in srka pirček.1
Men je ful lepo. Feministke, začnite grmado postavljat.
Dober dan! Kolikokrat na dan se pa vi date dol?
-------------------------
- Ne bom vam povedla, da sm tud jst gledala tekmo in da sem čevape pekla med polčasom in s pirom v roki, ker se to sliši res brezvezno.((nazaj))
Jah, kaj čm rečt. Pohajala sem pač. S pirčkom v eni roki in čikcem v drugi.
To poletje me je ornk prešejkalo in mi mal razrahljalo meje mojega sveta, kokr se to pač že bjondasto sliši. Kolk loh zdržim, kok velik individualist sem in hkrati kok zlo sem doma v tej najini dvojini, kok se predolgi pogledi vedno izkažejo za neki slabga in cenenega, kok veliko ljudi fejka in glumi, kok malo je iskrenosti in kako je lepo poznati najbolj iskreno bitje pod milim soncem. Poleg Mačka, ofkors.
Sva po prvem majsko-junijskem jadranju še šibnila za deset dni na filmski festival CinemaCity v New now. Je blo superfajn, razvrat na vseh frontah in na dnevni bazi. Furali so nas naokrog na pokušine vin, jedli smo same perverzne stvari prevečkrat na dan, organizirali so nam vsak večer neke fensi koktejl žurke, na katerih smo, banda ferderbana, tiste koktejlčke gladko malo zamenjali z jelenom in lavom. Frajerji. Ili jesi, ili nisi. Lav. Joj, kok smo bli fajna družbica, v teh žirijah se zmer najdejo taki ljubki prtegnjenci, da ne gre drgač, kot da jih posvojiš. Jana mam trikrat bl rada in še sedemkrat več respekta je pr meni dobu. Ano Mario lepo, komi čakam, da spet vidm na njeni lublanski premieri konc septembra in da mal pelinkovce potamanimo, Damir je eno sladko in prfuknjeno bitje, Visarja sem imela totalno rada, sam se mi je vmes med njegovim dvomesečnim slovenijovanjem zameru. Tud to se zgodi, jebi ga. Pizda vidš, kok se jst hitro izgubim… Kje sem že bla? Ja, ne velja prikrivati niti dejstva, da smo prou nesramno velik preveč spili in žal od sredine junija do prejšnjega tedna niti za en sam samcat dan moja jetra niso šla čist zares na dopust. Pa se ni za hvalt s tem, res ne. Ko te majo Srbi za alkoholika in se že vsi čudijo “Pa vidi, opet so došli ovi ludi Slovenci”, ko smo kam prleteli mi trije z Janom, potem veš, da to ni dobr. Res ne, fantje, res ne.
Jst sm bla Srbkinja v prejšnjem življenju, resno. Pa jeste!
Sem se jst neki delala, da bom naredila še zadnji izpit, ko pridem iz Vojvodine domov. Ja, valda, da ga nism. Namesto tega sem šla z Mačkom raje na več kot tritedensko jadranje. Mislim, da sem svoj mornarski krst zdej pa res zares opravla. Obvladam vse štrike in vozle in privezovanja u nulo, 4-metrski valovi me tud nč več ne ganejo, razmišljam pa tud že čisto po gusarsko. Las si ne počešem po pet dni in jih samo s svinčnikom zahaklam, da mi ne frfrajo na oči, zagorela sem tko kot en bražilejro in prameni so se mi posvetlili na švedsko blond. Iz Nerezin do Elafitskih otokov pridet s to malo barčico (in z enomesečno `menstruacijo´) in se na barki ne skregat je pa tud svojevrsten podvig. ♥ Love it. V prihajajočem letu bom nardila izpit za barko. Prakso namreč že dovolj dobro obvladam, da mi teorija ne more bit več abstraktna. Pa cajta bom mela tud dovolj. Prejšnji teden sem šla h ginekologinji po zadnje tri paketke tabletk. So mi v lekarni rekli, da so to zadnje na mojem letnem receptu in da bom zdej morala prnest nov recept. Sem rekla, da vem in da ne bom. Mi je blo kar ornk toplo pri srcu… 
Jst vem zakaj te tko rada mam in zakaj te za nobeno zlato tele ne dam. Ker me ne bi nikol poslal v tri pičke mile materine, niti ko sem dosadna in niti ko jaz tebe pošljem. Ker mi zaupaš bolj, kot jaz zaupam sebi. Ker mi odpiraš vrata in oblačiš plašč, ker mi zapenjaš obleke na hrbtu. Ker mi skuhaš najboljšo rižoto s šparglji in mi jo prineseš v službo, ker se ponoči zbudiš in zapreš vrata na balkon, ko vidiš, da me zebe. Ker mi greš kupit vložke v trgovino in ker se sam javiš, da boš šel namesto mene h ginekologinji po tablete za blesavo STD. Ker mi štrike našponaš na barki, da lažje stopim dol z nje, ker me namažeš s sunmixom, medtem ko zaspim ko bebica na soncu, ker ugasneš motor zato, da se delfini loh igrajo okrog mene na pramcu. Ker porabiš dve uri za pešačenje po Ljubljani, le zato da bi mi napumpal kolo, ker pač nisi mogu vedet, da so eno pumpo vmes zrušli, na drugi se ne da napumpat in se te na koncu šele v Rogu usmilijo. Ker daš telefon na tiho, ko spim in ker se zatem, ko me zagledaš v bikofeju, že na 40 metrov in vpričo svojih moških prijateljev dereš, da sem najlepša. Ker te ni sram. Ker zagroziš neznancu, da ga boš na gobec useku, ko mi le-ta na metelčici ves okajen teži. Pa čeprou ti ne verjamem, da bi ga res, ker si čist preveč nežno bitje. Ker maš največji nasmeh na svetu in ker me tko neskončno obožuješ, da me vsakodnevno spravljaš v jok od ganjenosti. Ker si srečen ob meni, ker to vidim in ker to vem in ker sem jst ob tebi srečna. Ker sva si tok podobna, da sva že skor ista. L’altra meta della mella…
Danes mineva točno eno leto, odkar sva se vrnila iz Amerike, meni najlepšega in najbl sanjskega tripa, k bi si ga sploh loh zamislila, da bi ga doživela v lajfu. Ja, s tazga honey-moona prideš, maikemi, še desetkrat bl zalublen. Pa čeprou si mislu, da se bolj sploh ne da več bit. In ne mine teden, ko ne čekiram kaj se kej dogaja, kakšno je vreme in kok visoke so kej najemnine za en bar v Memphisu. Za en tak blues bar v katerem bi špilala dva kitarista, z vedrom pred seboj “tip the band”, za en tak blues bar v katerem bi se streglo ribse, memphis strip stejke, t-bonese, bowls of chili, gumbote, hot fudge chocolate brownies na vročih ponvicah, čokoladne in jagodne sundaes, perverzne sladoledne milkšejke… To je tko, k se zalubš v fatalca. Memphis je moj. Ja, je. ♥
Coldhardbitch, ta je zate! Kiss!
07
Jul
Vandranja.
24 dni jadranja po otočkih Jadrana. S kvarnera se bova spustila čist do juga Dalmacije, do Šipana in Lopuda in do mungosov na Mlijetu. Kot dva otroka sva, sploh ne moreva zaspat. Stavit grem, da se bova zaradi neučakanosti, tako kot zadnjič, zbudila že ob 3h zjutrej. 
Pa šele teden dni je, odkar sva prišla domov z devetdnevnega delovno (on)/pohajaškega (jst) filmskega festivala CinemaCity v Novem Sadu. In, ja, moja srbščina je resno postala fina in skorajda že z njihovim predivnim naglasom. Ljubim Srbe, ljubim cel Balkan!
Midva sva res prava vandrača. Ne, nč hudga mi ni v lajfu. Še zmer, glej ga zlomka. потпуно досадно и безвезе.
07
Jun
Ičići!
V nedeljo je blo eno leto odkar nama je Vlado na plaži ob Kolpi zaigral “…lahko bi bila idealen par starčkov na klopi v parku…” in odkar sem ti vpričo tistih nekaj najdražjih rekla, da bom s tabo za zmer.
Ti si meu nove rdeče olstarke in jst sem bla po desetih letih prvič pri frizerju. In ja, kar gospa Š. sem postala.
Verjamete al ne, men še zdej ni čist jasno in dostkrat ne morem verjet, da sem jst zmerprotiporokiinpoidobnoblesavimstvarem res poročena. Kaj si naredu z mano?!
Je pa tud res, da se mi mogoče tko zdi, ker je še zmer čist točn tko.
Častna titova.
01
Jun
#fuckingperfectweek
Zjutraj me je na barki zbudil lasten krohot.
Need I say more?
In ja, res da moram še ful trenirati vozle za bokobrane, osmice in pašnjake, ampak znam pa že velik in pogumna sem in hojladrihojladrom jebivetrska.1
Čisto prava gusarka.
-------------------------
- This sounds wrong on so many levels. ((nazaj))
23
Maj
Pretečen rok.
Ko najdeš škatlice antidepresivov, ki jim je pretekel rok, veš, da si ok. Da bo vse ok, pa čeprav bodo nekatere stvari okrog tebe še naprej bledele, se kvarile in izgubljale svojo vrednost.
Ne maram sprememb, res ne. Zavedam se, da je vse minljivo in da se stvari in ljudje spreminjamo, sam vseen nisem pričakovala, da bo nekaterih stvarem že tako hitro pretekel rok. Nekatere stvari se vrnejo, nekatere pač ne. To dejstvo se moram še naučit sprejet v lajfu. Čau moja najljubša majica, čau zdravje, čau prjatučki, čau Che bar.
Do you remember the days We built these paper mountains And sat and watched them burn I think I found my place Can't you feel it growing stronger Little conqueror
I'm learning to walk again I believe I've waited long enough Where do I begin? I'm learning to talk again I believe I've waited long enough Where do I begin?
Now For the very first time Don't you pay no mind Set me free again You keep alive a moment at a time But still inside a whisper to a liar To sacrifice but knowing to survive The first to find another state of mind I'm on my knees, I'm waiting for a sign Forever, whenever I never wanna die I never wanna die I never wanna die I'm on my knees I never wanna die I'm dancing on my grave I'm Running through the fire Forever, whatever I Never wanna die I Never wanna leave I'll Never say goodbye Forever, whatever Forever, Whatever
22
Maj
Summertime.
Počutim se, kot da bi spet imela pet let. Odštevam ure in minute in cvilim in cepetam od neučakanosti. Še enkrat grem spat in potem greva jadrat. Tut pojma nimate, kok točn to zdele rabm. Sonce, morje, lovljenje rib, ležanje na pramcu in branje bukvice, špljaskanje valov ob barko, veter, skakanje po pomolih in učenje novih vozlov, krompir z blitvo, sidranje v sanjskih neobljudenih zalivčkih, zvok šepetanja školjk, ko se uležeš v postlo, vonj po kremi za sončenje, pirček in kanasta al pa vinček in tarok, jagenjček izpod peke, futranje galebov, romantične večerje ob svečkah in ribcah, zagorela in slana koža, znoj, klobuki in špegli in razvajene fehtarske mačke na pomolih. Jst in ti. Naga, cele dneve in noči. Fuk. Dost fuka. Dost ljubezni.
10
Maj
Rehab is for quitters.
Od zmer sem ljubila številke in matematiko (in jo tud obvladala, eksuzemua ):
- 6 dni brez cigarete. Brez vsakega samosleparskega dimčka.
- 6 dni brez alkohola. Ali kako sem spoznala, kako se loh počutiš s prjatli na piru kot popoln idiot, ki pije metin čaj.
- 1440 prelaufanih stopnic vsak dan.
- 8 ur spanja vsak dan proti prejšnjim 4-im.
- v 1 tednu 2 čokoladna posladka. Proti prejšnjim 5-7 dnevnim. To je najhuje od vsega.
- n>1. n=število pucanja odnosov. Vseh. Eliminiranje. Dost jebanja v glavo. Al se mamo al se pa nimamo, je tko? Je tko.
Pizdumater. - 377 stavkov napisanih. 310 zbrisanih. Presežek glede na zadnje enovrstičnice.
- 1 nova jed vsak dan pripravljena. Čas za kuhanje in mirno prehranjevanje si je treba vzet. In ne, ne rabiš ful denarja in ne rabiš ful cajta za krasno kosilo, ki ostane še za večerjo. To je namenjeno vsem tistim tepčkom, ki mi konstantno očitajo/namigujejo, da ful časa in denarja zapravim za hrano in s tem opravičujejo svoje slabe prehranjevalne navade in lenobo. No, ga ne. Ker ga nimam in ker sem konstantno broke.
Upam, da je jasno, da zaobljube ne mislim upoštevati forever and ever, saj je moja identiteta sestavljena pol iz pira in pol iz cigaretnega dima. Bom pa zdržala, kolikor se bo le dalo dolgo brez tistih bazičnih zadev, ki mi osmisljujejo življenje (čokolada, čiki, pir) in na novo s tistimi, ki mi ga gravžajo (šport, učenje). Verniki imajo različne oblike postov, vendar sem se že pri malih nogah racionalno sama odločila za ateizem. Vegetarijanci so se tudi sami odločili, da si bodo uničili življenje, ampak tle se pa raje odpovem za vedno čikom in piru, kot da bi živela v vegi peklu en mesec. Ljubim male, srčkane, luštkane živalice na svojem krožniku. LJUBIM!!!
Aja, pa nej poudarim:
Kajenje JE kul.
Kadilci so kul in lepi in seksi, ko puhajo in oh in sploh mijaumijau. A sploh mam kakšnega nekadilskega prjatla ali pa bivšega? Nope, because I choose them wisely…
Naštela bi še nekaj številk pa jih ne bom, ker bi izpadla še večji idiot. Baje, da moraš javno objavit svoje zaobljube in cilje, ker se jih tko kao bolj držiš. Bomo vidli. Tko da ja, evo, mens sana in corpore sano ali moj najbolj pedrskoezoteričen zapis ever.
Vse in vsi. Tudi to in tudi ti.
12
Apr
Zadnja naročila